Vprašanja pred volitvami o »neumnem paktu«, ki ni stabilen

Katera vprašanja bi morala biti v kampanji pred evropskimi volitvami v ospredju o Paktu stabilnosti in rasti, ki določa mejo 3 odstotke BDP za javnofinančni primanjkljaj držav članic in ga je nekdanji predsednik Evropske komisije poimenoval »neumen« pakt, pišeta Direktor inštituta Notre Europe Yves Bertoncini in raziskovalka Sofia Fernandes.

Najprej spomnita, da je bila meja za javnofinančni primanjkljaj v višini 3 odstotke BDP kot eden od »konvergenčnih kriterijev« vključena v Maastrichtsko pogodbo, ki je pravna osnova za prevzem evra. V letu 1997 so jo oživili v Paktu stabilnosti. Njen namen je preprečiti presežne primanjkljaje, določena pa je bila na podlagi podmene, da bo nominalna gospodarska rast najmanj 5 odstotkov BDP (3 odstotke bo dosegla realna rast in 2 odstotka inflacija), druga podmena pa je bila, da države članice z javnim dolgom v višini 60 odstotkov BDP lahko stabilizirajo raven dolga le, če javnofinančni primanjkljaj ne preseže 3 odstotkov BDP.

V 17 letih samo štiri članice niso pridelale višjega javnofinančnega primanjkljaja od 3 odstotkov BDP (Estonija, Finska, Luksemburg in Švedska). Za nekatere države je bilo doseganje tega cilja bolj izjema kot pravilo (Francija ga je dosegla le sedem krat, Portugalska nikoli). Kljub temu nobena država članica zaradi kršitve ni plačala finančne kazni. Edini poskus Evropske komisije, da bi tako kaznovala kršiteljice (Nemčijo in Francijo), so leta 2003 preprečile države članice.

Zaradi tega je paradoksalno gledati na Pakt stabilnosti kot na neke vrste »železno srajco«, ampak je veliko bolj podoben velikemu »plašču«, ki ga je v času gospodarskih težav mogoče prikrojevati, ocenjujeta Yves Bertoncini in Sofia Fernandes. Pred reformo je bil pakt stabilnosti v delu »neumen«, ker se je preveč osredotočal na 3-odstotni javnofinančni primanjkljaj, ki sta ga Španija in Irska zlahka dosegali, a to ni preprečilo velike krize. Zato je bil pakt dopolnjen z novim postopkom, ki omogoča nadzor nad neravnovesji, konkurenčnostjo in zasebnim dolgom. Pakt je mogoče reformirati še naprej, a dejstvo je da države, ki ga kršijo, ne morejo presojati drugih držav članic. To je tako, kot če bi motoristični klub Hell’s Angels predlagal reformo predpisov o vožnji po avtocesti.

Evropska komisija bi morala pri izvajanju določb pakta imeti bolj odločilno vlogo. Po sedanji ureditvi predlaga kazni za kršiteljice. Njen predlog obvelja, razen če Svet EU, torej države članice, zbere kvalificirano večino glasov držav članic za zavrnitev tega predloga. Pred reformo je Svet EU moral s kvalificirano večino glasov predlog Komisije potrditi. Iz tega vidika je danes bolj kot kadar koli pomembno, kdo sedi v Evropski komisiji. O tem pa bodo odločali poslanci Evropskega parlamenta. Zastopanost političnih strank v prihodnjem kolegiju evropskih komisarjev bo seveda vplivala na to, kako natančno bodo spremljali uresničevanje določb Pakta stabilnosti, pa tudi kakšno težo bodo dali evropskim ukrepom za spodbujanje rasti in zaposlovanja.

Ne gre se bati kazni, ki bi jih Komisija sprejela za države s kroničnim presežnim javnofinančnim primanjkljajem. Te bi bile v resnici neumnost, saj bi imele finančni vpliv na države, ki so že v globokih finančnih težavah. Veliko bolj se gre bati izgube kredibilnosti in vpliva zaradi kroničnega neizpolnjevanja lastnih zavez, kajti te kršitve so ovira pri branjenju lastnih interesov in prednostnih nalog tudi na vseh drugih področjih življenja v EU. Italija je zaradi tega gotovo prikrajšana, pišeta Yves Bertoncini in Sofia Fernandes.

Razprava o izvajanju Pakta stabilnosti ima tudi gospodarski vidik, ki ga je treba poglobljeno analizirati na nacionalni in evropski ravni. Države članice bi se morale najprej vprašati, ali jim kopičenje javnofinančnega primanjkljaja koristi na področju zaposlovanja, rasti, zmanjševanja neenakosti in zagotavljanju splošne blaginje. Posledično bi se morale vprašati, ali jim odprava presežnega primanjkljaja na podlagi lastnih odločitev, ne na podlagi odločitev v Bruslju, ne bi pomagala zmanjšati odvisnost od finančnih trgov in jim omogočila več prostora za ukrepanje, saj ne bi bile več na dnevnem redu kot slabe države, ki jih je treba kar naprej opozarjati, da morajo spoštovati evropska pravila. To sta ključni vprašanji za države, kot sta Francija in Italija.

Na evropski ravni se je treba vprašati, ali je sedaj v razmerah zelo nizke inflacije in ko presežni javnofinančni primanjkljaj nujno ne povzroča skrbi na finančnih trgih (Francija se recimo zadolžuje po do zdaj najnižjih obrestnih merah), smiselno vztrajati pri nujnem zmanjšanju javnofinančnega primanjkljaja pod 3 odstotke BDP? Bo evropska vas imela korist, če bodo vse države članice »spravile svoje hiše v red«, ob drastičnih proračunskih rezih? Ali ne bi bilo bolje, če bi evropsko strategijo za zmanjšanje javnega dolga uskladili z napredkom na področju usklajevanja gospodarskih politik v območju evra s ciljem spodbujati rast in odpiranje delovnih mest? Ali prevelika strogost ne ubija sama sebe (in hkrati tudi rast) enako kot »prevelika davčna obremenitev ubija obdavčitev«?

Vsa ta vprašanja bi morala biti v središču kampanje pred evropskimi volitvami, ki bodo med 22. in 25. majem. Njihov rezultat bo najbrž odprl nov politični cikel v življenju EU. (er)