Vlada ne ve, kar trgovec ve

Ni zaskrbljujoče le, da je »vohunjenje« za potrošniki in bodočimi zaposlenimi povsem legalno, ampak tudi, da večine ljudi to ne skrbi

Kupec, ki je padel v trgovini, ker mu je spodrsnilo v luži vode, se je odločil za tožbo. Med sodnim procesom je vodstvo trgovine poskušalo krivdo naprtiti njemu z argumentom, da je bil bodisi pod vplivom alkohola, je imel močnega mačka ali pa je degeneriran alkoholik, ki mu ni mogoče zaupati in je namerno zlorabil lužo za padec, da bi na lahek način prišel do denarja. Da je alkoholik, so ga obtožili na podlagi podatkov o preteklih nakupih, ki so pokazali, da je kupil veliko količino žganja. Tožnik in njegov odvetnik nista vedela, da je trgovec hranil podatke o nakupih svojih strank. To se je zgodilo sredi 90. let prejšnjega stoletja, skoraj pred dvajsetimi leti, v času, ko vohunjenje s pomočjo računalnikov še zdaleč ni bilo tako sofisticirano, kot je danes. VEČ>>

Če upoštevamo 'napredek', ki je bil narejen na področju možnosti brskanja po zasebnem življenju potrošnikov, je to grozljivo, ugotavlja David Macaray na spletni strani Counterpunch. Ti programi omogočajo zbiranje podatkov o tem, kje nakupujemo, kje počitnikujemo, kaj kupujemo, kaj beremo, kaj gledamo na televiziji, katere strani obiskujemo na spletu. Kako to vpliva na trg dela, je posebej zaskrbljujoče. Preden zaposli posameznika, ima podjetje sedaj možnost o njem izvedeti več, kot je ta kadar koli sanjal, da je mogoče. »Ni pretiravanje reči, da lahko bodoči šefi o vas vedo več, kot vedo člani vaše ožje družine. Vse, kar morajo storiti, je da kupijo informacije od ene od več sto baz podatkov, ki so na voljo,« pojasnjuje David Macaray.

Zaradi naraščanja stroškov za zdravstvo in nepripravljenosti prevzeti tveganje za 'nezdrave' delavce, bodoči delodajalci lahko dobijo podatke, koliko prigrizkov kupujete, koliko klobas pojeste, koliko sladkih pijač popijete, ali se rekreirate, ali res ne kadite. Zaradi skrbi glede vašega »moralnega karakterja« ali spolnih nagnjenj, lahko dobijo podatke, katere strani obiskujete na spletu. Zaradi skrbi glede vašega političnega prepričanja, lahko izvedo, ali ste naročeni na katero od levičarskih revij ali ste član katere od levičarskih organizacij oziroma ste to bili. Dostop do teh podatkov je na prodaj, razlaga Macaray.

Sam je pred nekaj leti začel med imenom in priimkom uporabljati različne začetnice, ko se je vključeval v organizacije ali se je naročal na revije, da bi lahko ugotovil, kdo svoje sezname prodaja in kdo ne. Ugotovil je, da je tako rekoč vsakdo te podatke prodal nekomu drugemu. Četudi je alarmantno, kako obširna je baza podatkov, ki jo ima agencija za nacionalno varnost (NSA) – kolumnist Guardiana Glenn Greenwald trdi, da na mesec pregleda 120 milijard pošiljk elektronske pošte -, obstajajo zakoni, ki regulirajo ta nadzor. Čeprav jih v NSA zaobidejo ali ne upoštevajo, ti zakoni obstajajo in prepovedujejo goljufije, zato njihova dejanja preiskuje kongres in so zgodbe o ekscesih NSA na prvih straneh časopisov.

Ti zakoni pa ne veljajo za zasebni sektor. Ni zaskrbljujoče le, da je »vohunjenje« za potrošniki in bodočimi zaposlenimi povsem legalno, ampak tudi, da večine ljudi to ne skrbi. Ljudje se bistveno bolj bojijo vlade kot zasebnih podjetij. »Kolikor vem, vlada ne ve, koliko klobas pojem ali katero znamko toaletnega papirja uporabljam. Trgovec z živili pa to ve,« pravi David Macaray.