Vrnitev Monice Lewinsky

Ko vam rečejo, da televizija ustvarja dogodke, se le nasmehnite. Televizija za dogodki – za realnostjo – vedno zamuja. Poglejte le sodobne TV-serije. Kaj vam govorijo? Tole: sodobne TV-serije so boljše od filmov! Ne, niso boljše od filmov. TV-serije so le končno odkrile film. Končno so začele imitirati film. Izgledati hočejo kot film. Res – končno. Mislili smo že, da jim ne bo nikoli kapnilo in da bodo večno ostale zadaj.

Bi radi še boljši primer? Evo: Amerika je seksualno revolucijo doživela leta 1968, toda ameriška televizija jo je doživela šele 30 let kasneje. Ja, s hudo zamudo. Leta 1998 so začeli voditelji TV-poročil in reporterji v udarnih terminih kar na lepem govoriti o »penisih«, »oralnem seksu« in »spermi« (oh, in še »cigari« za nameček). Prej teh »grdih« besed ni bilo na sporedu. Kot da niso obstajale. Bile so tako rekoč prepovedane. Ameriške televizije so lahko na dolgo in široko pojasnjevale, kako je kak moški – recimo serijski morilec – mučil, trpinčil, zaklal in razrezal kako žensko, in pri tem so lahko navedle vse še tako grizlijevske podrobnosti, niso pa smele omenjati »penisov«, »oralnega seksa« in »sperme«. Strogo prepovedano. XXX. Kot v grozljivkah: nasilje ja – seks ne. Lahko so omenjale cigare, toda ne v kontekstu, v katerem so jih bile prisiljene omenjati leta 1998.

Leta 1998 je nemogoče končno postalo mogoče. Fini, žametni, čistunski TV-voditelji in reporterji so morali nenadoma v istem stavku omeniti ameriškega predsednika Billa Clintona, penis, oralni seks in spermo (oh, in še cigaro), tako da so Američani – bolj ali manj v grozi – izvedeli, da ima Clinton penis, da ljubi oralni seks, da sperma na modri obleki pusti madež in da je cigara multipraktik. TV-voditelji so stiskali zobe, prepričani, da bi jim sicer ob govorjenju o penisu iz ust leteli penisi, ljudstvo pa je otrokom mašilo ušesa. To je bila »prva« noč ameriške televizije, ki pa se je raztegnila v 1001 noč.

Bill Clinton in Hillary Clinton sta pristala med magnati. Hillary je skoraj postala prva ameriška predsednica. Čez dve leti bo to morda tudi res postala. Še celo Clintonov pes Buddy jo je odnesel bolje od Monice Lewinsky, ki izgleda kot slovenska poslanka po izteku mandata.

Oseba, ki je poskrbela za seksualno revolucijo na ameriški televiziji, je bila Monica Lewinsky, nekdanja praktikantka v Beli hiši, mračni predmet predsednikovega poželenja. 25-letna Monica Lewinsky, ki je začela Clintona tešiti tri leta prej, seksa ni pripeljala le v Belo hišo, ampak ga je pripeljala tudi k ljudem domov. Rekel bom le to: poglejte sodobne ameriške TV-serije! Kar pršijo in prasketajo in pokajo in cvilijo od seksa. Od Starega Rima do Igre prestolov, od Seksa v mestu do Deklet, od Ameriške grozljivke do Kaliforniciranja in Dobre žene. V peti sezoni Oglaševalcev vidite babico, ki ga entuziastično potegne nekemu družinskemu prijatelju. In povsem mogoče je, da ji je sperma popackala obleko. Kako je v komediji Nori na Mary sperma pristala v laseh Cameron Diaz, pa se itak prekleto dobro spomnite – nepozabno.

Vse to je efekt Monice Lewinsky. Pred Monico Lewinsky so bile ameriške TV-serije nune – po Monici Lewinsky so postale Vse, kar ste vedno želeli vedeti o seksu, pa si niste upali vprašati. Monica Lewinsky je spremenila Ameriko. Vsi so z njo profitirali. Le ona ne.

Nespodobna povabila

Nedavno je namreč v reviji Vanity Fair objavila esej Sramota in preživetje in v njem razkrila, da še vedno ne more dobiti službe. Še vedno – ne more – dobiti – službe! Po vseh teh letih. Vau! Čudno, boste rekli, pa saj je spremenila Ameriko! Pa saj je revolucionirala televizijo! Pa saj je postala slavna! Pa saj je imela status blagovne znamke! Pa saj je babicam omogočila, da ga vlečejo družinskim prijateljem!

In vendar ne dobi službe. Monica Lewinsky je res edinstven primer globalne zvezde, ki ji svoje slave – svoje fame, svoje razvpitosti – ni uspelo unovčiti. Pričakovali smo ravno nasprotno, navsezadnje od ženske, ki je bila že pri 22 letih praktikantka v Beli hiši in predsednikova ljubica, tri leta kasneje pa globalni medijski hit in kraljica naslovnic (in ki je pri 26 letih že objavila prvo avtobiografijo, Monica’s Story, in dala TV-intervju, ki si ga je ogledalo 70 milijonov Američanov, skoraj toliko kot SuperBowl in več kot inavguracije predsednikov), pričakuješ, da bo uspela. Da se bodo zanjo kar tepli. Da bo svet njen. Da bo bajno prosperirala. Da bo imela visok donos. Da bo torej konkurenčna.

In ja, glede na to, da je skoraj zrušila Billa Clintona, bi pričakovali vsaj, da se bodo zanjo še posebej tepli desničarski, prorepublikanski podjetniki, pač tisti, ki Clintona – in Clintone sploh – najbolj prezirajo. Ne, preklicujem – prav republikanci so zadnji, ki bi se hoteli kazati z žensko, na kateri so madeži sperme.

Vmes je celo končala ugledno London School of Economics. Pa nič. Nobene resne službe. In predvsem: nobene redne službe. Niti ene. Čudno – kdor konča to šolo, običajno silovito uspe. Še več, vlada lahko svetu. Povsem mirno – in za dober denar – lahko trosi neoliberalne nasvete. Govori nam lahko, kako naj živimo, koliko smemo trošiti, katera državna podjetja naj prodamo, na koliko naj znižamo minimalno plačo, kako naj formuliramo fiskalno pravilo, za koliko se lahko še zadolžimo, kakšne varčevalne ukrepe naj sprejmemo in katere slabe terjatve naj prenesemo na slabo banko. Ne Monica Lewinsky.

Okej, dobila je nekaj honorarnih angažmajev. Recimo: gostovala je v komičnih TV-šovih, ki so prej – tedne in tedne in tedne in mesece – iz nje brili norca. Točno, igrala je samo sebe. S tem je pokazala, da razume vic in da zna pripovedovati vice o sebi, toda ni jih znala pripovedovati tako dobro, da bi trajala. Ne, nihče je ni zaposlil. Nastopala je tudi v resničnostnih šovih, ki pa so še enkrat potrdili, da je družbeno sprejemljiva le, če se je voljna zelo samoponiževati. Kot v tistih komičnih TV-šovih. Na svoji koži je izkusila usodo ženske, ki je lahko v patriarhalnih fantazijah le objekt, le naivna igračka, le nekaj, kar je mogoče enostransko poniževati. V njej so videli le natakarico, ki jo lahko vsak tleskne po riti.

Ko je lansirala svojo linijo modnih torbic Real Monica (»Made Especially for You, by Monica«), svoj start-up, so se ji vsi le posmehovali, še bolj pa so se ji posmehovali, ko je sprejela ponudbo korporacije Jenny Craig, ki prodaja shujševalne preparate: v šestih mesecih shujšaj za 20 kilogramov, pa ti damo milijon dolarjev! In Monica, ki res ni bila brez odvečnih kilogramov, se je vključila v shujševalni program, a ga je korporacija Jenny Craig po treh mesecih na lepem prekinila: spokaj! Do tedaj je shujšala 15 kilogramov. Tudi iz svojih TV-reklam so jo vrgli. Poslovnim partnerjem in klientom te korporacije menda ni bilo ravno všeč, da skuša punca zdaj »unovčiti svojo famo«.

Ženska za določen čas

Nič pa ni bilo narobe s tem, da so skušali z njeno famo profitirati drugi. Recimo vsi tisti, ki so se z njo fotografirali, vsi tisti, ki so izdelovali Monicine »cigare« in Monicine »odstranjevalce madežev«, vse tiste knjige, ki so se šlepale na njeno ime (Monica’s Guide to Dating), vsi tisti, ki so lansirali spletne strani o njej, vsi tisti TV-šovi, ki so živeli od vicev o njej. Sploh pa, če bi bila moški, ne bi bilo s tem nič narobe. To, da je Clinton unovčil svojo famo, ni nikogar motilo.

Monica Lewinsky je ostala prekarka. Fleksibilka. Ženska za določen čas. Nezaposljiva. In zdaj je dopolnila že 40 let. Kdo pa bo zaposlil žensko po 40. letu? V eseju popisuje, kako se je prijavljala za službe in hodila na razgovore (od Portlanda do Londona), toda potencialni delodajalci so potem vedno znova ugotovili, da nekako »ni prava«, in »taktno« postokali, da bi jo »njena preteklost« pri delu le ovirala. In če je že kje imela kake možnosti, sta jih torpedirala Clintona, ki se ju vsi bojijo. Niti v neprofitnih organizacijah niso hoteli slišati zanjo. Ker je ni bilo nikjer, so celo šušljali, da sta ji Clintona plačala, da izgine.

Ženska za določen čas je za nedoločen čas obtičala v preteklosti, v »neskončnem dnevu«, ki se stalno ponavlja, na plošči, ki preskakuje – s predsedniškega tiča v njena usta. In znova in znova. V nedogled. Tistega prvega javnega pogleda nase se ne more znebiti. Ne gre stran. Služba Monice Lewinsky je Monica Lewinsky. Boji se celo, pravi v eseju, da se bo zdaj, ko bo Hillary Clinton ponovno kandidirala za predsednico, vse še enkrat ponovilo. Od začetka – kot da vmes ni minilo 16 let.

Zelo verjetno, da res, še zlasti če upoštevate znano teorijo, da republikanci leta 1998 v resnici sploh niso hoteli kompromitirati in zrušiti Billa Clintona, ampak Hillary, ki se jim zdi nevarnejša, ultimativna verzija Monice Lewinsky. Republikanci so Monico Lewinsky prelevili v preventivni udarec, ki pa Clintonov ni ubil, ampak je njuno politično moč okrepil in konsolidiral. Še vedno jo potrebujeta. Bolj kot kadarkoli.

Ja, tisti prvi pogled nanjo se še vedno lepi. Noče stran. A le kako bi šel? V družbi spektakla, med mislijo na samomor in željo po happy endu, si pač ljudje človeka zapomnijo le po njegovem največjem dosežku. In mimo njega potem ne hodijo po prstih.

Ponižani bodo slavni

Vse se je začelo 17. januarja 1998, ko je Matt Drudge, konservativni spletni reporter, na svoji spletni strani DrudgeReport razkril (World Exclusive!), da je Newsweek »ubil« eksplozivno in šokantno zgodbo, ki bi »uradni Washington stresla do temeljev«, da je torej v zadnjem trenutku umaknil »članek o nekdanji praktikantki v Beli hiši, ki je imela spolne odnose s predsednikom Združenih držav«. V Ovalni pisarni je »stregla predsednikovim spolnim preferencam«, ko se je razvedelo, kaj se dogaja, pa so jo iz Bele hiše premestili v Pentagon, toda zdaj je pripravljena govoriti! Obstajajo njena ljubezenska pisma! Obstajajo posnetki njunih telefonskih pogovorov! Kmalu smo izvedeli, da obstaja tudi ultimativni corpus delicti – madež predsednikove sperme na njeni modri obleki.

Bela hiša se je stresla, Amerika pa se je prelevila v kaotični peep-show. Sledile so preiskave, ofenziva desnice, vivisekcije koncepta »fafanja« (je blow-job sploh seks? kdo je tu bolj užival? je bil Clinton sebičen, ko je hotel le blow-job, ne da bi odgovoril s kunilingusom?), razprave o slavi (Monica je le »znana po tem, da je znana«), seksistične apologije (sama je iskala!), zanikanja (»Nisem imel spolnih odnosov s to žensko, gospodično Lewinsky,« je famozno dahnil Bill Clinton), teorije zarote (»Gre za široko desničarsko zaroto,« je famozno dahnila Hillary Clinton), lov na čarovnice, impičment (ustavna obtožba). Desnica je v Monici Lewinsky videla sredstvo, s katerim lahko zruši Clintona, levica jo je imela le za malo lunatično fantazistko, ki hoče pet minut slave, sama Clintona pa sta kompletno naracijo speljala tako, da je Monica Lewinsky nazadnje izgledala kot tip parazitske, patološke, plenilske ženske, ki hoče moškemu uničiti družino in dom – saj veste, kot Glenn Close v Usodni privlačnosti. Ne ravno Bridget Jones. Pošljite klovne!

Monica Lewinsky v eseju pravi, da je bila »verjetno prva oseba, katere globalno poniževanje je poganjal internet«. Vsekakor, Monica Lewinsky je bila verjetno res dvorni okuševalec digitalne dobe, prva, ki je na lastni koži občutila novo kulturo spletnega poniževanja, sramotenja, maličenja in trpinčenja, moč spletnega sramotilnega stebra, potresno silo spletnega teatra krutosti, histerično nestrpnost spletnih forumov, apokaliptiko spletne interaktivnosti, ki ubija z varne, hladne distance (kot droni, ameriška brezpilotna letala), perverznost anonimne intimnosti, orgiastični sarkazem spletnega happeninga, ki jo je spremenil v sound-bite, zadetek na guglu in objekt patetičnega samoguglanja.

Njena preteklost je bila prihodnost človeštva. Toda vmes se je nekaj vendarle spremenilo. Monica Lewinsky bi lahko zdaj ugotovila, pravi Meghan Daum, »da globalno poniževanje ni več tako ponižujoče, kot je bilo. Veliko ljudi v resnici hlepi po poniževanju, ker verjamejo, da je prav to pot do slave.« Splet se je prelevil v orgijo brezmejnega iskanja pozornosti, narcističnega mazohizma in vseh odtenkov prostovoljnega samoponiževanja. Vse je drugače – fame je le še sinonim za shame. Reklo »zadnji bodo prvi« se zdaj glasi – ponižani bodo slavni. Kot Monica Lewinsky.

V eseju pravi, da je bila »tedaj malo starejša od 20 let, premlada, da bi se zavedala življenjskih posledic svojega početja«. Bi ravnala drugače, če bi se jih zavedala? Nehajte. Stara je bila 23 let, pred njo pa je stal tič ameriškega predsednika, največjega zvezdnika na svetu – kakšne so bile možnosti, da se ne prikloni? In kakšne so bile možnosti, da tega ne zaupa najboljši prijateljici? In kakšne so bile možnosti, da modre obleke z madežem predsedniške sperme ne spravi kot suvenir? Ne bi smela biti tako sentimentalna.

Ženske proti

Bill Clinton leta 1998 zaradi najslovitejšega oralnega seksa v zgodovini sveta ni odstopil. In tudi tu se je potem nekaj spremenilo: ameriški politiki zdaj odstopajo že zaradi zgolj spletnih spolnih kontaktov, potemtakem zaradi kontaktov z ženskami (ali pa moškimi, no, fanti), ki se jih niso niti dotaknili.

Monica Lewinsky je izvisela. Zakaj? Ker se ženske niso postavile na njeno stran, ampak na stran Billa Clintona, in ker so nasedle protiženski retoriki, namiguje v svojem eseju, s čimer pa le pritrjuje Marjorie Williams, ki je v reviji Vanity Fair pred leti popisala, kako so ženske zatajile Monico Lewinsky. Ali bolje rečeno: kako so jo zatajile feministke. Pa četudi so dobro vedele, da Clinton krši vse feministične postave, vse člene feministične ustave – ženske (Gennifer Flowers, Paulo Jones, Kathleen Willey itd.) ima le za naivne igrače, v njih vidi le objekte, ki čakajo na konzumacijo, kot kak ekshibicionist jim kaže tiča, do njih nastopa s pozicije moči, tako da so ga nekatere zaradi spolnega nadlegovanja in izsiljevanja celo tožile.

Toda feministke – korifeje à la Susan Faludi, Betty Friedan, Erica Jong in Gloria Steinem – so se tako odločno postavile na njegovo stran, da se je zdelo, »kot da bi morali kaznovati vse tiste praktikantke, ki z njim niso imele razmerja«. Trdile so, da ga je itak ona zapeljala, da sploh ne vemo točno, kaj se je zgodilo, da je Monica glede na to, da ne zna niti tipkati, prišla še daleč, da je sama povedala, da je šlo za konsenzualni seks, da se človek pri seksu vedno čuti malce izkoriščenega, da je Clinton pač ženskar (ne pa spolni predator), da se Hillary od njega ni ločila, kar pomeni, da je vse okej, da je s to afero pokazal, da je živ, da zdaj – zaradi te afere – izgleda bolje in radiantneje kot prej in da je le izpolnil skrivne fantazije številnih Američank.

In ja, napad na Clintona so imele za napad na feminizem. Zakaj? Ker je Clinton naredil veliko za ženske. Bil je pro-choice, uzakonil je »bolniško« (zaposleni imajo zaradi zdravstvenih in družinskih težav pravico do plačanega dopusta), podpiral je »afirmativno akcijo« (zaposlovanje ne glede na raso, spol, veroizpoved), s katero so bolj kot vse etnične skupine profitirale prav ženske, v kabinet je imenoval veliko žensk, žensko pa je imenoval tudi na vrhovno sodišče. In tako dalje.

Logika je bila očitna, nam zelo dobro znana: Clinton resda vedno nekaj vzame zase, vendar veliko naredi tudi za nas! To, kar je počel, resda ni bilo v skladu s feminističnimi postavami, toda alternativa – republikanska stran – je bila še hujša, povsem antifeministična. Monica Lewinsky tu ni imela nobenih možnosti, zato ni nič čudnega, da je zdaj ta, ki jo muči občutek krivde. »Jaz sama globoko obžalujem to, kar se je zgodilo med mano in predsednikom Clintonom. Naj ponovim. Jaz. Sama. Globoko. Obžalujem. To. Kar. Se. Je. Zgodilo.« Kot da se je s Clintonom zapletla le zato, da bi ga lahko rešile feministke. Kar je absurdno – kot v noveli Junakinja (via Patricia Highsmith), v kateri 21-letna guvernanta zažge hišo, da bi lahko potem iz ognja rešila otroka, svoja varovanca. Ne nosi baretke, kakršno je nosila Monica Lewinsky, ampak klobuk, toda njen plašč je modre barve.

Vsi junaki »afere Lewinsky« so jo dobro odnesli. Še posebej Bill Clinton in Hillary Clinton. Oba sta pristala med magnati. Hillary je skoraj postala prva ameriška predsednica. Čez dve leti bo to morda tudi res postala. Še celo Clintonov pes Buddy jo je odnesel bolje od Monice Lewinsky, ki izgleda kot slovenska poslanka po izteku mandata.