Katja Perat

»Po svoje smo invalidna generacija, ker nismo imeli priložnosti naučiti se delati ter sprejemati odgovornosti v finančnem in delovnem smislu. Smo generacija nemočnih.«

O svoji zadnji pesniški zbirki Davek na dodano vrednost, o usodi poezije v 21. stoletju, o mladi generaciji (pesnikov), o mačehi Evropi, o tem, zakaj je umetnost družbeno pomembna, pa tudi o tem, komu maha v zadnji pesmi iz svoje najnovejše zbirke.
Katja Perat (1988), diplomantka filozofije in primerjalne književnosti in doktorandka na Filozofski fakulteti, je s pesniškima zbirkama Najboljši so padli (2011), ki je bila izbrana za najboljši literarni prvenec, in Davek na dodano vrednost (2014) ter z recenzijami knjig, ki jih piše za Air Beletrino in Poglede, postala prepoznaven glas mlade generacije književnikov. V pesmih kritično obravnava slovensko literarno srenjo, usodo poezije in umetnosti in tudi družbene pojave. Njene pesmi iz prve zbirke so uvrščene v antologijo slovenske poezije 75 pesmi od Dekleve do Peratove, ki je izšla ta mesec. Nekateri kritiki pravijo, da je v svojih zapisih cinična, vendar – kot je razvidno iz pesmi v zadnji zbirki – verjame v lepoto, ljubezen in solidarnost. Predvsem pa v avtonomijo umetnosti in umetniške besede, saj je umetnost »v kognitivnem smislu prostor velikanske svobode. Znotraj tega prostora je mogoče reči karkoli, in to možnost je modro izkoristiti«. To pa Peratova artikulirano, jasno in kritično tudi počne.

Na novembrskem predavanju v Novi Gorici v sklopu Zimskih uric literature ste slovensko intelektualno sceno povabili k razpravi o revitalizaciji diskurza o poeziji. V čem je glavna težava?

Zdi se, da je poezija – ali pa morda književnost nasploh – veja človeške dejavnosti, ki je v 21. stoletju izrazito slabo artikulirana. Ni čisto jasno, kaj naj počne v javnem prostoru. Včasih so imeli književniki v slovenskem kulturnem prostoru moralno in javnomnenjsko veljavo in te pozicije so še vedno vajeni, ne znajo pa najti prave vsebinske refleksije, ki bi jo izpolnila. Zato literati, ki se poskušajo pozicionirati kot javnomnenjski voditelji, pogosto učinkujejo, blago rečeno, komično. Pa ne gre za to, da bi bili za razsojanje o svetu bolj od pesnikov poklicani denimo ekonomisti. Vsi in vsak mora imeti možnost opredeljevati se o družbenih problemih in rešitvah zanje. Nekateri tudi z moralnega vidika, če jim le uspe izogniti se moraliziranju. Kajti če nam česa ne manjka, nam ne manjka moraliziranja.

Če pa pogledamo na to vprašanje z drugega, bolj optimističnega zornega kota, je tisto, kar je na literaturi resnično čudovitega, to, da ima svoj modus operandi oziroma svoj jezik, ki mu ni treba sklepati kompromisov. Vse druge institucionalizirane govorice, znanstvene, politične in zasebne, imajo zunanjo motivacijo, na katero se morajo vseskozi sklicevati, književnosti pa tega ni treba, ker je v kognitivnem smislu prostor velikanske svobode. Znotraj tega prostora je mogoče reči karkoli, in to možnost je modro izkoristiti.

Si vi v poeziji jemljete to svobodo z veliko žlico?

Hvala bogu. Sem pa, kar se vloge poezije v javnem prostoru tiče, čudne sorte darvinist. Ne mislim, da si katerakoli stvar sama po sebi zasluži mesto v svetu, veljavo ali priznanje. Zdi se mi, da če stvar v nekem zgodovinskem trenutku ni aktualna, pač ni aktualna, bog pomagaj. Razumem tudi, da je v posameznem obdobju neka umetnost nezanimiva, preživeta ali pa manj popularna, da ima manj stika z občinstvom, bodisi ker ga odklanja, bodisi ker ga ne zna vzpostaviti, kar se poeziji sporadično dogaja. Je pa po drugi strani res tudi, da če jaz osebno kot neke vrste simptom dobe čutim, da je poezija pomembna, potem po svoje že mora biti pomembna v družbi.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da poezijo pišete, ker je kratke sape in vam to v fazi spreminjanja najbolj ustreza.

S tem sem merila na specifično intelektualno lenobo, ki narekuje, da je najrazsodneje početi tisto, s čimer dosegaš največje učinke z najmanj vloženega truda.

Od tod vaša teza, da sodobna poezija postaja podobna dnevniškim zapisom? Večnosti poezije ni več na obzorju?

Zelo težko je teoretizirati o lastni sedanjosti, vendar se zdi, da se je pri nas, na našem govornem območju, močno prijel trend, recimo temu, poezije vsakdanjega življenja. Da je na neki točki postalo modno tematizirati pojave in razmerja, ki so nam neposredno dostopni. Samo po sebi s tem ni nič narobe, vendar me je začelo grozno dolgočasiti. Poetika malih stvari me osebno nekako ne nagovori. Glede na to, kaj vse zmore človeška govorica, se res splača tako dolgo ustavljati pri mandarinah?

Poetika malih stvari me osebno nekako ne nagovori. Glede na to, kaj vse zmore človeška govorica, se res splača tako dolgo ustavljati pri mandarinah?

Številni kritiki pišejo, da je vaša poezija cinična, ironična, v resnici pa je zelo stvarna. Iz nje veje mladostniška metamoderna želja po književnosti in družbi, v kateri je prostor tudi za vrednote, kot so lepota, ljubezen, solidarnost. Za to se zagotovo splača boriti v tem vse bolj ciničnem svetu, ne glede na davek, ki ga morajo zaradi tega plačevati književniki.

Vedno se mi je zdelo hecno, kako je prva reč, ki jo marsikdo zazna v moji poeziji, njen domnevni cinizem, čeprav ga sama ne čutim. Seveda je mogoče, da imam tisočero zatemnitev in blokad pri dojemanju same sebe, mogoče pa je seveda tudi, da je pri kritikih prisotna neke sorte interpretativna zastranitev. Resnični ciniki se načeloma ne investirajo v družbena podjetja, ker so že vnaprej obupali. Osebno se rada borim za smisel, čeprav je treba razumeti, da so takšna človeška prizadevanja vedno obsojena na neuspeh. Kot sta rekla Beckett in Žižek in kot si je mislil Camus – nujno je, da poskušaš, spodleti ti, ponovno poskušaš in spodleti ti bolje. Želja in prizadevanje za to, da bi nastal svet, ki funkcionira bolje in v katerem se lahko počutiš zares doma, in želja, da bi si zanj prizadevali, sta za človeka odločujočega pomena, hkrati pa je treba razumeti, da nam usoda ničesar ne dolguje in da je v svetu, v katerem sta smrt in zlo, naš trud vedno z nečim ogrožen. Ciničen odziv na to bi bil pogrezniti se globoko v kavč in s pasivne pozicije zmerjati resničnost. Zase bi rada verjela, da namesto tega raje radostno ščijem proti vetru.

Torej je za vas, po obdobju postmodernizma, ki je opravil s t. i. velikimi zgodbami, v ustvarjanju zdaj čas metamoderne, kjer so v ospredju spet vrednote, ki so za koga, tudi zaradi relativizacije, ki jo je povzročila postmoderna, že zastarele?

Kot sem enkrat danes že rekla, zaobjeti svojo lastno sedanjost, kaj šele kanonizirati jo, je težko ali nemogoče opravilo. Poleg tega menim, da stvari, tudi v odnosu do postmodernizma – čeprav se zadnjih deset, dvajset let govori, da je preživet – ne preminejo z danes na jutri. Prežitki prejšnjega obdobja vedno brlijo naokrog. Gotovo za kakšnim vogalom še čaka kakšen postmodernizem.

Ciničen odziv na to, kar se dogaja, bi bil pogrezniti se globoko v kavč in s pasivne pozicije zmerjati resničnost. Zase bi rada verjela, da namesto tega raje radostno ščijem proti vetru.

Ni pa česa novega po postmodernizmu?

Dve možnosti sta: ali bo kdo sam zase in samemu sebi napisal manifest, ki bo svetu oznanjal, kaj postpostmodernističnega predstavlja njegov avtor, ali pa bo kdo za nazaj, čez petdeset let, zapazil rdečo nit v tem, kar se dogaja v umetniškem ustvarjanju danes. Sama prvi tip človeka nisem, drugi pa ne morem biti. Torej sem napačen naslov za iskanje odgovora na vaše vprašanje.

Zanimiva pa je že prva pesem Razumeti razdaljo v vaši najnovejši zbirki, kjer književnost »definirate« kot orodje za miselno obvladovanje sveta.

S to pesmijo se skušam dotakniti neskončne, a nikdar zares uresničljive človekove potrebe po tem, da bi obvladal svet, ki ga ni mogoče obvladati. Književnost, pa tudi marsikaj drugega, je eden naših obupanih poskusov, da bi poimenovali stvari zato, da bi se oddaljili od njih, da jih ne bi več čutili kot nekaj, kar nas neposredno prizadeva ali ogroža.

Hkrati v pesmi Povabilo na ples nekoga objamete, zaplešeta in zdi se, da je »vse ostalo (je) odveč«. Razumeti je, da je življenje močnejše od vsake književnosti?

Ja, ker je. S tem nočem razvrednotiti koncepta književnosti, književnost je super, a navsezadnje je tudi književnost samo neke vrste življenje.

V tej pesmi, ko opozarjate na potrebo bralcev po velikem knjižnem delu, ki bi mu uspelo zajeti vse antagonizme družbe, tudi zapišete: »Ne obupujte, samo ne računajte name.« Relativizirate svojo pozicijo pesnice, čeprav se zavedate, da je vaša poezija močna?

Morda gre za prežitek problematičnega odnosa, ki sem ga imela s poezijo v času nastanka prve knjige. Dolgo nisem bila sposobna pripoznati, da sem zmožna ustvarjati književnost, ki komu na tem svetu kaj pomeni, ali morda celo tega, da bi katerakoli književnost lahko komurkoli karkoli pomenila. Recimo, da se mi je zdelo, da bi se morala kot človek lotiti česa bolj namenskega, izpeljati kakšno resno družbeno reformo ali odkriti zdravilo za aids, karkoli, od česar bi imel kdo praktično korist. Sčasoma sem dotuhtala, da ne gre toliko za družbeno ali literarno vprašanje, ampak prej za klopčič mojih osebnih frustracij, ki mi vztrajno prigovarjajo, da je tisto, v čemer sem dobra, brez vrednosti. Uboga poezija ni nič kriva, le jaz bi se morala malo bolj pomiriti sama s sabo.

V pesmi Pesniki plitkih strasti se ne strinjate s tezami, ki jih vsiljuje družba, da so »pesniki togotni otroci, ki ne vzdržijo sveta in njegovih zahtev«.

Ta pesem je hotela problematizirati sentiment, ki namiguje, da je edina resnica tista, ki prikazuje vse v slabi luči. Kot je na nekem mestu rekel Franzen, depresija, ki se maskira kot resnica in nam prigovarja, da je vsako zadovoljstvo napaka v mišljenju. Kar pa zadeva togotne otroke, ki ne vzdržijo sveta in njegovih zahtev, so hoteli zajeti predvsem to, da umetnost nastaja iz naše nepripravljenosti prenesti stvari, ki so absolutno slabe in so nam v absolutno škodo. Ker ne prenesemo lastne nemoči, si, kadar smo soočeni z grozo, vzamemo malo časa in sem pa tja nastane kakšna Guernica. Mimogrede, sem že omenila, da je tolmačenje pesmi verjetno edina stvar, ki je še bolj kontraproduktivna od tolmačenja vicev?

V svoji prvi pesniški zbirki Najboljši so padli tematizirate zagate aktivizma. V drugi kažete melanholično plat upora.

Skušala sem stvari ubesediti na način, ki bi čim jasneje zaobjel bistvo melanholije, ki pride na obisk, kadar si za kaj obupno prizadevamo, pa nismo nagrajeni z nikakršnim rezultatom. Verjetno sem skušala pokazati tudi, da je to, kolikor je absolutno tragično, tudi vsaj malo smešno.

Takšna razmišljanja nadaljujete tudi v razdelku Sedem, kjer na sodoben način reflektirate sedem smrtnih grehov (napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba).

Med nekim ne preveč jasno usmerjenim razmišljanjem o bog-ve-čem se mi je zazdelo, da je nabor pojmov, ki so zgoščeni v sedem smrtnih grehov, pravzaprav res dober. Kdorkoli je že kopičil te lastnosti, mu je uspelo zbrati tiste, ki nas kot ljudi res omejujejo oziroma so tiste človeške lastnosti, zaradi katerih prihajamo v konflikt s samim sabo in s svetom. Ta cikel je bilo zanimivo pisati, ker sem delala s pojmi in čakala, s čim se bodo v meni sinhronizirali. To je bil tak mini psihološki eksperiment, kakršnega se do zdaj v smislu ustvarjanja še nisem šla. Sprehajala sem se po Ljubljani in čakala, kaj bo padlo. Kaj bo zazvenelo.

Če v kontekstu sedmih smrtnih grehov in aktivizma v družbi razmišljava o počutju mlade generacije na Slovenskem, se zdi, da smo v brezizhodnem položaju. Kako bi morali zastaviti projekt razvoja Slovenije, da bi bili ljudje v njej srečni in samorealizirani? Bi morali vzpostaviti širšo politično participacijo in razvijati civilno družbo v pravem pomenu besede? So tega mladi sploh sposobni?

Mogoče bi se morali vsi skupaj predvsem naučiti biti ljudje. Včasih se zdi, kot da se celotna moja generacija ni zmogla ustrezno integrirati v družbo. Študij smo podaljševali v neskončnost, ker nismo imeli ponudbe za vključitev v proces dela. Po svoje smo invalidna generacija, ker nismo imeli priložnosti naučiti se delati ter sprejemati odgovornosti v finančnem in delovnem smislu. Smo generacija nemočnih. Takšne negativne procese je treba preprečiti, saj nam bo sicer na dolgi rok razpadla družba. Je pa res, da je težave veliko laže diagnosticirati kot rešiti in da se osebno vsak dan počutim neskončno krivo, ker lahko približno razumem, kaj je narobe, nimam pa pri najboljši volji kakega celovitega odgovora, kako naprej.

Pa saj ste sami nekje zapisali, da je čisto mogoče, da kapitalizem ni glavni problem sodobnih družb. Kdo in kaj pa je?

Dvomim, da so družbeni sistemi edina stvar, ki nas določa. So pomembni, niso pa edini. Vedno se mi je zdelo, da mora biti tisti, ki bi rad razumel, kako deluje družba, vsaj tako oster psiholog kot sociolog in da je mikroraven naših odnosov enako odločujoča kot makro. Poleg tega sem malo utrujena od iskanja odgovornosti in prelaganja krivde na vse mogoče smiselne in nekoliko manj smiselne zunanje dejavnike. Verjetno so nas res zajebali stari in verjetno nas je res zajebalo neodgovorno poslovanje naših oblastnikov, vendar je na neki stopnji treba diagnostično raven nadgraditi s čim bolj praktičnim, vstati in iti dalje. Vem, laže je pozivati k temu kot to izvajati in nisem rada dežurni moralizator, a slej ko prej bomo kot država, kot družba in kot čisto posamični ljudje morali odrasti.

Je lahko, če imamo težave s konceptom nacionalne države, Evropa odgovor na razvojne zagate, s katerimi se spoprijema mlada generacija?

Časi so čudni. Težko je odgovoriti na takšna vprašanja, saj se vse zelo hitro spreminja in tisto, kar si zagovarjal pred petimi leti, že danes nima ali pa čez pet let ne bo imelo nobenega smisla. Ko je Slovenija vstopala v Evropsko unijo, so bili manj evroskeptični med nami prepričani ali so vsaj upali, da se bodo razlike med državami članicami vse bolj zmanjševale, da bomo sčasoma vsi pozabili na tisto, kar nas je v zgodovini ločevalo, in da bomo delovali kot subjekt, ki je sicer navezan na svoje partikularne lastnosti, vendar si prizadeva za neke skupne vrednote. Zdaj pa segregacija vse bolj narašča in spet je vse bolj jasno, kdo je tu Nemec in kdo Grk. Evropska unija je zdaj v položaju, ki ne obeta večjega združevanja, ampak nas bo, če se lok ne obrne, pripeljala v razmere iz prejšnjega stoletja, ko je vsaka država obsedeno branila svoje meje in svoje privilegije. Nenavadno je, kako redko danes slišimo, da si je treba prizadevati za to, da bodo eksistenčne razmere za življenje ljudi v svetu čim bolj izenačene. Malo se čudim, kako smo vsi sprijaznjeni s tem, da se je nekje zelo težko prebiti iz dneva v dan, nekje pa je to ena izmed stvari, ki jih sploh ne opaziš, ker so ljudem pač dane.

Kakšna je potemtakem vloga umetnosti v teh procesih? V Pogledih ste ostro kritiko namenili Boštjanu Tadlu, ki je v tekstu Genij med mainstreamom in neoavantgardo pozval mlade umetnike, predvsem književnike, naj vrnejo umetnost na piedestal najvišje človeške dejavnosti. Odvrnili ste mu, da umetnost ni nekaj privilegiranega, ampak stvarno početje, umetniki pa bi se morali boriti za svoje pravice iz sindikalnega zornega kota.

Predvsem ne bi rada, da bi se ta odgovor slišal, kot da umetnosti ne znam ceniti ali da se mi zdi postranskega pomena. Zame je umetnost res nekaj krasnega in morda ustvarjalci sami premalokrat poudarjamo, da radi delamo, kar delamo, oziroma da je, kar počnem, smiselno in zabavno, tudi kadar posega po mučnih temah. Zame je to pomembna sestavina umetnosti. Hkrati pa sem vedno verjela, da je neverjetno egomanično in neomikano, kadar ljudje, ki se ukvarjajo s kakšno specifično stvarjo, zatrjujejo, da je vse drugo butasto in odveč, da so vse druge izbire s častno izjemo njihove slabe. Različnost izbir in delitev dela sta super in nujni. Kar pa zadeva sindikalni boj za pravice umetnikov, je v času, ko smo se vse preveč zlahka navadili na misel, da umetnost ni delo in kot nedelo tudi ne kliče k poštenemu plačilu, skoraj nujen. Preveč brez boja smo privolili v to, da je, kar počnemo, nekaj, kar spada med prostočasne dejavnosti. Pri vseh odvečnih stvareh na svetu, ki zase terjajo plačilo v denarju in socialnih pravicah, je to kar malo preveč trapasto.

Književnost, pa tudi marsikaj drugega, je eden naših obupanih poskusov, da bi poimenovali stvari zato, da bi se oddaljili od njih, da jih ne bi več čutili kot nekaj, kar nas neposredno prizadeva ali ogroža.

Pa povejmo, zakaj je umetnost pomembna.

Umetnost je mišljenjski prispevek k razvoju družbe. Je prispevek razmišljujoče osebe znotraj razmeroma svobodnega polja – o tem sva govorila že na začetku –, na ravni, kjer ni nujna prilagoditev zunanjim smotrom. Omogoča misliti širše in globlje. To družbeni prostor dejansko bogati. To se sliši kot razmetavanje s puhlicami, vendar ima smisel. Ker trenutno ne zmorem ponuditi kakovostnejšega besedišča, mi boste, žal, morali verjeti na besedo. Zdi se mi, da imamo ljudje kot psihološke entitete zelo radi izmenjavo mnenj. Zelo radi poslušamo nekoga, ki je o nečem razmislil, oblikoval mnenje in ga ponudil v širšo družbeno verifikacijo. Radi se zrcalimo drug v drugem in umetnost je eden od odvodov človeške komunikacije, ki to omogočajo. Recimo, da je komunikacija, ki si je zase izborila res veliko časa in je zahtevala zelo veliko truda, da se je v izoliranem svetu brez norenja in hrupa oblikovala v svojo optimalno obliko.

Zakaj ste zložili Pesem s posvetilom iz številnih vprašanj, ki so povezana s književnostjo in s preizpraševanjem vaše poetike?

Navreči kup vprašanj namesto kupa odgovorov se mi zdi še kar solidno priznanje človekove temeljne nevednosti, ki sem ga vedno doživljala kot nujni pogoj intelektualne omike. Verjetno sem poskušala predstaviti kup mogočih pogledov na književnost s tihim pripoznanjem, da nima nihče ekskluzivne pravice določati, katero mnenje je pravilno in katero ne. Pesem se trudi biti neke vrste izjava v smislu, da ni izjava. Če bi hoteli biti diskurzivno perverzni, bi rekli, da je antiizjava.

Komu mahate na koncu pesmi? Književnosti sami ali kaki osebi?

Zdi se mi, da to vprašanje od mene zahteva vnaprej pripravljen carski punch line, pa ga, žal, nimam. Še najrajši bi rekla, da maham vsem, ki se jim da mahati, vsem potencialnim pojmom, besedam, konceptom in vsem potencialnim ljudem. Vsem možnostim, ki jih pred nas postavljata književnost in življenje.