Odsotnost spomina

»Sledovi mnogih zločinov vodijo v prihodnost,« je zapisal leta 1966 umrli poljski pesnik Stanisław Jerzy Lec. Druga svetovna vojna je prvo v našem spominu preveč zasenčila: preveč zato, ker odkrivanje dogajanja pred točno stotimi leti daje veliko odgovorov na današnje konflikte: mnogo več kot druga. Današnji svet je z njo izrazito zaznamovan, pa čeprav se tega ne zavedamo. Pa ne le zaradi tistega, kar ji je sledilo. Prva svetovna vojna še danes določa konflikte v arabskem svetu. Dejansko je tista prelomnica, ki je sestavila zemljevid Evrope, je prelomnica, ki je ne nazadnje Slovence umestila na zemljevid Evrope. Prva svetovna vojna je preprosto prevelika prelomnica za človeštvo, odrivanje plasti časa z nje pa je poduk današnjim dejanjem in razmišljanjem. Za tiste, ki želijo videti. Prva svetovna vojna ima preveč sledi v današnjem času, da jih ne bi poznali. In dejstvo je, da so dogodki izpred stotih let preveč pozabljeni, premalo obravnavani, da bi se iz njih učila javnost in tudi odločevalci.

Rojstvo naroda

Obletnici prve svetovne vojne bo v Evropi namenjene veliko pozornosti. Za različne projekte bodo porabljene desetine milijonov evrov. A ni težko uganiti, da se bodo v političnih govorih in na proslavah na vse kriplje izogibali vprašanju krivde za vojno, zgrešenim odločitvam, topoumnosti politikov in generalov, cinizmu, s katerim so v smrt pošiljali milijone vojakov ter po vojni v najboljši imperialistični maniri na novo zarisali meje in mednarodna razmerja, ki so pripeljala do nove, še strahovitejše vojne. Vsa ta hipokrizija bo seveda v imenu in zaradi današnje domnevno spravljene in demokratične Evrope. Samo še »divjaško« Rusijo, ki menda edina deluje po preživelem imperialističnem vzorcu, bo treba disciplinirati, pa bomo v srečnem novem svetu. Zakaj bi torej odpirali neprijetna vprašanja tedanjih sovražnosti in zavezništev, če pa so sedanja povsem drugačna? A drugačna so le po razporedu sil in po obliki, po vsebini se od tedanje delitve na antantne in centralne sile ali od starejše Svete alianse in vseh kombinacij vmes čisto nič ne razlikujejo. In tako bo najverjetneje zamujena še ena priložnost za kritično refleksijo o evropski sodobni civilizaciji. Za katero vsakič znova plačujejo mali ljudje in mali narodi, kot je slovenski.

Na krvavih poljanah

Veliki spomini na Novaro, Mortaro, Kustoco in Vis, ki so ponos Moje mladosti, in duh Radeckega, nadvojvode Albrehta in Tegetthoffa, ki še živi v Moji vojni moči na kopnem in na morju, so Mi poroki za to, da bomo tudi proti jugu uspešno branili mejo monarhije. (Cesar Franc Jožef I., Manifest Mojim narodom, 23. maja 1915)

Da se ne bi ponovilo

Povsod na poti, ki si jo je Soča vrezala od Alp do morja, je jasno, zakaj so jo opevali pesniki. To naravo lahko dovolj dobro opišejo le pesmi.

Bližina oddaljene vojne

Joachim Gauck, enajsti predsednik Zvezne republike Nemčije, svoje delo opravlja v eni nekdanjih rezidenc dinastije Hohenzollern. A iz gradu Bellevue so odstranili tako rekoč vse spomine na prusko slavo in sijaj. Ni razkošja, ni uniform, zastav je zelo malo. Druga vrata na levi, takoj za portalom, vodijo v salon, v katerem Gauck sprejema obiskovalce.