Berlusconizacija?

Ko so se pred leti zoper tedanjega italijanskega premiera Silvia Berlusconija začeli kopičiti kazenski postopki, je njegova večina v parlamentu kazensko zakonodajo spremenila tako, da je skrajšala zastaralne roke ali še drugače, zaradi česar so tri obtožnice padle v trenutku sprejetja zakonov. Berlusconiju sicer nazadnje ni uspelo preprečiti vseh kazenskih postopkov (ker jih je preprosto preveč), a uspelo mu je dočakati lepo starost, ne da bi en sam dan sedel v zaporu, pa še s politiko se je lahko ves ta čas nemoteno ukvarjal. Sedaj pri nas predlagana novela zakona o kazenskem postopku diši po takšni zakonodaji. Bo, čeprav predlagatelji zagotavljajo, da imajo prav nasprotne namene, zavarovala politične funkcionarje?

Iz več bistvenih točk predlagane spremembe zakona o kazenskem postopku (ZKP-M) veje duh po omejevanju tožilstva. Vlada se je namenila oteževati delo tožilstva? To je obtožba, ki jo je treba podkrepiti z utemeljitvami. Še posebej, ker na ministrstvu zatrjujejo, da skušajo z zakonskimi spremembami zagotoviti učinkovitejše, torej boljše delovanje pravosodja. A med učinkovitostjo oziroma hitrostjo v kazenskem postopku in boljšim delovanjem ni mogoče vedno postaviti enačaja. Čeprav se zdi nelogično in si javnost želi hitrejšega delovanja pravosodja, to ne pomeni nujno tudi njegovega boljšega delovanja. Predvidene spremembe kazenske zakonodaje, recimo, bodo prej učinkovale nasprotno.

Novela skrajšuje nekatere roke za delo tožilstva in prinaša dodatne kratke roke, čeprav tožilstvo doslej ni bilo najšibkejši člen pravosodne učinkovitosti. Predvidena je recimo določba, da če tožilec ne vloži obtožnice v treh mesecih, se šteje, da je odstopil od pregona. To v praksi pomeni, da se zastaralni roki, po izteku katerih ni več mogoč kazenski pregon, iz večletnih oziroma desetletnih v nekaterih primerih skrajšujejo na nekajmesečne. Zakaj so se na ministrstvu odločili doseči učinkovitost zgolj s skrajševanjem rokov za tožilce, ne pa za policijo ali sodišče? V obrazložitvi predlaganih sprememb ni odgovora na to vprašanje. Ne bi pa smelo biti presenečenje, če zaradi pomanjkanja časa oziroma virov za pospešeno tožilsko delo številne zadeve zaradi novih časovnih omejitev ne bodo niti prišle do sodišča. Če bi šlo za dobrodošle spremembe, bi se jih tožilci navsezadnje verjetno razveselili. A njihov odziv je bil drugačen. V pripombah vrhovnega državnega tožilstva piše, da bodo predlagane zakonodajne spremembe »namesto pospešitve bistveno otežile preiskovanje in s tem tudi obtoževanje, zlasti za težja kazniva dejanja. Predvsem to velja za državno tožilstvo, ki mu bo z uveljavljenimi ’procesnimi sankcijami’ zaradi prekoračitve predlaganih rokov, za katere je odgovorno sodišče, oteženo ali celo onemogočeno doseči začetek sodne preiskave ali vložiti kakovostno obtožbo«.

Kazniva dejanja, ki jih storijo javni funkcionarji, torej zloraba položaja, korupcija in podkupovanje, so med najbolj zapletenimi, zato je dokazovanje teh dejanj najtežje in je zanj potrebnega največ časa.

In čemu bi politika onemogočala tožilstvu vlaganje kakovostnih obtožb, če ne zato, da bi oteževala pregon funkcionarjev? Točno zato. To dokazuje še nenavadnejša novost – v zakonu bo odslej izrecno določeno, da morajo postopki zoper javne funkcionarje teči prednostno. Kaj je narobe s tem, če je pravica za koruptivne funkcionarje še posebej hitra? Načeloma nič, a zakaj bi do pravice prišli prej kot drugi državljani? Dodatna težava je v tem, da bo politike roka pravice, če bo zakon sprejet, dosegla težje kot doslej. Kazniva dejanja, ki jih storijo javni funkcionarji, torej zloraba položaja, korupcija in podkupovanje, so med najbolj zapletenimi, zato je dokazovanje teh dejanj najtežje in je zanj potrebnega največ časa. Poleg tega imajo posamezniki z vrha družbene lestvice navadno najboljše odvetnike, ti pa strankam med drugim svetujejo neprevzemanje sodnih pisanj in podobne načine zavlačevanja postopkov. Hkrati s kratkimi roki za tožilsko delo to pomeni, da bodo tožilci imeli težave z zbiranjem dovolj oziroma dovolj kakovostnih dokazov. Zaradi tega jim ne bo uspelo pravočasno vložiti obtožnice ali pa bo ta padla že na preizkusu pravnomočnosti ali najkasneje na sojenju. V vseh treh primerih bo rezultat v korist funkcionarjev, ki so se znašli v kazenskem postopku. Vrhovni tožilec Andrej Ferlinc, ki je uspešno zastopal obtožnico zoper Janeza Janšo in njegove pajdaše v zadevi Patria, se zato v zadnji izdaji Pravne prakse upravičeno sprašuje: »Gre za berlusconizacijo zakona o kazenskem postopku?«

Zdi se, da je odgovor na to vprašanje lahko le pritrdilen. Če je tako, lahko mirno rečemo, še dobro, da je vlada padla – v upanju, da bo z njo v zgodovino odšel tudi ta predlog zakona o kazenskem postopku. Vsaj če pravosodni minister Senko Pličanič še v tretji zaporedni vladi ne bo vodil pravosodnega resorja ali se njegovemu nasledniku zamisel o varovanju funkcionarjev pred kazenskim pregonom ne bo zdela privlačna.