Kaj pa Mercator, minister Čufer?

Zaradi prodaje Mercatorja hrvaškemu Agrokorju bi lahko službo izgubilo do 10 tisoč zaposlenih v Sloveniji, na breme državnih bank pa bi padla milijarda evrov terjatev, razkriva raziskava, ki sta jo opravila ekonomista Velimir Bole in Peter Rebec z Ekonomskega inštituta (EIPF). Raziskavo, ki so jo doslej v Mercatorju uspešno skrivali pred javnostjo, je pred približno dvema letoma naročila bivša Mercatorjeva uprava pod vodstvom Žige Debeljaka, v njej pa sta avtorja preigrala dva najverjetnejša scenarija nakupa Mercatorja, ki bi ga opravil hrvaški Agrokor. Temu so banke rok za izvedbo posla podaljšale do konca naslednjega meseca.

V prvem scenariju gre za prepolovitev dobav iz Slovenije. Agrokor je namreč t. i. vertikalno povezano podjetje, to je podjetje, ki ima v lasti svoje dobavitelje produktov. Zaradi tega je zelo verjetno, da bodo v primeru prevzema del sedanjih Mercatorjevih dobaviteljev nadomestili z Agrokorjevimi. V tem primeru, sta izračunala ekonomista, bi se slovenska dobaviteljska in trgovska podjetja seveda odzvala z odpuščanjem. A to naj ne bi zadostovalo. Skupaj bi v tem primeru po njuni analizi delo izgubilo okrog 4000 zaposlenih, večinoma v proizvodnih podjetjih, ki bi morala v stečaj.

A kot dokazujeta Bole in Rebec, to še ne bi bila vsa škoda. Že v naslednjem koraku bi na banke padlo zelo veliko breme: »Podjetja, ki bi zaradi spremenjene poslovne politike Mercatorja postala nesolventna, bi imela v letu 2010 okoli 600 milijonov kreditov pri bankah in približno 260 milijonov obveznosti do svojih dobaviteljev.« Z drugimi besedami to pomeni skoraj milijardo evrov novih terjatev do bank, ki želijo sedaj v konzorciju s Pivovarno Laško Agrokor prodati za 323 milijonov evrov.

Zaradi prodaje Mercatorja hrvaškemu Agrokorju bi službo izgubilo do 10 tisoč zaposlenih v Sloveniji, na breme državnih bank pa bi padla milijarda evrov terjatev.

Najhujše posledice za slovensko gospodarstvo in slovenske državne banke bi sledile v primeru podaljšanja plačilnih rokov. Mercator danes plačuje povprečno v 90 dneh, Agrokor pa je znan po tem, da svoje dolgove skriva v zelo dolgih plačilnih rokih, ki lahko znašajo več kot 200 dni, celo tja do enega leta. Če bo Agrokor te plačilne roke uveljavil v Mercatorjevi mreži, bi lahko s tem dobil praktično celotno kupnino, več kot 300 milijonov evrov, in to spet na račun slovenskih dobaviteljev hrane.

Navkljub prilagoditvi novim razmeram bi v primeru podaljšanja plačilnih rokov postalo dokončno nelikvidnih okoli 430 dobaviteljev Mercatorja s skupno skoraj 14 tisoč zaposlenimi, celoten dolg teh podjetij do bank naj bi znašal 720 milijonov, do svojih neposrednih dobaviteljev pa še dodatnih 400 milijonov.

Analize, ki jih opravi Bole, so navadno točne. Slednja o Mercatorju pa je tudi zelo verjetna, saj Mercator danes s svojo dobaviteljsko mrežo pomeni skoraj 10 odstotkov vsega slovenskega BDP-ja. Skupaj je v njem zaposlenih okrog 11 tisoč ljudi v Sloveniji, njegova mreža vzdržuje še dodatnih 32 tisoč delovnih mest. Kar 400 podjetij s 13 tisoč zaposlenimi je od Mercatorja ekonomsko odvisnih. V sistemu »Mercator« se danes generira za kar tretjino vseh dobičkov iz tekočega poslovanja v vsej državi. Stališče prejšnjega Mercatorjevega direktorja Žige Debeljaka je zato bilo, da je Mercator slovenska »infrastruktura,« v kateri bi država potrebovala vsaj 25-odstotni delež.

A tudi brez njune analize je jasno, kakšni so nameni Agrokorja. Agrokor nima denarja in želi Mercator kupiti zato, da bi rešil svoj težki položaj z izčrpavanjem tarče. Nazadnje se je to ponovno izkazalo letos aprila, ko Agrokor denarja za svojo dokapitalizacijo in za nakup Mercatorja ni dobil od evropskih bank (EBRD se je umaknila), ampak od dveh ruskih bank, Sbersbank in VTB. Mercator plačuje obresti po okrog triodstotni meri, Agrokor pa svoje kredite odplačuje, kot so konec prejšnjega leta izračunali Bole, Igor Prašnikar in Domen Trobec, po več kot desetodstotni obrestni meri.

A ne zgolj to – brez upoštevanja hrvaških državnih pomoči bi Agrokor v zadnjih letih iz svoje osnovne dejavnosti imel izgubo. Poleg tega tudi v prihodnosti zaradi hrvaškega vstopa v EU Agrokor več ne more računati na ugodne državne subvencije, niti na Hrvaškem nihče ne pričakuje drastičnega povečanja kupne moči. Agrokor se zato na Hrvaškem »duši« in si mora za svoje preživetje odsekati kos slovenskega trga. In sicer na račun Mercatorja in slovenskih dobaviteljev ter proizvajalcev hrane.

Gre za sovražni prevzem. Njegovi interesi so logični in razumljivi, prav tako kot je razumljiva podpora hrvaške vlade temu projektu. Tisto, kar pri zgodbi z Mercatorjem ni razumljivo, pa je vloga slovenskih državnih bank z NLB na čelu, ki se kljub nižanju cene Mercatorja na sedaj že neverjetnih 323 milijonov evrov (Mercator ima za več kot 1,7 milijarde evrov premoženja) z Agrokorjem še naprej pogajajo o prodaji.

Do najbolj absurdnega dogodka je prišlo konec leta 2011, ko je Agencija za upravljanje kapitalskih naložb, v sodelovanju z Banko Slovenije NLB, ponudila več kot 160 milijonov evrov dokapitalizacije v zameno za to, da bi se banka odpovedala prodaji svojega deleža Agrokorju. To se je zgodilo dan pred silvestrovim, s čimer bi se dokapitalizacija upoštevala še v minulem proračunskem letu.

V AUKN so namreč izračunali – tako kot Bole v svoji prej omenjeni raziskavi – da bi NLB tedaj s prodajo Mercatorjevega deleža Agrokorju sicer dobila skupaj okrog 42 milijonov evrov, a bi nato zaradi stečaja slovenskih dobaviteljev izgubila okrog 300 milijonov. Kljub temu tedanji predsednik uprave NLB Božo Jašovič v to ni privolil. Ko je nato nadzorni svet NLB dejansko odločal o tej prodaji, se je – ironično – načrtom uprli neslovenski del nadzornikov, predstavnika belgijske KBC John Hollows in Riet Docx. Hollows in Docx nista popustila kljub šesturnemu prepričevanju preostalih članov, naj se Mercator proda. Jašovič je potem odstopil zaradi »nasprotovanja ključnega lastnika prodaji Mercatorja«.

NLB tudi danes z nerazumljivo vztrajnostjo prodaja Mercator. Precej nenavadna je že sestava nadzornega sveta NLB in njenega vodstva. Predsednik uprave NLB je Janko Medja, predsednik nadzornega sveta NLB pa je bil še nedavno France Arhar. Oba sta na vrh NLB prišla iz banke Unicredit – tiste banke, ki je najbolj zainteresirana za rešitev Agrokorja, saj ima ta pri njej za okrog 800 milijonov evrov terjatev. Poleg tega je član nadzornega sveta NLB tudi Miha Košak iz VTB Capital PLC – to je tiste ruske investicijske banke v 61-odstotni lasti ruske vlade, ki naj bi Agrokorju zagotovila 300 milijonov evrov za prevzem Mercatorja in ki je neposredno zainteresirana za to, da se posel izpelje.

Toda leta 2011 je vlada Boruta Pahorja kljub NLB enotno nastopila proti prodaji Mercatorja, čeprav je bila tedaj javnofinančna situacija precej bolj zapletena kot danes. Banke niti Mercatorju niti njenemu največjemu lastniku Pivovarni Laško niso želele odobriti dolgov na daljši rok, pa tudi državne banke tedaj še niso bile dokapitalizirane. Kljub temu je Pahor že aprila leta 2011 v pismu EBRD, ki se je tedaj pojavila kot eden možnih Agrokorjevih financerjev, obrazložil, zakaj Slovenija takšnemu poslu nasprotuje, podobno je oktobra EBRD ponovno pisal tedanji finančni minister France Križanič.

Vlada Alenke Bratušek pa prodaji Mercatorja na tak način ni nasprotovala. Ravno nasprotno, omenjene nadzornike, ki so v konfliktu interesov, je na vrh NLB imenoval finančni minister Čufer. Slovenska odškodninska družba je za nadzornike NLB sprva predlagala vsaj dva, ki sta kritična do prodaje Mercatorja Agrokorju. To sta bila Marko Golob in Anton Rop. Igor Lukšič nam je dejal, da so v SD predlagali Ropa, ki si je moral za ta namen pridobiti tudi vsa potrebna dovoljenja Evropske investicijske banke (EIB), kjer je zaposlen. A je nato minister Uroš Čufer, ki prav tako prihaja iz NLB, imenoval svoje, pravi Lukšič.

V stranki Solidarnost so ta teden pred stavbo »našega najboljšega soseda« – Mercatorja – uprizorili protest. Pred vhod stavbe so položili venec v slovo z napisom »Ceneje ne gre« in sporočili, da je postalo očitno, da bo Mercator prodan po kakršnikoli ceni, celo tistemu, ki je veliko bolj zadolžen kot on sam. »Gre za nezaslišano in kriminalno dogajanje, pri katerem si vlada Alenke Bratušek in finančnega ministra Uroša Čuferja kljub opozorilom ekonomske stroke in celo poznavalcev kupčevih metod iz sosednje Hrvaške izgovarja na nepristojnost, češ da gre za privatno transakcijo, in si ob tem po pilatovsko umiva roke z izjavami, da je prodaja huda napaka,« so ob tem zapisali.

Vlada Boruta Pahorja je leta 2011 enotno nastopila proti prodaji Mercatorja, danes pa vlada Alenke Bratušek, kljub lažjim razmeram, razprodaji aktivno ne nasprotuje.

Alenka Bratušek je namreč v zadnjem intervjuju za Mladino na naše vprašanje, ali se strinja z izjavo finančnega ministra Uroša Čuferja o tem, da je prodaja Mercatorja stvar zasebnih lastnikov, presenetljivo odgovorila, da je to »dejstvo« in da se njena vlada v samo prodajo ne bo vmešala, pa čeprav so pri prodaji odločilne državne banke. Pri tem si je, kot so ocenili tudi v Solidarnosti, pilatovsko umila roke. Dejala je, da je bil Mercator dejansko prodan že leta 2005, zaradi česar »ne more biti sedaj Republika Slovenija tista, ki ga prodaja še enkrat«, saj da se »politika nima pravico vsakič znova vmešavati v poslovanje teh bank«.

Res je, leto 2005 je bilo odločilno. Tako kot je v tretjem stoletju pred našim štetjem rimski senator Kato vsak svoj govor končal s Ceterum censeo Carthaginem esse delendam – »Sicer pa mislim, da je treba Kartagino uničiti«, bi morali seveda tudi vsak članek o Mercatorju končati z 12. avgustom 2005, torej s tistim datumom, ko so se v kabinetu tedanjega predsednika vlade Janeza Janše Boško Šrot, Igor Bavčar in kasneje Matjaž Gantar dogovorili o prodaji družbe. V zameno za vpliv na Delo in Večer je Janševa vlada tedaj Mercator na kredit prodala Laškemu in Istrabenzu, s čimer so se rešili Zorana Jankovića. A hkrati s tem je Mercator dobil nevzdržno lastniško strukturo.

Vendar pa ta dogodek ni svarilo, da se vlada ne bi smela vmešavati v Mercator – kvečjemu nasprotno: ta dogodek dokazuje, kako pazljiva mora biti politika na Mercator. Če se je doslej vlada vmešala v reševanje položaja francoskega Cimosa ali Revoza, so razlogi za intervencijo pri slovenskem Mercatorju še toliko bolj umestni. In če morda pred leti ni bilo veliko alternativ, jih je danes na voljo veliko več. Za Mercator bi bilo v tem trenutku verjetno najbolje, da bi slabi krediti prešli na slabo banko, s čimer bi si družba »kupila« nadaljnjih pet do deset let časa za iskanje novega strateškega lastnika ali partnerja. Lahko pa bi celo sledili ideji ekonomista Petra Kraljiča, tako da bi Mercator in Agrokor povezali v najmočnejšega, regionalnega trgovca.

V vsakem primeru pa se nobena vlada temu vprašanju ne bo mogla izogniti – kot si sedaj morda domišlja Bratuškova.

Agrokorjevi lobistični prijemi
Prepričevanje javnosti, da je Mercator v težavnem finančnem stanju

Po poročanju RTV Slovenija naj bi Agrokor v svetovanje, lobiranje ali prepričevanje slovenske javnosti, češ da je nakup Mercatorja dobra poteza, vložil nekaj milijonov evrov. V Sloveniji z Agrokorjem recimo pogodbeno sodeluje slovenska borznoposredniška hiša Publikum, solastnica borznoposredniške hiše Alta. Zakaj je to pomembno? Ker borzni posredniki Alte ves čas nastopajo v medijih kot neodvisni strokovnjaki tudi za prodajo Mercatorja, čeprav gre za jasen konflikt interesov. Poleg Tomaža Lovšeta, bivšega lastnika Diners Slovenija, je Agrokor najel tudi lobista Miloša Čirića, pa odvetniško pisarno Aleša Rojsa in seveda PR-agencijo ProPiar.

Prek te mreže in še nekaterih drugih lobistov, ki sodelovanje z Agrokorjem zanikajo, zaradi česar jih ne omenjamo, poskuša Agrokor vplivati tudi na slovenske novinarje in odločevalce. Kdor piše o Agrokorjevem prevzemanju Mercatorja, lahko dobi nepodpisan dokument z naslovom »Teza Magnolija«, v katerem nekdo pomaga na primer novinarjem razumeti in argumentirati razloge, zaradi katerih mora Agrokor postati lastnik Mercatorja.

Izhodišče dokumenta je domnevna Mercatorjeva »težka poslovno finančna slika«. Finančno stanje Mercatorja naj bi bilo resno, Mercator naj bi bil zelo zadolžen in se samostojno, denimo z »monetizacijo nepremičnin«, ne bi mogel rešiti. Mercator se tudi ne more več sam razvijati, odvisen je od stanja na slovenskem prodajnem trgu, ne obvladuje logističnih stroškov in podobno.

Banke, piše v dokumentu, ki v tem delu spominja na uradna stališča vlade in NLB, »še posebej tiste, ki so bile prejemnice državne pomoči, morajo v svojem delovanju še toliko bolj zasledovati bančne interese in ne interesov drugih ... Žal to pogosto pomeni, da je treba prodati lastniške deleže v slovenskih podjetjih, in Mercator pri tem ne more in ne sme biti nikakršna izjema«.

Čeprav je Agrokor po vseh podatkih v veliko težavnejšem finančnem položaju od Mercatorja, naj bi bili edini rešitvi za Mercator dokapitalizacija in sinergija, seveda z »edinim znanim kupcem«. Alternativna rešitev, da se denimo začne iskati kupec za Pivovarno Laško, pa naj bi bila predvsem špekulacija in zavračanje kupca, »ki je pripravljen poslovno in finančno prestrukturirati Mercator«.

Nina Tomažin iz agencije ProPiar, ki dela v Sloveniji za Agrokor, nam je na naše vprašanje odgovorila, da ne ve, kdo je avtor besedila, ki »kroži« v slovenski javnosti. Toda v lastnostih dokumenta je kot avtorica navedena prav Nina Tomažin. Zato nam je na dodatno vprašanje pojasnila, da je bil morda dokument res odprt na njenem računalniku.