Na krvavih poljanah

Veliki spomini na Novaro, Mortaro, Kustoco in Vis, ki so ponos Moje mladosti, in duh Radeckega, nadvojvode Albrehta in Tegetthoffa, ki še živi v Moji vojni moči na kopnem in na morju, so Mi poroki za to, da bomo tudi proti jugu uspešno branili mejo monarhije. (Cesar Franc Jožef I., Manifest Mojim narodom, 23. maja 1915)

Prva svetovna vojna je bila proces, v katerega so bile slovenske dežele in njeni prebivalci dejavno vpleteni vse od njenega izbruha. Postali so del vojaškega kolesja, ki mu niso poznali vzrokov in se niso mogli zavedati ali predvideti posledic. Odprtje fronte med Italijo in Avstro-Ogrsko maja 1915 pa je v slovensko vojno izkušnjo vneslo povsem nove razsežnosti. Strateški načrti obeh zavezniških držav o morebitnih medsebojnih vojnah so segali že v leta pred prvo svetovno vojno, predvsem pa so vedno vključevali tudi slovensko ozemlje kot območje morebitnega spopada. Leta 1886 je prvi poveljnik vrhovnega štaba italijanske vojske general Enrico Cosenz oblikoval študijo o vojni na severovzhodni meji, v kateri je predvidel bodisi lokalno vojno med Italijo in Avstro-Ogrsko bodisi vojno v zavezništvu z drugo državo. Za slednjo je predvidel, da bi Avstro-Ogrska vojsko koncentrirala v spodnjem Posočju ter tako branila furlanska vrata proti prvemu velikemu italijanskemu cilju – Trstu. Glavni cilj napada bi bila sicer prestolnica avstrijskega primorja, zasedba Južne Tirolske bi bil drugotni cilj, ki bi ga bilo treba doseči zaradi morebitnega napada nasprotnika in umika italijanske vojske v Padsko nižino. Glavna italijanska fronta naj bi potekala po Soči, po zmagi naj bi napade usmerili prek Krasa proti Ljubljanski kotlini, prek Tablje in Predela pa v Celovško kotlino. Čeprav je šlo za teoretično študijo, pa ni mogoče spregledati mnogih stičnih točk v strateških konceptih bodočega vrhovnega poveljnika italijanske vojske, generala grofa Luigija Cadorne. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da je italijanski strateški načrt o morebitni vojni proti zaveznici Avstro-Ogrski nastal v času, ko nad Trojno zvezo ni bilo senc, a je po letu 1904 vrhovno poveljstvo italijanske vojske kot prednostno nalogo določilo utrditev italijanske vzhodne meje v Furlaniji. Tudi vrhovni poveljnik avstro-ogrske vojske general Conrad von Hötzendorf si je že leta 1907 zamislil preventivno vojno proti Kraljevini Italiji, ki je tedaj avstrijski cesar ni bil pripravljen podpreti, poveljnik pa je predvidel, da bi italijansko armado pokorile štiri avstro-ogrske armade, in sicer dve na Soči, po ena pa v Karniji in na Južnem Tirolskem.

General Boroević je že kmalu po izbruhu vojne med nekdanjima zaveznicama postal simbol neomajne avstro-ogrske obrambe na Soči.

Izbruh prve svetovne vojne je položaj temeljito spremenil. Avstro-Ogrska je bila udeležena od samega začetka na dveh frontah, italijanska vlada pa je, ne da bi upoštevala zahteve ali načrte vojske in njenega novega vrhovnega poveljnika generala grofa Luigija Cadorne, razglasila nevtralnost, ki ni predvidela mobilizacije, ker sta bili po mnenju ministrskega predsednika Antonia Salandre mobilizacija in nevtralnost nasprotujoča si pojma in bi mobilizacija pomenila vojno. Konec septembra 1914, ko se je že pokazalo, da vojna ne bo kratka, kot so bili sprva prepričani tako vojaki kot njihova poveljstva, so se italijanski vodilni politiki in tudi vojaški strategi strinjali glede nevtralnosti in so vsako nadaljnjo odločitev o vstopu Italije v vojno preložili na naslednjo pomlad. Toda že pred tem je Cadorna skoval načrte o mobilizaciji in zavarovanju meje proti Avstro-Ogrski, strategijo pa je prilagodil vojevanju Avstro-Ogrske na dveh frontah. Prvi cilj, proti kateremu bi Cadorna usmeril večji del vojske, je bila Furlanija, natančneje Goriška in Tržaško, na Tridentinskem in Južnem Tirolskem je načrtoval obrambne ali delno napadalne dejavnosti ter delno okupacijo ozemlja. Glavna ofenziva bi torej potekala na Soči. Cadornov načrt je tako predvideval spopad in zmago nad nasprotnikom na njegovem ozemlju. Zadovoljstvo ob takšni strategiji je potem, ko so bile končane štiri italijanske ofenzive na Soči, izrazil tudi Benito Mussolini, ko je v članku za »Popolo d’Italia« 27. decembra 1915 zapisal: »Pomembna ugotovitev: vso vojno smo prenesli na sovražnikova tla. Da bi bolje razumeli izjemno pomembnost tega dejanja, bo dovolj, da oblikujemo obratno hipotezo, to je, da bi Avstrijcem uspelo svojo vojno prenesti na italijansko ozemlje.«

Že julija 1914 je italijanska diplomacija nemškemu poslaniku v Rimu posredovala svoja ozemeljska pričakovanja (Južna Tirolska) v zameno za avstrijske pridobitve na Balkanu, čas nevtralnosti pa v intenzivnem Italy’s war market izkoristila za pogajanja z obema vojnima taboroma o bodočih mejah kraljevine. Italijanski »predlogi« so se vrteli okoli ozemelj dela Južne Tirolske, poknežene grofije Goriško-Gradiške z Gorico, Trsta (tudi kot avtonomno tržaško državo s koprskim in piranskim okrajem), Valone in Sazana ter jadranskih otokov Vis in Lastovo. Čeprav je v pogajanjih Avstro-Ogrska popustila glede ozemelj na Tridentinskem, to Italiji ni bilo dovolj in 26. aprila 1915 je z antantnimi državami, navkljub začetnemu nestrinjanju ruske zaveznice, podpisala Londonski pakt, s katerim je v zameno za vstop v vojno na strani antante dobila novo povojno vzhodno mejno črto, ki ji je prisodila Južno Tirolsko do Brennerja ter Gornje Poadižje, Goriško - Gradiščansko z Gorico in Trst, Istro in del Notranjske do razvodja med Sredozemskim in Črnim morjem ter druge ozemeljske pridobitve na račun turškega cesarstva in nemških kolonij. S tem so bili izpolnjeni tudi politični načrti italijanskega iredentizma, po katerih je Italija »morala« »odrešiti neosvobojene brate«, ki so živeli na avstro-ogrskih ozemljih.

23. maja 1915 je italijanska vlada sporočila avstrijskemu veleposlaniku v Rimu, da bo od naslednjega dne Italija v vojnem stanju z Avstro-Ogrsko. Nastala je nova evropska fronta.

Tako je 23. maja 1915 italijanska vlada sporočila avstrijskemu veleposlaniku v Rimu, da bo od naslednjega dne Italija v vojnem stanju z Avstro-Ogrsko. Nastala je nova evropska fronta, ki se je v dolžini 600 kilometrov raztezala od prelaza Stelvio na švicarsko-italijansko-avstrijski tromeji prek Tirolske, Karnije in Posočja do Jadranskega morja. Težišče avstro-ogrske obrambe je bilo postavljeno na južni odsek fronte, ki je ime prevzel po reki Soči, po katerih bregovih, nad njo vzpenjajočih se vrhovih in planotah je potekala vse od Rombona (2208 m) prek Bovške kotline na Ravelnik (519 m), Javoršček (1557 m), od tu pa prek Lipnika (1867 m), Vršiča (1897 m) in Vrat (1938 m) na Krn (2244 m). Od tod se je spustila na Mrzli vrh (1359 m) in Vodil vrh (1053 m) mimo Kozlovega Roba (426 m) do Soče pri Doljah, od cerkve Sv. Danijela pri Volčah prek Mengor (453 m), Cvetja (kota 588) do Sela je operativne poti proti železniški postaji pri Sv. Luciji (Most na Soči) in proti Ljubljanski kotlini branilo tolminsko mostišče. Bojna črta je nadalje tekla po Banjški planoti do Sabotina (609 m), ki je z Oslavjem, Podgoro in Kalvarijo (240 m) oblikoval goriško mostišče za obrambo Gorice in Vipavske doline. Do morja je fronta potekala po obronkih Kraške planote: Vrh (S. Michele del Carso, kota 275)–Martinščina (San Martino del Carso, kota 168)–Sei Busi (kota 118)–Griža (kota 70)–Selce (kota 118)–Košič (kota 113)–La Rocca (kota 121) pri Tržiču (Monfalcone) ter se končala zahodno od izliva reke Timav v morje. Razočarani avstrijski cesar Franc Jožef je na dan italijanske vojne napovedi v manifestu Mojim narodom vse upanje in zaupanje v zmagovito obrambo južne meje monarhije položil na svoje zveste narode in neomajno armado. Avstro-ogrska obramba na soški fronti je bila dodeljena 5. armadi pod poveljstvom generala in kasnejšega feldmaršala Svetozarja Boroevića von Bojne, imenovanega tudi »soški lev«. Toda, kot se je izrazil Boroević, je bila »na italijanski fronti … dvojna monarhija skoraj brez obrambe« (O vojni proti Italiji. Od feldmaršala Boroevića. Objavil in predgovor napisal Adriaticus, Ljubljana 1923), ker so bile njene enote vpete v bitko pri Gorlicah, in se je »proti 24 svežim italijanskim divizijam italijanske vojske postavilo 8 nezadostno oboroženih, deloma iz črnovojniških formacij sestavljenih avstro-ogrskih divizij s popolnoma nezadostno artilerijo«. General Boroević je že kmalu po izbruhu vojne med nekdanjima zaveznicama postal simbol neomajne avstro-ogrske obrambe na Soči, zato so mu mnoga slovenska mesta, Ljubljana že 6. avgusta 1915, podelila častno meščanstvo, z zelo podobnimi utemeljitvami: »Nepopisljive so zasluge, ki jih je priborila viteška armada za celo očetnjavo, predvsem za našo ljubljensko kranjsko deželo in tudi za njeno glavno mesto. Z občudovanjem pa je združena največja hvaležnost, ki preveva naša srca in naše duše do vsacega moža, ki stoji v bojnih črtah ob naši slovenski Soči ... Kako naj častimo to hrabro armado? Mislim, da je to najbolje mogoče, če se klanjamo pred vzornim njenim zapovednikom, ki vodi to armado do zmag dan na dan ...« Vojna poročevalka Alice Schalek, ki je leta 1916 poročala s soškega bojišča in svoje vtise zapisala v knjigi Isonzo 1916 (Posočje 1916, Ljubljana 2005), je o njegovi neposrednosti napisala: »Niti malo ni podoben svoji kasnejši upodobitvi v granitu. Ne daje vtisa vojskovodje, še posebej, kadar se smehlja. ... Nobenega nepotrebnega posredovanja. Do generalpolkovnika Borojevića lahko pride vsakdo sam in pove, kaj mu leži na duši.« Predvsem pa je nanjo naredilo vtis dejstvo, da ji je naložil, naj piše o posameznih vojakih in o tem, kar bo videla, ker »/k/ar se dogaja na Soči, je brez primere v zgodovini. Sočo drži mož – posameznik. Kaj bi pomenila moja volja, če tam ni bilo železnega moža, brezimnega, preprostega človeka«, je povzela avstrijska vojna poročevalka.

Nasproti soški armadi sta bili postavljeni 2. (general Duca d’Aosta) in 3. italijanska armada (general Pietro Frugoni), načelnik vrhovnega štaba italijanske vojske pa je bil že omenjeni grof general Luigi Cadorna.

Prekaljeni vojaki, ki so se že mesece pred majem 1915 kalili na fronti proti ruski armadi v Galiciji in Karpatih, so vojno na soškem bojišču opisovali s spoštovanjem in čudenjem obenem.

Začetek vojne med Italijo in Avstro-Ogrsko so slovenski vojaki, ki so bili s pohodnimi bataljoni svojih matičnih (slovenskih) polkov prepeljanih na soško fronto, doživljali s temnimi slutnjami o usodi krajev, ki so se znašli ob bojni črti. Ivan Matičič je bil pripadnik 2. gorskega strelskega polka, katerega maršbataljon je prišel na soško bojišče z galicijskih poljan nekaj dni pred italijansko vojno napovedjo, in je svoje misli ubesedil: »Vsa ta divnolepa dolina, ti zeleni holmi, vinorodna brda, vijugasta cesta, pohlevne vasice in trgi – vse je molčalo v smrtnem pričakovanju.«

V prvem ofenzivnem sunku, ki ga je italijanska vojska sprožila že v noči vojne napovedi, a je po oceni generala Boroevića nastopila »pretirano previdno«, je ta prekoračila italijansko-avstrijsko mejo ter zasedla Ježo, Kolovrat, Korado, Brda in Kambreško, Kobarid, vasi na desnem bregu Soče oziroma fronte ter del zgornjesoške doline okoli Žage, Bovec je avstro-ogrska vojska brez boja prepustila 23. avgusta 1915. V prvih junijski dneh se je italijanska vojska poskusila približati Sabotinu, Banjški planoti in zahodnemu robu Krasa ter tolminskemu mostišču. Ponoči 16. junija so italijanski alpinci zasedli Krn, po vtisu Alice Schalek »najbolj brezupnega bivališča ob Soči«, ki so ga varovale »hribov nevajene (madžarske – op. a.) enote, ki so bile tako izčrpane prišle na vrh, da so mislili, da nihče razen njih ne bi bil sposoben opraviti tako brezupnega vzpona dva tisoč metrov visoko« in katerega nočno zavzetje »bo v naši vojaški zgodovini brez vsakršnih zadržkov zabeležen kot sovražnikov uspeh«.

Na soški fronti se je zvrstilo 11 italijanskih in ena avstro-ogrsko-nemška ofenziva, po kateri se je fronta »umaknila« s slovenskega ozemlja. Prekaljeni vojaki, ki so se že mesece pred majem 1915 kalili na fronti proti ruski armadi v Galiciji in Karpatih, so vojno na soškem bojišču opisovali s spoštovanjem in čudenjem obenem. »Tretji dan imamo tu že pravo peklo. Od strelov se zemlja neprenehoma trese. Kadar udari ekrazitna granata v gozd, vrže nekaj borovcev s koreninami vred visoko v zrak. Možje in častniki, ki so bili na gališkem bojišču, pravijo, da kaj tako strašnega, kakor se tu vidi, tam niso doživeli. Ni skoraj več slišati posameznih strelov, to je le nepretrgano gromenje in tuljenje, ki včasih malo prijenja, pa se kmalu še silnejše oglaša .... Danes zjutraj ob petih sem opazoval na daljnogledu pretresljiv prizor. Približala se je nekemu gričku ... neka laška sanitetna kolona ... Zastavonosec je pri jarku od naših dobil dovoljenje, da se sme ranjence v podnožju stran spraviti. Nato so prišli nosači in so začeli nakladati na nosilnice težko-ranjene, ki so ležali sredi griča. Teh je bilo okoli 30. Potem so opirali lahke ranjence, ki so se gugali proti dolini. Nazadnje pa so vlekli mrtvece kot kose lesa v dolino. Vsak je svojega mrliča prijel na noge in ga vlekel po hribu navzdol,« je slikovito zapisal topničar Mihael Mohor.

V posoških krajih, ki jih prebivalci niso zapustili, je življenje potekalo pod vtisom grmenja granat in v nenehnem pričakovanju najhujšega. Hiše so ostajale brez streh, brez sten, cerkveni zvonovi brez zvonov.

Enajst soških bitk italijanski vojski ni prineslo želenega uspeha, v šesti soški bitki (6. avgust–17. avgust 1916) so osvojili Gorico in Doberdobsko planoto, katerega ključni pomen prav za obstoj »avstrijske» Gorice je poetično opisala Alice Schalek: »Doberdobska planota se kot nepremagljiv stražar, kladast in nedostopen razprostira pred sovražnikom. Ni mogoče opisati njenega simbolnega učinka, njene pretresljive enotnosti. ... Revno z vodo, polno skalovja, prav nič očarljivo, polno težko prehodnih goščav, opustošeno zaradi sto tisočev granat – deluje kljub temu sveto, odločno. Neobičajno razločno vsakdo na tem hribu čuti njegovo silo.« Prav tako ključni so bili za obstoj ali zavzetje Gorice dotlej nepremagljivi stebri avstrijske obrambe: Sabotin, Oslavje, Kalvarija in Vrh. Četrtega avgusta so Italijani sprožili topniško obstreljevanje na jugu od Doberdobske planote do morja, naslednjega dne se je bobneči ogenj prenesel na goriško mostišče, 6. avgusta zjutraj pa se je začelo deveturno obstreljevanje na bojni črti od Tolmina do morja. »Iz tisočerih žrel topov so otvorili Lahi svoj ogenj nad Gorico ... Kot bi odprlo peklo najstrašnejše svoje zatvornice,« je zapisal časnik Slovenec 7. avgusta 1916. General Boroević je, ob spoznanju, da mesta ne bo mogoče obraniti, ukazal umik iz mesta na drugo obrambno črto in naslednjega dne so italijanske enote prešle poškodovane mostove na levi breg Soče ter postopoma prodirale po porušenih goriških ulicah v Gorico. Izgubo Gorice je slovenski tisk (Slovenski narod, 14. avgust 1916) ocenil kot »bolj moraličen kakor vojaški uspeh« ter slovensko javnost prepričeval, da ne bo zaradi izpraznitve goriškega mostišča avstro-ogrska obramba na Primorskem gotovo nič slabša, »marveč ugodnejša ... tako so imeli strategi čisto prav, da so preprečili žrtve, ki so državi ohranjene, več vredne kot žalostni ostanki nekoč cvetočega mesta ob Soči«, je zapisal Slovenec 10. avgusta 1916.

Najbližje večjemu vojaškemu uspehu je bila italijanska vojska v enajsti soški bitki (17. avgust–15. september 1917), zadnji italijanski ofenzivi na Soči, ko so Italijani skušali doseči odločilno rešitev na soški fronti, zato so se vanjo odpravili z vso silo. Glavno bojišče je bilo med Tolminom in morjem, in to enako srdito na obeh krilih – na Krasu ter na Banjški planoti, kjer so Italijani prodrli okoli 10 kilometrov v avstrijske obrambne položaje. Najhujši boji so potekali za hrib Škabrijel (Sv. Gabrijel), ki je varoval Vipavsko dolino in bil »nema priča največje groze, ... nečloveških grozot, najgrozotnejše morišče, kjer se je zgrudilo za deset polkov ljudi«. Matičičev polk je »tam umiral šest dni in šest noči .... Kaj je bil Przemysl proti temu peklu, kaj Novo mjasto, zameti v Karpatih, vrh Kastelik, kaj Sv. Martin, Sv. Mihael, Monte Cengio, Potok Čarny, kaj višina 464«. Podobno usodo je doživljal celjski 87. pehotni polk; Italijani so vrh neumorno naskakovali, Avstrijci pa so jim vračali z neomajno močjo in vrh je večkrat zamenjal gospodarja. Ker je italijanski strateški uspeh v 11. soški ofenzivi pomenil grožnjo za nadaljnjo avstrijsko obrambo soške fronte, so se že med bitko začele priprave na skupno avstro-ogrsko-nemško ofenzivo, saj je bil avstrijski cesar Karel I. zaradi pomanjkanja enot prisiljen za pomoč prositi vojnega zaveznika, nemškega cesarja Viljema II. Načrt za preboj z imenom Zvestoba v orožju (»Waffentreue») je pripravil nemški general Kraft von Dellmensingen, zanj je bila oblikovana 14. avstrijsko-nemška armada s 15 divizijami in 100.000 vojaki, pod poveljstvom generala Otta von Bellowa. Italijanske položaje je branila II. italijanska armada generala Luigija Capella, ozemlje med Bovcem in Tolminom pa VII. in XXVII. korpus. Zadnja soška ofenziva se je začela 24. oktobra 1917 ob 2. uri zjutraj, ko se je na italijanske okope začel valiti gost oblak strupenega plina, pospremljen s točo izstrelkov. »Na celi jugozahodni bojni črti se je boj izdatno pomnožil. Pri Bovcu, pri Tolminu in v severnem delu Banjške planote je vdrla po mogočni pripravi s topovi avstrijska in nemška pehota v italijanske črte,« je povzel avstrijsko uradno poročilo slovenski dnevnik Slovenec 25. oktobra 1917. Zabobnelo je 2000 topov in 1000 minometov. Posledice plinskega napada s fosgenom je v spominih zapisal Ivan Matičič: »Do šestih je bila pot zravnana in polki osvetnikov so se zakadili v naskok. Prve linije so bile mrtve, zdrobljene. Kupi mrličev so ležali po jarkih in po duplinah, vse je bilo črno, zeleno, vse zapaljeno in sežgano od strašne kisline ... Imeli so sežgane maske in usta, a koža je bila zelena.«

Vojna v Posočju je za seboj pustila izjemno gmotno, gospodarsko in ekološko opustošenje.

Po zavzetju Bovca, Kobarida, po srditih bojih na Rombonu, padcu Stola, ki je odprl vhod v Furlansko nižino, in padcu Matajurja, k čemur so izdatno pripomogle tudi nemške enote poročnika Ervina Rommla, ko so napadalci lahko začeli prodirati po Nadiških dolinah in je general Boroević sprožil še ofenzivo na Banjšicah, se je branilčeva obramba razkrojila. Poveljnik italijanske vojske je 27. oktobra ukazal umik na Tilment (Tagliamento), dnevnik Slovenec pa je 30. oktobra poročal: »Zvečer 27. oktobra smo izvedeli, da je dosežena črta, katero bi po načrtu morali zasesti šele v dveh dneh. S. Gora, Kuk in Sv. Gabrijel v naših rokah … V krajih Kobarid, Idrsko, Libušnje in Kamno je slovensko prebivalstvo z navdušenjem pozdravljalo došle avstrijske čete. Italijanska vojska se je umaknila na benečansko ravan. Iz Julijskih alp smo napredovali do Čedada, od tam dalje do Vidma. Čez Krmin so že prišle na benečansko ravan Boroevićeve čete. Naša ljuba Gorica je že daleč za bojno črto.« Do 9. novembra 1917 se je morala italijanska vojska umakniti vse do reke Piave.

Na krvavih soških poljanah je pokopanih od 187.000 do 300.000 vojakov, bojujoči se vojski sta imeli skupaj okoli 1,5 milijona izgub (mrtvih, ranjenih, ujetih vojakov); po nekaterih ocenah je v bojih na soškem bojišču padlo od 2000 do 3000 slovenskih vojakov. Vojna v Posočju, v pogorju Julijskih Alp in na kamnitem Krasu je terjala velike človeške žrtve in skrajne napore kot tudi učinkovito logistično pripravo, gradnjo cestnega, žičniškega, železniškega, tovorniškega in vodovodnega omrežja, da se je vojna lahko neovirano nadaljevala. Poleg bojnih dejavnosti so na vojake prežale in jim življenja jemale naravne nevarnosti, predvsem snežni plazovi, med njimi najbolj znan in usoden plaz z Mojstrovke, ki je pokopal stotine ruskih vojnih ujetnikov in avstrijske stražarje med gradnjo ceste čez Vršič.

Vojna v Posočju je imela izjemen vpliv na usodo civilnega prebivalstva, proces velikih mednarodnih razsežnostih je vstopil na preprosta dvorišča slovenskih domačij. Civilno prebivalstvo se je od začetka vojne srečevalo z različnimi dejavniki, povezanimi z vojno; množična mobilizacija je povzročala nenehna množična gibanja vojaškega in civilnega prebivalstva na obmejnih ozemljih, ki so bila v interesnih sferah v vojno vpletenih držav. Med prvo svetovno vojno je bilo resda mobiliziranih okoli 70 milijonov vojakov, toda svoje domove je moralo zapustiti tudi milijone civilistov: med letoma 1915 in 1923 je bilo iz turškega cesarstva deportiranih (večino tudi izginulih) do 1,5 milijona Armencev, v prvih mesecih vojne je iz Belgije zbežalo 1,5 milijona ljudi, iz desetih francoskih departmajev se je izselilo 2,7, milijona prebivalcev, med invazijo ruske armade v Prusijo poleti in jeseni 1914 je svoje domove zapustilo 870 tisoč prebivalcev, po prodoru nemške vojske na vzhodni fronti v letu 1915 na Baltik je 1,3 milijona prebivalcev zapustilo domove, v notranjosti Rusije se je umikalo štiri milijone beguncev, v letu 1917 še šest milijonov, ruski revoluciji sta pregnali od pet do deset milijonov beguncev. Po nemški zasedbi Bukarešte decembra 1916 je mesto zapustilo 300 tisoč prebivalcev, v Avstro-Ogrski je bilo v začetku leta 1918 pol milijona beguncev, v Italiji jih je bilo 50 tisoč, po prodoru pri Kobaridu oktobra 1917 je iz zasedenih pokrajin Benečije in Furlanije v kraljevino prebežalo 300 tisoč beguncev. Tako je civilno prebivalstvo v vojnah 20. stoletja prevzemalo osrednjo vlogo, postalo je talec, žrtev in predmet pritiskov oboroženih armad, ki so po letu 1918 svojo silo, da bi »očistile« ozemlja, usmerjale čedalje bolj učinkovito proti civilnemu prebivalstvu.

V prvi svetovni vojni je bila emigracija na Slovenskem dvojna, moški od 18. do 50. leta starosti so bili mobilizirani, obenem se je slovenski prostor že jeseni 1914 srečal z begunstvom, ko so v slovenske dežele prišli begunci iz Galicije, po izbruhu vojne z Italijo pa je moralo svoje domove zapustili več kot 100 tisoč Slovenk in Slovencev. Migracijsko gibanje civilnega prebivalstva ob soški fronti (slovenskega, italijanskega, furlanskega ter hrvaškega iz Istre) je potekalo v dveh smereh; slovensko prebivalstvo (ok. 80 tisoč ljudi) z leve strani fronte je bilo izseljeno na Kranjsko, Spodnjo Štajersko in Koroško ter v begunska taborišča na Spodnjem Avstrijskem, od 10 do 12 tisoč Slovenk in Slovencev se je moralo izseliti v kraljevino Italijo. Dinamika izseljevanja je bila odvisna od vojne dinamike na soškem bojišču, začetnemu in največjemu begunskemu valu so sledili novi, in sicer po italijanski zasedbi Gorice in tik pred začetkom 12. soške ofenzive, ko je prebivalstvo Gorice doseglo malodane točko »0«, in po italijanskih uspehih na Banjški planoti avgusta 1917.

Po ocenah Pisarne za zasedeno ozemlje pri Narodnem svetu v Ljubljani je bilo od 107 slovenskih občin 33 docela porušenih, 35 poškodovanih in 25 deloma opustošenih.

Tik pred začetkom vojne med nekdanjima zaveznicama so avstro-ogrske vojaške oblasti izdale ukaz o evakuaciji krajev na kraškem obrobju, v Brdih ter zgornjem Posočju in spodnji Vipavski dolini. Že pred evakuacijo prebivalstva so svoje urade v Cerkno preselili deželno glavarstvo, sodišče, davčni in občinski uradi ter županstva, nekatere župnijske arhive so preselili na varno. Prebivalstvo je moralo v nekaj urah pripraviti najnujnejše življenjske potrebščine, »zvrhoma naloženi vozovi so škripali, živina mukala, otroci ječali, odrasli si brisali okrvavljene oči in se obupno ozirali nazaj na izgubljene svoje domove.« Državno skrb za vojne begunce je sicer prevzelo avstro-ogrsko notranje ministrstvo, ko se je junija 1915 na Dunaj preselil Deželni odbor za Goriško in Gradiško, je tam ustanovil »Pomožni odbor za begunce z juga« ter »Informativno pisarno za begunce«, tudi s slovenskimi predstavniki, poseben odbor je za slovenske begunce ustanovil arhitekt Maks Fabiani, ki je po vojni skrbel tudi za obnovo porušene Gorice in drugih posoških krajev, za katere je pripravil celovite regulacijske načrte. Na Kranjskem je skrb za slovenske begunce prevzela »Posredovalnica za goriške begunce«, ki sta jo ustanovila državna poslanca dr. Matko Laginja in dr. Janez Evangelist Krek. Na pobudo in s posredovanjem posredovalnice je na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem ostalo okoli 50 tisoč beguncev, ki so imeli gmotne možnosti za preživetje. Poleg tega pa je posredovalnica beguncem poiskala priložnostne zaposlitve ter posebno skrb namenila begunski mladini, ki se je vključila v šolski sistem in različne tečaje. Preostali begunci so morali v begunska taborišča: Steinklamm pri St. Pöltnu, Gmünd ob češki meji, Wagna pri Lipnici, Bruck na Litvi (Bruck an der Leitha) in Strnišče pri Ptuju. Največ slovenskih beguncev, 4200, je bilo v Brucku ob Litvi, med njimi je bilo skoraj 1200 otrok, 1000 večinoma starejših moških in 2000 žensk. Begunska taborišča so bila organizirane ustanove z zdravstvenimi, šolskimi in delovnimi prostori, pri čemer je treba še posebno poudariti skrb za vzgojo in šolanje begunskih otrok. Po premiku soške fronte na reko Piavo novembra 1917 so različni odbori usklajevali dejavnosti za vrnitev beguncev, po zavezniški ofenzivi na Piavi in razpadu avstro-ogrske vojske je na pobudo goriškega časnikarja in politika Andreja Gabrščka nastal Deželni odbor za povratek slovenskih beguncev v domovino. Begunci so se iz begunskih taborišč vračali prek taborišča Strnišče pri Ptuju, kjer so bili v vojnem času vojaške rezervne bolnišnice, vojaško ujetniško taborišče in kasneje begunsko taborišče. Do leta 1922, ko je bilo begunsko taborišče v Strnišču ukinjeno, so se slovenski begunci vrnili na svoje porušene domove.

Vdiranje italijanske vojske na avstro-ogrska, to je furlanska in slovenska ozemlja med nekdanjo državno mejo in reko Sočo, je imelo dvojen učinek. Italijanske vojaške oblasti so iz varnostih razlogov izselile prebivalstvo, večinoma po italijanskih mestih po celotnem polotoku, ostali pa so tudi v zaledju fronte. Družine so prejemale dnevno denarno podporo, nekateri so opravljali različna javna dela ali pomagali okoliškim kmetom pri poljskih opravilih. Begunce so obiskovali tudi internirani slovenski duhovniki, ki so jih italijanske oblasti umaknile z zasedenih ozemelj kot politično sumljive in nevarne italijanski zasedbi. Poleg duhovnikov so bili internirani vsi moški, ki so bili v avstrijski mobilizacijski »dobi«, pa še niso bili vpoklicani, preostali učitelji in uradniki. Begunci v Italiji so se začeli vračati po 12. soški ofenzivi, večinoma pa v letu 1919. Ne glede na kraj bivanja ali državo, ki je skrbela za položaj beguncev, je begunstvo pomenilo povsem novo izkušnjo, ki je bila utemeljena na socialnih razlikah, zaradi presaditve v tuje okolje je begunstvo pomenilo nenehno soočanje z nacionalnimi, kulturnimi in jezikovnimi razlikami, z nenehno negotovostjo o lastni usodi, predvsem pa usodi svojih moških na frontah prve svetovne vojne.

Na slovenskem ozemlju je italijanska vojska zdesetkala civilno prebivalstvo, ker je bilo potrebno, kot je poudaril italijanski poveljnik Cadorna, preprečiti vsakršne namene prebivalstva, da bi se uprlo italijanski zasedbi.

Na zasedenem ozemlju je italijanska vojska uvedla civilno zasedbeno upravo, prvi tedni zasedbe pa so bili zaznamovani z nasiljem nad civilnim prebivalstvom. Okupacije med prvo svetovno vojno so imele skupno značilnost, ki se je zrcalila prav v nasilnem ravnanju zoper civilno prebivalstvo v začetnem obdobju okupacije, kar velja tako za nemško okupacijo Belgije in francoskih severnih departmajev, avstro-ogrsko zasedbo Srbije in Galicije ali rusko ravnanje v Prusiji. Na furlanskem (Vileš/Vilesse, 29. maj 1915) in slovenskem ozemlju (Idrsko, 4. junij 1915) je italijanska vojska zdesetkala civilno prebivalstvo, ker je bilo potrebno, kot je poudaril italijanski poveljnik Cadorna, »udariti z ekzemplarično strogostjo« in preprečiti vsakršne namene prebivalstva, da bi se uprlo italijanski zasedbi.

Italijanska zasedba slovenskega ozemlja med prvo svetovno vojno je pomenila predvsem pripravo »neodrešenih» pokrajin na vključitev v »matično« domovino. Deloma je bila civilna uprava, v kateri je delovalo veliko italijanskih iredentistov, ki so bili vključeni tudi v povojno upravno ureditev, posamezniki celo v italijansko upravo v Ljubljanski pokrajini v letih 1941–1943, utemeljena in usklajena z medvojnimi haaškimi pravilniki, ki so »urejali» začasno upravljanje zasedenih ozemelj, po drugi strani pa si je uprava prizadevala za temeljito prenovo na tistih področjih javnega življenja, kjer sta bili nacionalna in jezikovna pripadnost najbolj izraziti. Ukrepi italijanskih oblasti na področju javne uprave so med drugim temeljili na prepričanju, da Julijska krajina, Južna Tirolska in Tridentinsko niso bila tuja ozemlja, ki bi jih zaradi strategije in poteka vojne italijanska vojska morala okupirati, temveč nacionalno ozemlje, ki ga je bilo treba odrešiti in za vedno vrniti kraljevini. Poudariti je treba, da je bila v javno življenje uvedena italijanščina kot uradni jezik, prav tako je bil vpeljana temeljita šolska reforma z italijanščino kot poučevalnim jezikom, čeprav so bile oblike pouka prilagojene vojnim razmeram, osebna in krajevna imena pa je preimenovala ali italijanščini prilagodila posebna toponomastična komisija. Po drugi strani je italijanska uprava izvajala dejavno ter učinkovito socialno in zdravstveno politiko, na finančnem področju je uvedla italijanski davčni sistem in zamenjala valuto, v upravljanju zasedenih ozemelj se je spustila celo v takšne podrobnosti, kot je bila menjava poletnega in zimskega časa ali smer vožnje.

V posoških krajih, ki jih prebivalci niso zapustili, je življenje potekalo pod vtisom grmenja granat in v nenehnem pričakovanju najhujšega. Hiše so ostajale brez streh, brez sten, cerkveni zvonovi brez zvonov, ki jih je vojska snemala tudi s cerkva v notranjosti monarhije, da se je oskrbela s kovino za topove, preskrba je ves čas nihala, prebivalstvo je delilo usodo s preostalimi državljani monarhije. Zbirali so različne dobrine za vojake, vplačevali vojna posojila, trgovali na črnem trgu, obenem pa obdelovali polja, celo med obema frontama, kar so nekateri plačali z življenjem. Veliko nevarnost so namreč pomenila neeksplodirana bojna sredstva, katerih nevešče razstavljanje je imelo pogosto usodne posledice. Obenem se je razmahnilo družabno življenje, med civilisti in vojaki so se razvila nova razmerja in odnosi. Leta 1916 so se razmere in pravila življenja ob fronti zaostrili, vsakdanjik je bil podvržen strogim vojnim odredbam. Vse od začetka vojne med Italijo in Avstro-Ogrsko je bilo celotno slovensko ozemlje izpostavljeno posebnemu režimu »območja armade na fronti«, kar je pomenilo vstop vojne zakonodaje v sfero civilnega življenja, celo z uvedbo naglih sodišč. Obenem je bilo slovensko ozemlje preplavljeno z vojaštvom ter prepleteno s sistemom za preskrbo fronte in neposrednega bojnega zaledja. Javne stavbe v mestih, še posebno v kranjski prestolnici ter drugih večjih mestih, so postale vojaške bolnišnice, delavnice za preskrbo vojaštva, začasno so v njih zaposlovali žensko in celo otroško delovno silo, predvsem v različnih dobrodelnih nabiralnih akcijah. Preplet vojaškega in civilnega je bil totalen.

Vojna v Posočju je za seboj pustila izjemno gmotno, gospodarsko in ekološko opustošenje.

Po ocenah Pisarne za zasedeno ozemlje pri Narodnem svetu v Ljubljani je bilo od 107 slovenskih občin 33 docela porušenih, 35 poškodovanih in 25 deloma opustošenih, od 8000 hektarjev vinogradov jih je bilo 6000 uničenih, od 62.474 hektarjev gozdov jih je bilo uničenih 15.000, uničenih je bilo 20 odstotkov travnikov in njiv ter 10 odstotkov pašnikov. Porušena so bila industrijska poslopja na Tržiškem in Goriškem, v Trstu sta bila najbolj prizadeta trgovina in pristaniški promet. Do leta 1922 je prebivalstvo Julijske krajine vložilo 145.650 napovedi vojne škode, ki pa ni bila nikoli v celoti poravnana. Toda posebnost slovenskega ozemlja v vojni je bila ta, da se je obnova porušene Goriške začela že med vojno, Gorico, ki je bila v navzkrižnem ognju v veliki meri porušena, so začeli pospravljati in stavbe utrjevati že Italijani. Po njihovem umiku v 12. soški ofenzivi so se začela obnovitvena dela, čiščenje izstrelkov s polj in opravljanje jesenskih del. Novembra 1917 je bil na Dunaju ustanovljen »Osrednji odbor za vrnitev beguncev in obnovo Primorja«, ki je sprožil akcijo za oprostitev slovenskih obrtnikov od vojne službe, ker so bili neizogibno potrebni za obnovo Primorja. Sredi februarja 1918 je bila postavljena »Županska zveza po vojni poškodovanih občin« (kasneje »Zveza slovenskih županstev«), ki je nadaljevala obnovo Goriške, predvsem naj bi obnovili mizarska podjetja, opekarne, apnarne, kamnoseške delavnice in kamnolome ter tako oživili gospodarsko dejavnost na nekdanjem vojnem ozemlju.

Italijanska zasedba slovenskega ozemlja med prvo svetovno vojno je pomenila predvsem pripravo »neodrešenih« pokrajin na vključitev v »matično« domovino.

Konec vojne med Italijo in Avstro-Ogrsko je prinesel udejanjenje določil Londonskega pakta za ozemlje Primorske ter potisnil novo italijansko mejo do njenih »strateških« meja na vzhodu. Dejstvo, ki ga v primeru vojaške okupacije slovenskih ozemelj med prvo svetovno vojno vendarle ni mogoče obiti, je, da so bile navkljub mednarodnemu pravu, po katerem vojaška zasedba še ni pomenila samodejne pridobitve ozemelj po vojni, v ozemeljskih zahtevah uspešnejše tiste države, ki so med vojno zasedle nasprotnikova ozemlja. Tretjega novembra 1918 se je italijanska vojska namreč vrnila na slovensko (bivše avstro-ogrsko) ozemlje in vojaška uprava je po enoletni prekinitvi nadaljevala delo po novi zasedbi, poleti 1919 pa je upravljanje zasedenih ozemelj prevzela civilna uprava. Po podpisu rapalske pogodbe 12. novembra 1920, ki je postavila mejo med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, so bila ta ozemlja priključena h Kraljevini Italiji.

Čeprav je I. Matičič svoje spomine sklenil s pomenljivo mislijo »Naše delo je končano, naše roke so očiščene, iz nas je šel gnev, naša srca so mirna ...«, pa je prva svetovna vojna, in z njo soška fronta, tlela v slovenskem spominu, nekaj desetletij zelo sramežljivo, pa vendar se je najprej skozi besedo umetnosti ustalila in utrdila ter v različnih oblikah upodobila véliko vojno na Slovenskem. Vojna je ves čas navdihovala sodobnike, pesnike, pisatelje, umetnike, v vojnem času je kot vojna pesem zaslovela Simona Gregorčiča Soči, ker je bila edina slovenska bojna pesem, Simona Jenka Naprej, prepovedana. Vznik vojne na Soči je v sodobno slovensko vojno slovstvo prinesel značilen slovenski motiv begunstva, ki so ga upesnili Joža Lovrenčič, Ivan Albreht, Alojz Gradnik, »Solkanski«, Silvin Sardenko in Oton Župančič in »Vid«. Boji na Soči so se zapisali v verze Antona Miklavčiča, Miroslava Vilharja, Silvina Sardenka, Iga Grudna in drugih. Leta 1917 sta v korist goriških beguncev v Trstu izdala knjigi Josip Ribičič in Alojzij Res. Pisci spominov na krvave soške poljane so bili prvi, ki so slovenski javnosti obudili spomin na dogodke iz ne tako davne in še ne prebolene preteklosti. Ivan Matičič je svoje spomine Na krvavih poljanah izdal že leta 1923, o bojih na Doberdobski planoti je pisal Vitalis (Alojz Pepernik), ki je svoje spomine naslovil z »mitološkim« naslovom Doberdob, slovenskih fantov grob (Celje 1936). V letih po prvi svetovni vojni je izšlo še nekaj spominov (Vinko Gaberc - Gaberski , Rado Pavlič, Fran Wernig), leta 1940 pa je Prežihov Voranc izdal prvi slovenski »prvovojni« roman Doberdob. Vse do osemdesetih let 20. stoletja so bili prav spomini, razen dveh izvirnih del (Vladimir Gradnik, Ivan Mesesnel), nosilci slovenskega spomina na vojno ob Soči. Toda svojo sled je soška fronta zapustila tudi v slovenski likovni umetnosti, poleg slovenskih slikarjev, ki so bili v službi vojne propagande in zanjo izrisali nepozabne vojne razglednice (Maksim Gaspari, Ivan Vaupotič, Hinko Smrekar, Anton Koželj), je Fran Tratnik upodobil begunce, z vojno se je soočil Tone Kralj in spominjal se je je Božidar Jakac. S soško fronto so ne nazadnje povezana številna slovita umetniška imena vojnih sodobnikov. Tako je bila v Posočju v Ladri pri Kobaridu postavljena vojaška kapela, ki velja za prvo javno delo slovitega italijanskega arhitekta 20. stoletja Giovannija Micheluccija. Češki kipar Ladislav Kofranek je naredil spomenik na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom, podobe soške fronte je naslikal češki slikar Josef Vachal, slikar, pesnik, dramatik Oskar Kokoschka je v svojih delih upodobil kraje na Tolminskem mostišču leta 1916, prav tako so svoj slikarski navdih ob Soči našli Emil Trutwin, Hans Printz in Ludwig Koch. Kot vojni dopisniki so se na soškem ali širšem italijanskem bojišču kalili italijanski pisatelj in scenarist Carlo Salsa, dunajska pisateljica judovskega rodu Alice Schalek ter ne nazadnje ameriški pisatelj Ernest Hemingway. Zakaj so pisali, zakaj so, navkljub neizmerljivi grozi, ustvarjali in za večnost upodobili čas, ki naj bi pokopal vse vojne, ker so bili prav oni dejavni del »zadnje« vojne? Morda je delni odgovor zapisala Alice Schalek: O Svetem Mihaelu, Svetem Martinu na Krasu, o Monte Kosiču in Selškem višavju. O gradu Rubije, Doberdobski planoti, Gorici, Sabotinu, Oslavju in Podogori. O Sveti gori in o Kuku, Slemenu in Vodil Vrhu. Ni za pozabiti Mrzlega vrha. O sedemdeset kilometrov dolgi soški fronti od Jadranskega morja do Koroške. Mi .... moramo vedeti o vsem tem, da bodo ta imena za nas nekoč pomenila isto, kar je nekoč Nemcem pomenil Sedan in kar jim danes pomeni Verdun. In če sem ... naklonjenemu bralcu – in še posebej nenaklonjenemu – vtisnila v spomin ta imena ... potem sem svoj dolg opravila.«