Proti neoliberalnemu kapitalizmu!

Spectre, najnovejši album glasbenega kolektiva Laibach, ki je izšel pred slabimi tremi meseci, je v zelo kratkem času sprožil neverjeten interes tako domače kot tuje javnosti. Tako smo imeli po dolgem času priložnost brati in celo gledati kopico intervjujev s skupino, ki se je na doslej najneposrednejši način dotaknila evropskih in svetovnih problemov.

S tem se je v zelo kratkem času zgodila tudi delna demistifikacija imena Laibach in njegovega dela, ki sta zaradi neposrednosti in nekoliko drugačnega, a še zmeraj »laibachovskega« glasbenega pristopa znova postala del množične kulture – ali če se izrazimo nekoliko bolj jasno – Laibach je postal skupina, ki se bori za pravice malega človeka.

To je bilo razvidno tudi iz petkovega nastopa v ljubljanskih Križankah, ki ga je skupina izvedla v sklopu v prvem delu svetovne, v nadaljevanju pa evropske promocijske turneje novega albuma.

Da je Laibach največji glasbeni produkt svoje domovine, je bilo jasno že tik pred nastopom, ko se je skorajda nepregledna množica obiskovalcev iz sosednjih ulic v dveh vrstah disciplinirano vila vse do vhoda v Križanke. To je pričalo o veliki priljubljenosti skupine v mestu, po katerem so si nadeli ime, hkrati pa je opozarjalo tudi na skorajda slepo oboževanje reda in discipline, ki sta značilna za navidezno avtokratsko držo skupine.

Nastop je bil namenjen predvsem promociji novega albuma, zato se je po predvajanju uvodne evrovizijske špice začel s skladbo Eurovision. Sledile so preostale skladbe z nove plošče, s katerimi je skupina občinstvo nagovarjala ob pomoči izjemno zrežirane vizualne podobe in ideoloških sporočil. Prvi del nastopa se je končal s skladbo Resistance Is Futile, med desetminutno pavzo, ki je sledila, pa je stilizirana podoba pevca Milana Frasa nagovarjala občinstvo, naj se včlani v stranko skupine Laibach.

Drugi del nastopa je bil rezerviran za nekoliko starejše skladbe, med katerimi so izstopale Brat moj, B Mashina, nekoliko posodobljena Leben – Tod, med drugim pa so izvedli tudi priredbi Ballad of a Thin Man Boba Dylana in See That My Grave Is Kept Clean Blinda Lemona Jeffersona.

Po krajšem premoru je sledil bis, ki je s Tanz mit Laibach razvnel občinstvo, skladba Das Spiel ist aus pa je dobesedno napovedala konec nastopa, ki se je končal s predvajanjem trenutnega največjega hita, himne žvižgačev The Whistleblowers, na velikem zaslonu.

Laibach se je pred domačim občinstvom predstavil kot skupina, ki ne podpira podivjanega neoliberalnega kapitalizma, čeprav deluje po njegovih zakonitostih. Pri tem je treba omeniti tudi pevko Mino Špiler, ki v trenutni zasedbi igra enakovredno vokalno vlogo s pevcem Frasom, kar pomeni osvežitev v glasbenem izrazu skupine. In tudi sicer je bil nastop največjega slovenskega glasbenega produkta neverjetno svež, provokativen in podprt s pomembnimi sporočili.