Krvniki prihajajo kot rešitelji

V začetku aprila bi morala Marine Le Pen, voditeljica francoske skrajno desne stranke Nacionalna fronta, na javni televiziji France 2 nastopiti skupaj s socialistom, aktualnim predsednikom evropskega parlamenta Martinom Schulzem. Čeprav je bilo soočenje dobro reklamirano, ga ni bilo, ker so v oddajo zadnji trenutek povabili drugega gosta. Kot se je izvedelo kasneje, je Marine Le Pen postavila pogoj. Dejala je, da ne bo sodelovala v oddaji, če bo njen nasprotnik tujec. Schulz je seveda Nemec. In televizija France 2 je Le Penovi ugodila. »Pred nekaj leti si takšnega luksuza niti najbolj ugledni politiki v Franciji ne bi mogli privoščiti,« je incident komentiral francoski politolog Joel Gambin.

Za Nacionalno fronto v Franciji danes velja, da se je »de-demonizirala«. Postala je široko sprejemljiva za ljudske množice. Le Penova, ki je vodenje stranke leta 2011 prevzela od očeta, ki je nekoč menil, da so bile nacistične plinske celice zgolj »en detajl v zgodovini«, se je v zadnjih letih distancirala od neonacistov, skinheadov in francoskih antisemitov. Sedaj je pozorna na to, kar govori. V politiki rada omenja socialne probleme in stisko navadnih Francozov. Francoska novinarka Claire Checcaglini, ki se je januarja 2012 infiltrirala v stranko, je v kasneje objavljeni knjigi sicer zapisala, da znotraj stranke člani dejansko ne razpravljajo o občutljivih socialnih vprašanjih – ampak o boju proti imigraciji, tujcih in islamu. A zunaj stranke to ni več očitno. Na prihajajočih evropskih volitvah v Franciji s 23 odstotki vodi Le Penova. Sedaj ima tri poslance, v novem parlamentu jih utegne imeti kar 23.

Zakaj je Le Penova iz Nacionalno fronto de-demonizirana? To ni pravo vprašanje, pravo vprašanje je, zakaj se to dogaja tudi v Veliki Britaniji, Nizozemski, Italiji, Grčiji … Tako kot v Franciji tudi v Veliki Britaniji, Italiji ali na Nizozemskem v anketah vodijo skrajno desne stranke. V Italiji je to stranka petih zvezd Beppa Grilla, ki napoveduje referendum o izstopu Italije iz evroobmočja, na Nizozemskem je to Svobodnjaška stranka Geerta Wildersa, ki za brezposelnost na Nizozemskem krivi, poleg muslimanov, predvsem Vzhodnoevropejce, v Veliki Britaniji pa UKIP (U.K. Independence), ki se zavzema za izstop Velike Britanije iz EU, za popolnoma prosto trgovino in stroge omejitve pri imigraciji. UKIP ima danes v nacionalnem parlamentu zgolj enega poslanca, v evropskem pa trinajst. Sedaj, leto dni pred britanskimi parlamentarnimi volitvami, ji javnomnenjske ankete napovedujejo zmago na evropskih volitvah – dobila naj bi kar 24 poslancev.

UKIP je bila nekoč radikalna desničarska organizacija, katere člani so menili, da bo rešitev za Veliko Britanijo prišla šele, ko bo aids »očistil« črno celino. Danes ne več. Danes nastopajo s široko sprejetimi slogani, podobnimi tistim, ki jih imajo britanski konservativci. Recimo: »26 milijonov ljudi v Evropi išče delo. In katero delo iščejo? Vaše.« Kot pojasnjuje novinar Tim Black, UKIP v Veliki Britaniji privlači tako razočarane volivce »laburistične stranke v delavskih četrtih, še posebej na severozahodu, kot tudi razočarane torijce z jugovzhoda. Sam vidim UKIP kot odgovor na krizo etabliranih strank. Uspeva jim, ker vedo, da z neposrednim rasizmom ne morejo več zmagovati«. Vzornica njihovega vodje Nigela Faragea je Margaret Thatcher.

Fundamentalisti so tisti, ki, ko zadeva ne deluje, postanejo še večji verniki. In to, kar se sedaj dogaja pred našimi očmi v EU, sledi prav temu vzorcu.

Tisto, čemur smo nekoč rekli skrajna desnica, postaja danes »mainstream«. Na Finskem po anketah zmaguje stranka »Pravi Finci« oziroma Finska stranka. »Pravi Finci« so se namreč nedavno zaradi politične korektnosti preimenovali, a njihov program ostaja isti. Na Madžarskem je to antisemitska, protiromska stranka Jobbik, ki jo je na zadnjih volitvah podprlo že kar 22 odstotkov ljudi in ki na shodih nastopa kot paravojaška garda. A njeni shodi ne spominjajo več na neonacistične izpade. »Jobbik danes več ne maršira v uniformah, ampak v srajcah znamke Hugo Boss. V tem času poskuša Orban (desnosredinski predsednik madžarske vlade, op. a.) problem fašizma rešiti tako, da organizira montirane procese proti Jobbiku. Tako se poskuša distancirati od Jobbika, čeprav je to videti vse bolj ironično, ker ima sam podobne poglede in stališča,« pravi madžarski filozof G. M. Tamas. Oboji so, seveda za »veliko Madžarsko«.

Zanimiv primer je Švedska, kjer popularnost pridobivajo Švedski demokrati (prej stranka Ohranimo Švedsko Švedsko). Kot pravi švedska novinarka Ylva Nilsson, imajo sicer Švedski demokrati nacistične korenine, a si na vsak način želijo oprati ime in postati, kot sami pravijo, »normalna stranka«. Za njih je značilna sprememba v govorici: »Ne rečejo več, da so proti imigraciji, zdaj pravijo, da mora biti imigracija dovolj nadzorovana, da se ne ogrozita švedska nacionalna identiteta in švedski sistem socialne države. Pravijo tudi, da so demokrati. A seveda je njihova definicija demokracije vladavina pravih Švedov,« pravi Nilssonova. Po novem obiskujejo bolnice, gasilske domove, policijske postaje, kjer se pogovarjajo s »pravimi Švedi«. Strategija deluje – Švedskim demokratom se je podpora v zadnjem letu podvojila. Postali so politično korektni – hkrati pa njihova sporočila, zavita v celofan, javnost enako dobro razume kot prej.

Še celo grška Zlata zora, ki je v Grčiji zaslovela s taktiko razdeljevanja hrane »pravim Grkom« in je postala sinonim za novodobno nacifašistično gibanje, postaja vse bolj »humana«. Simboli Zlate zore, himna in njihovi pozdravi spominjajo na simbole tretjega rajha, tako kot tudi njene politične ideje. A njen vodja, Nikos Mihaloliakos, ki je v preteklosti odkrito pozdravljal Hitlerja, se je začel prilagajati. Kot pravi grška novinarka Nathalie Savaricas, so na tokratnih lokalnih volitvah v Zlati zori za kandidate predlagali predvsem ugledne meščane, odvetnike, zdravnike, akademike, upokojene generale, astrofizike. Čeprav je grška policija po umoru raperja Pavlosa Fyssasa aretirala tretjino njihovih parlamentarcev, so v prvem krogu lokalnih volitev v Atenah dobili štirikrat večjo podporo, kot so jo imeli prej, stranka pa se je v Rimu in Madridu že sestala s sorodnimi, podobno mislečimi strankami, s katerimi se želijo povezati v koalicijo v evropskem parlamentu.

»Madžarski Jobbik služi temu, da je vlada Viktorja Orbana videti normalna, in tudi procesiranje Zlate zore je služilo vladi Grčije, da sebe prikaže v boljši luči.« – Hrvaški filozof Srećko Horvat

Leta 2009 so evropske volitve minile v znamenju poraza levih vlad in zmage desne sredine. A v resnici to ni bilo pravo presenečenje. Desnica namreč evropsko politiko obvladuje že od konca devetdesetih, Evropska ljudska stranka (EPP), katere člani so v Sloveniji SDS, NSi in SLS, je v evropskem parlamentu že od leta 1999 največja stranka. Tisto, kar je bilo leta 2009 najbolj presenetljivo, je bila radikalizacija desnice. Tedaj je bila v evropski parlament prvič izvoljena množica skrajnih desničarjev – ekstremnih nacionalistov, ne samo zagovornikov razpada EU, ampak tudi tistih političnih skupin iz Avstrije, Nizozemske, Madžarske, Slovaške in Velike Britanije, ki so svojo kampanjo gradili na antisemitizmu in ksenofobiji. Po napovedih organizacije Poll Watch, ki meri predvolilna razmerja v državah članicah EU, se utegne tokrat skrajna desnica močno okrepiti. Njeno število naj bi se povečalo za trikrat. V evropskem parlamentu naj bi dobila okrog 100 poslancev od skupaj 751.

Skrajna desnica bo v evropskem parlamentu ostala manjšina in verjetno ne bo sposobna sklepati širših zavezništev. Skrb vzbuja center. Kot je v nedavno izdani knjigi Kaj želi Evropa? zapisal hrvaški filozof Srećko Horvat: »Madžarski Jobbik služi temu, da je vlada Viktorja Orbana videti normalna, in tudi procesiranje Zlate zore je služilo vladi Grčije, da sebe prikaže v boljši luči.« V nekaterih državah na prvi pogled skrajne desnice ni – to je recimo Španija. A je to zgolj privid. V Španiji denimo, kot pravi novinarka Helena Spongenberg, se zaradi večinskega volilnega sistema skrajne stranke niso mogle razviti. Na drugi strani pa je bila »sredinska desna stranka Partido Popular, ki pravkar vodi Španijo, prisiljena konec devetdesetih in na začetku tega tisočletja združiti celoten politični spekter desnice pod svoje okrilje, kar pomeni, da ima stranka tudi člane, ki sodijo v polje ekstremne desnice«.

Tudi v Sloveniji je, na prvi pogled, nacionalistična stranka SNS Zmaga Jelinčiča izpadla iz parlamenta. A se je to zgodilo šele po tem, ko je agendo SNS – denimo z nasprotovanjem hrvaškemu vstopu v EU in Natu – prevzela SDS. Po lanskih vstajah in pojavu črnosrajčnikov pred parlamentom se SDS prav tako ni distancirala od svojih članov ali podpornikov, ki so odkrito simpatizirali z nacifašističnimi simboli. Namesto tega so v stranki izumili pojem levega fašizma, preiskavo in poročilo o ekstremističnih skupinah pa so člani SDS več kot očitno cenzurirali in jo uravnotežili. Presenetljivo? Niti ne – na Švedskem, pravi novinarka Ylva Nilsson, skrajni Švedski demokrati tiste, ki proti njim protestirajo, označujejo z levimi ekstremisti. V sosednji Avstriji pa nacionalistična, protislovenska organizacija Heimatdienst svoja stališča prav tako opravičuje z uporom proti komunistom – tako kot tudi SDS svoja skrajna stališča zamegljuje z nekakšnim disidentstvom, 25 let prepozno.

Zakaj se v Evropi krepi skrajna desnica? Vrnimo se v Slovenijo.

Ko je javnost okoli leta 2011 v Sloveniji prvič začutila krizo, ko je javnost prvič začutila, da neoliberalna ekonomska politika Janeza Janše v letih od 2004 do 2008 ni povzročila le nevzdržne gospodarske rasti – ampak da je ta bila škodljiva in nevarna, ko je javnost prvič po letu 1991 podvomila o kapitalizmu, so se pojavili t. i. resetiranci. Njihovo glavno sporočilo je bilo, da Slovenija ni v krizi zaradi preveč kapitalizma, ampak zaradi tega, ker ga je premalo. Zato, ker naj bi v Sloveniji kapitalizem jemali s figo v žepu. V svojem programu in v svojih zahtevah po predčasnih volitvah so zapisali, da bi morala Slovenija zadihati s »polnimi pljuči«. Poleg predčasnih volitev so zahtevali, da Slovenija končno uvede pravo, tržno gospodarstvo. Da torej proda državna podjetja, da zminimalizira državo in podobno. Šele s tem naj bi bila odstranjena razvojna blokada in šele s tem naj bi tržno gospodarstvo prav zaživelo.

Po javnomnenjskih anketah bo skrajna desnica na tokratnih EU volitvah dobila trikrat več mest – dobila naj bi okoli 100 poslancev od skupaj 751.

Gre za znano tehniko, ki jo dobro poznamo še iz časa socializma – Slavoj Žižek o njej rad razpravlja. Socializem namreč ni deloval v skladu z ideologijo. Še huje, na splošno je deloval zelo slabo. A paradoksalno to sistema ni podrlo, ampak ga je še celo krepilo. Obstaja namreč enostavna rešitev očitnih sistemskih zablod: vedno je mogoče reči, da ni problem v socializmu, ampak v premalo socializma. »Če gredo stvari pri gradnji socialističnega sistema napačno, to ne uničuje same ideje, ampak to samo pomeni, da ideja ni dovolj realizirana,« zapiše Žižek v enem od svojih tekstov. Gre seveda za tipično zmoto, značilno za fundamentalizem. Fundamentalisti so tisti, ki, ko zadeva ne deluje, postanejo še večji verniki. In to, kar se sedaj dogaja pred našimi očmi v EU, sledi prav temu vzorcu.

Evropske volitve so pomembne – ne samo zato, ker danes večina najpomembnejše zakonodaje nastane na ravni EU, ampak tudi zato, ker se v skladu z njihovim rezultatom razdelijo vsi najpomembnejši položaji v EU-institucijah. Predsednik komisije, predsednik sveta, zunanji minister, šef evroskupine – vsi so odvisni od volitev. V zadnjih 15 letih je imela evropska desnica monopol nad temi institucijami EU. Imela je svojega predsednika evropske komisije in se je lahko, v času krize, sprva v navezi Merkel-Sarkozy, odločila za izredno agresiven odgovor na gospodarsko krizo. Tej politiki je v Sloveniji sledila tudi druga vlada Janeza Janše. EU je v zadnjih letih silila države, da so se bremena krize iz zasebnih finančnih institucij prenesla na ljudi. Zaradi tega so se, skorajda izključno na periferiji, države zlomile. Poleg Grčije, Španije in sprva Irske skorajda tudi Slovenija, ki se je za las v zadnjem letu izognila prihodu trojke. A namesto da bi se desnica razkrojila, postaja le še bolj fundamentalistična. Krvniki tokrat prihajajo kot rešitelji.