Profesionalni tatovi

Leta 2002 se je v Rovinju zgodil trojni umor. Morilec je v počitniškem apartmaju hladnokrvno ubil tri člane družine, dva v postelji, enega na stranišču. A ko so na kraj zločina prišli kriminalisti, niso našli nobenih očitnih sledi ali neposrednih materialnih dokazov. Ni bilo prstnih odtisov, nobenih drugih bioloških sledi, ki bi lahko policistom pomagali najti storilca, nihče morilca ni videl pri dejanju niti niso nikoli našli morilskega orožja – pištole. Kljub temu je sodišče na procesu čez dve leti Ivana Perića, sicer člana umorjene družine, spoznalo za krivega. Obsodili so ga na 30 let zapora.

Odločilni dokaz je bil posreden. Šlo je videoposnetek kamere na cestninski postaji, na katerem sicer Perićev obraz ni bil viden. Toda čas umora in dejstvo, da si je Perić na tisti dan avto sposodil, ter pričanje antropologinje, ki je iz posnetka trupa voznika določila »razpoznavno veliko višina vratu z močno izraženima lateralnima mišicama obračalkama glave, dobro razvidno Adamovo jabolko, srednje strma lega obeh krakov spodnje čeljustnice z nakazano oglatim, nekoliko izstopajočim obradkom«, so sodišče onkraj dvoma prepričali, da je v avtu sedel Perić.

Sodišče je pri končni odločitvi upoštevalo še nekatera druga dejstva. Recimo pričanje osebe, ki je Periću pred umorom prodala avtomatsko pištolo z dušilcem, eno izmed treh možnih tipov pištol, s katerimi bi družina lahko bila umorjena. Pa dejstvo, da Perić v času umora ni imel alibija, po umoru pa je razpolagal z večjo vsoto denarja. Pa dejstvo, da je po umoru uporabljal dragoceno uro umorjenega očima, ki je bila zadnjič navita v času umora, in še nekatere druge indice, ki so vsi kazali na to, da je bil storilec prav on – četudi umora nikoli ni priznal.

Ker naj ne bi bilo neposrednega dokaza, je odvetnik umorjenega Peter Čeferin vložil zahtevo za varstvo zakonitosti na vrhovno sodišče. A je to leta 2006 zahtevo zavrnilo. Odločilo je, da mora nižje sodišče izdati obsodilno sodbo v primeru indicev, »ko iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva«, če gre za »takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil kaznivo dejanje«.

Na primer trojnega umora v Rovinju je minuli mesec spomnilo tudi višje sodišče v zadevi Patria. Obdolženi in njihovi zagovorniki že ves čas trdijo, da je »opis kaznivega dejanja« nepopoln, nerazumljiv in podobno. Toda senat višjega sodišča je pod predsedstvom sodnika Milana Štruklja spomnil, da pri kaznivem dejanju v tej zadevi ne gre za navadno tatvino in da je sklepanje sodišč na podlagi indicev ustaljena praksa. In sicer ne zgolj pri gospodarskem kriminalu, ampak tudi pri umorih. Po osamosvojitvi sta višje in vrhovno sodišče v Sloveniji obravnavali že več kot sto primerov t. i. indičnih sodb. Na podlagi indicev so sodišča obsojala roparje, zaposlovalce na črno, goljufe, utajevalce davkov in celo prosilce za državljanstvo – zakaj bi morali biti dokazni standardi pri politikih kaj drugačni?

Toda pomislimo: ali bi se na nekem montiranem političnem procesu sodišče res trudilo po krivem obtožene obsoditi na podlagi posrednih dokazov?

Ker v primeru Patria ni neposrednega materialnega dokaza – krvavega noža ali razkrite pištole z dušilcem, se je minuli teden iz SDS in njenih satelitskih organizacij ponovno vsul plaz obtožb zoper sodišče. Janez Janša je dejal, da gre za neki nov pravni standard, Milan Zver, da gre pri sodbi za »konstrukt indicev«, za »inovacijo, vredno Kardelja«, ki da naj bi bila normalna »v religijskih ali ideoloških sistemih, kjer se ne dokazuje, ampak se enostavno verjame/veruje«, iz Zbora za republiko pa so sporočili, da iz sodbe veje stanje duha, ki je strah zbujajoče, »saj je na tak način vsak trenutek mogoče obsoditi slehernega državljana za katero koli kaznivo dejanje«. Toda pomislimo: ali bi se na nekem montiranem političnem procesu sodišče res trudilo po krivem obtožene obsoditi na podlagi posrednih dokazov?

Po oceni višjega sodišča naj bi bila obramba obsojenih »selektivna«, dokaze naj bi presojali na parcialni način, navedbe naj bi trgali iz konteksta in se šli »črkobralstvo«. Dejansko naj bi bilo kaznivo dejanje v zadevi Patria, je zapisalo višje sodišče, »že po svojem bistvu kompleksnejše kot npr. kaznivo dejanje tatvine, ki običajno ne terja obsežnega opisa, ni konkretizirano zgolj skozi dejstvene okoliščine«. Zaradi tega naj bi bilo treba upoštevati kompleten »v sodbi ponujen opis poteka dogajanja, ki skupaj z abstraktnim dejanskim stanjem predstavlja celoto«. Očitki Janše, Krkoviča in Črnkoviča, češ da je ta proces dobil takšen epilog predvsem zaradi političnega ozadja akterjev tega procesa, pa naj bi bili »neumestni« in naj bi se po vsebini sprevrgli »v tisto, kar zagovornik neupravičeno očita prvostopnemu sodišču«.

Primer Patria seveda je »kompleksen«. Obstaja množica indicev, omenjenih na okoli 14 tisoč straneh. Največ je elektronskih sporočil. Ta sami po sebi ne bi pomenila nič, toda njihova vsebina se je v »zunanjem svetu, preko številnih med seboj povezanih in dopolnjujočih dokazov, jasno in povsem nedvoumno manifestirala«, so zapisali v sodbi višji sodniki. Obsojeni so v elektronskih sporočilih načrtovali srečanja – do katerih je prišlo – in o njih poročali. V času ključnih dogodkov so si telefonirali in pošiljali SMS-e. Pri obsojenih doma so kriminalisti našli dokumente, ki ne bi smeli biti v njihovi lasti – vse do internih dokumentov obrambnega ministrstva. In končno, v skladu z zapisanimi dogovori je prišlo tudi do denarnega toka.

Tisti, ki še vedno dvomijo o sedaj že uradni zgodbi o korupciji v primeru Patria, torej o tem, da je Janez Janša sprejel obljubo nagrade v zameno za vpliv, morajo znati odgovoriti na naslednja vprašanja: Zakaj je Wolfgang Riedl, uradni Patrijin lobist, dobil najmanj denarja za svoje delo (če ne zato, ker je denar delil naprej)? Je Patria Walterju Wolfu res plačala 2,1 milijona evrov, ker je uredil en (1) sestanek in ker je opravil dva (2) telefonska klica? Zakaj se je Jože Zagožen vsaj štirikrat sestal s predstavniki Patrie (če pa je bil zgolj direktor HSE, ki so ga lobisti zgolj nadlegovali)? Zakaj se je Patria pet let ukvarjala z Zagožnom (če pa je bil domnevno skregan z Janšo)?

Če v zadevi Patria ni bilo korupcije, ostane vprašanje, zakaj naj bi Patria izbrala Rotis za svojega zastopnika (ta ni imel nikakršnih proizvodnih zmogljivosti). Zakaj se Janša javno ni zanimal za največji nakup oklepnikov v zgodovini države (kar se je tudi Karlu Erjavcu zdelo nerazumljivo)? Če so lobisti res samo napihovali svoja poznanstva, zakaj so v elektronskih sporočilih poročali tudi o neuspehih? In ali je res možno, da je Črnkovičev računalnik samovoljno različne zapise združil po naključju ravno tako, da so se vsi znašli pod naslovom »Patria«, čeprav naj bi v resnici šlo le za načrt delitve dobička iz projekta »biomasa«? Kaj bi si v Sloveniji mislili o sodnikih in sodišču, ki bi takšnim prozornim izgovorom verjeli?

Če bi obsojenim načrt uspel, bi iz slovenskega proračuna pridobili okrog 10 milijonov evrov.

In poleg tega so se celo sami obsojenci zapletali v svojih izgovorih. Krkovič je recimo na sodišču dejal, da se je sam kot »TK« ali Tone Krkovič znašel v znani šabloni o delitvi dobička (DELITI CISTI DOBICEK+FIRMA ROTIS 5% OSTANEK NA 4 DELE TK JZ IVAN STRANKA) zato, ker naj bi Črnkovič dobil slabo vest, ko ga je pritegnil na znani sestanek 1. septembra 2005 na sedež Holdinga slovenskih elektrarn. Krkovič se je torej prepoznal v šabloni, ali pa se je zagovoril – kajti pred tem so vsi trdili, da kratica »TK« dejansko pomeni »Tiča Krkoviča«, brata Antona Krkoviča Matijo Krkoviča. Drug primer: Janša je ves čas trdil, da ni imel vpliva, Krkovič pa v svoji obrambi pravi: »Če bi me predsednik vlade želel imeti v projektnem svetu ali kje blizu komisije (ki je odločala o nakupu oklepnikov – op. a.), tudi če ne bi direktno, bi posredno to lahko dosegel.«

Če bi obsojenim načrt uspel, bi iz slovenskega proračuna pridobili okrog 13 milijonov evrov. Podkupnine v zadevi Patria namreč niso bile denar Patrie, ampak so bila sredstva iz slovenskega proračuna. Po načrtu naj bi se nakazovala obsojencem v tranšah, takoj za tem, ko bi slovensko obrambno ministrstvo plačalo posamezni obrok za nakup oklepnikov. Približno pet milijonov evrov bi Janez Janša oziroma stranka SDS, Jože Zagožen, Ivan Črnkovič in Anton Krkovič dobili v obliki podkupnine prek Walterja Wolfa. 30 odstotkov tega zneska, oziroma 2,1 milijona evrov, je Wolf tudi prejel (v tem znesku je sicer vključen še Wolfov delež). Poleg tega je bil načrtovan še drug kanal, prek podjetja Rotis, za katerega je bilo predvidenih 2,5 odstotka celotne cene oklepnikov (brez DDV-ja), tj. 8,1 milijona evrov. Skupaj torej (verjetno) več kot 10 milijonov evrov.

Kdaj gre Janša v zapor?
Če bo dvignil pošto, morda že ta mesec

Janez Janša bi lahko začel prestajati dveletno zaporno kazen že ta mesec. Zakonodaja namreč določa, da se obsojenec pozove na prestajanje kazni najpozneje v osmih dneh po tem, ko prejme pravnomočno sodbo in ko ta postane izvršljiva. Če Janša sodbe še ni prejel ali če je ne želi dvigniti, se šteje fiktivni rok 15 dni po poskusu vročitve, kar pomeni, da bo sodišče najkasneje do 15. maja ugotovilo, da je bila sodba vročena, in bo moralo Janši poziv za prestajanje kazni poslati najkasneje do 23. maja. V tem pozivu bo moralo sodišče Janšo v zapor poklicati med 31. majem in 31. junijem, saj mora, kot pojasnjujejo na ljubljanskem okrožnem sodišču, v pozivu za prestajanje zaporne kazni sodišče dan začetka kazni določiti tako, da ostane obsojencu od prejema poziva do nastopa kazni najmanj osem dni in ne več kot mesec dni časa.

Seveda pa imajo obsojenci v času do začetka odhoda v zapor še nekatere druge možnosti. Tako lahko recimo Janša zaprosi za odložitev izvajanja kazni. Seveda ne zaradi volitev, temveč zaradi nekaterih osebnih okoliščin, če je recimo potrebno, da obsojenec poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, ali v primerih, ko bi se lahko bistveno poslabšale bivanjske razmere njegove družine. Poleg tega obstaja še ena, zgolj teoretična možnost, da Janša do nadaljnjega ne gre v zapor. Janša lahko v roku treh mesecev vloži na vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri zaprosi, da se izvajanje kazni do končne odločitve vrhovnega sodišča odloži. A kot pojasnjujejo na vrhovnem sodišču, so takšni primeri zelo redki in pravzaprav evidenca teh primerov ne obstaja.

Janšev odvetnik Franci Matoz je že napovedal, da Janša ne bo prosil za alternativno prestajanje kazni, kar pomeni, da bi delal v dobrobit skupnosti in bival doma. A to še ne pomeni, da bo Janša za rešetkami. Sodišče ima namreč možnost, da odloči, da bo Janez Janša kazen prestajal v polodprtem oddelku. Ti oddelki niso ograjeni z zunanjo ograjo, bivalnih, delovnih in drugih prostorov, v katerih bivajo in delajo obsojenci, pa ne zaklepajo. Zapor Ig ima recimo odprti oddelek, ki sprejme 27 oseb. Tam so obsojenci razporejeni v skupnih sobah s petimi do osmimi ležišči, v zaporu Dob pa ima oddelek »Slovenska vas« skupaj 63 postelj. V tem oddelku biva tudi Bine Kordež.