Nepravično

Pred več kot 20 leti je bila Livarna Vuzenica v težavah, zato se je 357 njenih delavcev odpovedalo delu plač v zameno za obljubljeni lastniški delež v podjetju. Lastnine nikoli niso dobili, denar pa so šele lani izterjali od državne Družbe za svetovanje in upravljanje, naslednice sklada za razvoj, ki je bil lastnik Livarne Vuzenica.

Nekdanji delavci, ki so danes večinoma upokojenci z nizkimi pokojninami ali brezposelni, so se zelo razveselili od 600 do 4000 evrov ali skupno 1.200.000 evrov, kolikor sta jim prisodila okrajno in višje sodišče. A prejšnji teden je vrhovno sodišče odločilo, da morajo denar vrniti skladu. Pri nekdanjih delavcih je sodišče s tem spet zbudilo občutek, da so bili ogoljufani.

Nihče jim ne more očitati, da je ta občutek neupravičen. Leta 1995 se je sklad odločil, da bo Livarno Vuzenica privatiziral z zadolžnicami delavcev, ki so jih dobili, ker so se odpovedali delu plač. Postopek je predvideval, da se potrdila delavcev, ki so jih prejeli za premalo izplačane plače, razknjižijo, nato pa sklad z njimi sklene pogodbe o lastništvu podjetja. Aprila 1996 pa je uprava sklada, čeprav tega ne bi smela storiti, odstopila od dogovorjenega načina privatizacije. Podjetje so dokapitalizirali in ga konec devetdesetih let prejšnjega stoletja prodali za 230 milijonov tolarjev. S tem dejansko za delavce ni ostalo nič, kar bi lahko lastninili.

Delavcev ni nihče obvestil, da privatizacija poteka drugače, kot je bilo dogovorjeno. Še več, vseskozi so hodili na sestanke, kjer so jim zagotavljali, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo njihova potrdila razknjižena in bodo postali lastniki. Dogajanje so jim razkrili šele na začetku tega stoletja, ko so jim povedali, da od družbene lastnine v Livarni Vuzenica ni ostalo nič, zato tudi ne morejo nič dobiti.

Če bi delavci vedeli, da dejanja sklada in uprave livarne vodijo v to smer, bi to morda lahko preprečili. Ko pa so izvedeli, kaj se je zgodilo, jim ni preostalo drugega, kakor da tožijo sklad za povračilo premalo izplačanih plač. Okrajno in višje sodišče sta razsodila, da imajo prav.

Vrhovno sodišče pa se s tem, ali jim je bila storjena krivica, ni ukvarjalo. Oprlo se je na zakonsko določbo, da je bila za razknjižbo zadolžnic delavcev odgovorna uprava podjetja in torej ne sklad, zato ta ni bil dolžen delavcem izplačati denarja in mu ga morajo vrniti.

Nekdanji delavci in njihov odvetnik Drago Đuragić so presenečeni, saj to v dosedanjih postopkih nikoli ni bilo relevantno. In tudi če je relevantno, pravi Đuragić, bi sklad moral vsaj obvestiti delavce, da nihče nima namena razknjižiti njihovih zadolžnic. Na podlagi tega bi se lahko ustrezno odzvali, preden bi večina njihovih možnosti zastarala. Čeprav po črki zakona sklad morda ni odgovoren za neki birokratski postopek, torej za razknjižbo zadolžnic, je vseskozi sodeloval v tem, kar se je dogajalo.

Kar se je dogajalo, pa je težko opisati drugače kot zavajanje in oškodovanje delavcev.