Čudaki ljubijo drugače

O liku in delu striparja in ilustratorja Iztoka Sitarja ob izidu njegovega najnovejše zbirke stripovskih črtic

Danes, 22. maja, bo ob 19. uri v murgelski Strip.art.nici Buch stekel pogovor z Iztokom Sitarjem, stripovskim avtorjem in ilustratorjem, ki bo zbranim predstavil svoj najnovejši album z naslovom Čudaki ljubijo drugače, zbirko desetih nekonvencionalnih ljubezenskih zgodb v stripu. Ljubezenski žanr je samo okvir v katerem Sitar spregovori o medsebojnih človeških odnosih, nasilju nad ženskami, indoktrinirani katoliški vzgoji mladostnikov, odnosu učiteljev do učencev in drugih občeslovenskih družbenih temah, ki se jih je loteval že v prejšnjih stripih kot so Glave, 4000, Dnevnik Ane Tank in drugih. VEČ>>

 Iztoka Sitarja smo do izida knjige Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007 poznali pretežno kot stripovskega avtorja, karikaturista in ilustratorja. Iztok se namreč od leta 1993 profesionalno ukvarja z risanjem. V stripovskih krogih, pa tudi širše, je najbolj znan po več albumih humorističnega časopisnega stripa Bučmanovi, ki so bili v času objavljanja - poleg Mladinine Diareje - edini slovenski časopisni strip v pasicah, ki v domačih tiskanih medijih ni delal sramote tej zvrsti avtorskega izražanja.

Iztok je večplasten avtor. Že v svoji prvi stripovski knjigi Sperma in kri je razkril žilico za ustvarjanje erotičnega stripa. Omenjeni album je zaradi rahlo divje risbe in abstraktnosti zgodbe žalostno obležal na policah redkih knjigarn, ki so si ga upale prodajati. Toda Iztok, podobno kot njegovi stripovski junaki za odrasle, ni popustil glede svoje želje. Še več, z albumom Ženska, ki se ljubi z mačkom je dokazal, da je prav ta stripovski podžanr njegovo najmočnejše izrazno sredstvo. V Iztokovo opombo na začetku knjige "vse osebe v knjigi so popolnoma resnične in vsi dogodki (razen prepira v prvi zgodbi) so se tudi v resnici zgodili" ne gre dvomiti.

Sicer pa, vsaka želja je nepredvidljiva kot mačka. Lepo se je z njo igrati, lepo jo je razvajati in se kratkočasiti v njeni družbi. Toda tako želje kot mačke imajo močne kremplje in ostre zobe. Zlahka ranijo do krvi. Jakob Klemenčič, Iztokov risarski kolega, je v predgovoru albuma napisal, da so tudi Sitarjeve zgodbe take kot mačke: elegantne in obenem kosmate.

Močno prišiljena je tudi družbeno kritična ost Sitarjevih stripov. Izjemen album Črni možje, bele kosti denimo prinaša enaindvajset pronicljivih zgodb na temo socialno političnih digresij, ki si jih je v zgodovinskem kontekstu privoščila slovenska cerkev. Zbirka kratkih zgodb, prvi strip album iz Sitarjeve zbirke Svobodna Slovenija, je posvečena »Petru Kupljeniku, prvemu Slovencu, sežganemu na grmadi, in vsem drugim, ki jih je pobila katoliška cerkev«.

Črni možje, bele kosti včasih cinično, včasih ironično, vseskozi pa povsem iskreno premerijo cerkveno institucijo in podobo, ki si jo le-ta ustvarja v slovenski realnosti, z istimi vatli, kot cerkev meri domnevne ateistične liberalce. Po reinterpretaciji Tavčarjeve povesti 4000 in (zelo specifični) Zgodbi o bogu, nam je Iztok v albumski izdaji ponudil še Glave, stripovski venec petdesetih tabel oziroma likov iz psihopatologije slovenske vsakdanjosti, ki svarijo, da pod svetilnikom Evrope nikoli ne bomo največji ali najmočnejši, lahko pa smo najbolj zakompleksani.

Iztok Sitar, vztrajen in trdoživ stripovski avtor, si je za moto svojega angažiranega stripovskega opusa izbral nasvet Frana Levstika mlajšim kolegom, naj pišejo tako, »da se bo Slovenec videl v knjigi kot v ogledalu«, pri čemer je pač knjigo nadomestil s stripom. V duhu Levstikovega načela naredil velik oziroma kar orjaški korak za slovenski strip: napisal je knjigo Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007, v kateri se v najlepši luči zrcali osemdeset let slovenskega ustvarjanja na področju devete umetnosti. Z avtorji in njihovimi stripografijami vred, ki so ves ta čas bolj ali manj opazno pomagali ustvarjati obris Slovenije na veličastnem stripovskem zemljevidu sveta.

Zgodovina slovenskega stripa 1927-2007 na velikem formatu prinaša več kot 160 strani poljudnega stripovskega branja, več kot 200 ilustracij, več kot 80 stripovskih ustvarjalcev s podrobnimi stripografijami - ter naslovnico, ki je delo srbskega avtorja, kar naj bi reflektiralo njeno nadnacionalnost in bržčas tudi to, da smo bili slovenski stripoljubci od pamtiveka odvisni od srbsko(hrvaškega) založništva. Po abecedi to pomeni striparje od Žige Aljaža do Mikija Živadinovića, kronološko pa stripe od Zamorčka Bu-ci-bu, prvega slovenskega stripa, ki je šel v nos Mussoliniju, do Strip Bumeranga, po tridesetih letih prve slovenske strip revije, ki na prostem časopisnem trgu še bije krvavi boj za lasten obstoj.

V skoraj razprodanem Dnevniku Ane Tank (na voljo je še v Strip.Art.Nici Buch), ki je izšel leta 2008, se je Iztok osredotočil na dejstvo, da je resničnost je zadnje čase zanimivejša od fikcije. Igrani dokumentarci z natančno usmerjeno poanto še toliko bolj. In Iztok ne bi bil Sitar, če tega trenda iz filmskega sveta ne bi prestavil v stripovski medij ter posnel, okej, spisal in zrisal, ortodoksnega dokumentarca, oziroma kar dolgometražnega šokumentarca, na temo šentflorjanske psihopatologije in odraščanja v vaško predmestni idiliki po meri malega človeka. Tale 'ljubezenska zgodba z okusom heroina' je stekla, ko je avtor nekoč »na nekem žuru v neki grapi pod Blegošem spoznal neko dekle«. Dekletu je bilo ime Ana, stara je bila osemnajst let in že dve leti na metadonu. »Celo noč sva pila in se pogovarjala (zaupala mi je tudi, da piše dnevnik) in spat sva šla šele proti jutru. Ko sem se pozno popoldne prebudil, Ane ni bilo več poleg mene.« Mu je pa za slovo pustila dnevnik, na videz preprosto pripoved punce, ki je bilo čudna že kot otrok, saj je bila očitno rojena pod neko čudno zvezdo in predvsem na čuden način - z ritjo naprej. Že od samega začetka je imela veliko vprašanj, ki jih ni imela komu zastaviti, odgovori pa so kar prihajali. Prvi poljub. Prve simpatije. Prva menstruacija. Prvi alkoholni požirek. Prvi fuk. Prvi dim. Prva ljubezen. Prvi trip. Prvi nateg. Prvi hors. Prvi analni seks. Prva smrt. Ter prvi popravni dom. Bliskovito in nepričakovano, kot teroristi z bombo v roki, zato ne preseneča, da je bilo Ane z vsakim spoznanjem in z vsako izkušnjo manj, dokler ni od nje ostal samo še dnevnik. In spoznanje, da je zdaj končno svobodna. Onkraj konceptov upanja in strahu. Dnevnik Ane Tank je prepoznavno avtorska stripovska kombinacija socialne ironije, surovih dejstev in grotesknega realizma v sožitju risbe in besede, zrolana v hardcore pravljico za odrasle, ki imajo otroke.

V svojem najnovejšem albumu Čudaki ljubijo drugače, ki bo premierno predstavljen danes, Iztok nadaljuje z nastavljanjem ogledala slovenski družbi v samosvojem slogu, kot je to zasnoval že v Dnevniku Ane Tank. Čudaki ljubijo drugače je zbirka desetih nekonvencionalnih spripovskih ljubezenskih zgodb iz Sitarju ljube Poljanske doline. Omnibus, ki si za rdečo nit znova vzame slovensko psihopatologijo, začinjeno z ruralno robatim odnosom do spolnosti in erotike, obsega strip črtice Dnevnik neke najstnice, Čudež v Fiesi, Kako je Zagor postal komunist, Žur pri Žanu, Jesenska sonata, Punca po imenu Pika, Prvega ne pozabiš nikoli, Ljubezen do smrti in naprej, To je samo igra, stari! in Ženska, ki je padla po stopnicah; nekatere že poznate s strani tednika Mladine, druge pa šele boste spoznali – in se v njih prepoznali. Vi ali pa vaši najbližji.

Sitar ostaja mojster dramatiziranja medsebojnih človeških odnosov, kronist nasilja nad ženskami, kritik indoktrinirane katoliške vzgoje mladostnikov in piker analitik odnosa učiteljev do učencev. Skratka, nova doza stripovskih meditacij o poteh in stranpoteh slovenske družbe ter dimenzijah njenih seksualnih fantazij. Direkt v žilo.