Dr. Jože Vogrinc

»Levica ima čisto taktičen interes, da se združi v blok, ki bo nastopil skupaj. Ne bi smel vsebovati kompromitiranih politikov, v njem pa bi morale biti vse struje.«

Prihajajo volitve in stranke na levici so zmedene. Ali naj se združijo ali naj raje poskušajo same? Jože Vogrinc pravi, da če ne bo prišlo do povezovanja, bo levi blok na parlamentarnih volitvah doživel katastrofo. A četudi jim uspe premagati narcisizem malih razlik, je to le prvi korak. Najprej mora levica začeti razmišljati zunaj horizontov sedanjega kapitalističnega sistema, tudi o socializmu, potem pa se mora, če se res želi enakopravno soočiti z velekapitalom, povezati s strankami in silami, ki naj bi ji bile sovražne. Torej tudi z desnico. Samo ljudska fronta, tako Vogrinc, široka ljudska fronta je lahko uspešna v naraščajočem konfliktu, in če se to ne bo zgodilo, bo prej ali slej izginila tudi država …

Kakšna bo volilna udeležba na evropskih volitvah?

Slaba. Ker pa že vemo, da bomo imeli kmalu tudi volitve v državni zbor, se lahko zgodi, da bodo ljudje evrovolitve vzeli kot vajo za parlamentarne volitve, in bo zato nekoliko višja, kot bi bila sicer.

Na referendumu bo še slabša, tudi na državnozborskih volilna udeležba, še posebej če bodo med počitnicami, ne bo ravno bleščeča.

Verjetno. Na državnozborskih volitvah bo udeležba odvisna od tega, ali se bosta oblikovala dva jasno izražena bloka. Če se bosta, bo verjetno udeležba malo višja.

Vse to sprašujem, ker bi rad preveril tezo, ali so ljudje res vedno bolj apatični do politike, celo sovražni.

So, vedno več je tudi cinizma, ljudje preprosto ne vidijo nobene vzročne povezave med politiko, ki so jo pričakovali od stranke, ki so jo volili, in dejansko politiko izvoljenih. To velja za obe strani – za tisto, ki samo sebe razume kot desno, in ono, ki si pravi, da je leva. Zanimivo se mi zdi, da se taki, ki se imajo za liberalce, pa za socialdemokrate, za anarhiste, socialiste, komuniste, vsi prištevajo k levici. Kar seveda pomeni, da je v Sloveniji gotovo več kot 50 odstotkov levičarjev. Pa so vse slovenske vlade, tako leve kot desne, in ves politični razred skozi vse obdobje tranzicije restavrirali kapitalizem. Vzpostavili so v temelju neoliberalni režim EU in ravno zato je levo volilno telo znova in znova razočarano. Gre za zanimiv paradoks: desnica si v Sloveniji mirno lahko prišteje v svoj plus dosežke levih vlad, ker so te vlade v osnovi izvajale desno politiko. V Evropi levica pretežno sodeluje pri »rahljanju« socialne države v prid akumulaciji kapitala. Koliko socialne države so kje v Evropi obdržali, pa je manj odvisno od relativne moči levice v neki državi kakor od tega, ali gre za močno centralno državo, katere kapital si lahko privošči malce več sociale. V praksi je levica socializem opustila. Dokler ljudje ne verjamejo, da je v Evropi in v Sloveniji socializem mogoč, tako dolgo ne more početi nekdo, ki se zavzema za socializem, nič drugega, kot da se gre agitacijo in propagando.

Je razmerje med slovensko levico in desnico preslikava evropskega stanja?

Razmere niso bistveno drugačne kot v Evropi, samo da je pri nas kriza daljša in hujša. Praktično vsi sloji slovenskega prebivalstva že sedem let poslušajo obljube, da bo krize konec, in pričakujejo od naslednje vlade nemogoče. Napovedi ekonomistov kažejo na gospodarsko rast in podobne naravne lepote. Zato ljudje pričakujejo, da se bo življenjska raven nehala zniževati. A kdorkoli bo na prihajajočih volitvah zmagal, ne bo zbral udobne parlamentarne večine in bo imel težave pri vladanju. Hkrati si je iluzorno predstavljati, da bo to vladanje mirno. Pričakujem socialne nemire. Ljudje pričakujejo konec »šparanja«, in če jim vlada tega ne bo dala, bo imela hitro težave, ali s sindikati, ali z učitelji, ali s študenti, ali z brezposelnimi.

Zakaj v Sloveniji vsakega, ki dvomi o kapitalizmu, takoj poimenujejo za skrajneža? Vsi so skrajni, Jože Mencinger, Združena levica, Aleksis Cipras, grška Siriza … Hkrati mediji njihove ideje marginalizirajo.

Res je, v medijih, ki so danes ideološki aparat kapitala, velja socializem, ki je bil javno razglašeni cilj vladajočih levih strank v Zahodni Evropi še v začetku 80. let, za bavbav. Prav zato bi bilo zelo koristno, če bi se kakšna nova leva ali socialistična stranka vključila v morebitni blok levih strank v novem državnem zboru. Njihovo nastopanje v državnem zboru bi bilo nujni pogoj, da v medijih postane tisto, za kar se zavzemajo, bolj navzoče in legitimno.

Razklanost je trajna poteza levice. Njeni volivci so danes samo še bolj zmedeni kakor prej. Zato si nihče na levici ne more resno želeti, da bi bile volitve kmalu. Brez levega bloka bo levica hudo poražena.

Pa ni ekstremna ravno »proevropska« stran, radikalno narobe je recimo, da politične elite prikimavajo politiki evropske komisije, prikimavajo politiki evropskih finančnih institucij, pa četudi te danes priznavajo, da so s pretiranim varčevanjem naredile napako.

Če vzdevek ekstremizma vrnemo na izvirni naslov, ne bo pomagalo. Bolje je reči takole: v svetu se zaostruje nasprotje med finančnim velekapitalom in ne samo veliko večino ljudi, pač pa tudi s podrejenimi oblikami kapitala – se pravi t. i. realnim, zlasti industrijskim kapitalom, celo s podjetništvom. Tisti, ki jih imamo danes v mislih kot kapitaliste, se ukvarjajo s finančnimi špekulacijami in živijo od zemljiške rente, od monopolov, od napihovanja borznih balonov. V svetu se oblikuje družbeno nasprotje, ki načelno omogoča fronto proti velekapitalu. Taka fronta bi lahko bila deloma podobna ljudskim frontam, kakršne so obstajale v 30. letih. Upiranje velekapitalu bi lahko zajelo večino političnega spektra. Da bi bila taka fronta realnost, morajo prevzeti pobudo socialisti ter hkrati prepričati center in velik del volivcev desnice. Saj tudi volivcem desnice takšna politika izrazito škodi.

Pri nas se volivci desnih strank tega ne zavedajo.

Seveda se ne. Brecht je rekel, da je komunizem sredinski, Lenin pa, da je levičarstvo otroška bolezen komunizma. Ne želimo si komunizma boljševiškega tipa, ampak socialistično družbo dejanske enakosti in enakopravnosti. V Sloveniji bi morala nastati politika, ki bi bila poleg tradicionalnih volivcev levice sposobna zajeti katoličane, ki jih kapital tudi izkorišča, obrtnike, ki zaradi velekapitala ne morejo delati, kmete in druge sloje. Danes je politika levice zastarela. Priznajmo si, če smo se v odnosih med kapitalom in delom vrnili v Cankarjeve čase, se moramo ukvarjati s Cankarjevimi problemi. Slovenska družba je narod proletarec, kakor ga je razumel Ivan Cankar. Slovenija ni več država, ki bi bila sposobna razvijati samostojno gospodarstvo, na katerem bi temeljil avtonomen družbeni razvoj. Vlada Alenke Bratušek se je zato, da si je zagotovila premirje z EU in upniki države, sebi pa razmeroma stabilne razmere upravljanja, zavezala, da bo prodala ostanke nacionalnega premoženja. Brez njega pa država ne more načrtovati samostojne razvojne politike. Navadni ljudje naroda proletarca bi morali razumeti državo kot potencialno orodje v rokah boja proti velekapitalu. Običajna fraza je, da se »politika ne sme vmešavati v gospodarstvo«, čeprav je v tej krizi povsod v svetu prav država rešila velekapital na račun izkoriščanih. Slovenska država ni orodje slovenskega kapitala, saj ga ni več dovolj. Velekapital majhna država, kot je Slovenija, zanima samo kot upravljavec, ki skrbi za stabilne razmere investiranja. Zato je čas, da državo spet razumemo kot svoje orodje. Revolucionarna politika v tradicionalnem boljševiškem smislu diktature proletariata je danes onkraj možnega. Realističen cilj pa je oblikovanje ljudskofrontne politike proti velekapitalu. Vodi pa jo lahko samo gibanje, ki ima socialistično perspektivo.

V odnosih med kapitalom in delom smo se vrnili v Cankarjeve čase, slovenska družba je narod proletarec, Slovenija ni več sposobna razvijati samostojnega gospodarstva, na katerem bi temeljil avtonomen družbeni razvoj.

Ali v nastajajočih pobudah, od Iniciative za demokratičen socializem, Solidarnosti, pa do Igorja Šoltesa in Mira Cerarja, v vsem tem predvolilnem vrenju, vidite takšne premisleke?

Pri slovenskem političnem razredu ne vidim nobenih znamenj, da bi bili sposobni strateškega premisleka. Nova, pogojno socialistična levica ima elemente takega premisleka. Iniciativa za demokratični socializem (IDS) ima program, ki temelji na politično-ekonomski analizi dogajanja v Evropi. TRS je v pragmatičnem smislu bolj utopičen, je pa zelo jasen v temeljnem izhodišču, da na planetu ni več možna politika rasti in da se mora Slovenija strateško nasloniti na samooskrbo.

Govoriva o programskih elementih, ki skupno v volilnem telesu prinesejo komaj nekaj odstotkov glasov.

Se strinjam. Zato je bistveno vprašanje, kako naj te ideje pridejo v mainstream politiko. In hkrati je nujno spoznanje ne le tradicionalne levice, ampak tudi precejšnjega dela centra in zmerne desnice, da njihova perspektiva ni v vračanju k idealizirani kapitalistični družbi, kakršne nikoli nikjer ni bilo. Brez strateške politike, ki ne zapravlja družbenega kapitala in ne uničuje vsega, kar je ostalo od socialne države, ne bo šlo.

Verjetno ne bo šlo tudi brez pogovorov med sorodnimi strankami. Vstaje, ki so nastale v Mariboru, so posredno prinesle dve stranki. Združeno levico in Solidarnost. Pa ste se obe že na samem začetku sprli zaradi ideoloških vprašanj, ki v realnosti političnega trenutka niso bistvena.

Slovenska družba, tako kot evropska sploh, potrebuje zelo dolgo učno dobo, da se bo znala drugače vesti. V novi levici so zanimivi notranji kontrasti. IDS se bode s temelji: kako misliti družbeno situacijo in kako proizvesti formule za prevajanje v dnevno politiko. Solidarnost pa vsak dan objavi mnenje o tem ali onem. To pač ni resno! Če hočete biti stranka, ki bo družbo spreminjala, morate svoje prednostne naloge zgraditi strateško in imeti mnenje samo o tistih rečeh, o katerih je mnenje vredno in treba imeti. Učiti bi se morali druga od druge. IDS bi se lahko od Solidarnosti naučila živega odzivanja na aktualno dogajanje, Solidarnost pa bi potrebovala več premišljenosti, da bi sama določala, kateri so pravi problemi. Resno gibanje agende ne pobira iz tvitov in kratkih novic. Probleme si na dnevni red postavlja sámo in medije prisili, da ga upoštevajo.

Vseeno, to morate priznati, gre za narcisizem. Rezultat evropskih volitev bo pokazal, kam peljejo nesmiselni spori levo od sredine.

Slovenska levica je razdružena levica, to velja za staro in novo, širšo in ožjo levico. Narcisizem drobnih razlik je simptom osebnega položaja intelektualca: prestiž mu zagotavlja sposobnost, da svojo vednost uveljavlja kot najpravilnejšo, položaj pa ga ne sili, da bi moral v družbenih bojih dokazati njeno veljavnost. Bistveni problem pa je, da tisti, ki si prizadevajo za temeljne družbene spremembe, s težavo prepričajo ljudi, saj se bojujejo za nekaj, česar še ni, desnica pa ljudem – v družbi, ki se stara, medtem ko postaja revnejša – obljublja vrnitev v dobre stare čase. Takih časov sicer ni bilo in tudi vrnitev vanje ni mogoča, vendar desnici zadošča, da jih pričara v domišljiji. Dejanska vednost sil, ki hočejo novo, je neizogibno razdrobljena in med seboj protislovna, tako kot realnost sama. Šele potem, ko bodo obupali nad bajkami o normalizaciji in vrnitvi v dobre stare čase, bodo ljudje obrnili svoje upe v novo, drugačno prihodnost.

Slovenska levica je v zadnjih desetih letih imela dve vladi, ki sta razpadli, ker so se v njej sprli zaradi frakcijskih zborov, in enega ’skoraj premiera’, ki zaradi istega razloga ni bil potrjen. Zakaj vsak pravi levičar misli, da drugi niso pravi levičarji?

Levičarji so s sami seboj vedno v sporu, so vedno heterogeni. Zdajšnje meritve volilnih napovedi za EU volitve napovedujejo, da se bo morala levica pred parlamentarnimi volitvami poenotiti, da ne bo doživela katastrofe. Napovedi kažejo, da bi v seštevku levi blok lahko dobil več glasov kot desnica. Zato ima vsa levica čisto taktičen interes, da se združi v blok, ki bo nastopil skupaj. Ne bi smel vsebovati kompromitiranih politikov, v njem pa bi morale biti vse struje, od SD in PS prek ostankov Zares in LDS do TRS, IDS in Solidarnosti. Pritegniti bi moral ugledne osebe, ki jih javnost uvršča v sredino in na levo, ki poskušajo na evrovolitvah nastopati samostojno, pa tudi druge, vključno s sposobnimi nekompromitiranimi politiki nekdanjih strank, ki niso več aktivni. Seveda pa taka koalicija ne sme vsebovati pravnomočno obsojenih kriminalcev.

Pa je to dovolj?

Seveda ne. Združitev levice sama po sebi ne odpravi njenih strukturnih slabosti. Tudi razlog nastanka Pozitivne Slovenije je bil, da nesložna levica s prenovljeno fasado zmaga na volitvah. Nesposobnost levice, da bi po Jankovićevi zmagi na volitvah takoj sestavila vlado, in zdaj razpad PS nikakor nista, kot se navadno misli, samo posledica Jankovićevega značaja ali njegovih osebnih zadev. Gre za strukturno šibkost levice: dejansko je razdružena, združuje jo le njen nasprotnik. In to se od zadnjih volitev do zdaj ni spremenilo. Če stranko sestaviš ad hoc, da bi nekdo postal predsednik vlade, moraš potem, ko pride na oblast, pričakovati, da se bodo notranja nasprotja takoj spet razcvetela. Pri razpadu PS so zelo redki opazili, da Jankovića na kongresu niso podprli samo njegovi osebni privrženci. V Pozitivno Slovenijo so svoje želje investirali mnogi na levici, ker jih je pritegnil socialnodemokratski program. Tega programa Bratuškova in Čufer pač nista izvajala. Brez teh levih volivcev je Janković na kongresu ne bi bil mogel premagati. Razklanost je trajna poteza levice. Njeni volivci so leta 2014 samo še bolj zmedeni kakor prej. Zato si nihče na levici ne more resno želeti, da bi bile volitve kmalu. Brez levega bloka bo levica hudo poražena. Kot blok lahko levica zmaga, a njene dejanske raznorodnosti zmaga ne bo odpravila, samo prikrila jo bo.

Jankovićev vzpon in (začasni) padec je treba postaviti v širši kontekst mrzličnega iskanja novih rešitev. Če nas nista »rešila« Zares in Virant, naj nas reši Janković, in ker njemu ni uspelo, volivci upe polagajo v Šoltesa in Cerarja. Kako razumete ta pojav?

Zanimiv pojav je. Sovpadla sta povpraševanje političnih strank po »čistih osebah«, ki bi jim javnost bolj zaupala kot zdajšnjim prvakom, in katastrofalno antipolitično poročanje, zlasti na TV. Politika se prikazuje izključno kot boj zasebnih interesov posameznikov. Vsebina politike medijem ni pomembna, le to, kdo bo koga. Takšno popolno poosebljenje je ideološko ozračje, kjer mediji ves čas proizvajajo čiste osebe. Vsake toliko časa nastopi v tej vlogi Janez Potočnik. Evropske volitve so revija čistih oseb: Igorja Šoltesa, Mira Cerarja, celo Violete Tomič se lahko dotakne ta sij, čeprav je mediji niti približno niso toliko mazilili. A takšna prezentacija politike je škandalozna: kdo med njimi je znan po enem samem stavku, ki bi pričal, da se spozna na probleme, ki jih rešuje evropski parlament? Pa četudi so evrovolitve po svoje pomembnejše od državnozborskih: poslanci v evropskem parlamentu odločajo o usodi Evrope in s tem tudi o ključnih parametrih slovenske prihodnosti. Priče smo škodljivim posledicam personalizacije poročanja. Poglejte rejtinge Potočnika, Šoltesa, Cerarja – naredili so jih mediji. Obsesivno iščejo neke rešitelje. To je ideološka iluzija.

Dokler ne bo združevanje nasproti kapitalu poleg levice zajelo tudi tistih, ki se imajo za njene nasprotnike, bo vse manj nadzora imela država, vse več pa najemniki kapitala brez družbene odgovornosti.

Zakaj?

Ne govorim o delu, zaradi katerega jih javnost pozna. A to še ne pomeni, da so primerni za evropske poslance, voditelje strank ali sploh za profesionalne politike. Ali mediji in volivci pričakujejo, da bo Šoltes preverjal, za kateri lobi glasuje kdo izmed poslancev v Bruslju? Ali bo Miro Cerar na svoj znani način za vsak ukrep evropskega parlamenta sproti ugotavljal, da ga je mogoče razumeti na različne načine? Če bodo stranke na parlamentarnih volitvah postavile na čelo čisto osebo, bo ta izpostavljena enakemu procesu, kot mu je bil najprej Zoran Janković, potem pa – ne najmanj zaradi Jankovićevih napak – še Alenka Bratušek. Čiste osebe na oblasti so namreč najboljša španska stena, za katero lahko tisti, ki se priklopijo nanje, mirno skrbijo za zasebne interese. Če prevzame vodilno mesto posameznik brez preverjene ekipe, ne more poznati množice naenkrat sila uslužnih sodelavcev, ki so mu pripravljeni pomagati. Paradoks čiste osebe na oblasti je, da se da odlično uporabljati kot pralni stroj za pranje umazane politike.

Vrnil se bom k levici v Sloveniji. Če sem vas prej razumel, se je razdrobljenost, nemoč levice začela, ko se je odpovedala domišljiji, ker je prevzela kapitalizem kot pozitivno družbeno dejstvo.

Strukturna kriza kapitalizma traja že 40 let. Tega morda ni bilo videti, ko je bila ekspanzija močna. Ampak ta ekspanzija je izjemno poglobila družbena nasprotja v svetu, povezana je z globalnim segrevanjem, z velikanskim povečanjem neenakosti med različnimi deli sveta in državami, pa tudi v posameznih družbah, tudi bogatih. Poslabšalo se je življenje večine. Ekonomske posledice se tudi v Evropi počasi že prevajajo v nove politične konflikte, kot so spori med bogatimi in revnimi regijami v zahodnoevropskih državah. Poglejte recimo, kako naraščajo gibanja za osamosvojitev Katalonije, Padanije, Škotske. Ta regionalizacija je posledica delovanja in nekoliko tudi težnja kapitala. Ko razpade nacionalna država, je oslabljena najmočnejša politična sila, ki bi se lahko uprla kapitalu. Seveda rešitev ni mogoča le na ravni Slovenije. Levica bi morala povsod, ne le v Grčiji, ampak tudi pri nas, s prstom pokazati na krivce za rast neenakosti in nasprotij v družbi.

Že nekaj let poslušamo, da zaradi finančne krize razmere levici še nikoli niso bile bolj naklonjene. A do političnega preskoka ni prišlo.

Potrebno je potrpljenje. Stvari potrebujejo svoj čas. Treba bo še veliko združevanja in razdruževanja, še veliko notranjih sporov, porazov in spopadov.

Torej iz poraza v poraz do končne zmage?

Moja poanta je drugačna. Raven družbenega življenja, kjer se morajo stvari najprej spremeniti, je v ljudeh, v vsakdanjem življenju – tam, kjer ljudje delajo in kjer se družijo. Ne govorim o zenovskem razsvetljenju – če bi bilo tako, bi bilo dovolj, da bi vsak doma obdeloval svoj vrt, tako kot naredijo na koncu junaki v Voltairovem Kandidu. Gre za nekaj drugega. Potrebna je sprememba v mikrookoljih. Družbena sprememba samo od zgoraj navzdol ni mogoča, nujna je tudi od spodaj navzgor. Iz časa vstaj smo pozabili, da se nismo pogovarjali samo, kaj naj piše na transparentih. Kritika političnega razreda ni bila kritika enega samega politika in celo ne kritika obstoječih strank v imenu hipotetičnih boljših prihodnjih predstavnikov v istem sistemu. Bila je kritika načina delovanja politike v družbi. Prvič so se v medijih z informacijami od znotraj, od spodaj, s terena, začeli oglašati navadni učitelji, medicinske sestre, socialni delavci, pa navadni delavci in brezposelni, ne samo uradni sindikalni predstavniki. To je povzročil znameniti ZUJF. O problemih šole ali zdravstva so začele javno pisati učiteljice in medicinske sestre. V času vlade Alenke Bratušek pa je ljudi zajela apatija. Četudi so najprej pričakovali, da bo leva vlada prekinila z varčevanjem, so ga potem sprejeli kot tiho dejstvo, zaprli so usta in se bojujejo za svoje službe. Naj ponovim, v politiki in družbi ne bo nobenih sprememb, če ljudje ne bodo zmogli energije, da se začnejo o družbenih problemih pogovarjati tudi med seboj. V Sloveniji je razširjen resentiment do politike, a če hočete politike prisiliti v spremembe, morate pritisniti nanje – na krajevni ravni, v delovnih kolektivih, na ravni države. Treba je z jasno izraženimi zahtevami pritiskati na vse politične strukture. To se doslej ni zgodilo.

Se je, zgodilo pred enim letom med vstajami.

Se popravljam, imate prav, dogajalo se je, pa je zamrlo. To je treba obnoviti. In, naj ponovim, to ne velja le za levo stan, a dokler levica ne spozna, da ljudje, ki volijo desnico, niso nič na boljšem, dokler se ne bomo vprašali, kako bomo prepričali ljudi, ki so v istem socialnem položaju, da se bodo med seboj pogovarjali, da bodo stopili v isti smeri, ne glede na to, ali so bili njihovi stari starši domobranci ali partizani, dokler ne bo združevanje nasproti kapitalu poleg levice zajelo tudi tistih, ki se imajo zdaj za njene nasprotnike, bo vse manj nadzora nad družbenim dogajanjem imela država kot organizirana sila celotne družbe, vse več pa najemniki kapitala brez družbene odgovornosti in solidarnosti.

Stvari, politični premisleki, ki jih omenjate, so prisotne. Recimo znotraj fakultet, pojavila se je Iskra, ki zna misliti politiko.

Tudi sam v tem gibanju prepoznam velikansko potencialno energijo. Kar naenkrat se je pojavilo na desetine mladih ljudi, ki drugače razmišljajo o povezanosti med družbo, politiko in ekonomijo. Pri tem pa so seveda v nevarnosti, da poskušajo posnemati zgodovinsko preživete zglede.

Opozarjate na dogmatizem?

Dogmatizma se človek vedno reši samo tako, da se vključi v gibanje, da se vključi v politiko, da se uči na lastnih napakah. Nobene druge poti ni. Tisti, ki mislijo, da bi jim prihranili muke, če bi politiko vodili pod modrim mentorstvom starejših ljudi, se motijo. To bi bilo veliko slabše.

Se bodo iz napak kaj naučile leve stranke? Naj ponovim vprašanje z začetka, bi bilo smiselno, če bi se do volitev povezale v neko resno koalicijo?

Kratkoročni interes za vstop v parlament pri socialistih je, da postanejo njihove ideje širše prepoznavne, da jih ljudje razločijo od posplošenega populističnega nakladanja in se nehajo bati podtikanja, da socializem pomeni diktaturo. Vstop v parlament zahteva povezovanje v blok. Tam se bodo nova stališča soočila s starimi, treba bo upoštevati socialistične argumente. A bom zelo odkrit. Katerakoli vlada bo jeseni začela mandat, četudi bi jo vodila združena levica, bo naletela na iste probleme, kot jih je imela vlada Alenke Bratušek. Kaj mislim s tem? Če je Bratuškovi kaj uspelo, je, da je pomirila EU in velekapital, skrajna desnica pa je nehala ropotati, da bo jutri prišla trojka in da bo v Sloveniji konec sveta. A problemi niso rešeni, majhna gospodarska rast sama od sebe ne bo napolnila proračuna. Bratuškova in Čufar sta bila dobri računovodji, to pa je tudi vse. Nista rešila nobenega temeljnega problema slovenske družbe, nasprotno, nekatere sta zaostrila. A priznajmo, kupila sta nekaj časa. Sedaj imamo dve ali tri leta, da premislimo, kaj je dobro za Slovenijo. Pričakujem, da bi se bilo mogoče z močno levo vlado strpno pogovarjati, ne o domobrancih in partizanih, pač pa o novih družbenih strategijah, o tem, kako rešiti ostanke socialne države in jo postaviti na noge, kako se spopasti z zahtevami po razprodaji države. Vlada, ki se ne bo znala lotiti teh problemov, bo prej ali slej, zaradi pritiska ljudi, razpadla, ne glede na to, kdo jo bo sestavljal in kdo bo na čelu.

Čiste osebe na oblasti so najboljša španska stena, za katero lahko tisti, ki se priklopijo nanje, mirno skrbijo za zasebne interese.

Zanimivo je, da v vsem pogovoru o prihodnosti nisva omenila »edinega resnega levičarja« Igorja Lukšiča in predsednika »edine resne politične alternative« Janeza Janše. Kar je dovolj povedno.

Igor Lukšič ima štiri noge: eno v Bruslju, eno na Šubičevi, eno na Fakulteti za družbene vede, eno pa v stranki – kako bi volivci zaupali vlado politiku, ki ni pokazal volje, da bi vodil državo? Janševa politična kariera, od socialista ali komunista do desničarja in nacionalista s skominami po totalitarni oblasti, ima v Evropi zgovorne zglede v dobi, ki se je končala leta 1945.