16. 5. 2014 | Mladina 20 | Kultura
Opozarjanje na napake civilizacije
Kronist praške pomladi Josef Koudelka bo v Ljubljani razstavil fotografije antičnih ruševin, ki so preživele uničevalnost časa
21. avgust 1968, ulica pred sedežem Nacionalnega radia v Pragi
© Josef Koudelka
Črno-bela fotografija dolge ulice pred sedežem Nacionalnega radia v Pragi, z moško roko v ospredju, na kateri je ura, ki kaže nekaj čez šesto zjutraj, je bila posneta 21. avgusta 1968. Danes velja za najprepoznavnejšo podobo začetka vdora sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško, kjer so si drznili pod vodstvom Aleksandra Dubčka misliti socializem s človeškim obrazom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
16. 5. 2014 | Mladina 20 | Kultura
21. avgust 1968, ulica pred sedežem Nacionalnega radia v Pragi
© Josef Koudelka
Črno-bela fotografija dolge ulice pred sedežem Nacionalnega radia v Pragi, z moško roko v ospredju, na kateri je ura, ki kaže nekaj čez šesto zjutraj, je bila posneta 21. avgusta 1968. Danes velja za najprepoznavnejšo podobo začetka vdora sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško, kjer so si drznili pod vodstvom Aleksandra Dubčka misliti socializem s človeškim obrazom.
Fotografijo je posnel mladi fotograf Josef Koudelka (1938), ki se je tedaj ukvarjal z gledališko fotografijo, sicer pa je bil zaposlen kot inženir letalstva. Fotografije iz tedanje okupirane Češkoslovaške – v enem tednu je napravil 5000 posnetkov, številne tudi v nevarnih razmerah, saj so vojaki večkrat streljali nanj – je pošiljal na Zahod pod psevdonimom P. P. (Praški fotograf) in ni vedel, kaj se je z njimi dogajalo. Šele leto po tem, ko je s praško gledališko skupino obiskal London, so ga sodelavci opozorili na fotografije v Sunday Times Magazinu, ki je objavil serijo posnetkov dogajanja v njegovi domovini med vojaškim vdorom in po njem. Fotografije so bile njegove.
Štirideset let kasneje se je v pogovoru za Guardian takole spominjal tega dogodka: »Nikomur nisem smel povedati, da so fotografije moje. Čudno sem se počutil in sem se bal vrnitve domov, saj sem vedel, da bodo, če bodo hotele, prosovjetske oblasti izvedele, kdo je neznani fotograf.«
Koudelka se je vrnil v Prago. V zahodni fotografski agenciji Magnum so mu odobrili štipendijo za fotografiranje življenja Romov po Evropi. Ko mu je leta 1970 potekel vizum, se ni vrnil v Prago, ampak je postal politični azilant najprej v Veliki Britaniji, kjer je živel deset let, nato pa se je preselil v Francijo, kjer je leta 1987 dobil francosko državljanstvo. Šele po češkoslovaški žametni revoluciji se je leta 1990 vrnil domov. Leta 2008, ob 40. obletnici praške pomladi, je fotografije iz tistega časa prvič v celoti pokazal domači javnosti.
Na tujem pa je pogosto razstavljal in dobil številna priznanja in nagrade. Leta 1975 je imel prvo pomembnejšo razstavo Romi. Sledile so razstave Izgnanci (1988), Kaos (2000), Vdor v Prago (2008) in Zid (2013). Koudelka ima danes med fotografi kultni status. Skupaj s prijateljem Henrijem Cartier-Bressonom in Robertom Frankom spada med klasike umetniško-dokumentarne fotografije.
Herkulov tempelj, Citadela v Amanu, Jabal al-Qal’a, Jordanija (2012)
© Josef Koudelka, Magnum Photos
Kritiki ugotavljajo, da so v zadnjih 20 letih ljudje popolnoma izginili z njegovih črno-belih slik, saj se osredotoča na fotografiranje pokrajine. V objektiv aparata je ujel denimo onesnaženje narave, ki ga je v »črnem trikotniku« (med Poljsko, Češko in Nemčijo) povzročila premogovniška industrija. Znamenita je tudi serija fotografij zidu, ki ga gradijo Izraelci v Palestini. Za Guardian je dejal: »Če bom slikal zid, ga ne bom prikazal kot politični problem, ampak kot uničevanje pokrajine. Ta zid je civilizacijska napaka. Zato hočem vedeti, kdo in kako bo uporabil moje fotografije. Cartier-Bresson me je poučil, da moram vedno vedeti, od kod prihaja denar za projekte.«
Koudelka prihaja v Ljubljano z razstavo Sledi 1991–2012. Tudi z njo tematizira človekov odnos do pokrajine. Na njej bodo predstavljene monumentalne črno-bele fotografije, ki jih je posnel v 19 državah ob Sredozemskem morju, pri čemer se je ustavil pri več kot 200 grških in rimskih arheoloških spomenikih. Vendar te njegove fotografije, posnete s panoramsko kamero, s katero Koudelka dela vse od leta 1986, niso dokumentarne. Kustosinja razstave Marija Skočir pravi, da avtor »monumente, mogočne sledi delovanja človeške roke, beleži v delih dneva, ko zaživijo v svoji najbolj notranji luči in v odsotnosti vsakršne žive pojavnosti«. Koudelka je v nekem pogovoru dejal, da antične ruševine fotografira zato, ker vidi v njih »relikvije, ki so preživele uničevalnost časa, nosijo v sebi moč, ki jo moramo obuditi in jo ponovno predstaviti … Pokazal sem le majhen del lepote, ki sem jo videl. Brez dvoma še noben fotograf ni opazoval toliko sončnih vzhodov in zahodov ter na nočnem nebu gledal toliko ozvezdij, ki kraljujejo nad templji. Njihovi stvaritelji so za gradnjo vedno znali izbrati najpopolnejše prostore. In tja se bom še vračal …«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.