Junak našega časa

Zadnja leta stalno srečujete zelo jezne, besne, razkačene ljudi, ki točno vedo, kaj bi rešilo Slovenijo: nekdo, ki bi odločno udaril po mizi! Nekdo, ki bi počistil vso to »golazen«. Nekdo, ki bi tem »gnojem« polomil kosti! Nekdo, ki bi ostro, učinkovito in neusmiljeno odstranil vse, kar je gnilo! In ko jih srečujete, radi dodajo: Vse bi jih bilo treba postaviti pred zid! Vse? Vse – kajti vsi so enaki, poudarijo. Ti trije pop klišeji so recept za rešitev vseh slovenskih tegob. Vsaj tako nas prepričujejo »mali ljudje«, ki so zase prepričani, da so blazno fajn, čisti in nedolžni – želijo si le, da bi nekdo namesto njih pobil nekaj tisoč svinj.

Iščemo torej človeka, ki bo udaril po mizi, ki bo vse postavil pred zid in ki pri tem ne bo delal nobenih razlik, saj so vsi enaki. Kdo bi bil to? Kako bi izgledal? Kje naj ga najdemo? Imate kak predlog? V resnici vam sploh ni treba daleč – dovolj je, da se spomnite Stalina. Če kdo, potem prav Stalin ustreza opisu človeka, ki ga iščemo. Preberite Stalinovo biografijo (Stalin – Na dvoru rdečega carja), ki jo je napisal Simon Sebag Montefiore in ki je nedavno – v prevodu Jolande Blokar in Danice Križman – izšla tudi pri nas, pa boste ugotovili, da je Stalin počel natanko to: prvič, tolkel je po mizi, drugič, ljudi je postavljal pred zid, in tretjič, med njimi ni delal razlik, saj so bili itak vsi enaki.

Kdor kliče človeka, ki bo udaril po mizi, ki bo »barabe« – »lopove«, »sodrgo«, »parazite«, »golazen« in druge »izrode« slovenskega naroda – postavil pred zid in ki med njimi ne bo delal razlik, ker nagonsko ve, da so vsi enaki, v resnici kliče Stalina. Ali bolje rečeno: kdor kliče človeka, ki bo udaril po mizi, ki bo »barabe« postavil pred zid in ki med njimi ne bo delal razlik, ker so itak vsi enaki, bi se moral zavedati, da ga je Stalin že zdavnaj uslišal.

Stalin je dal pobiti na milijone ljudi, da bi jasno pokazal, da so vsi enaki. Ne, med njimi ni delal razlik. Pobiti je dal prijatelje in najtesnejše sodelavce – Zinovjeva, Kamenjeva, Pjatakova, Buharina, Jagodo, Rikova, Paukerja, Jenukidzeja, Tuhačevskega, Postiševa, Kosiorja, Jegorova, Čubarja, Kuznecova, Voznesenskega in tako dalje. Zakaj? Točno: ker so bili vsi enaki. Pobiti je dal tudi svoje najbližje, recimo svaka Stanislasa Redensa. Najbližje? Zakaj pa ne? Saj so bili vsi enaki! Ne? In pobiti je dal tiste, ki so sami podpisali na tisoče smrtnih obsodb, recimo Nikolaja Krilenka, ljudskega komisarja za pravosodje, in tiste, ki so vse te eksekucije organizirali in izvajali, recimo Nikolaja Ježova, Genriha Jagodo in Viktorja Abakumova, šefe NKVD. Vsi so bili enaki.

Stalinova Sovjetska zveza je izgledala kot cona somraka, v kateri so se izpolnile vse najbolj sprevržene in najbolj umazane revanšistične fantazije »malih ljudi«.

Stalin, ki je »na svet gledal kot na skupek grehov in pokore«, je »zgrabil priročnost umora kot najpreprostejšega, a najučinkovitejšega političnega orodja,« pravi Sebag Montefiore. »Smrt reši vse težave,« je rekel Stalin. »Če ni človeka, ni težav.« In ko vsi tisti »mali ljudje« rečejo, da hočejo odločnega človeka, ki bo mesijansko počistil vso tisto »bando«, je tako, kot bi rekli, da vse težave reši le smrt. Stalin, sin šušmarja in perice, ni pobijal v imenu ljudstva, ampak namesto ljudstva. Ni pobijal v imenu »malih ljudi«, ampak namesto njih. Mislite, da bi lahko pobil toliko ljudi, če bi temu vsi nasprotovali? Mislite, da bi lahko pobil toliko ljudi, če ne bi bil nečloveški, strašen, okruten in neprizanesljiv namesto »malih ljudi«?

Skrivne fantazije malega človeka

Stalin je razmišljal kot »mali človek«. Meril je komaj 167 centimetrov, rodil se je z zraščenima drugim in tretjim prstom na levi nogi, levo roko je imel rahlo krajšo od desne, mučili so ga kronično vnetje mandljev, luskavica in revmatične bolečine, oblasti so ga sedemkrat izgnale, bil je kozav, gruzijskega naglasa pa se ni nikoli znebil, tako kot svojih vzdevkov – Koba, Sosa in Kozavi Jože – ne. Kozavi Jože? Če bi merili le 167 centijev in če bi vas klicali Kozavi Jože, koliko ljudi bi v svoji glavi pobili? Koliko teh »svinj«, ki vas zasmehujejo in ponižujejo, bi pobili v fantazijskih scenarijih? In občutek bi imeli, da si to, o čemer fantazirate, absolutno in totalno zaslužijo. Vas ne bo nihče žalil!

In zakaj bi Stalin, »mali človek«, pustil, da ga kdo žali? Samo pomislite: bil je zgovoren in družaben, izredno lepo je pel, bodisi operne arije in kmečke romance ali gruzijske žalostinke in kozaške balade (njegov glas je bil »izjemen« in »mil«), strastno je požiral zgodovinske knjige in leposlovna dela (Hemingwaya, Steinbecka, Zolaja, Oscarja Wilda, Hugoja, Goetheja, Balzaca, Dobrega vojaka Švejka, Poslednjega Mohikanca, Biblijo), tudi tista, ki jih je prepovedal (Pasternaka, Bulgakova, Mandelštama, Dostojevskega), na dan prebral po 500 strani, v njegovi knjižnici je bilo 20 tisoč obrabljenih knjig, pisal je romantično poezijo, goltal filme (nekatere – recimo Čapajeva, Veselo druščino in Volga, Volga – je znal na pamet), ljubil Črno morje in mimoze, obrezoval vrtnice, sadil gaje pomarančevcev, ponosno plel, pital kokoši, užival v gojenju limon, odlično igral biljard, izumljal nove jedi (»aragvi«), delal cele dneve in cele noči, tako da za seks praktično ni imel časa (ja, deloholik). To bi lahko počel vse življenje – kot »mali ljudje«, ki hočejo le mir in čas zase.

In seveda, bil je skromen, tako rekoč špartansko asketski: na razkošnih banketih, ki jih je prirejal, je vedno sedel sredi mize, nikoli na čelu, novega pohištva ni trpel, stalno je nosil ista oblačila (pozimi poletna), otroke je zabaval z metanjem pomarančnih lupin in vinskih zamaškov v sladoled, piškotov pa v čaj, stalno jim je nosil vrečke slaščic in jih vodil na sprehode, prijateljem je posojal stanovanje in denar, jim pošiljal avtomobile in košare hrane, vedno je zaspal na tistem divanu, na katerem je bral, leta 1936 je celo privolil v vrnitev božične jelke, če je ob cesti zagledal premočene ljudi, jih je vzel v avto, ciljem delavskega razreda pa je bil pripravljen posvetiti vso svojo moč, ves svoj čas, vse svoje sposobnosti in vso svojo kri.

»Kdor koli ga je srečal, si je neznansko želel, da bi ga srečal še enkrat, saj je vsakomur vlil občutek, da se je med njima za vedno spletla vez,« pravi Sebag Montefiore. Vedno je delal vse, da bi »svoje varovance zajel v nepremagljiv objem ljudske intimnosti, ki jih je prepričala, da nikomur ne zaupa bolj kot njim«. Take imajo »mali ljudje« najraje, ker so tudi sami prepričani, da so natanko taki – in da vladarji komaj čakajo, da jih srečajo.

Kdor kliče človeka, ki bo udaril po mizi, ki bo »barabe« postavil pred zid in ki med njimi ne bo delal razlik, ker nagonsko ve, da so vsi enaki, v resnici kliče Stalina.

Imel je probleme, ki izhajajo iz tega, da je bil »mali človek«. Z ženo Nadjo se je stalno prepiral, v javnosti ga je pogosto nahrulila, za njim je metala copate, včasih je moral zbežati in se zakleniti v kako sobo. Z »malimi ljudmi« je vedno povezanih vse polno takšnih anekdot – saj se spomnite tistega o ženi, ki moža zvečer pričaka z valjarjem? Stalin je dal čez dan pobiti milijon ljudi, toda do večerje je bil vedno doma.

In ja, datum rojstva si je izmislil – za eno leto se je pomladil. Ga obsojate? Nehajte: le kdo ne bi hotel biti mlajši? Takrat še ni bilo botoksa in vseh tistih čudežnih pomlajevalnih tehnik. Ko je nekje prebral, da naj bi ljudje v Abhaziji živeti nenormalno dolgo, tudi 150 let, je finančno podprl raziskave o izjemni starosti Abhazijcev. In ko je dal leta 1952 postreliti judovske zdravnike, je prizanesel le Nini Štern, ker je raziskovala skrivnost dolgega življenja.

Kot vsi »mali ljudje« si je pač želel, da bi imel kaj od tega jebenega življenja. In kot vsi »mali ljudje« je imel tudi slabe dneve. Grabili so ga vrtinci častihlepja, jeze in zagrenjenosti, njegove orientalske mačje oči so se v trenutkih srda bliskale volčje rumeno, vse je jemal osebno, bil je osamljen, zelo občutljiv, vzkipljiv, zvitorep, spletkarski, konjsko vzdržljiv in malenkosten, sposoben načrtnega, počasnega in postopnega delovanja, nevrotik z jeklenimi živci in strupenim temperamentom, ki je užival v svoji drami in ki se je nosil kot bog na prvi dan stvarjenja, licedej, človek z različnimi obrazi, paranoik, ki je uničil sleherno ljubezensko razmerje ali prijateljstvo. Mar ni to definicija »malega človeka«? Občutljiv in malenkosten, jezen in vzkipljiv, konjsko vzdržljiv in dvoličen, samovšečen in paranoiden. Stalno je izgubljal prijatelje – mar jih ne izgubljajo vsi?

Je to sploh življenje?

»Malega človeka« vedno pestijo družinske tragedije in kalvarije – vedno mu kdo umre, vedno kdo ne izpolni njegovih pričakovanj, otroci vedno zabluzijo. In Stalin je bil iz tega testa. Prva soproga Jekaterina mu je v naročju izdihnila zaradi posledic tuberkuloze, druga soproga Nadja, nekdanja Leninova tipkarica, je naredila samomor, sin Vasilij je postal patološki alkoholik, hči Svetlana se je stalno poročala in ločevala (»Niti gumba ne zna prišiti«), Jakova, sina iz prvega zakona, pa so med vojno ujeli Nemci, tako da je potem v ujetništvu naredil samomor.

Stalin je bil oče, ki so ga vsi razočarali in izdali. Vse te tragedije – še posebej Nadjin samomor – so ga tako potrle, da se je hotel ubiti. »Tako ne morem živeti!« To res ni bilo človeka vredno življenje. Nikoli prej ga še niso videli jokati. Zaudarjal je po pijači, obupu in smrti.

Vam gre na živce, ker vse te »barabe« in »svinje« nikoli ničesar ne priznajo in ker vedno trdijo, da so nedolžne? Pod Stalinom so »barabe« priznale.

Vse polno »malih ljudi« poznate, ki se ob tem, kar se jim dogaja, sprašujejo: Je to sploh življenje? Dogaja se jim to, kar se je dogajalo Stalinu. Hja, dogaja se jim Stalin. Vprašanje je le, koliko ljudi bo moralo zaradi tega v njihovih glavah – v njihovih fantazijskih scenarijih, v njihovih namišljenih revanšah – umreti. In ob tem res ni dobro, da ste njihovi prijatelji ali pa sodelavci. »Sodrgo je treba nujno pokončati,« je rekel Stalin. »Vse te izdajalce je treba zbrisati z obličja zemlje kot najhujše sovražnike in odvratno svojat.« Kajti: »Ostrejši so zobje, bolje je.«

To so bile besede »malega človeka«. Stalinovi prijatelji in sodelavci niso nikoli vedeli, ali se peljejo domov ali na morišče. Vedno so bili le teoretično živi. Tako kot »malega človeka« so tudi Stalina razbesnele že povsem majhne stvari: če mu med pogovorom niso gledali v oči, če si med pogovorom niso delali zapiskov, če so pretrdo udarili s petami, če banane niso bile dovolj zrele. Ubil bi tega, ki mi je prodal te zanič banane!

Ko so Nemci med vojno ujeli Jakova, Stalinovega sina, so Stalinu sporočili, da ga hočejo zamenjati za nemškega feldmaršala von Paulusa, ki so ga ujeli Rusi, vendar je to odklonil. Po vojni je rekel: »Samo pomislite, koliko sinov je končalo v taboriščih! Kdo bi jih zamenjal za Paulusa? So bili mar slabši od Jakova? Moral sem odkloniti. Kaj bi govorili o meni milijoni partijskih očetov, če bi pozabil nanje in z izmenjavo rešil Jakova?«

Kaj bi govorili o njem? Ne, Stalinu ni bilo vseeno, kaj si drugi mislijo o njem. Tudi »malim ljudem« ni vseeno, kaj si drugi mislijo o njih – in o tem, kaj si mislijo o sebi, imajo navadno povsem sprevrženo sliko. Stalin je to sprevrženost skrbi za imidž prignal do skrajnosti: pobiti je dal na milijone ljudi, skrbelo pa ga je, da mu rešitev sina ne bi pokvarila imidža.

Jasno, »mali ljudje« hočejo imeti vedno svoj »prav«. Med svojim »prav« in realnostjo ne vidijo nobene razlike. Navadno ju pomešajo. To se je zgodilo tudi Stalinu, ki je hotel imeti svoj »prav«. Po vojni je hotel na vsak način obdavčiti kmete, toda ves politbiro ga je prepričeval, da to ne bo mogoče, ker so kmetje povsem uničeni in sestradani. Ne, ne, je trdil Stalin, zmogli bodo plačevati davke! Saj sem videl v filmih – kmetje se kopljejo v izobilju! Filmi so kakopak lagali. Realnost so izkrivljali. Prikazovali so izobilje, v katerem se kopljejo nasmejani kmetje. In prav Stalin je bil ta, ki je povedal, kako morajo ti propagandni filmi izgledati. Verjel je svojemu »prav«.

Ko ljudje umirajo zaradi tračev

Nič koliko takih ljudi poznate. Stalno jih srečujete in videvate. Ne morete mimo njih. Toda priznajte, med njimi ni niti enega, ki bi dal pobiti na milijone in milijone ljudi. Med njimi ni niti enega, ki bi dal pobiti toliko prijateljev. Med njimi ni niti enega, ki bi dal pobiti toliko politikov. In seveda – med njimi ni niti enega, ki bi dal pobiti toliko skorumpirancev. Poznate ogromno ljudi, ki so v svojih glavah – v fantazijskih scenarijih – pobili veliko ljudi, toda teh, ki so jih le namišljeno pobili, pa naj jih bo še toliko, ni niti približno toliko, kot jih je Stalin zares pobil. Sredi tridesetih let – v času velikega terorja, čistk in montiranih procesov, ki so se začeli leta 1936 – je dal v treh letih pobiti ali pa gulagizirati dva milijona ljudi. 12. novembra 1938 je podpisal 3167 usmrtitev.

Bil je trdno prepričan, »da je rešitev vseh človeških težav smrt, in bil je obseden z usmrtitvami«. Naš človek. Človek za naše čase. »Največji užitek je izbrati sovražnika, vse pripraviti, se temeljito maščevati in potem zaspati.« Niti »mali človek« ne bi znal tega povedati bolje. In ko pade slovenski politik, se Slovenci ne počutijo nič drugače, pa četudi so ga pred letom ali dvema sami izvolili.

Natanko to je počel Stalin: V. A. Antonov-Ovsejenka, svojega veleposlanika v Španiji, je povišal, naslednji dan pa ga je dal usmrtiti. Najprej jih je izvolil, potem pa jih je dal pobiti, da bi lahko zaspal ob knjigi. Slovenci zaspijo ob televizorju. »Ljudje so umirali zaradi govoric,« pravi Sebag Montefiore. Še celo sam Stalin, »impresarij gledališča zarot«, je bil presenečen, koliko je teh zarotnikov. Ko so mu podrepniki (prepirljivi, surovi, oblastni, nastopaški, samovšečni, polpismeni, pritlikavi, zapiti, hja, tipični »mali ljudje«), prinašali dolge in neskončne sezname za odstrel, je dahnil: »Ne more jih biti toliko!« Za »malega človeka« jih ni nikoli dovolj.

Ko so obsodili in usmrtili Genriha Jagodo, šefa NKVD, ki je dal pobiti na tisoče in tisoče ljudi, so javnost obvestili, da so v njegovem razkošnem stanovanju našli »devet ženskih plaščev iz tujine, štiri veveričje plašče, tri široke plašče iz tjulnjega krzna, še enega iz astrahanske volne, 31 parov ženskih čevljev, 91 ženskih baretk, 22 ženskih klobukov, 130 parov uvoženih svilenih nogavic, 10 ženskih pasov, 13 torbic, 11 ženskih kostimov, 57 bluz, 69 spalnih srajc, 31 ženskih suknjičev, še 70 parov svilenih nogavic, štiri svilene šale, poleg tega pa še zbirko 165 pornografskih pip in cigaretnic ter gumijasti dildo«.

Pa poskusite »malega človeka« prepričati, da si ta »izmeček« – ta »ostudna golazen«, »odvratna svojat«, »stekli pes«, »prašič«, »kurbež«, »nizkotnež«, »moralna pošast« – ni zaslužil smrti? Vsi so si jo zaslužili. Vsi so bili enaki.

Ste rekli, da so industrijski načrti neizvedljivi? Takoj pred strelski vod! Ste dvomili o petletki? Pred strelski vod! Ste bili kulak, tajkun, ki svojega žita ni hotel deliti z drugimi? Pred strelski vod! Ste se posmehovali 110-odstotni storilnosti? Pred strelski vod! Ste bili član elite? Pred strelski vod! Ste sodili v zgornji odstotek družbe? Pred strelski vod! Premoženje so vam takoj zaplenili – in kolektivizirali. Hiše, stanovanja, vikende, jahte, avtomobile, ure, nakit, delnice, podeželske vile (letalski maršal Golovanov je dal recimo razstaviti Goebbelsovo vilo in si jo je potem z letali prepeljal v Moskvo).

Ni bilo gospodarske rasti? Vse saboterje pred strelski vod! Železnice niso delovale, kot bi morale? Vse šefe in podšefe pred strelski vod! So se množile finančne špekulacije? Vse finančne špekulante pred strelski vod! Si je kdo prisvajal državno imovino? Pred strelski vod. Si je kdo z javnimi sredstvi gradil palače in počitniške vile? Pred strelski vod. Korupcija? Vsi pred zid! Stalin je Vjačeslavu Molotovu leta 1930 ukazal, naj javnosti sporoči, »da bo vsa sodrga usmrčena pred strelskim vodom. Treba jih je postreliti.« Nobenih odpravnin.

Stalin ni pobijal v imenu ljudstva, ampak namesto ljudstva. Ni pobijal v imenu »malih ljudi«, ampak namesto njih. Mislite, da bi lahko pobil toliko ljudi, če bi temu vsi nasprotovali?

Točno, Stalin je »malim ljudem« izpolnil vse najbolj mračne, najbolj sprevržene in najbolj revanšistične fantazije. Se vam zdi, da nekateri ljudje samo lenarijo in da se šlepajo na državo? Stalin bi jih poslal v gulage – leta 1930 je v gulagih suženjsko garalo 179 tisoč ljudi, pet let kasneje že milijon, leta 1950 pa več kot dva milijona in pol. »Ljudi je lahko streljati. Teže jih je spraviti k delu.«

Ne verjamete, da je pomanjkanje takšno, da so otroci lačni? Prav imate! Ko so Stalinu na začetku tridesetih let sporočili, da ljudje v Ukrajini stradajo, da dobesedno umirajo od lakote (umrlo jih je nekaj milijonov!), je to razglasil le za »napletanje zgodbic«, »izmišljevanje« in »strašenje«, pa tudi po vojni je eliminiral vse, ki so imeli »napačno stališče o lakoti«, ki je v letih 1946/47 pogubila 800 tisoč Rusov.

Mislite, da je treba ljudi zategovati in stiskati, da jim je treba puščati kri, da jim je treba v imenu boljše prihodnosti oklestiti pravice in da je treba z drakonskimi varčevalnimi ukrepi preprečiti zadolževanje prihodnjih generacij? Niste daleč od resnice! Stalin je vsa klanja, vsa zategovanja pasu in vsa puščanja krvi opravičeval z gradnjo novega, boljšega sveta – nebes na zemlji. V ritmu džeza, ki takrat še ni bil prepovedan.

Vam gre na živce javni sektor? Ni problema: Hruščov, Stalinov podrepnik, je dal v enem požirku ustreliti 55.741 državnih uradnikov. Imate občutek, da so nekateri ljudje nedotakljivi? Stalin bi bil vaš človek – ni delal razlik. Pobiti je dal tudi največje, najslavnejše, najbolje povezane – nedotakljive. Se vam zdi, da je pri nas preveč tujcev? Stalin bi vas uslišal: deportirati je dal na milijone Latvijcev, Estoncev, Litovcev, Čečenov, Ingušev, Balkarcev, Kalmikov, Karačajcev in Tatarov. Pol milijona jih je umrlo že med potjo.

Ste besni, ker vsi tisti sodni postopki proti barabam kar trajajo in trajajo, ker izkoriščajo možnost pritožbe na množico višjih sodnih instanc, ker se sojenje pogosto konča brez epiloga in ker postopki nazadnje zastarajo? Stalin bi vas čudovito razumel! Sprejel je zakon, ki je obsojencem onemogočal pritožbe – danes so jih obsodili, jutri so jih že ustrelili. Ali pa so jih ustrelili še isti dan. Včasih kar skupaj z družinami, saj je leta 1935 izdal odlok, da lahko usmrtijo tudi 12-letne otroke. Hej, vsi so enaki! Nobenega nategovanja sodnih postopkov, nobenih zastaralnih rokov. Vsako sojenje je imelo epilog – usmrtitev ali pa gulag. Nobenega alternativnega prestajanja kazni. Blohin, veliki eksekutor, ki je s strelom v tilnik osebno pobil na tisoče ljudi (v Ostaškovu je leta 1940 v 28 nočeh pobil 7000 poljskih častnikov), je nosil kar usnjen mesarski predpasnik, da se ne bi popackal.

Vam gre na živce, ker vse te »barabe« in »svinje« nikoli ničesar ne priznajo in ker vedno trdijo, da so nedolžne? Pod Stalinom so »barabe« priznale stvari, ob katerih so opazovalci z Zahoda le strmeli. V Lubjanki so jih s palicami in gorjačami tako mučili in trpinčili, da so jim izpadli vsi zobje, oči pa skočile iz jamic – in da so na koncu priznali celo, da so napisali Jevgenija Onjegina. Priznali niso le tega, kar so storili, ampak tudi to, kar bi lahko storili. So jih zasliševalci sploh mučili? Ne, pač pa so te »barabe« tedne in tedne mučile zasliševalce, ker niso hotele priznati. A po drugi strani, šlo je za prevejane in utrjene »stare boljševike«, od katerih niso mogli pričakovati, da bodo kar takoj vse priznali. Zelo težko je bilo ne biti okruten.

Se vam zdi, da se politikom nič ne ljubi in da sploh ne vedo, o čem govorijo? Stalina je zanimalo vse: kako je sestavljeno milo, kako so narejena stranišča, kako izgleda zavojček cigaret. Mislite, da politika potrebuje nove obraze? Nič lažjega: Stalin, ki je hotel po vojni na Krimu ustanoviti judovsko republiko (»judovsko Kalifornijo«), je leta 1952 na partijskem kongresu iz žepa potegnil kos papirja in prebral imena 36 članov novega predsedstva – novih obrazov. Stare je eliminiral. Ste med tistimi, ki v javnomnenjskih anketah odgovarjajo, da ne bodo šli na volitve? Stalin bi vas razumel, zato je demokracijo odpovedal. Ljudi ni hotel utrujati z volitvami. Naj imajo mir. In čas zase.

Cona somraka, ki izpolni vse želje

Zadnja leta ste srečali kopico »malih ljudi«, ki so vam razlagali, da je treba nujno spremeniti vrednostni sistem in moralne vrednote. Če se z njimi strinjate, potem je Stalin, inženir človeških duš, res vaš človek: čistil in moril je prav v imenu najvišjih moralnih vrednot, zaverovan v svojo mesijansko usodo, zatreskan v nezmotljivo superiornost in božansko avtoriteto svoje vere ter sveto prepričan, da čisti z vso pravico in da je krut zato, ker pač mora biti krut. Ko je Sergej Eisenstein posnel Ivana Groznega, mu je rekel, da je že prav, da Ivana Groznega prikazuje kot krutega, vendar mora prikazati tudi, zakaj je moral biti krut. »Zgodovina je polna nenormalnih ljudi.«

Pomislite le na omrežja? Le komu ne gredo na živce tista jebena omrežja, saj veste, povezani. Toda Stalin je tudi za to našel rešitev. Ko je dal pobiti vodjo kakega klana ali klike (hja, omrežja), recimo »združenega trockistično-zinovjevskega centra«, »protisovjetskega trockističnega centra« ali pa »protirevolucionarne zarotniške fašistične organizacije«, so z njim avtomatično padli tudi vsi, ki so bili z njim kakorkoli – magari le sorodstveno, prijateljsko ali seksualno – povezani. Pred strelski vod je šlo kompletno omrežje. Brez odpravnin.

Stalinova Sovjetska zveza je izgledala kot cona somraka, v kateri so se izpolnile vse najbolj sprevržene in najbolj umazane revanšistične fantazije »malih ljudi«. Če se vam po glavi motajo vse tiste fantazije o trdi in odločni roki, ki bo udarila po mizi, o tem, da bi bilo treba vse po vrsti poslati pred strelski vod in da so vsi enaki, potem je Stalin vaš junak. Je pa po drugi strani res, da vam ne more povedati nič novega.