Velik tropski objem

Caetano Veloso si pri svojih enainsedemdesetih, med seksi skladbo De Noite Na Cama, ki jo je pred štiridesetimi leti zapel z Gal Costo, še vedno odpne srajco in pokaže svoj nič kaj dedkovski trebuh. Še vedno po karnevalsko zapleše ter fenom deli »petke« in objeme. In še vedno prav po rockovsko vžge po strunah kitare.

Pa bi bilo lahko tudi drugače, lahko bi se odločil tudi denimo za bolj »upokojenski« koncert z akustično kitaro, zavit v vatko nekje tam daleč na odru. Feni bi bili zadovoljni tudi s tem – to so pokazali ob njegovem prvem ljubljanskem nastopu pred osmimi leti.

Toda tokrat v Cankarjev dom ni prišel nastopat za tiste, ki so ga spoznali skozi Almodovarjeve filme, pač pa za tiste prave fene, ki njegovo kariero bodisi spremljajo že desetletja ali pa njegovo obsežno diskografijo odkrivajo retrospektivno.

V koncertni napovedi so Velosa upravičeno primerjali z velikani, kot so Bob Dylan, Bob Marley, John Lennon in Paul McCartney. No, ker je večino skladb s približno štiridesetih albumov odpel v portugalščini, je daleč najbolj priljubljen v rodni Braziliji, kjer že od konca šestdesetih sodi med največje zvezdnike. Priljubljenost kulturne revolucije tropicalia, ki jo je takrat zakuhal s somišljeniki, ga je v režiji takratnega vojaškega režima za nekaj časa pripeljala celo v zapor in pozneje v izgnanstvo v Londonu. Vse od takrat pa tropicalia in Velosova glasba, ki je v nov, pogosto provokativen izraz povezala uporništvo in (brazilske) tradicije, navdihujeta številne rodove glasbenih ustvarjalcev, med trenutno aktualnimi denimo tudi Devendro Banharta.

Morda je to nekoliko drzna misel, ampak po koncertu se je pojavil vtis, da je imel Veloso med snemanjem svoje zadnje plošče Abraçaço (za katero je prejel še enega grammyja) že v mislih aktualno svetovno turnejo, namenjeno predvsem največjim fenom. Skladbe, ki jih je posnel in jih sedaj preigrava z izvrstnim mlajšim trojcem, ponudijo nekakšen (ohlapen) prerez izrazov, s katerimi je zaznamoval svojo kariero. Eksotična bossa nova se v hipu zasuka v ekscentrično rockovsko avantgardo in obratno, ne manjka tropikaličnih »čudnosti«, nad vsem skupaj pa ves čas visijo nepogrešljive estetike indie rocka, folka in elegantnega popa, ki polnijo prepoznaven karakter umirjenih žalostink, romantičnih balad ter igrivih, humornih in politično angažiranih Velosovih besedil.

Če se je pred koncertom morda komu še zdelo, da bi tokratna turneja morebiti utegnila biti Velosovo slovo od kariere, so po koncertu ta ugibanja povsem izpuhtela. Njegov glas je še vedno tak kot v najlepših časih, njegova interpretacija emotivna kot vselej, predvsem pa na odru več kot očitno še vedno zelo uživa.

V primeru, da še enkrat obišče Ljubljano, bi ga bilo sicer lepo spet videti tudi na kakšnem »stoječem« prizorišču, da skupaj z njim zaplešemo tudi feni.