Rojstvo naroda

Obletnici prve svetovne vojne bo v Evropi namenjene veliko pozornosti. Za različne projekte bodo porabljene desetine milijonov evrov. A ni težko uganiti, da se bodo v političnih govorih in na proslavah na vse kriplje izogibali vprašanju krivde za vojno, zgrešenim odločitvam, topoumnosti politikov in generalov, cinizmu, s katerim so v smrt pošiljali milijone vojakov ter po vojni v najboljši imperialistični maniri na novo zarisali meje in mednarodna razmerja, ki so pripeljala do nove, še strahovitejše vojne. Vsa ta hipokrizija bo seveda v imenu in zaradi današnje domnevno spravljene in demokratične Evrope. Samo še »divjaško« Rusijo, ki menda edina deluje po preživelem imperialističnem vzorcu, bo treba disciplinirati, pa bomo v srečnem novem svetu. Zakaj bi torej odpirali neprijetna vprašanja tedanjih sovražnosti in zavezništev, če pa so sedanja povsem drugačna? A drugačna so le po razporedu sil in po obliki, po vsebini se od tedanje delitve na antantne in centralne sile ali od starejše Svete alianse in vseh kombinacij vmes čisto nič ne razlikujejo. In tako bo najverjetneje zamujena še ena priložnost za kritično refleksijo o evropski sodobni civilizaciji. Za katero vsakič znova plačujejo mali ljudje in mali narodi, kot je slovenski.

Slovenci so bili pred prvo svetovno vojno razdeljeni na tradicionalne avstrijske dežele in regionalna identiteta je bila močnejša kot nacionalna. Po popisu prebivalstva leta 1910 je bilo na ozemlju današnje republike Slovenije 66,6 odstotka vsega prebivalstva kmečkega (leta 1857 še več kot 83 odstotkov), poljedelstvo in živinoreja sta dajala 60 odstotkov narodnega dohodka, od industrije in obrti je na prelomu stoletja živelo le okrog 11 odstotkov ljudi, in to največ od rudarstva in železarstva, kovinske, lesne, živilske industrije ter gradbeništva.

Avstro-Ogrska ni bila naklonjena slovenskim nacionalnim zahtevam, ne nazadnje zato, ker so Slovenci Nemcem zapirali pot do Jadrana in pristanišča Trsta. Kljub temu je specifično večnarodno okolje donavske monarhije, ki se je le počasi prilagajalo modernizacijskim trendom zahodne Evrope, omogočilo, da so Slovenci poleg pokrajinske oblikovali tudi nacionalno zavest, pogosto v ostrih bojih z nemštvom. Priučili so se politični kulturi in se navadili na parlamentarizem. Bili so večinoma pismeni in z védenjem, kaj se dogaja okrog njih, z dozorelo kulturo in umetnostjo, ki je sledila evropskim tokovom in vanje tudi kaj prispevala.

Avstro-Ogrska ni bila naklonjena slovenskim nacionalnim zahtevam, ne nazadnje zato, ker so Slovenci Nemcem zapirali pot do Jadrana in pristanišča Trsta.

Strankarska organiziranost in z njo povezani ideološki spori so bili na začetku stoletja že nepogrešljivi del vsakdanjika, bolj razgledane družine so imele naročen kakšen časopis – na prelomu stoletja jih je izhajalo več kot sto dvajset. Slovenci so se lahko pohvalili tudi s kakšnimi odmevnejšimi dosežki v znanosti, po avstrijskih in nemških univerzah so imeli raztresenih več uglednih znanstvenikov. Ni pa jim uspelo dobiti svoje univerze. Zbirali so se v društvih in čitalnicah in na različnih shodih, hodili v hribe in se zabavali v gostilnah. Naprednejši del intelektualcev in politikov je v skladu s tedanjimi razmišljanji v razvitejših delih sveta verjel v nenehen in neustavljiv znanstveni napredek, ki se je tudi na Slovenskem kazal v postopnem uvajanju novih tehnoloških dosežkov, kot sta elektrika in plin, novih načinov proizvodnje in prometa in s tem tudi velikih sprememb v socialni strukturi in načinu življenja sploh. Toda slovensko gospodarstvo je bilo šibko in koncentracija kapitala majhna. Veliko demografsko izgubo je na prelomu stoletja pomenilo izseljevanje – izselilo se je več kot 250.000 Slovencev. Glavni vzroki so bili v veliki brezposelnosti, a ne samo v njej. Pri Slovencih, ki so se odločili za izselitev, se je vedno bolj kazala tudi želja po višjem standardu, ki ga doma ni bilo mogoče doseči.

Rečeno v prispodobi: čas na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje je Slovence zatekel nekje na pol poti med vasjo in mestom, z začetim, vendar zapoznelim procesom modernizacije.

Nacionalna zavest je bila na začetku dvajsetega stoletja po eni strani povezana z narodnim zanesenjaštvom in občutkom hude ogroženosti, po drugi pa z okrepljenim jugoslovanstvom po aneksiji Bosne in Hercegovine in z njim povezanim prepričanjem, da je slovenska prihodnost lahko le v državni povezavi z drugimi južnoslovanskimi narodi znotraj Avstro-Ogrske. »Naš državnopravni program je trializem. Zavzemamo se zanj ne le iz narodnih, temveč tudi iz dinastičnih vzrokov, kajti pretežna masa slovenskega ljudstva je cesarju zvesta in stremi za veliko, mogočno monarhijo pod žezlom habsburške dinastije … Jugoslovanska država v okviru monarhije, obsegajoča Hrvaško in Slavonijo, Bosno in Hercegovino, srbske pokrajine Ogrske, potem slovenske in hrvaške dežele in pokrajine Cislitvanske osobito Dalmacijo, Primorsko, Kranjsko, slovenske dežele Štajerske in Koroške, bi postavila od dne do dne naraščajoče jugoslovanske narodne struje v službo dinastične svetovne politike,« je v pismu prestolonasledniku Francu Ferdinandu 25. julija 1909 pisal prvak Slovenske ljudske stranke dr. Ivan Šušteršič. Jugoslovanstvo se je kazalo tudi v drugih oblikah: najradikalnejše pri preporodovcih, ki so jugoslovansko državo z enim jugoslovanskim narodom videli zunaj Avstrije in s predlogi »vmesnih« rešitev v obliki različnih (kon)federacij, ki so jih zagovarjali socialdemokrati. Pisatelj Ivan Cankar je na pragu vojne, aprila 1913, izrazil vero v »zvezno republiko jugoslovansko«, v katero bi se združili Slovenci, Hrvati, Srbi in Bolgari, vendar se je hkrati tudi zavzel za ohranitev slovenskega jezika in kulture. V predavanju Slovenci in Jugoslovani aprila 1913 v Ljubljani je izrekel tudi besede: »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku, bodimo kakor Mazzini v Italiji!« S predavanjem si je prislužil teden dni zapora.

Če pustimo ob strani politično spodbujano sovraštvo do Srbije ob začetku prve svetovne vojne, lahko rečemo, da so bila pri Slovencih pozitivna južnoslovanska čustva gotovo navzoča vsaj od balkanskih vojn. Vodilni slovenski časopisi so dogajanje na bojiščih natančno spremljali in zlasti v prvi balkanski vojni izražali simpatije do Srbov in Bolgarov. V drugi balkanski vojni so se slovenski časniki postavili na stran Bolgarov in bili kritični do Srbije, predvsem pa so obžalovali, da je bilo razdrto prejšnje zavezništvo. Vendar so po drugi strani v Srbiji tudi videli dejansko in moralno zmagovalko balkanskega vojskovanja, kar je še utrjevalo njen ugled in prestiž. Liberalni politik in pisatelj Ivan Tavčar si je močno prizadeval za utrditev vezi s Srbijo, predsednika srbske vlade Nikolo Pašića pa je rotil, naj neha delati srbsko politiko in naj dela jugoslovansko, kar naj bi mu ta tudi obljubil.

Čeprav je slovenske politične in intelektualne elite v jugoslovanstvo silila tudi zgodovinska nuja, je bilo to v bistvu naivno, brez poznavanja kulturnih in drugih navad južnoslovanskih narodov, obenem pa je veliki meri izhajalo iz težnje po oblikovanju enega jugoslovanskega naroda, saj naj Slovenci kot samostojen narod ne bi imeli možnosti za preživetje.

Carska Rusija se je zavzemala za dve južnoslovanski državi: eno, sestavljeno iz pretežno pravoslavnih držav s Srbijo in pristanišči na Južnem Jadranu, in drugo pretežno katoliško, s Hrvaško in pristanišči na Severnem Jadranu.

Prva svetovna vojna je Slovence prizadela kot posameznike in kot narod. Množično so umirali na frontah, pa tudi v zaledju, izgnanstvu in internaciji. Čez del slovenskega ozemlja je potekala fronta, ki je za sabo pustila opustošenje. Pomanjkanje, lakota, nalezljive bolezni, mobilizacijski pozivi in obvestila o smrti so bili vojni del vsakdanjika. Deset tisoči prebivalcev z obeh strani soške fronte so bili razseljeni v taborišča po Italiji, Avstriji in Ogrski. Nekaj deset tisoč slovenskih vojakov je padlo za državo, ki jim je bila slaba mačeha, vendar so jo branili, ker so – vsaj na soški fronti – s tem branili tudi slovensko ozemlje. Protiavstrijska stališča so oblasti preganjale, številne slovenske politike so poslali v konfinacijo. Nagla vojaška sodišča so nekaj sto Slovencev obsodila na smrt. Delo strank je bilo omejeno in nadzorovano, vse oblike sindikalnega in delavskega gibanja in politično nezanesljive organizacije prepovedane. Parlamentarno življenje je do leta 1917 zamrlo. Takoj, ko je oživelo, so slovenski in dalmatinski politiki poročali o nasilju in zahtevali preiskave (ki jih je, sicer brez zaključkov, potem tudi izvajala posebna komisija). Mednarodno ugledni odbor emigrantskih politikov iz Avstro-Ogrske, Jugoslovanski odbor, ki se je zavzemal za združitev avstro-ogrskih Južnih Slovanov s Srbijo, pa je mednarodno javnost leta 1917 obvestil s posebno knjižico »Austria-Hungary’s effort to exterminate her Jugo-Slav subjects«.

Ob začetku vojne so sicer slovenske stranke odločitev avstrijskih oblasti za vojno večinoma pozdravile, vendar so se v drugi polovici vojne zaradi nemškega pritiska in težkih razmer začele vrstiti zahteve po miru, boljši oskrbi, socialnih in političnih pravicah. Prej lojalni slovenski vojaki so se začeli upirati.

V drugi polovici vojne je bilo vedno bolj v ospredju nacionalno vprašanje. Vodilni slovenski politiki so skoraj do konca vojne verjeli v možnost, da bodo nacionalno vprašanje lahko rešili znotraj Avstro-Ogrske. Ko se je obnovilo parlamentarno življenje, je dr. Anton Korošec 30. maja 1917 v imenu kluba jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu zahteval demokratično jugoslovansko državo znotraj Avstro-Ogrske. Narodni program, imenovan Majniška deklaracija, je sprožil veliko narodno gibanje, javne manifestacije in zborovanja ter zbiranje podpisov za deklaracijo.

Z Niško deklaracijo srbske vlade z dne 7. decembra 1914 je Srbija kot vojni cilj poleg osvoboditve razglasila tudi združitev »vseh naših nesvobodnih bratov Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Izjava je dišala po širitvi Velike Srbije na sever, vendar so emigrantski politiki, združeni v Jugoslovanskem klubu, s srbsko vlado 20. julija 1917 kljub temu podpisali Krfsko deklaracijo, s katero so se izrekli za zedinjenje Srbov, Hrvatov in Slovencev v skupno državo. Ta naj bi bila ustavna, demokratična in pod žezlom Karađorđevićev, obsegala naj bi vse ozemlje, na katerem je živel »troimeni jugoslovanski narod«, to je srbski, hrvaški in slovenski. Glede notranje ureditve – npr. vprašanje ustave, federativnost – pa je puščala stvari nedorečene. Mednarodne okoliščine so Slovencem ponujale dve skrajnosti: londonsko pogodbo, sklenjeno med Italijo in antantnimi silami 26. aprila 1915, ki je četrtino slovenskega ozemlja in skoraj tretjino prebivalstva prepuščala Italiji, in idealistične točke ameriškega predsednika Wilsona iz januarja 1918, ki so avstro-ogrskim narodom obljubljale pravico do avtonomnega razvoja. Ko ni uspel poslednji poskus dvora, zapisan v manifestu cesarja Karla 16. oktobra 1918, da bi rešil monarhijo, tudi slovenskim politikom ni ostalo drugega, kot da se odločijo za neavstrijsko opcijo. To so simbolizirale besede dr. Antona Korošca, tedaj vodilnega slovenskega politika na avdienci pri Karlu 11. oktobra 1918: »Prepozno je, vaše veličanstvo.« Odločitev za politično elito ni bila lahka. Lojalnost monarhiji je bila za vse sloje, tako za preproste ljudi kot politike in še posebej vplivno duhovščino, stoletja nekaj samoumevnega. Slovanofilstvo je bilo močno. Od slovanskih narodov so jim bili po kulturi in mentaliteti najbolj sorodni Čehi in Slovaki, a ti so se odločili za svojo državo, poleg tega so bili vmes Avstrijci. Povezava z južnimi Slovani, zlasti Srbi, je zbujala verske pomisleke. »Kako hudo bo za nas, ako pridemo pod pravoslavnega kralja, potem ko smo zapustili katoliškega cesarja! Deus misereatur nostri!« je zapisal knezoškof Anton Bonaventura Jeglič 22. novembra 1918, vendar kasneje tudi priznal, da ni videl druge rešitve, sicer bi bili Slovenci ponemčeni. Nepopustljivost in zagrizenost nemškega sloja v odnosu do Slovencev nista puščali veliko možnosti. Enako je veljalo za Madžare. Avstro-Ogrska je razpadala brez volje in vpliva Slovencev. Italijanska vojska je pritiskala. Avstrijski Nemci so zahtevali združitev z Nemčijo, kar se je konec vojne zdela realna možnost. Madžarom ni prišlo niti na misel, da bi se odrekli slovenskemu ozemlju. Grozilo je razkosanje. Slovenci so bili del premagane države, Srbija zmagovalka.

Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), ki so jo avstro-ogrski Slovani ustanovili ob razpadu monarhije, 29. oktobra 1918, in je trajala do 1. decembra, je bila kratkotrajna in prehodna rešitev. V tedanjih notranje- in zunanjepolitičnih razmerah ni imela velike možnosti za preživetje. Spodbudila je nacionalna čustva, Slovencem je dala prvo nacionalno vlado in jim omogočila, da so izkazali čut za politični pluralizem in organizacijske sposobnosti. Že pri vprašanju meja pa se je začelo zatikati. Neodločnost in neiniciativnost slovenske vlade so popravljali posamezniki, zlasti Rudolf Maister, ki je rešil severovzhodni del Slovenije, to je Maribor in Štajersko. Vodstvo Države SHS (Narodno vijeće v Zagrebu) se je – še posebej pod pritiskom avstro-ogrskih Srbov – znašlo pred vprašanjem, kako se združiti s Srbijo. Dr. Anton Korošec je na pogajanjih v Ženevi 9. novembra 1918 dosegel imeniten uspeh – dogovor o federativni združitvi –, ki pa je ostal le na papirju. Narodno vijeće je po zmedeni razpravi 23. in 24. novembra v Zagrebu privolilo v oblikovanje enotne narodne države s centralistično ureditvijo in dinastijo Karađorđevićev. Jugoslovansko državno zedinjenje je bilo izvedeno 1. decembra 1918 s proklamacijo srbskega prestolonaslednika. »Naša avstromadžarska stvarnost se je pijano potrkljala pod prestol Karađorđevićev kakor prazna steklenica piva v smeti,« je združitev slikovito opisal hrvaški pisatelj Miroslav Krleža.

Če pustimo ob strani politično spodbujano sovraštvo do Srbije ob začetku prve svetovne vojne, lahko rečemo, da so bila pri Slovencih pozitivna južnoslovanska čustva gotovo navzoča vsaj od balkanskih vojn.

Zaradi neugodnih zunanjepolitičnih razmer, nemoči in nespretnosti slovenskih politikov in nezainteresiranosti srbskih oz. novih jugoslovanskih oblasti je Italija dobila zahodni del slovenskega ozemlja, to je Primorsko, severni del, Koroška, pa je bila izgubljena na plebiscitu. Slovenci so bili postavljeni pred novo stvarnost: živeli so v štirih državah z različnimi političnimi sistemi, vsi pa so imeli v osnovi avtoritarno izhodišče in so bili v nacionalnem smislu Slovencem nenaklonjeni. Več kot tretjina Slovencev je ostala zunaj matičnega ozemlja, Slovenija pa je ostala brez Trsta, v katerem je živelo 57.000 Slovencev, in s tem brez najmočnejšega industrijskega centra in izhoda na morje. Primorski Slovenci so bili v času med obema vojnama načrtno italijanizirani, izpostavljeni fašističnemu nasilju in gospodarsko zatirani, zaradi česar se jih je bilo okrog 100.000 prisiljenih izseliti, večinoma v Jugoslavijo (okrog 70.000) ali v Južno Ameriko in druge kraje. Kljub temu je Primorcem uspelo obdržati – javno ali ilegalno – kulturne organizacije ter se jezikovno in kulturno ohraniti kot Slovenci, bili pa so tudi prvi v Evropi, ki so se fizično uprli fašizmu. Slovence v Avstriji so formalno ščitila zaščitna manjšinska določila senžermenske mirovne pogodbe, vendar jih je Avstrija izpolnjevala le deloma. Po anšlusu (zanj so glasovali tudi Slovenci, da bi se izognili očitku o nelojalnosti in posledicam, ki bi jih taka ocena prinesla) se je postopoma stopnjeval nacistični pritisk. Končni cilj sta bila popolna izselitev in ponemčenje koroških Slovencev, ki so ga nacisti začeli izvajati med drugo svetovno vojno, vendar jim ga ni uspelo uresničiti.

Pozitiven dosežek v narodnostnem smislu po prvi svetovni vojni je bila priključitev najbolj vzhodnega dela ozemlja, Prekmurja, čeprav je bila zavest o tem, da so tudi Prekmurci del slovenskega naroda, šibka in je bilo privajanje na skupno življenje v času med obema vojnama (pa tudi še kasneje) polno predsodkov in stereotipov. Slovensko Porabje je po trianonski pogodbi pripadlo Madžarski, Slovence so, v skladu s teorijo, da so Vendi, skušali pomadžariti. V revni in zaostali pokrajini se je slovenski jezik obdržal predvsem s pomočjo cerkve.

Način združitve v novo jugoslovansko državo je bil pri Slovencih povezan tudi z dilemo o narodni identiteti. »Komična ali tragična značilnost Slovencev v Jugoslaviji je bila, da so se razdelili na dve narodnosti, slovensko in jugoslovansko … V začetku, toda ne za dolgo, so bili skoraj vsi Jugoslovani, bodisi iskreno bodisi iz sramu zaradi nekdanjega avstrijstva bodisi iz oportunizma,« je tedanje stanje orisal zgodovinar Vasilij Melik. In dodal, da se je ob tej cepitvi večina Slovencev odločila za slovensko smer. Prevedeno v politični jezik je to pomenilo zagovarjanje avtonomije, ki je Slovenci niso nikoli dosegli (zanjo so se zavzemali predvsem v katoliškem taboru) ali pa za integralno jugoslovanstvo (ki je ostala glavna značilnost liberalnega tabora). Ne glede na razlike in nezadovoljstvo s Kraljevino SHS in nato Kraljevino Jugoslavijo pa so jo Slovenci sprejemali kot nujen ščit pred germanskim in romanskim pritiskom ter so se v njej kulturno in ekonomsko okrepili.

Prva svetovna vojna je pomenila tudi vstop na mednarodno prizorišče. Do tedaj velike države, ki so posredno ali neposredno odločale o usodi Slovencev, o njih niso vedele kaj dosti. Še največ Francozi, v katere so slovenski intelektualci in politiki polagali velike upe. Res so imeli pri nekaj mejnih vprašanjih (Štajerska, Koroška, Prekmurje) bolj naklonjen odnos kot drugi, a pri londonskem paktu so ves čas zagovarjali stališče, da ga je treba uresničiti. Ne sicer čez dogovorjeno ozemlje (kar so poskušali Italijani), a na koncu sta prav Velika Britanija in Francija pritisnili na Kraljevino SHS, da je podpisala za Slovence pogubno rapalsko pogodbo.

ZDA so takrat prvič vstopile v mednarodno politiko, v kateri so prevladovale stare imperialne sile. Zelo idealistično, a na koncu bolj kot ne v škodo Slovencem. Predsednik Wilson, zgodovinar in univerzitet-

ni profesor, se je zanašal na mlado, ad hoc sestavljeno in neizkušeno skupino Inguiry, ki je na vrhuncu delovanja štela 126 članov, na pariško mirovno konferenco pa je prišla z že izdelanimi stališči, ki jih je bilo potem težko spremeniti. O Slovencih kot »nezgodovinskem« narodu ni imela skoraj nikakršnega védenja. Polkovnik Edward House, najtesnejši Wilsonov zaupnik, je bil še posebej naklonjen Italijanom in fasciniran nad njihovo kulturo. Za Slovence so, potem ko so nekaj izvedeli o njih, menili, da se samo nekaj pritožujejo, nič pa niso pripravljeni storiti sami. Korošca je med njunim prvim srečanjem 18. novembra 1918 House prepričeval, naj vpliva na Pašića, da zaradi grozeče italijanske zasedbe Ljubljane ne pošlje srbske vojske na slovensko ozemlje, ker bi to lahko izzvalo spopade. Tolažil ga je, da se je bolje sprijazniti z okupacijo kateregakoli mesta na »spornem« ozemlju kot pa izzvati konflikt. Če bodo Slovenci tako ravnali, bodo simpatije sveta na njihovi strani in na koncu ne bodo nič izgubili. Pristajanje na nasvete, kakršnega je House dal Korošcu, in naivno zaupanje v ZDA, so Slovenci in Jugoslovani pri reševanju mejnega vprašanja drago plačali. T. i. »wilsonizem« je bil sicer značilen predvsem za obdobje pred pariško mirovno konferenco in prve mesece njenega poteka (do junija 1919), potem pa sta mu v obdobju do decembra 1919 sledila oddaljevanje ZDA od evropske politike in izolacionizem, v tem kontekstu tudi njihov dokončni odhod s konference. Vendar so bile v prvem obdobju sprejete nekatere ključne odločitve. »Osvobajate nas, hkrati pa nas režete na koščke,« je bil stavek, ki si ga je Wilson najbolj zapomnil z enega od dveh srečanj s slovensko delegacijo 5. junija 1919 v Parizu. O srečanju se je kasneje izražal s simpatijami (na njem je sicer dr. Janko Brejc izrekel tudi besede »Ave Wilson, Sloveni morituri te salutant« – »Pozdravljen, Wilson, umirajoči Slovenci te pozdravljamo«), vendar te simpatije na njegove odločitve v zvezi s slovenskimi mejami niso kaj dosti vplivale.

Tedanja carska Rusija se je zavzemala za dve južnoslovanski državi: eno, sestavljeno iz pretežno pravoslavnih držav s Srbijo in pristanišči na Južnem Jadranu, in drugo pretežno katoliško, s Hrvaško in pristanišči na Severnem Jadranu. Zaradi lastnih interesov je močno pritiskala na Primorske Slovence in sploh pričakovala, da se bodo Slovenci žrtvovali za »višje« cilje in ne bodo nasprotovali italijanski okupaciji. Vrhunec diplomatskega cinizma je bila izjava ruskega zunanjega ministra Sazonova dvema srbskima poslancema leta 1915: »Če bi bilo potrebno, da se ruski narod samo pol dneva bori z orožjem, da bi osvobodili Slovence, na to ne bo pristal.« Rusi so do Slovencev kot najbolj zahodnih Slovanov gojili veliko nezaupanje tudi zaradi katolicizma. Tako kot vse velike države so sledili imperialnim ciljem. Po vojni so hoteli zasesti Carigrad, v kar sta Velika Britanija in Francija privolili že pred podpisom londonskega pakta. Cena za to je bila med drugim slovensko ozemlje, saj je bilo italijansko stališče, da mora v tem primeru Italija dobiti vzhodno obalo Jadranskega morja vključno s Trstom in drugimi pristanišči zunaj ruskega vpliva. Pa tudi Valono kot ščit proti morebitni jugoslovanski državi pod ruskim vplivom.

Verjetno najodločilnejšo vlogo pri londonskem paktu in razkosanju Slovencev pa je imela Velika Britanija. Dolgoletni liberalni ministrski predsednik Herbert Henry Asquith (do 1916) se je še posebej trudil za sklenitev londonskega pakta. Nanj naj bi v zvezi s tem zelo vplivala tedanja ljubica Venetia Stanley (Asquith je bil znan kot velik ženskar), ki ji je napisal več kot 560 pisem, velik del kar s sej vlade. Nekaj tega je razkril že Uroš Lipušček v knjigi Sacro egoismo, še več pa je o Asquithovem načinu delovanja mogoče najti v najnovejši angleški literaturi, čeprav je bilo na sejah kabineta prepovedano delati zapiske (v knjigi Mika Webba »From Downing Street to the Trenches« so na primer objavljeni dnevniški zapiski Lewisa Vernona Harcourta, sekretarja za kolonije v Asquithovi vladi, ki plastično kažejo delovanje vlade in značajske like glavnih protagonistov). Asquithovo ravnanje pred in med vojno so sicer njegovi sodobniki imeli za neodgovorno in nevarno za državo, sam pa je bil prežet z občudovanjem do Italije. Italija je bila tudi zadnja država, ki jo je kot predsednik vlade obiskal konec marca 1916, v zadnjem letu svojega vladanja. Po obisku je izdal knjižico »Italy, our Ally. The book of Italy« z barvno naslovnico sebe in italijanskega predsednika vlade med zastavama obeh držav, polno vzvišenih besed in hvale. Knjižico začne s stavkom »Občudovanje in privrženost, ki ju vsak Anglež čuti do Italije, sta se še povečala v zadnje pol leta, v katerih sta naša naroda tovariša v orožju.« Temu sledi zbir nabuhlih hvalnic z ene in druge strani z različnih sestankov in banketov med obiskom.

Nacionalna zavest je bila na začetku dvajsetega stoletja po eni strani povezana z narodnim zanesenjaštvom in občutkom hude ogroženosti, po drugi pa z okrepljenim jugoslovanstvom po aneksiji Bosne in Hercegovine.

Na britansko politiko do srednjeevropskih in balkanskih narodov je pred prvo svetovno vojno in med njo najbolj vplival zgodovinar in publicist R. W. Seton Watson (po vojni ni imel več pomembnejšega vpliva). Vendar o Slovencih ni vedel skoraj nič, niti ni bil na slovenskem ozemlju. Kot je razvidno iz njegove objavljene korespondence, je šele v času tik pred pariško mirovno konferenco navezal stik s Korošcem in se z njim tudi srečal. Trializem je sprva razumel predvsem kot hrvaško-srbsko vprašanje v kontekstu odnosa do Madžarske, kasneje pa kot tretjo državo v monarhiji, ki naj bi z višjim civilizacijskim standardom od tistega v Srbiji pomenila nekakšen most med habsburško monarhijo in Srbijo in tako ugodno vplivala na avstrijsko-srbske odnose. Slovence je šele pred koncem vojne začel upoštevati v trialističnih načrtih.

Vendar, kot rečeno, Slovenci kot narod niso bili na obzorju britanske politike vse do konca vojne, čeprav je ta kupčevala z njihovimi ozemlji. Prva politična študija, ki mi jo je doslej uspelo zaslediti v britanskih arhivih, je iz januarja 1919. Tedaj je zgodovinska sekcija ministrstva za notranje zadeve izdelala študijo na dvajsetih straneh z naslovom »The Slovenes«. Študija je soliden zgodovinski pregled (upošteva celo Prekmurce, zmotno jih sicer imenuje Medžimurci, a jih ima za Slovence in tudi poudarja, da tam živijo Slovenci protestantske vere). Študija bi z nekaj uvidevnosti zdržala tudi današnjo zgodovinsko presojo, večinoma pa je bila verjetno napisana pred vojno in med njo, saj vojnega stanja ne obravnava. V splošni oceni izhaja iz tega, da Slovenci nikoli niso vzpostavili neodvisne države in tako nimajo ne nacionalne tradicije in ne »zgodovinske pravice«, ki bi jim pomagala oblikovati politiko. Poleg tega so razdeljeni na pokrajine in je njihova politična moč razdrobljena med deželne zbore, kjer imajo večino samo v kranjskem. Pisci ocenjujejo, da bo zaradi geografskega položaja Avstrija, vse dokler bo obstajala, nadzorovala slovensko ozemlje in dostop do najpomembnejšega pristanišča Trst. Zato se bo germanizacija nadaljevala.

Ne bi torej mogli reči, da pred koncem vojne britanski politiki niso že dovolj natančno poznali slovenskega naroda. A so, tako kot tudi druge velesile, ocenjevali, da nima dovolj notranje moči za vzpostavitev avtonomnega položaja, kaj šele lastne države. Zato se z njim niso kaj dosti ukvarjali. In zato tudi po nastanku jugoslovanske države, ki je bila francosko-britanski otrok, niso videli zavor za uresničitev londonskega pakta. Slovencem pa je šele upor med drugo svetovno vojno ponudil priložnost za vzpostavitev državnosti in popravo meja.