Grafiti pod prsti

V muzejih in galerijah se je prepovedano dotikati umetniških del, kar je seveda razumljivo, a za slepe in slabovidne, ki so prikrajšani za vizualno zaznavo, je taktilna izkušnja ključna za zaznavanje. Tega se zaveda študentka kiparstva Neža Knez, zato si je zamislila projekt, s katerim skuša ulične grafite približati slepim.

V zadnjem času se pogosto igra s temo in svetlobo. Videče je že postavila v vlogo slepih. Ravno to raziskovanje jo je pripeljalo do projekta grafiti za slepe, v okviru katerega je številne tekstovne grafite, ki krasijo zidove Metelkove, prevedla v Braillovo pisavo. Povzela in preobrazila jih je v grobo, brezbarvno, pravokotno gmoto iz mavca, na kateri zdaj lahko z dotikom preberemo, kaj je izpisano. »Gre za spontana, neposredna in necenzurirana sporočila, ki zaznamujejo mesto in okolje, vsaka izjava ima svojo moč, pa tudi če je to le podpis,« pojasni Knezova. Jasno je, da so grafiti začasne vizualne intervencije v prostor, to velja tudi za grafite za slepe, ob najinem srečanju je denimo eden od mavčnih prepisov že odpadel, drugi je bil prelepljen. »Tam bodo ostali, dokler jim bo usojeno,« razmišlja umetnica, ki bo kakšnega morda nadomestila, a si v prihodnje želi projekt prenesti še drugam.

Pripravila ga je v sodelovanju z YHD – društvom za teorijo in kulturo hendikepa, skupaj s člani društva je poskrbela, da so bili mavčni prepisi grafitov postavljeni na primerni višini. »Takšno sodelovanje s končnimi uporabniki je pomembno,« razloži Viki Vertačnik, ki je slep tako rekoč od rojstva. Skoraj nič ne vidi, loči le svetlobo od teme. Ko ga povprašam po najljubšem grafitu, odvrne, da se mu je v spomin najbolj vtisnila misel: »Politične sanje so naša mora.« Projekt spremlja tiskani vodnik po grafitih v brajici, dostopen je v galeriji Škuc in v prostorih društva YHD, kjer bo slepim v pomoč tudi zvočno vodenje po grafitih, ki zveni približno tako: »Gibljemo se po pločniku, ob zidu skrajno desno, osemdeset centimetrov od avtobusne postaje, stoji kovinski drog za javno razsvetljavo, meter za drogom je na zidu prvi izbočeni del, kjer je razstavljen prvi grafit.«

V zadnjem času se je tudi v naših muzejih in galerijah veliko naredilo, kar zadeva prilagoditve za slepe. »Prej smo takšne prilagoditve opazovali predvsem v tujini,« se spomni Vertačnik. V newyorškem muzeju sodobne umetnosti že od sedemdesetih let pripravljajo vodene oglede za slepe in jim s taktilno izkušnjo približujejo umetniška dela. Pri nas je bila slepim nedavno približana razstava o koliščarjih in mostiščarjih v Mestnem muzeju Ljubljana, kjer so v brajici brali o posameznih delih z razstave, predvsem pa so veliko eksponatov lahko otipali. »Ko smo v preteklosti prišli v muzej, je bilo vedno rečeno, da dotikanje ni dovoljeno, zdaj se je to nekoliko spremenilo.« Nekaj se le premika in še več se bo moralo, saj zakon o enakih možnostih v kulturi muzejem in galerijam nalaga, da zagotovijo vse vrste dostopnosti za ranljive skupine.