Hercules and Love Affair: The Feast of the Broken Heart

Trendovski newyorški kolektiv Hercules and Love Affair je to, da se novi (prenovljeni) glasbeni pojavi danes menjavajo hitreje kot šali v hipsterjevi omari, brez dvoma občutil na svoji koži. Ko je pred šestimi leti objavil prvenec, je bil njegov tajming tako rekoč idealen. Založba DFA in gostujoči Antony Hegarty sta bila na vrhuncu priljubljenosti, prav tako disco rivajvl, zaradi katerega se je tudi po zaslugi kolektiva v klube po vsem svetu vsaj deloma vrnil plesni razvrat na sledi Studia 54.

Vročico, ki jo je zanetil Hercules and Love Affair, smo ob njegovem nastopu pred štirimi leti začutili tudi pri nas, v razplesanem Kinu Šiška, že ob izidu drugega albuma leto pozneje pa se ni bilo več mogoče izogniti občutku, da je hedonistična druščina vrhunec verjetno doživela že s prvencem. Deloma zato, ker se je s ploščo Blue Songs znašla pod pokroviteljstvom manj ugledne založbe, ker zraven ni bilo več Hegartyja in ker je tisti prvi val navdušenja nad disco rivajvlom minil. Mlačnemu odzivu na drugi album je verjetno botrovala tudi sprememba izraza. Disco pjevalice so se umaknile popevkarskemu housu, ki je bil vsaj v ZDA praviloma vedno umaknjen v podtalno klubsko dogajanje. Po tej logiki bo Hercules and Love Affair najbrž tam ostal tudi z novo ploščo, ki jo je mastermind kolektiva Andy Butler označil za odmik v surov, rudimentaren house.

No, te Butlerjeve besede je treba vzeti z rezervo. Izrazno se plošča The Feast of the Broken Heart res bolj poglobi v izročila čikaške in deloma detroitske zgodnje house scene, toda nad njimi še vedno visijo prepoznavna herculesovska pop senzibilnost in mrakobno posladkane (nu)disco pritikline. Po lanski (komercialno) mega uspešni vrnitvi dvojca Daft Punk, ki je iz naftalina potegnil sorodno disco in house produkcijo iz sedemdesetih oziroma osemdesetih let minulega stoletja, bi se sicer utegnilo zgoditi, da se bo na tem valu sedaj znašel tudi Hercules and Love Affair, čeprav se to zdi malo verjetno. Pojavi se celo vtis, da Butlerja in druščine mainstream morda niti ne zanima. Skladbe so skozi prizmo angažiranih, provokativnih in tragičnih zgodb gostujočih pevcev prezahtevne za širše občinstvo, podobno velja tudi za zvočno podobo, ki jo krojijo minimalistični aranžmaji legendarnih houserskih sintov.

Ali to potem pomeni, da bo ploščo pograbila klubska scena? Najbrž ne. Aktualna disco in predvsem house produkcija je zadnja leta klubsko občinstvo zasvojila s precej razburljivejšimi muzikami, zato se samo od sebe postavlja vprašanje, komu je plošča The Feast of the Broken Heart pravzaprav sploh namenjena.

Verjetno se bo še najpogosteje zaslišala kje v ozadju, kot neobvezna kofetkarska kulisa, kar pa za sloves, ki si ga je Hercules and Love Affair ustvaril s prvo ploščo, ni preveč laskavo. Od kolektiva, ki je od blizu vpet v ekscese newyorškega nočnega klubskega življenja, bi pričakovali več drznosti.