Pixies: Indie Cindy

Samo še Kurt Cobain vstane od mrtvih in skupina Sonic Youth prekliče razhod, pa bomo imeli skoraj popolno renesanso najbolj kul bendov, ki so ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let pretresli temelje alternativnega rocka in zmobilizirali takratno (najstniško) generacijo.

Po lanskih povratniških albumih zasedb My Bloody Valentine in Mazzy Star so po triindvajsetih letih peti studijski dolgometražec sedaj izdali še Pixies, po mnenju fenov in številnih glasbenih kritikov eden najpomembnejših bendov zadnjih tridesetih let. Black Francis, Kim Deal, Joey Santiago in David Lovering so se na odre v velikem slogu, z razprodano svetovno turnejo, sicer vrnili že pred desetimi leti. Potrditev več, da so v prvih sedmih letih obstoja, do razhoda leta 1993, zares zaznamovali glasbeno dogajanje, to pa je zaradi odkritega laskanja (še) bolj priljubljenih naslednikov (denimo skupin Nirvana, Radiohead, The Strokes) dobilo malodane mitološke razsežnosti.

Zato niti ni presenetljivo, da je velik del fenov navijal, da Pixies ne bi posneli novega albuma in s tem morebiti pokvarili izjemne zapuščine prvih štirih. No, po seriji treh EP-jev s konca lanskega in z začetka letošnjega leta so nove skladbe z njih vendarle izdali tudi v obliki albuma, za dobro mero pa je tik pred snemanjem zasedbo zapustila Dealova, brez katere Pixies za večino (starih) fenov tako ali tako niso več Pixies.

Dvanajst novih skladb je naletelo na precej ostre, večinoma pavšalne kritike, iz katerih je bilo mogoče razbrati predvsem razočaranje nad odhodom Dealove in očitke, da v novi zasedbi ni več tistih pravih Pixies. Kot da vmes ne bi minilo skoraj četrt stoletja.

Francis je nekoč za kombinacijo, ki je postala njihov zaščitni znak, dejal: »Znamo biti samo umirjeni in tihi ali pa ostri in glasni.« S ploščo Indie Cindy je sedaj jasno, da so se naučili početi še marsikaj drugega. Pa so zato izgubili čar? Nekaj zagotovo, a vendarle jih sedaj krasijo nove lastnosti, denimo večja subtilnost v poigravanju z nasprotji med prepoznavno pop melodiko in še vedno hrupnimi kitarami. Francisova besedila res niso več tako bizarna in provokativna kot nekoč, toda ostajajo duhovita, igriva, včasih dvo-ali-več-umna.

Si drznemo pomisliti, da so Pixies zdaj bolj zreli? Si, ampak gre za tiste vrste zrelost, ki te brez obotavljanja elegantno pošlje nazaj v čas srednje šole, prvih romantičnih izkušenj, najstniškega uporništva ...

Če bi album izšel v devetdesetih letih, bi vsaj tretjina novih skladb verjetno imela potencial generacijskih himn, kar pa še zdaleč ne pomeni, da jih je povozil čas. Na plošči Indie Cindy so Pixies slišati vitalno, mladostno, nič preveč fotrovsko in hkrati povsem nepretenciozno tudi kot bend, ki je vendarle močno zaznamoval pomembno glasbeno obdobje. Pripravite si dokolenke in kratke hlače!

10lyWR25_nQ