Bližina oddaljene vojne

Joachim Gauck, enajsti predsednik Zvezne republike Nemčije, svoje delo opravlja v eni nekdanjih rezidenc dinastije Hohenzollern. A iz gradu Bellevue so odstranili tako rekoč vse spomine na prusko slavo in sijaj. Ni razkošja, ni uniform, zastav je zelo malo. Druga vrata na levi, takoj za portalom, vodijo v salon, v katerem Gauck sprejema obiskovalce.

V uradnih prostorih na policah za pisalno mizo stojita doprsna kipa pesnika Heinricha von Kleista in socialdemokrata Friedricha Eberta, ki je bil po begu cesarja Viljema II. v tujino prvi nemški predsednik. Na stenah visita dve sliki, na eni je italijanska pokrajina, delo nekega nemškega slikarja, na drugi pogled na Dresden italijanskega slikarja Canaletta.

Gaucku ugaja ta simbolika. Narodi na svet pogosto gledajo različno, enako velja tudi za preteklost. Nemški predsednik pravi, da ga to ne moti, ker pozna razloge za to. V tem letu bodo oči sveta usmerjene tudi v prvega moža države, saj bo kmalu stota obletnica začetka prve svetovne vojne. To bo za zdaj največji zgodovinski dogodek 21. stoletja.

In Gauck bo zastopal poraženko.

Zgodovinarji različnih struj nelagodno zaznavajo, da v Evropi razmere iz leta 1914 te dni niti niso tako zelo oddaljene.

V tej orgiji nasilja je bilo udeleženih več kot 60 milijonov vojakov s petih celin. Življenje je izgubil skoraj vsak šesti, milijoni pa so se domov vrnili s hudimi poškodbami: brez nosu ali čeljusti, samo z eno roko … Velikih spominskih slovesnosti, polaganja vencev, koncertov in razstav ne načrtujejo le v Franciji, Belgiji in Veliki Britaniji, temveč tudi v bolj oddaljenih državah, kot sta Nova Zelandija in Avstralija, katerih istovetnost se je izoblikovala ravno med vojno.

Spomini na obdobje 1914–1918 so živi tudi na Poljskem, v baltskih državah, na Češkem in Slovaškem ter so dober razlog za slovesnosti, saj so po morilskem sporu med zavezniškimi silami antante in centralnimi silami to postale suverene države.

Prva svetovna vojna bo v prihodnjih mesecih osrednja tema javne kulture spominjanja. Izšlo je in še bo na stotine novih knjig o prvi svetovni vojni – kar bo verjetno zgodovinski rekord za zgodovinsko temo. Zgodovina generacije, ki je že zdavnaj ni več, bo vnovič pripovedovana, postavljala se bodo dodatna vprašanja in odpirale se bodo nove razprave. Britanski premier David Cameron je celo odobril finančna sredstva, da bi vsi otroci iz britanskih državnih šol lahko obiskali nekdanja bojišča na zahodni fronti.

Zahodna Evropa je morala med prvo svetovno vojno plačati višji krvni davek kot v katerikoli drugi vojni v svoji zgodovini, zato jo imenujejo tudi velika vojna. Na rekah Meuse in Soma je umrlo dvakrat toliko Britancev, trikrat toliko Belgijcev in štirikrat toliko Francozov kot med drugo svetovno vojno. Tudi zato, pravi Gauck v svoji pisarni na gradu Hohenzollernov, si pozornost, ki jo Nemčija namenja prvi svetovni vojni, lahko predstavlja le kot izkazovanje spoštovanja do trpljenja tistih, proti katerim so se takrat bojevali Nemci.

Vladajoče plemiške družine so bile v sorodu druga z drugo, cesar Viljem II., britanski kralj Jurij V. in car Nikolaj II. so bili celo bratranci.

Velika vojna ni bila le izjemno krvava, temveč se je z njo začelo novo obdobje vojskovanja s tanki, letali in celo kemičnim orožjem. Njene posledice so imele dolgotrajen vpliv na razmere – na nekaterih območjih tudi celo stoletje.

Govorimo o posledicah prve svetovne vojne, ki jih je občutiti še danes: vzpon Združenih držav Amerike na položaj svetovnega policaja, poseben pogled Francije na Nemčijo, etnične nestrpnosti na Balkanu in samovoljno risanje meja na Bližnjem vzhodu – vse to še danes bremeni in otežuje mirno sobivanje narodov.

Na političnem koledarju za letošnje leto so predvidena tudi različna srečanja na vrhu, na katerih bo kdaj tudi nemški predsednik Gauck. Britanska kraljica bo vodje držav in vlad članic Commonwealtha sprejela v katedrali v Glasgowu. V Avstraliji, na Novi Zelandiji, Poljskem in v Sloveniji načrtujejo srečanja predsednikov in premierov držav vseh oziroma izbranih držav, udeleženih v prvi svetovni vojni.

Voznik nadvojvode Franca Ferdinanda bi moral obrniti avto, ker je zgrešil pravo pot, takrat pa je 19-letni gimnazijec Gavrilo Princip ustrelil v odprti avto.

Na vrhu Gauckovega seznama je 3. avgust, ko se bo s francoskim predsednikom Françoisom Hollandom spomnil preminulih, in sicer na gori Hartmannsweilerkopf v Alzaciji, kjer so divjali hudi boji. Poleg tega bo nemški predsednik eden od več kot 50 vodij držav in vlad vseh v vojno vpletenih držav, ki jih bo v utrdbi v Liègu pozdravil belgijski kralj Filip. Nekdanji državljan Vzhodne Nemčije se ima za Nemca, ki danes predstavlja drugačen narod in se zaveda številnih grozot, povezanih z nemško državo.

Gauck upa, da se bodo Evropejci prav ob teh spominih zavedeli, kaj jim je prineslo evropsko povezovanje po letu 1945. Brezpogojno poudarjanje nacionalnega po vzoru let od 1914 do 1918 navsezadnje ni nikomur od nasprotnikov v vojni prineslo srečnih časov.

Zaveda se, da spomini na vojne grozote ne le spravljajo nekdanje nasprotnike, temveč lahko tudi odprejo zabrazgotinjene rane. S tega vidika čas okrogle obletnice prve svetovne vojne ni ugoden: v številnih evropskih državah je pred volitvami v evropski parlament, ki bodo maja, mogoče opaziti naraščanje nacionalističnih tokov proti Nemcem in zamer do njih.

Ko danes pomembni italijanski pisci, kot je Eugenio Scalfari, trdijo, da Nemčija z evrsko krizo že tretjič grozi evropski celini, njihovo štetje temelji na domnevi, da je bianko menica leta 1914 pripeljala do vojne.

V neki raziskavi javnega mnenja je pred kratkim kar 88 odstotkov Špancev, 82 odstotkov Italijanov in 56 odstotkov Francozov izjavilo, da je vpliv Nemčije v Evropski uniji prevelik. Ni malo ljudi, ki današnjo Nemčijo primerjajo z imperijem bahavega cesarja Viljema II.

Avgusta lani je neki britanski novinar med pogovorom s tiskovnim atašejem na nemškem veleposlaništvu v Londonu dobil vtis, da bi se Berlin spominskih slovesnosti v sosednjih državah najraje udeležil predvsem v imenu sprave. Sledilo je glasno ogorčenje v britanskem tisku, češ da hočejo Nemci Britancem prepovedati slavja ob zmagi v prvi svetovni vojni.

Gauck ob takšnih izpadih ni ne­pri­zadet: »Upamo lahko le, da bo glas razsvetljencev močnejši kot v času med vojnama.«

In če ne bo? »Evropa je preveč miroljubna, da bi lahko razmišljal o vojnih scenarijih, a na Balkanu smo lahko videli, da se tudi sredi mirnega desetletja lahko nenadoma sprožijo arhaični sovražni mehanizmi,« opozarja Gauck.

Takšna razmišljanja v zvezi s prvo svetovno vojno so pogosta. V časih Nata in skupnih vojaških sil si komaj kdo lahko predstavlja vojno med Evropejci. A v 21. stoletju je nemir mogoče sejati tudi drugače. Kar štejemo kot mobilnost bojnih sil, je lahko tudi grožnja, da bi državo, kot je Grčija, poslali v bankrot, če njeni državljani ne bodo ubogali zahtev evropskih finančnih ministrov. Zgodovinarji različnih struj nelagodno zaznavajo, da v Evropi razmere iz leta 1914 te dni niti niso tako zelo oddaljene.

Na večer 7. novembra 1918 je nemška kolona treh vozil prečkala fronto pri belgijskem Chimayu. Na prvem avtu je vihrala velika bela zastava, s trobljo pa so oddajali kratke zvočne signale.

Že pred stoletjem je bil svet po svoje globaliziran. Cvetela je medcelinska trgovina in izvoz je bil tako obsežen kot kasneje spet šele v času Helmuta Kohla. Nemci, agresorji v prvi svetovni vojni, so nosili suknjiče iz indijskega bombaža in pili kavo iz Srednje Amerike. Delali so kot frizerji v Londonu, kot peki v Sankt Peterburgu in kot služabniki v Parizu, medtem ko so v Porurju garali Poljaki.

Kdor si je lahko privoščil, je brez potnega lista popotoval po Evropi. Profesorji so si v angleščini ali francoščini dopisovali s kolegi v Oxfordu in na Sorboni. Vladajoče plemiške družine so bile v sorodu druga z drugo, cesar Viljem II., britanski kralj Jurij V. in car Nikolaj II. so bili celo bratranci. Drug drugega so klicali Vili, Jure in Niki ter se srečevali na družinskih slavjih – zadnje je bilo poroka cesarjeve hčerke v Berlinu leta 1913.

Tako se postavlja vprašanje, kako je lahko kljub številnim čezmejnim povezavam in srečanjem prišlo do tega, da se je 4. avgusta 1914 začel nemški napad, in sicer z vdorom oborožene konjenice čez belgijsko mejo. Kaj se je takrat dogajalo za mizami v kabinetih? Zakaj je ta vojna terjala tako grozljivo veliko žrtev? In kako to, da se je končala šele po dolgih letih?

Poguba se je začela, ko je 28. junija 1914 dunajski prestolonaslednik Franc Ferdinand obiskal bosensko Sarajevo. Pričakovala ga je tudi skupina srbskih samomorilskih atentatorjev, ki jo je oborožila srbska vlada.

Mladeniči so sanjali o velikosrbskem kraljestvu, ki bi vključevalo tudi Srbe iz avstro-ogrskega večnarodnega imperija. Voznik nadvojvode Franca Ferdinanda bi moral obrniti avto, ker je zgrešil pravo pot, takrat pa je 19-letni gimnazijec Gavrilo Princip ustrelil v odprti avto. Nadvojvodinja je bila ranjena v trebuh in je umrla med vožnjo v rezidenco, prestolonaslednik pa je izkrvavel zaradi rane na vratu. Tri zarotnike so usmrtili, več drugih pa obsodili na zaporne kazni, nekatere na zelo dolge.

Napad ne sodi med hvalevredna dejanja v srbski zgodovini in sprva so v evropskih prestolnicah sočustvovali z žalujočimi Habsburžani. V srečnejših časih bi se kronane glave udeležile pogreba umorjenih in si izmenjevale izraze naklonjenosti.

A 83-letni cesar Franc Jožef, stric sarajevske žrtve, se je odločil, da se bo lotil srbskega nacionalizma, ki je ogrožal njegovo majavo cesarstvo. Vladar je prestol zasedal že 65 let in že večkrat je razmišljal o vojni proti Beogradu. Atentat je potrjeval mnenja svetovalcev, ki se jim je kompromis zdel nemogoč. Prva svetovna vojna se je tako zanetila in netivo je prižgala prav Avstro-Ogrska, je v svoji oceni nedvoumen dunajski zgodovinar Manfried Rauchensteiner.

Prav zaradi takšnih izjav se vedno znova razvnema razprava, ki se zdi že zdavnaj končana. V šestdesetih letih je hamburški zgodovinar Fritz Fischer pretresel Nemčijo kot noben zgodovinar prej in pozneje. Trdil je namreč, da je glavni, če ne celo edini vzrok za množično umiranje želja Berlina, da bi postal svetovna sila. Po razvnetem prepiru med kolegi je njegova ocena načeloma tudi obveljala.

Kakorkoli že, natančno ob stoti obletnici nove raziskave je del zgodovinske debate. Znanstveniki niso oprali imena cesarja Viljema II., ki je sicer nihal med afektiranimi nastopi in bojazljivo zadržanostjo, vendar hkrati poudarjajo tudi napake in ne-

uspešnost Rusije (ameriški zgodovinar Sean McMeekin), Francije (nemški zgodovinar Stefan Schmidt), Avstro-Ogrske (Rauchensteiner) oziroma vseh velikih sil skupaj (avstralski avtor Christopher Clark).

Nasproti sta si stala dva le navidezno tesno povezana bloka: cesarska Nemčija in Avstro-Ogrska na eni strani ter tako imenovane sile antante – francoska republika, rusko carstvo in britanska kraljevina – na drugi. Že takšna razporeditev sil kaže, da leta 1914 ni šlo za demokracijo in človekove pravice, kapitalizem in plansko gospodarstvo.

Gospodarske reforme v južni Evropi, ki jih zahteva nemška kanclerka Angela Merkel, se s tega vidika marsikateremu opazovalcu zdijo celo nadaljevanje viljemovske politike moči, le da z drugimi, gospodarsko-političnimi sredstvi.

Čeprav spomladi nobena od obeh strani ni načrtovala napada, so imele vse velesile vojno za legitimno politično sredstvo in so oborožen spopad videle celo kot srednjeročno neizogiben. Glavne udeleženke so se namreč bale za svoj ugled, vpliv in celo sam obstoj: Francija je bila prepričana, da je izgubila oborožitveno tekmo z Nemčijo, in je silila Rusijo, naj z vzhoda pritiska na cesarstvo. Nemška vojska je domnevala, da je dolgoročno podrejena Rusiji, kar je bil argument za hiter napad. Car je nazadnje ugotovil, da bi Velika Britanija lahko zamenjala stran, in se je zato oborožil. V Londonu se je začel širiti strah, da bo živahno cesarstvo odvzelo primat kraljestvu.

Vmešavale so se tudi majhne države, kot je bila Srbija, ki so skušale velike igralke spreti med seboj.

To je bil krhek in zelo zapleten ustroj, ki bi ga bilo mogoče uravnavati le s preudarnostjo in širokim uvidom. Zgodovinar Clark število tistih, ki so poleti 1914 sprejemali odločitve, ocenjuje na nekaj sto: to so bili monarhi, ministri, vojaki in diplomati. Šlo je pretežno za starejše moške, večinoma plemiče.

Cesar Franc Jožef se je zavedal nevarnosti, da bi Rusija v primeru avstrijskega napada na Srbijo priskočila na pomoč slovanskim bratom v Beogradu. Nemške zaveznike je zato prosil, naj mu krijejo hrbet, in 5. julija 1914 se je dunajski odposlanec v Potsdamu sestal s cesarjem Viljemom II.

To se v svetovni politiki nenehno dogaja: šibak zaveznik – Avstro-Ogrska – skuša iz egoističnih motivov v območni konflikt vplesti prijateljsko velesilo – nemško cesarstvo. To ni bilo prvič, a pred letom 1914 so se Nemci tega vedno otepali.

Pa takrat? Cesar je vedel, da Rusija nikakor noče vojne; skupaj s svetovalci se mu je zato tveganje za avstrijsko bliskovito vojno proti Beogradu zdelo obvladljivo. »Nagel fait accompli in nato prijateljsko z antanto, tako bi zdržali pretrese,« je zapisal kancler Theobald von Bethmann Hollweg.

Pri Verdunu so cesarski topničarji v prvih osmih urah izstrelili dva milijona granat. Še danes, sto let pozneje, tamkajšnja pokrajina, posejana s kraterji, spominja na Luno.

Liberalno konservativni pravnik iz Brandenburga je bil ključna osebnost med tako imenovano julijsko krizo. Sodobniki ga opisujejo kot uravnovešenega človeka, ne kot brezkompromisneža, a poleti 1914 se je strinjal z oceno vojske. Če se car ne bi umaknil, potem bi vojska najraje šla v boj, dokler Sankt Peterburg še ne bi bil popolnoma oborožen. »Bolje zdaj kot pozneje,« se je glasilo načelo vodje generalštaba Helmutha von Moltkeja.

Danes vemo, da je bila naglica neutemeljena in da je bilo rusko cesarstvo velikan na trhlih nogah. Na obedu z dunajskim veleposlanikom je Viljem II. vseeno izdal tako imenovano bianko menico: Dunaj lahko računa na »popolno podporo«, Franc Jožef pa naj pohiti z napadom na Srbijo.

S to bianko menico se je območna kriza razplamtela v evropski konflikt; bila je odločilni prispevek cesarstva k »prakatastrofi« 20. stoletja.

Ko danes pomembni italijanski pisci, kot je Eugenio Scalfari, trdijo, da Nemčija z evrsko krizo že tretjič grozi evropski celini, njihovo štetje temelji na domnevi, da je bianko menica leta 1914 pripeljala do vojne. Gospodarske reforme v južni Evropi, ki jih zahteva nemška kanclerka Angela Merkel, se s tega vidika marsikateremu opazovalcu zdijo celo nadaljevanje viljemovske politike moči, le da z drugimi, gospodarsko-političnimi sredstvi.

Kakorkoli že, leta 1914 bi sile antante lahko kadarkoli zavrle stopnjevanje napetosti – na čelu s carskim režimom, ki se je postavil na srbsko stran, ker je tako zahtevala razgreta javnost in ker bi z močno Srbijo ob strani v skrajnem primeru lahko bojeval vojno proti Dunaju na dveh frontah.

Tudi francoski predsednik Raymond Poincaré, odvetnik iz okolice Verduna, ki je iz strahu pred nemškim cesarstvom ubral strogo protinemško pot, je imel vojno za neizogibno. Ko je Poincaré na vrhuncu julijske krize obiskal Sankt Peterburg in dobil vtis, da omahljivi car Nikolaj II. razmišlja o popuščanju pri srbskem vprašanju, je začel pritiskati: »Ostati moramo stanovitni.«

Britancem ni mogoče veliko očitati, saj so se pred letom 1914 vsaj nekaj časa trudili za dobre odnose z monarhijo – četudi ne iz ljubezni do miru, temveč iz politične preračunljivosti. Kancler Bethmann Hollweg je zato domneval, da bo London v primeru vojne ostal nevtralen, na Downing street 10 so ga predolgo pustili v tem prepričanju.

Tako je Evropa nekaj tednov po atentatu v Sarajevu stala na robu prepada. Leta 1914 je bilo podobno kot danes med evrsko krizo, trdi zgodovinar Clark v svoji prodajni uspešnici Mesečniki. Vsi naj bi vedeli, da se igrajo z ognjem, a so vseeno poskušali splošno nevarnost izrabiti za svoje koristi.

Kakorkoli že, konec julija je Viljem II. podvomil o preudarnosti svoje politike. Cesar je imel zmedene govore, iz katerih je bilo jasno le to, da zdaj noče več vojne, je napisal neki minister v Berlinu. Viljem II. je pozval dunajske zaveznike, naj s Srbijo ravnajo previdno, vseeno pa bianko menice ni preklical, in to je bilo ključno.

Donavska flotilja je 29. julija začela obstreljevati Beograd, dan pozneje pa je car Nikolaj II. v Rusiji zaukazal splošno mobilizacijo.

Odtlej je usodo Evrope krojila logika tako imenovanega Schlieffnovega načrta. Nemčija se je bala vojne na dveh frontah, in ker je ruska vojska potrebovala nekaj mesecev, da je lahko v celoti mobilizirala svoje čete, je hotel generalštab v Berlinu ta čas izkoristiti za hitro zmago nad Francijo. Potem bi vojska odkorakala proti vzhodu.

Ta načrt je pripravil slavni vodja generalštaba, grof Alfred von Schlieffen, ki je umrl leta 1913. Slabosti so zdaj jasne: vojaško vodstvo je načrtovalo vojno brez sodelovanja Velike Britanije, čeprav naj bi napadli tudi Belgijo, katere nevtralnost je od leta 1832 varovala ravno Velika Britanija.

Hude posledice je prinesla tudi časovna stiska, za katero je bil prav tako kriv načrt: takoj, ko se je začela ruska mobilizacija, je moralo cesarstvo napasti na zahodu ali pa se posloviti od možnosti za zmago. Diplomatsko upravljanje vojne v Schlieffnovem načrtu ni bilo predvideno.

Vodstvo cesarstva, ki je bilo postavljeno pred izbiro med vojno in političnim porazom, se je zaradi svoje slepe želje po vplivu in prestižu odločilo za napad. Kancler Bethmann Hollweg je z obžalovanjem pripomnil, da je bil ta skok v neznano izjemno težka naloga.

Na začetku avgusta je Nemčija vojno najprej napovedala Rusiji, nato pa še Franciji. Po vkorakanju v Belgijo se je 4. avgusta v vojno vključila še Velika Britanija.

Tako so začele padati domine, ne da bi bilo opaziti posebne koristi. V človeški zgodovini je nešteto vojn, ki so se začele iz želje po svobodi, maščevanja in gospodarskih razlogov, a po nesmiselnosti bi težko katera prekosila vojno, ki se je poleti 1914 razširila po Evropi.

Pravijo, da je imel cesar Viljem II. solze v očeh, ko je podpisal nemško mobilizacijo. Kmalu nato je s posebnim vlakom odpotoval v štab, ki je bil sprva v Koblenzu. Monarh tam ni imel dosti povedati, saj sta potek vojne določala vojska in Bethmann Hollweg.

Njuna največja skrb so bili delavci, ki so stali za tekočimi trakovi v tovarnah orožja in pomenili tudi večino vojske. Okoli sto tisoč ljudi je zadnje julijske dneve prišlo na protivojne demonstracije nemške socialdemokratske stranke in izrazilo nasprotovanje zločinskemu početju vojnih hujskačev.

So se ti uprli?

Vodstvo stranke se je balo, da bi cesar v skrajnem primeru nad socialdemokrate poslal policijo in vojsko; Viljem in njegovi generali so dejansko razmišljali o prijetju vodij demonstracij.

A razmere so se z rusko mobilizacijo spremenile. Od časov Karla Marxa je nemška levica prezirala represivni carski režim, ki je zdaj postal agresor. Predsednik stranke Hugo Haase je 4. avgusta v parlamentu izjavil: »V trenutkih nevarnosti domovine ne bomo pustili na cedilu.«

Na koncu so tudi poslanci iz vrst socialdemokratov glasovali za vojna posojila, brez katerih država ne bi mogla financirati vojne. V zapisniku s tega zasedanja parlamenta med drugim piše o večkratnem glasnem odobravanju in ploskanju. Odobritev posojil danes velja za najtemnejšo uro v dolgi zgodovini socialdemokratske stranke.

Vsaj tako pomembna je bila seveda tudi privolitev meščanstva, ki je takrat predstavljalo študente in druge evforične domoljube, kot jih lahko vidimo na številnih fotografijah iz poletja 1914: sijoči fantje s cvetovi v puškinih ceveh, pa drzni napisi na vagonih vlakov (Izlet v Pariz).

Umetniki, profesorji, duhovniki in intelektualci so bili tiste tedne in mesece vir ustreznih gesel: vojna naj bi bila velika in čudovita (sociolog Max Weber), Nemci izbrani narod (ekonomist Werner Sombart), prišlo naj bi očiščenje ljudi (pesnik Thomas Mann). Takrat so se pokazale posledice tega, da so v Nemčiji, pa tudi v Veliki Britaniji in Franciji, desne nacionalne zveze dolga leta propagirale narodno zavest ter domovinsko ljubezen in da je bil precejšen delež evropske mladine včlanjen v paravojaške organizacije. V Sankt Peterburgu je podivjana množica napadla nemško veleposlaništvo, v Londonu so opustošili delavnice tamkajšnjih nemških obrtnikov. Evropska družba, piše berlinski zgodovinar Christoph Nübel, naj bi bila takrat, v nasprotju s sedanjo izrazito militarizirana.

Pripravljenost, da bi za domovino odšli v vojno, je bila velika. V Angliji se je javilo več prostovoljcev, kot jih je vojska lahko oborožila. Iz pisem je mogoče razbrati njihove motive; pogosto jih je gnala žeja po pustolovščinah ali potreba, da bi se v navidezno viteškem boju izkazali kot moški. »Vojna se mi zdi čudovita, je kot velik piknik, le brez odvečne navlake, ki običajno sodi zraven,« je napisal neki britanski častnik.

V nekaj tednih se je ta predstava razblinila. Kot v Napoleonovih časih so možje planili proti sovražniku z glasnimi kriki, ta pa jih je pričakal z orožjem 20. stoletja. Mitraljezi so izvrgli do 600 krogel na minuto, topovi so v kratkih razmikih odmetavali šrapnele in kosili po pehoti. »Ko je takšen izstrelek zadel tarčo, je nastalo mleto meso,« je neki nemški vojak napisal v pismu domačim.

Dinamika industrijske revolucije je Evropi nekoč prinesla prevlado nad velikim delom sveta, zdaj pa je udarila po stari celini. Orjaški stroj smrti je poskrbel, da je v povprečju umrlo po šest tisoč vojakov na dan.

Neki francoski pripadnik pehote je napisal: »Vzpetina je podobna bruhajočemu ognjeniku: smrdi po izstrelkih, videti je rumene, rdeče in zelene signalne rakete, ki topništvu javljajo, naj začnejo ali ustavijo ogenj; svetilne krogle vso sotesko smrti potopijo v bledo magnezijevo svetlobo, ki slepi vojake med prodiranjem, povsod odmevajo eksplozije granat, ki za seboj puščajo rdeč soj in črn dim. Hrup je peklenski: pred in za nami vse tuli, poje, žvižga, buči in poka. Grozljivo, koliko trupel leži vsepovsod.«

Takšna so bila videti bojna polja v novi vojni.

Nemci so na svoje presenečenje že v Belgiji naleteli na močan upor in vojni zločini, povezani z boji, še danes niso pozabljeni. Okupatorji so na domnevne in dejanske napade partizanov odgovorili z drakonsko neusmiljenostjo. Izropali so cele vasi, požigali hiše, postrelili okoli 5500 civilistov, med njimi ženske in otroke.

V starem častitljivem univerzitetnem mestu Leuven so vojaki prve armade ubili 248 civilistov, pregnali okoli 10.000 prebivalcev in požgali del mesta, tudi znano knjižnico. Na sto tisoče Belgijcev je zbežalo v nevtralno Nizozemsko, se odpravilo čez Rokavski preliv ali se zateklo v Francijo.

Vojna je takrat dobila še ideološki naboj. Zavezniška propaganda je bučala proti zločinom »Hunov«. Proti temu so protestirali umetniki in izobraženci, kot so bili slikar Max Liebermann, teolog Adolf von Harnack in gledališki režiser Max Reinhardt s svojim »pozivom kulturnemu svetu«, ki je skušal upravičiti napad na Belgijo. Nemška »kultura« je stala nasproti francoski »civilizaciji«: dolžnost, red, skupnost narodov proti individualizmu, demokraciji in človekovim pravicam.

Novice o uspehih so razgrele razpoloženje: konec avgusta 1914 je vojska slavila zmago pod Paulom von Hindenburgom in Erichom Ludendorffom pri Grunwaldu kakih sto kilometrov južno od Kaliningrada. Carja je prisilila k umiku, potem ko je njegova vojska vkorakala v vzhodno Prusijo.

Na začetku septembra se je celo zdelo, da je vojna na zahodu že dobljena, saj so nemške čete takrat stale pred Parizom, francoska vlada je zbežala v Bordeaux, poveljnik mesta pa je zaukazal priprave na razstrelitev Eifflovega stolpa.

A nato se je zgodil »čudež na Marni«, o katerem se danes učijo vsi francoski otroci. Nemci, izčrpani po hitrih marših in bojih v razbeljeni poletni vročini, niso mogli obkoliti francoske vojske.

Njihov vrhovni poveljnik Joseph Joffre je zbral vse razpoložljive rezerve. Sin vinogradnikov z juga Francija in veteran iz let 1870/71 je dal zaseči celo pariške taksije, da so vojake prepeljali na fronto.

Grozljivi boji so trajali pet dni, potem pa je vodja generalštaba Moltke 11. septembra prekinil bitko in svojim ljudem ukazal umik vse do departmaja Aisne. Še danes se strokovnjaki ne morejo zediniti, ali je bila ta odločitev prenagljena. Moltke je takrat doživel živčni zlom in so ga razrešili.

Pokol na reki Marni pomeni veliko zarezo v prvi svetovni vojni, kajti Schlieffnov načrt za hitro zmago nad Francijo je s tem propadel. Obe strani sta skušali premagati druga drugo, a na koncu tako imenovane tekme do morja se je fronta vlekla od Švice do obale Rokavskega preliva.

Cesarstvo je moralo bojevati vojno na dveh frontah, ki se ji je vojska želela na vsak način izogniti. Na zahodu se je sprevrgla v pozicijsko vojno, ki je postala simbol let od 1914 do 1918 in prava mora vojakov.

Vojaki pehote, ki so jih pestile podgane, uši in stenice, so se odtlej skrivali po strelskih jarkih, rovih in zakloniščih, v katere je pogosto prodirala podtalnica. Na številnih krajih na vzhodu Francije, na primer na gori Hartmannsweilerkopf v Alzaciji in v Vauquoisu pri Verdunu, je še danes mogoče videti ostanke kilometre dolgih sistemov jarkov. Sestavljali so jih predvsem španski jezdeci in kot človek visoke ograde iz bodeče mreže, nato so sledile tri vrste jarkov za stražarje, glavne in rezervne čete, ki so bile med seboj oddaljene nekaj sto metrov in pogosto izkopane v cikcaku. Britanci in Francozi tako pri prodiranju ne bi imeli neoviranih možnostih za streljanje.

Nekaj kilometrov zadaj sta bili še dve črti s še več jarki, rovi, postojankami in strelnimi linami. Dovajanje streliva in izmenjava vojakov sta potekali po tako imenovanih povezovalnih jarkih. Vojaki so bunkerje in zaklonišča krstili z imeni, kot sta »bremenska mestna klet« in »Bertina radost«, da ne bi izgubili orientacije.

Možje so morali zdržati več ur trajajoče obstreljevanje. »Okrog nas je vse frčalo v zrak,« je napisal neki francoski vojak, »brez prestanka je donelo in v hrbet smo dobivali grude zemlje in kamne, mimo ušes so nam žvižgali drobci granat«. Med eksplozijami je visoko v zrak metalo razčesnjena debla dreves, dele topov, človeška trupla. Strokovnjaki ocenjujejo, da je približno 60 odstotkov vojakov padlo kot žrtev topništva.

Neki francoski nadporočnik je izgubil živce in je hotel skočiti iz jarka. Poskus, da bi ga zadržali, je propadel. »Komaj je bil na robu jarka, mu je granata odtrgala glavo,« je poročal njegov tovariš. »Na pol omotičen sem opazoval kos spodnje čeljusti, ki je še ostal na vratu, medtem ko sta iz prestreljenega vratu v jarek odtekala kri in mozeg.«

Drugi vojaki so se obdali z oklepom navideznega prezira do smrti; najbolj znan primer je pisatelj Ernst Jünger, iz katerega je govorila ranjena duša. Pisal je dnevnik, ki mu je 17. oktobra 1915 zaupal, da je našel ostanke kosti roke. »Dvignil sem jih in si zamislil okusen načrt, da bi jih predelal v nastavek za cigare. A med kostmi so se še lepili zelenkasto beli razkrojeni ostanki tkiva, zato sem opustil svojo namero.«

Tudi glede tega, ali so jarki več življenj rešili kot pogubili, strokovnjaki niso enotnega mnenja. Varovali so vojake, vendar so hkrati sovražnim četam omogočili, da so se jim lahko približali na nekaj deset metrov, kar je olajšalo medsebojno pobijanje.

Pravzaprav bi se prva svetovna vojna morala končati z začetkom pozicijskega bojevanja, saj so navsezadnje nemški generali pred letom 1914 vztrajali, da v vojni na dveh frontah ni mogoče zmagati. Dejansko je Moltkejev naslednik Erich von Falkenhayn začel preverjati pripravljenost na mirovna pogajanja, da bi za začetek iz igre odstranil Ruse.

A do pogajanj, ki bi obetala uspeh, ni prišlo vse do leta 1917, in sicer niti na vzhodu niti na zahodu.

Obstaja več pojasnil za to. Prvo je izjemno visoko število žrtev. Še danes velja, da je bil 22. avgust 1914 s 27.000 mrtvimi najbolj krvavi dan v francoski vojaški zgodovini. Nemci in Belgijci so že do konca leta 1914 izgubili okoli polovico vojske na bojiščih, v ruski in avstro-ogrski armadi pa je število mrtvih, ranjenih in zajetih vojakov preseglo milijon.

Takšne žrtve niso smele biti zaman. Vdaja, potem ko je bilo prelite toliko krvi, se je zdela kot kršitev obveze do vseh padlih, je prevladujoče stališče nemške strani opisal kancler Bethmann Hollweg. A tudi zavezniške sile so imele podobne argumente.

Priznanje, da si niso priborili zmage, je bilo še toliko težje, ker so vlade vseh velesil v vojno vstopile politično oslabljene. Car in oba cesarja centralnih sil so se bali celo revolucije, če bi se umaknili brez zmage.

Namesto da bi skušali doseči kompromis, so dopisovali točke na sezname želja v primeru zmage: Bethmann Hollweg si je želel priključiti precejšnje predele Francije in Belgije ter Luksemburg, obvladovati srednjo Evropo in imeti oporišča na Ferskih ali Kapverdskih otokih – in takšne zahteve so v Berlinu celo veljale za zmerne.

Francoski predsednik Poincaré bi cesarstvo najraje razdelil na posamezne dežele. Zahteval je Alzacijo in Loreno, ki sta bili od leta 1871 del Nemčije, poleg tega pa še Posarje in območja na levi strani Rena. Želel je celo prevlado nad Belgijo.

Na seznamu ruskega carja oziroma mnogih svetovalcev so bili Carigrad, Dardanele, veliki deli vzhodne in srednje Evrope vse do južne Šlezije in Vzhodne Prusije.

Le Britanci so bili zadržani; nihče ne bi smel obvladovati celinske Evrope, tudi zavezniki ne. London si je želel predvsem zagotoviti možnost, da bi v primeru sporov odigral vlogo razsodnika.

Ker je bilo razmerje moči uravnoteženo, sta obe strani upali, da si bosta vendarle priborili zmago, če bosta le uspešni v naslednjem napadu. Vseeno so se do leta 1917 vse velike ofenzive končale brez zmagovalca.

To je bilo še posebej očitno v štiri mesece in pol trajajoči biti na reki Somi v Franciji, v kateri so Britanci in Francozi Nemce potisnili deset kilometrov nazaj, a to plačali z življenjem 600.000 mož. Pri Verdunu je umrlo 300.000 vojakov, ne da bi se zato bistveno spremenil potek fronte. Tako imenovana Brusilova ofenziva vzhodno od Lvova je pomenila smrt, rane in ujetništvo za dva milijona Rusov. Pridobljeno ozemlje: od 50 do 125 kilometrov.

Generali, ki so napadali, so imeli velike težave pri vodenju množične vojske. Včasih je trajalo več dni, da so ukazi dosegli fronto. Neprekinjenemu obstreljevanju topništva so se učinkovito upirali predvsem z domišljenimi obrambnimi položaji.

Pri Verdunu so cesarski topničarji v prvih osmih urah izstrelili dva milijona granat. Še danes, sto let pozneje, tamkajšnja pokrajina, posejana s kraterji, spominja na Luno. Porasla je le s posamičnimi grmi in drevesi.

Ko so Nemci po obstreljevanju s topovi napredovali, so na svoje veliko ogorčenje naleteli na preživele francoske vojake, ki so se jim srborito postavili po robu.

Bitka pri Verdunu je najbolj znan primer, ko sta obe strani okrepili vojaške aktivnosti in se na trpljenje lastnih ljudi odzvali z »usodno brezbrižnostjo«, kot sta zapisala zgodovinarja Gerhard Hirschfeld in Gerd Krumeich.

Iz strateških razlogov ni bilo smiselno, da bi za osvojitev utrjenih položajev okoli Verduna žrtvovali na sto tisoče vojakov – enako neprimerno bi bilo te položaje ubraniti za vsako ceno.

Vojna je najkasneje leta 1916 začela spominjati na totalno vojno. V Nemčiji, Franciji in Avstro-Ogrski je moralo okoli 80 odstotkov moških, sposobnih za vojaško službo, na fronto ali na morje. Vojno dogajanje je zaznamovalo celo generacijo: vanjo so sodili Charles de Gaulle, Winston Churchill, Ludwig Erhard, Adolf Hitler, po vstopu ZDA v vojno pa tudi Harry Truman, kasnejši predsednik in ustanovitelj Nata.

Orjaški smrtonosni stroj so pri življenju ohranjali tako, da so za fronto polagali železniške tire in gradili ceste ter skladišča streliva. Logistiki so izračunali, da je bilo za velike bitke treba na dan dostaviti za 120 vlakov svežih zalog.

Nasilje ni več poznalo meja in to se je odražalo tudi pri orožarski tehniki. Inženirji so razvili metalce plamena, tanke, bojna letala, uporabili so celo strupeni plin. Prvi pri tem so bili Nemci, sledile so zavezniške sile.

V časih te totalne vojne o zmagi in porazu ni več odločala vojaška taktika, temveč zmožnost gospodarske in vojaške mobilizacije. Leta 1917 Rusija ni več zmogla obdržati koraka z drugimi – torej prav tista sila, ki so se je nemški cesar, njegov kancler in vojska nekoč najbolj bali. Rusko gospodarstvo se je zrušilo, car je odstopil in obeti zemljiške reforme so vojake, ki so bili večinoma kmetje, spodbudili, da so množično dezertirali.

Novi oblastnik Lenin je hotel mir za vsako ceno in decembra so se v Brest-Litovsku začeli pogovori s predstavniki Berlina. Lenin se je nazadnje odpovedal četrtini evropskega ozemlja, Baltiku, Poljski in Finski, ki so si vsi želeli neodvisnosti.

Po brest-litovskem premirju so centralne sile končno lahko začele bojevati vojno na eni fronti, kot si jo je nekoč zamislil vodja generalštaba Schlieffen. A so pred tem v vojno vstopile Združene države Amerike in to je pripomoglo k odločilnemu strateškemu preobratu, kot se je izrazil zgodovinar Gerhard P. Gross.

Največja industrijska država na svetu je angleško matično domovino že od leta 1914 radodarno podpirala s hrano, surovinami in strelivom. V prepričanju, da bo imperij sedel za pogajalsko mizo, če bi te pipice presahnile, sta se cesar in njegov svetovalec na začetku leta 1917 odločila za neomejeno podmorniško vojno proti tovornim ladjam, torej tudi proti ameriškim.

To je bila verjetno najočitnejša napačna odločitev Viljema II., kajti totalna vojna s podmornicami ni prinesla želenih rezultatov, hkrati pa so se ZDA obrnile proti centralnim silam.

Do julija 1918 je na stari celini pristalo milijon spočitih vojakov. Zavezniške čete so na celi fronti nemške divizije kmalu prisilile k umiku in vojna je bila izgubljena, še preden je dosegla območje cesarstva.

Na večer 7. novembra 1918 je nemška kolona treh vozil prečkala fronto pri belgijskem Chimayu. Pred tem so inženirci celot-

no pot očistili min in na prvem avtu je vihrala velika bela zastava, s trobljo pa so oddajali kratke zvočne signale. Želeli so preprečiti, da bi kdo po naključju začel streljati, saj je nemška delegacija navsezadnje želela izposlovati premirje.

Francoska vojaška letala so skupino pod vodstvom katoliškega poslanca Matthiasa Erzbergerja vodila do vlaka, ki se je naslednje jutro ustavil pri Compiegnu.

Vzdušje je bilo ledeno hladno, ko je francoski maršal Ferdinand Foch, takrat sveže imenovan za vrhovnega poveljnika zavezniških sil, skupaj s tremi britanskimi častniki Nemce sprejel v vagonu svojega vlaka.

Štiri dni pozneje, 11. novembra zjutraj, je Erzberger podpisal premirje. »Narod 70 milijonov ljudi trpi, a vsaj ne bo umrl,« je bil patetičen. »Très bien,« je odgovoril Foch. Udeleženci so se raje odpovedali stisku rok.

Ob enajsti uri je orožje potihnilo.

Med preživelimi prve svetovne vojne je bil tudi zidar Franz Warremann, katerega vnuk Joachim Gauck je danes nemški predsednik. Warremann je s fronte prinesel čelado, ki jo je nad levim sencem preluknjala krogla. Očitno je imel veliko srečo.

Čelada z luknjo se je sicer izgubila, je v svoji pisarni na gradu Bellevue povedal Gauck, a pogled nanjo se mu je vtisnil tako globoko v spomin, da bi jo še danes znal narisati.

Ko je ded zvečer posedal z drugimi starimi veterani in pripovedoval o vojni, se je mladi Joachim čudil sproščenemu vzdušju. Kako so lahko tako veseli, ko pa so za las ušli smrti?

Šele veliko pozneje je razumel: možje so znali ceniti, da lahko posedajo s tovariši, ki so tako kot sami v obrambnih jarkih gledali smrti v oči. Samo oni so vedeli, kaj to pomeni.

In zato so se veselili življenja.