Tako prikupno dolgočasen?

Ko je v začetku leta 2011 računsko sodišče pozvalo takratnega premiera Boruta Pahorja, naj zaradi nepravilnosti pri nakupu in prodaji Splošne plovbe razreši finančnega ministra dr. Francija Križaniča, je bil odziv takšen, kot smo jih v slovenski politiki vajeni. Poročilo računskega sodišča ima politično ozadje! Gre za zaroto, ki ruši vlado in za tehničnega mandatarja postavlja predsednika računskega sodišča dr. Igorja Šoltesa. Mladi forum Socialnih demokratov, podmladek stranke, ki ji pripadata Pahor in Križanič, je v poročilu prepoznal maščevanje Šoltesa, ker predhodnica SD Združena lista socialnih demokratov leta 1998 Šoltesu ni omogočila izvolitve za direktorja ljubljanske občinske uprave. Našteli so še, da je Šoltes prijatelj takratnega predsednika stranke Zares Gregorja Golobiča, pa da je v letih 1994, 1996 in 2002 neuspešno kandidiral na listah LDS in da naj bi bil povezan z neformalnim lobističnim združenjem Enajst. »Ne verjamemo, da gre za naključja,« so zapisali.

Šoltes je sklical tiskovno konferenco, na kateri je naprej zavrnil očitke in se poskusil pošaliti. »Na to poročilo ni vplivalo nobeno misteriozno društvo, ne enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst,« je dejal. Nato je z nespremenjenim izrazom na obrazu in tonom glasu na dolgo opisal postopek priprave mnenj računskega sodišča.

Enako je Šoltes nastopal, ko je podobne očitke prejemal ob drugih odločitvah računskega sodišča, ki so odmevale v javnosti. Ko so leta 2008 predlagali razrešitev dr. Janeza Podobnika, okoljskega ministra v vladi Janeza Janše, ali leta 2010 razrešitev Karla Erjavca, okoljskega ministra v Pahorjevi vladi. Pa ko so leta ugotovili nepravilnosti pri prodaji Mercatorja in nakupu oklepnikov Patria.

Igorju Šoltesu je uspelo postati znan politični obraz, ne da bi deloval, kot je značilno za slovenske politične obraze.

Šoltes je vse napade komentiral brez čustvenega naboja, ki je sicer značilen za javne nastope slovenskih politikov, funkcionarjev in direktorjev. Mnogi z veseljem pred mikrofoni izrečejo stavke, s katerimi se zgodbe lahko predstavijo senzacionalistično. Užaljenost, posmehovanje, zaničevanje, apokaliptičnost ali predstavljanje teorij zarot so del političnega vsakdana. Javna podoba slovenske politike je razburljiva. Šoltes v njej deluje – dolgočasno.

Birokratsko brezbarven

Časopis Delo ga je leta 2004, ko je postal predsednik računskega sodišča, opisal kot »birokratsko brezbarvnega«. A tudi kot »politično ubogljivega«. V zadnjih letih so ta pogled nanj Janši zvesti mediji stopnjevali.

Šoltesa so seveda zelo enostavno umestili v svojo podobo Slovenije kot talke komunistične zarote. Je vnuk Pepce in Edvarda Kardelja, »kateremu je tudi precej podoben, posebej, če mu dodamo očal in brke«, je zapisal Reporter. Nekoč so ga »ujeli«, da v kavarni Zvezda čaj pije z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom, vrhovnim »stricem iz ozadja«. Ni se dal motiti.

»Lepo sem se imel z njima, nekateri pa so iz tega delali domišljijske spise,« je dejal pred kratkim za revijo Obrazi o Edvardu in Pepci Kardelj. Z njima je preživljal veliko časa v vili v ljubljanskem Tacnu, v Beogradu in na morju. Vedno se je vedelo, čigav vnuk je. Njegovi kolegi študentje so mu pošto pošiljali kar na naslov »Igor Šoltes pri Kardelj« in vedno jo je dobil. Pravo je sicer šel študirat samo zato, ker so se tja vpisali njegovi sošolci na viški gimnaziji. Kot otrok si je želel postati »voznik čolna za prevoz turistov z otoka na otok«.

Na fakulteti se je specializiral za gospodarsko in mednarodno pravo in danes trdi, da njegovi sorodniki niso bili dojeti kot posebna okoliščina, ko je začenjal kariero. Član izvršnega sveta ljubljanske občine Šiška je postal, čeprav je imel večino v njem Demos. »V devetdesetih ni bilo te izključevalnosti, te lustracijske težnje, ki je prisotna danes,« pravi sam.

Na ljubljanski občini se je ukvarjal med drugim tudi s stanovanjskim skladom, v turbulentnem obdobju posledic, ki jih je povzročil Jazbinškov zakon. Doletela ga je tudi prva afera, saj je bil eden izmed tistih, ki so neupravičeno dobivali dodatke za delovno uspešnost, za posebne delovne pogoje, dodatek za obrambo in zaščito ter celo dodatek za ozimnico. Teh 751.583,87 tolarjev je Šoltes pozneje vrnil.

Leta 1997 je postal član državne revizijske komisije. Dobil je izkušnje z revidiranjem javnih naročil, ki so mu pomagale postati predsednik računskega sodišča, a za to je bila verjetno ključno, da je bil leta 2003 prvi informacijski pooblaščenec. To funkcijo je opravljal le leto dni, a je vmes bil javnosti všečno bitko z vodstvom Radiotelevizije Slovenija, naj razkrijejo svoje nesorazmerno visoke plače. Spomin na to je bil še svež, ko so poslanci maja 2004 odločali o novem najvišjem nadzorniku porabe javnega denarja. Za predsednika računskega sodišča je bil izvoljen šele v četrtem krogu, kot tretja izbira predsednika dr. Janeza Drnovška.

Zaščitnik vsebine

Več ko je bilo javno odmevnih odločitev računskega sodišča, bolj so mediji Šoltesa tlačili v politiko in pri tem obvezno omenjali njegove povezave s »strici iz ozadja«. »Ah, to je tendenca že kar nekaj let,« vzdihne Šoltes, »politična motiviranost se ne očita samo računskemu sodišču, ampak vsem institucijam. Vse se poskuša spolitizirati, spraviti v neki predal, obarvati.«

Tega se verjetno zaveda večina Slovencev, a Šoltes je osamljen v tem, da se je na to samoumevnost slovenskega javnega prostora odzival neprizadeto. »Nikoli nisem želel pristati na način razprave, ki je značilen za slovenski politični parket in za katerega vsebina ni važna oziroma se vedno vleče v neke čudne kontekste. Skušal sem zaščititi vsebino,« pravi.

Njegove strokovne, morda celo tehnicistične nastope so mediji videli kot »pomanjkanje karizme«. Kot so ga tlačili v politiko, tako so mu obenem prerokovali neuspeh.

Šoltes sicer ni dolgočasna oseba in je zato hvaležen gost rumenih medijev. Vedno ga lahko sprašujejo o njegovih starih starših ali služenju vojaškega roka na Brionih, ko je igral v vojaški glasbeni skupin in kot knjižničar v zameno za knjige od kuharic dobival »okusne sendviče«. Rad razlaga tudi o svoji naklonjenosti do vzhodnjaške filozofije in ljubezni do narave, posebej potapljanja na dih in podvodnega ribolova. »Podvodni svet je eno redkih okolji, kjer lahko res izklopiš vse,« je dejal leta 2011 za Lady.

V nedeljo je bil najuspešnejši levičarski kandidat. Bil je tudi edini izmed osmih izvoljenih evropskih poslancev, ki so mu večino glasov namenili visoko izobraženi volivci.

Z bratrancem Janezom Kardeljem sta v glasbeni skupini skupaj igrala že kot otroka, pozneje pa so se jima pridružili prijatelji. Ko so se vrstniki navduševali nad pankom, je bil njihov izbor »rokovska glasba s primesmi džeza«. Že petnajst let imata bratranca skupino Ni važn, skupaj z odvetnikoma Rokom Čeferinom in Mitjo Vidmarjem, nekdanjim plavalcem Žigo Mejačem, doktorjem geologije Igorjem Rižnarjem in zlatarjem Vladom Lančićem. »Na začetku smo igrali avtorsko glasbo, a nanjo nihče ni želel plesati, zato smo začeli preigravati hite iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let, jugo rock sceno,« je dejal Šoltes za Obraze.

Tudi o svojem družbenopolitičnem nazoru rad govori. Lani poleti ga je navdušila knjiga Proizvajanje zadolženega človeka italijanskega filozofa Maurizzia Lazzarata, ki trdi, da si v neoliberalizmu najmočnejši s kreditiranjem podrejajo šibkejše države in ljudi. »To so prej občutile druge države, zdaj pa dosega tudi nas. Sistem zadolževanja spominja na zasvojenost, saj se stopnjujejo odmerki, dokler ne postaneš odvisen in pasiven,« pravi danes Šoltes.

Najuspešnejši kandidat z leve

V nedeljo je bil Šoltes na volitvah v Evropski parlament najuspešnejši levi kandidat. Bil je tudi edini izmed osmih izvoljenih evropskih poslancev, ki so mu po Mediani večino glasov namenili visoko izobraženi volivci.

Nekaj priljubljenosti je zagotovo pridobil, ko je bil v začetku leta na predlog zdravnikov »kandidat za kandidata« za ministra za zdravje, nato pa se je, domnevno zaradi pritiska interesnih skupin, temu odpovedal. Koristilo mu je tudi, da so bile zaradi napovedanih državnozborskih volitev med kampanjo za Evropski parlament priljubljene slovenske notranjepolitične in gospodarske teme. Parlamentarne volitve ima Šoltes kot glavni cilj zastavljene od začetka ustanavljanje svojega gibanja oziroma stranke Verjamem. »Evropske volitve so bile ena etapa,« pravi.

Na drugi strani mu ni zelo škodilo poročanje, da je kot občinski svetnik bival v občinskem stanovanju za neprofitno najemnino tudi potem, ko je imel visoke prihodke. Iz tega ni nastala afera.

Za njegov nedeljski uspeh je bilo verjetno ključno, da je že dolgo časa prepoznaven politični obraz, in to kot borec proti korupciji, torej z najboljšim pripisom v tem trenutku.