Mitologizacija osamosvojitve

Maja 1989 je Tone Pavček na Kongresnem trgu prebral Majniško deklaracijo. Natanko 25 let pozneje je Janez Janša pozval k podpisu Majniške deklaracije 2014, v kateri so navedene družbenopolitične spremembe, ki jih je Janša že večkrat predstavil javnosti. S tem se ustvarja vtis, da je Majniška deklaracija s svojo dediščino last Janše. Enak vzgib je verjetno botroval tudi zapletu glede tega, kdo je avtor tega dokumenta.

Povsem jasno je, da so bili v pisarni Dimitrija Rupla, ko se je zapisala končna verzija, Rupel, France Bučar, Veno Taufer, Hubert Požarnik in Ivan Urbančič. Težava je v tem, da Rupel trdi, da je bil zraven še Janša, drugi se ga ne spomnijo. Rupel je v knjigi Skrivnost države napisal, da Urbančiča ni bilo. Ta je pozneje javno protestiral in Rupel danes trdi, je bilo avtorjev šest. SDS pa na svoji spletni strani še vedno piše, da Urbančiča ni bilo zraven.

Veno Taufer Ruplovega vztrajanja, da je bil zraven tudi Janša, ne more razumeti. Zanj ni nobenega dvoma, da je bilo piscev Majniške deklaracije pet in da Janše ni bilo med njimi. Enako sta za Dnevnik leta 2011 povedala Urbančič in Bučar. Danes Bučar pravi, da se zagotovo spomni le Rupla in Tauferja. Tudi Požarnik se je leta 2011 dobro spomnil zgolj Rupla in Bučarja. Spomin udeležencev sestanka je edini dokaz za to, kdo je dejansko bil na tistem sestanku. Vendar vse kaže, da je prištevanje Janše mednje še en prispevek k spreminjanju zgodovine.

»Glavni motiv je, da se v neki politični konstelaciji projicira za nazaj. Nenadoma velja, da je bil Janša povsod zraven. Gre za mitologizacijo. Vloge nekaterih se povečujejo, drugi kar poniknejo,« pravi zgodovinar Božo Repe.