Mag. Dejan Židan: »S prevelikimi ambicijami delamo škodo vsej levici«

Po nedeljskem porazu je Dejan Židan postal začasni predsednik SD. Res je, da so ga na tem položaju vsi že nekaj časa pričakovali, a res je tudi, da se ga je otepal, a ko je odstopil Igor Lukšič, je bilo jasno, da bo stopil na njegovo mesto. Židana je v politiko pripeljal Borut Pahor. Še preden je postal član stranke, je postal minister. Intervjuji, ki jih je dajal doslej, so bili v glavnem o okolju in kmetijstvu, o evropskih kvotah in zeleni energiji. »To je moj prvi pravi politični intervju,« je Židan malce živčno priznal na začetku pogovora. »Bomo videli, kako bo šlo.« Dejan Židan je po izobrazbi veterinar. V vladi Alenke Bratušek je minister za kmetijstvo in okolje.

V nedeljo ste v stranki pričakovali slab izid. To so kazale tudi ankete. Kljub temu ste bili zelo razočarani? Kako to?

Moje merilo so bili dosedanji izidi. V evropskem parlamentu smo imeli dve izrazito prepoznavni in aktivni poslanki. Drugo merilo je bil splošen rezultat, ki smo ga beležili po različnih anketah. In po obeh merilih smo bili slabši, kakor sem si želel. Zato sem bil razočaran, zato so bile evropske volitve za našo stranko neuspeh.

Kaj je bilo po vašem mnenju krivo za ta rezultat? Kanibalizem na levici?

Če pogledate razdelitev vseh glasov, lahko ugotovite, da je levico, naše in tudi druge stranke, skupno podprlo več volivcev. Pri število poslanskih mandatov je nasprotno. V praksi to pomeni, da je seveda prav, da pride na levici do artikuliranja novih idej, prav je, da se te različne ideje v političnem prostoru preizkusijo, vendar je hkrati tudi prav, da bi bila ta prevedba na volitvah bolje organizirana, bolj sistematična. Vsi, ki smo na levi strani, bi se morali zavedati, da s prevelikimi ambicijami delamo škodo samim sebi, delamo škodo vsej levici.

Kaj to pomeni? Kakšne ambicije?

Govorim o levici kot celoti. Ne samo o naši stranki. SD je šla na volitve s standardnim programom, naše izhodišče je bilo, da je tokrat realno pričakovati, da bo v evropskem parlamentu skupno zmagala Stranka evropskih socialistov (PES), ki je kandidirala na EU-volitvah, in bi S & D postala največja poslanska skupina. Z dosedanjim vodenjem evropske komisije seveda ne moremo biti zadovoljni, ljudem nikakor ni bilo v korist. A očitno to ni bilo dovolj, nismo bili dovolj prepričljivi. V Sloveniji je stvar še bolj specifična. Naša stranka je del odhajajoče vlade, ta pa je razpadla ravno v času, ko so se začeli kazati uspehi na statistični ravni, ne sicer še na ravni ljudi in njihovih življenj. Koalicija je povsem po nepotrebnem razpadla, ljudje so razočarani, žalostni, besni, ogorčeni, to so pokazali na evropskih volitvah.

SD je tradicionalna leva stranka, bolj ali manj uspešno se zavzema za socialno državo, za enakost, enakopravnost. V Sloveniji so se v zadnjih letih začele pojavljati leve alternative. Zakaj? Ste premalo levi?

Ljudje bi radi, da je tisto, kar je zapisano, kar se zagovarja na splošni ravni, v celoti izpeljano. Levo volilno telo nam pač ne oprosti nekaterih kompromisov iz preteklosti, ki niso značilni za levo politično idejo. Socialdemokrati bi morali biti socialdemokrati tudi pri izvajanju vsakodnevne politike. Mandat zadnje vlade končujemo z dobrimi statističnimi kazalci, gospodarska rast se veča, obrestne mere so padle, a to je hkrati tudi obdobje, ko je politika, z našo stranko vred, preveliko prednost dala varovanju bank, ne pa varovanju ljudi.

»Z zanimanjem prebiram teze Iniciative za demokratični socializem. Nekoč bo prišel tudi čas, da se bomo srečali, že pogovor bo dovolj, da si bomo začeli vsaj zaupati.«

Bi bilo smotrno, če bi se stranke levega spektra pred državnozborskim volitvami aktivneje povezale?

Všeč mi je, da se tisti, ki se želijo politično artikulirati, artikulirajo do konca. To v praksi pomeni, da svojih idej ne preizkusijo samo skozi objavljanja znanstvenih člankov, ampak tako, da se preizkusijo na volitvah. Ideje povezovanja sprejemamo dobronamerno in seveda bomo tudi veseli, če se bomo lahko pogovarjali z nosilci teh novih idej. Morda se bomo strinjali, morda bomo naredili kakšen skupen projekt. Za kratko obdobje do volitev pa pričakujem dvoje: tisti novi, ki imajo dovolj kapacitete za uvrstitev v parlament, naj razmišljajo o medsebojni združitvi. Nobene potrebe ni, da bi imeli v Sloveniji tri identične stranke, ki pokrivajo liberalni del, saj bi se v praksi lahko zgodilo, da v državnem zboru ne bo liberalne stranke, ki je značilna za evropski politični prostor. Tudi naša stranka se pogovarja o sodelovanju, ravno danes sva se pogovarjala s Karlom Erjavcem o morebitnem operativnem predvolilnem sodelovanju. Podobne pogovore pričakujemo tudi z drugimi strankami. Za Slovenijo bi bilo zelo koristno, da bi bila naslednja vlada zelo jasno levo ali levosredinsko profilirana.

Kaj pa pogovori levo od vas, kako razumete premisleke o demokratičnem socializmu? Nastanek Združene levice je tudi kritika delovanja vaše stranke.

Nemški socialni demokrati imajo domet do kakšne tretjine volivcev, a v Nemčiji obstaja še bolj leva stranka od njih, obstaja Die Linke. To nemškim socialnim demokratom samo koristi. V praksi to pomeni, da imajo korektiv. Sam z zanimanjem prebiram teze Iniciative za demokratični socializem, njihove načrte. Nekoč bo prišel tudi čas, da se bomo srečali, pogovorili, že pogovor bo dovolj, da si bomo začeli vsaj zaupati.

Kako ste kot del vladne ekipe občutili očitke, da se ta vlada spogleduje z neoliberalizmom? Da rešuje predvsem banke. Kaj vas je motilo?

Ta vlada ni bila nazorsko homogena, bila je skupek levih, pa tudi zelo liberalnih idej. Zato smo morali sprejemati kompromise. Hkrati v tej vladi ni bila nobena stranka tako velika, da bi izsilila svoje rešitve. Priznam pa, da se naša stranka in vse nam sorodne evropske stranke čutimo ogoljufane pri sanaciji bančnega sistema. Ko se je na ravni EU pripravljala sanacija, so nam namreč govorili troje: najprej, da je treba sanirati bančni sistem, potem, da se bo ustvaril regulativni mehanizem, ki naj bi preprečil, da bo bančni sistem dobičke privatiziral, izgube pa nacionaliziral, in rekli so nam tudi, da se bo pripravil zakonodajni okvir, ki bo omejil špekulacije finančnega sistema znotraj bank. Še več, pričakovalo se je, da bo znotraj finančnega sistema prišlo do očiščenja, da se bo poslovila generacija, ki ni vedela, kaj je poslovna etika. Žal se je uresničila predvsem sanacija bank. Ostale stvari so zastale.

Kdo je bil znotraj vlade najmočnejši posameznik, ki je zagovarjal predvsem sanacijo bank? Ni treba biti posebno moder za odgovor, da je bil to finančni minister Uroš Čufer.

Še vedno sem član te vlade. In nekorektno bi bilo, da bi polemiziral z drugimi člani vlade.

Naj vprašam drugače. Kako ste sami razumeli finančne zahteve Evropske unije po varčevanju, po sanaciji bančnega sistema, po prodaji državnega premoženja?

Stališča evropske komisije niso enoznačna, kakor se zdi na prvi pogled. Neki del sprejema stališča, ki so povezana z blaginjo ljudi, kakšna druga skupina potem sprejme novo stališče, povezano z zdravo hrano, ki je malce drugačno. Potem pridejo na vrsto tisti, ki se pogovarjajo o finančnih ukrepih, pa se spet sprejmejo nova stališča. In priznavam, da se je v politiki prevečkrat samoumevno sprejelo, da so končna stališča tista, ki jih sprejmejo tisti, ki so odgovorni za bančni sistem.

Priznajte, da je bila moč tistih, ki so zagovarjali potrebe finančnega sektorja, velika.

V bistvu je kriv tudi strah pred temi ljudmi, strah pred finančniki. Pozabljalo se je, da bi morala komisija delovati bolj pluralno, četudi kdaj nesinhrono. Ne sme biti zveličavno samo tisto, kar pove tisti del komisije, ki je odgovoren za bančništvo. Pozabljali smo na kakovost življenja ljudi, na blaginjo, večina evropskih držav je bila preveč osredotočena na tisto politiko, ki je urejala bančništvo. Še več, pokazalo se, da je bila trojka velika polomija. S preživelimi mehanizmi so se skušale reševati težave držav, za katere niso bile same krive. Nekdo je recimo Grkom posojal denar po višjih obrestnih merah, zato da bi pri njih koval dodatne dobičke. To je bilo značilno za nemške, francoske in še kakšne druge finančne institucije. Ko pa se jim operacija ni izšla, bi morali kot vsak, ki je veliko tvegal, izgubiti. A niso, to tveganje so socializirali na plečih Grkov, na plečih vse Evrope. Tudi pot reševanja je bila napačna. Ko je država v krizi, se ne sme pritiskati na javni sektor, sicer se zgodi španska spirala in pride do pretiranega padca BDP-ja, do velike luknje. V času druge Janševe vlade se je zgodilo točno to. Šele sedaj se Slovenija počasi popravlja. Države, ki je v stiski, pač ne moreš rešiti tako, da ubiješ ponos ljudi, da uničuješ gospodarstvo, spremljanje bančnih bilanc ni vse.

Zakaj sta se z ministrom za gospodarstvo Metodom Dragonjo šele zdaj aktivirala pri prodaji Mercatorja?

Sam sem vedno trdil, da bi bila prodaja Mercatorja največja slovenska napaka. Kot kmetijsko-okoljski minister neposrednega vpliva na finančni sektor nimam, zato pa sem toliko bolj zadovoljen, da se je mojemu mnenju pridružil tudi minister Dragonja. On je tisti, ki je pristojen za to področje, njegovo ministrstvo je tisto, ki bi moralo v prvi vrsti izvajati sanacijske ukrepe, če ta operacija ne bi bila uspešna. Ali država res nima pravice, da bi v primeru, kadar gre za tako veliko podjetje, za tako veliko ljudi, povedala svoje mnenje?

»Koalicija je povsem po nepotrebnem razpadla, ljudje so razočarani, žalostni, besni, ogorčeni, to so pokazali na evropskih volitvah.«

Zakaj se politika vpleta v prodajo podjetja, ki ni v lasti države?

Odgovor je enostaven. Slovenija v tem trenutku nima ne industrijske ne kakšne druge strategije. Ni premisleka, kaj želimo razvijati, kaj želimo neposredno podpirati, kaj pa naj se ureja na prostem trgu. Če kaj Slovenci imamo, so to trgovinske kompetence, sicer Mercator ne bi bil tako velik in tako uspešen, kljub vsem napakam, ki jih ima. Mercator posredno še vedno obvladuje država, saj je ta lastnica bank. Mercator je danes v povsem napačnih rokah, lastniki so do njega prišli po nekih neobičajnih poteh, mimogrede, in po tajkunskih poskusih so njihovi lastniški deleži sedaj v rokah bank. One bi to rade prodale, saj bi se rade osredotočile na primarno dejavnost. A ne razumem, zakaj pri iskanju novega lastnika poleg iskanja najvišje cene ne upoštevajo tudi drugih učinkov prodaje. Francija, Nemčija, ZDA hitro povedo, kaj je v njihovem interesu, če se pojavi kupec nekega podjetja, ki se državi zdi pomembno. V Sloveniji je drugače, če poskušaš razložiti, kaj je v interesu države, se to razume, kot da smo politiki zločinci.

Kaj bi naredili v tej zgodbi?

Banke Mercatorja ne prodajajo zato, ker nujno potrebujejo denar, imajo ga dovolj in ga ne znajo posojati. Tudi samemu Mercatorju je dolgove uspelo reprogramirati. Kaj bi rekel dober gospodar? Rekel bi takole: prišel je čas, da globoko vdihnem, da pogledam, kakšna rešitev je v dolgem obdobju najboljša. Še več, danes se zdi prodaja Mercatorja kot neka že videna tajkunska zgodba. Kupec Mercatorja nekaj časa javlja, da ima dovolj lastnega denarja, da ne bo obremenil tarče, potem trdi, da mu bodo denar posodile ruske banke, čez čas naj bi izdal svoje delnice. Vse to pa potrjuje sume, da bi se ob uspešni izvedbi prodaje breme operacije prevalilo na Mercator, na ljudi, ki so tam zaposleni, na dobavitelje, ki so od njega odvisni. To bi bilo zelo slabo.

Vlada je sprejela seznam petnajstih podjetji, ki naj bi jih Slovenija prodala, minister Uroš Čufer pa je pred meseci predlagal nov, bistveno obsežnejši seznam. Kako to, da je SD ta seznam podprla?

Pri prvem seznamu smo bili brez izhoda. Predsednica vlade Alenka Bratušek in minister za finance Uroš Čufar sta v tujini med pogajanji – bilo je v času, ko je Sloveniji grozil prihod trojke – obljubila, da bo Slovenija prodala nekatera podjetja. Obljubljeni seznam v vladi ni bil nikoli usklajen. Zelo je treba paziti, kaj govorimo v Evropi, kaj tam obljubljamo, neizpolnitev obljub lahko države, s tem imamo že izkušnjo, zelo boli. Ko smo bili potem v vladi s tem seznamom seznanjeni, smo bili zelo slabe volje. Sam recimo ne morem razumeti, zakaj se je na seznamu teh podjetji znašel Telekom, dobro podjetje, ki posluje z dobičkom.

Je mogoče prodajo Telekoma ustaviti?

Ne verjamem. Ta seznam je bil predan Evropski uniji, prodaja Telekoma je eno izmed meril, po katerih nas ocenjujejo.

»Države, ki je v stiki, pač ne moreš rešiti tako, da ubiješ ponos ljudi, da uničuješ gospodarstvo, spremljanje bančnih bilanc ni vse.«

Bi šli v vlado s stranko, ki jo vodi pravnomočno obsojeni predsednik?

Ne, nikakor. Slovenske politične stranke bi se morale naučiti pogovarjati, nič ni narobe, če smo si ideološko različni, a morali bi obstajati neki osnovni demokratični temelji. Eden od teh temeljev je pravnomočna obsodba, drugi korektno in spoštljivo obnašanje.

Kako to, da ste v nedeljo zvečer dejali, da vas predsedovanje stranki ne zanima, pozneje, po eni noči, pa ste si premislil?

V ponedeljek je po slabšem rezultatu, ki ga je stranka dosegla na evropskih volitvah, odstopil predsednik Igor Lukšič. In v stranki sta nam ostali dve možnosti, ali bi na hitro sklicali izredni kongres, kar bi bila slaba rešitev, lahko pa bi se pooblastilo za vodenje predalo enemu od podpredsednikov. Ena je bila izbrana za evropsko poslanko, druga se je začasno umaknila, tretji podpredsednik deluje na lokalni ravni, ostal sem samo še jaz. Dogovor je bil, da po parlamentarnih volitvah izpeljemo volitve v stranki, pričakujem, da ne bom edini kandidat. Če bom na kongresu kandidiral, kar pa je odvisno od volilnega izida.

In kaj bo za SD uspešen volilni izid?

V vsakem primeru bi moral biti boljši kot izid na evropskih volitvah. In tudi boljši od tistega, ki smo ga dosegli na zadnjih državnozborskih volitvah.