Melodije Maria in Lorelle

Nacionalka je v soboto v živo prenašala že 36. Melodije morja in sonca (MMS). MMS je primorski, torej regijski festival, ki bi zaradi svoje italijansko-slovenske narave morda bolj sodil na TV Koper. Daleč od San Rema.

Maggie ima načrt

Romantične komedije so konservativne. Kaj že sporočajo? Tole: ženska ne more biti samska. Romantične komedije žensko vedno prisilijo v zvezo. Jasno: v heteroseksualno zvezo. Pa četudi gre za ženske, ki jim heteroseksualne zveze ne ležijo. Že tolikokrat so se opekle, da so nad moškimi obupale. To ni zanje!

Andron: Črni blodnjak

Deset oseb, popolnih neznancev, se prebudi v orjaškem kompleksu, ki spominja na zapuščeno skladišče. Ne vedo, kdo so – niti kje so. Amnezija. “Nismo več v Kansasu,” dahne nekdo, ki kljub amneziji ni pozabil Dorothy in Čarovnika iz Oza. Točno: ugotoviti morajo, kdo so in kje so – v nasprotnem primeru bodo umrli. Vas je strah? Nehajte: filmi so ta trik obdelali že do nezavesti, začenši kakopak z danes kultno Natalijevo Kocko, v kateri se je v orjaškem kompleksu – ja, labirintu, “črnem blodnjaku”, daleč od Kansasa – prebudilo šest oseb, popolnih neznancev. Niso imeli pojma, kdo so – niti kje so. Kocka je dobila še dve nadaljevanji, a tudi številne imitatorje, tako da je kmalu variiralo le še število amnezikov, ki se prebudijo v istem kompleksu, daleč od Kansasa.

John Green: Katherine, Katherine

Colinu, čudežnemu otroku po srednji šoli, se že devetnajstič ponovi ista zgodba: zaljubi se v Katherine in ona ga, kot vse predhodnice, zapusti – tako se vsaj spominja serije.

Aleš Berger: Povzetki

Kot književni urednik je tri desetletja izbiral, kateri izmed svetovnih literatov bo v prevodu prišel med slovenske bralce, vmes prevajal knjige, pisal gledališke kritike in napisal pol ducata knjig. Kaj bomo torej prebrali v dnevniških zabeležkah?

Hipno nastajanje elektronike

Ta hip že pogled na zelo podhranjeno aktualno koncertno dogajanje v Ljubljani kaže, da smo vstopili v najbolj poletno, počitniško obdobje. Res je sicer, da se glasbeniki v teh mesecih potepajo po okoliških festivalih, a kakšnega, namenjenega mlajšemu občinstvu, bi si gotovo zaslužila tudi prestolnica. Lepa priložnost za spodoben poletni mestni festival se nam je žal izmuznila ob lanski ljubljanski izvedbi festivala Flow, ki se ga finski organizatorji zaradi slabe obiskanosti in negativnih odzivov s tukajšnje glasbene scene letos niso odločili ponoviti. Da pa ljubljanski urbani glasbeni utrip v teh dneh vendarle ne bi povsem zamrl, z rednimi dogodki k sreči skrbita predvsem kluba Pritličje in Gala hala.

Róisín Murphy: Take Her Up To Monto

Pred dobrim letom, ob izidu albuma Hairless Toys, s katerim se je Róisín Murphy po sedmih letih albumskega premora vrnila na glasbeno prizorišče, je bilo bolj ali manj jasno, da stvari rada počne po svoje. Z (glasbenim) kapitalom iz zgodnejših let bi vrnitev zagotovo lahko unovčila bolje, zaradi popularizacije elektronskega popa bi si verjetno lahko odprla tudi vrata na ameriški trg. Toda za to bi morala narediti kakšen kompromis, verjetno najeti kakšnega zvezdniškega producenta in predvsem posneti kakšen lahkotnejši, hitro všečen komad. No, ker je ostala zvesta sebi in svoji glasbeni viziji, skladbe na lestvice niso priplezale, so se pa zelo dobro odrezale pri poznavalcih in to ji je prineslo nominacijo za Mercuryjevo nagrado za najboljši album.

Legenda o Tarzanu

Legenda o Tarzanu prejšnje tarzaniade, s Hudsonovim Greystokom in Burroughsovimi originali vred, le povoha, potem pa tako rekoč leninistično pograbi Srce teme, Conradovo novelizacijo kolonialnega, plenilskega, genocidnega pustošenja Konga, ki ga je belgijski kralj Leopold ob koncu 19. stoletja prelevil v svojo kolonijo. Da bi Kongo, poln naravnih bogastvev, diamantov in podobnih dragocenosti, lažje in učinkoviteje plenil in izkoriščal, se je zadolžil – in da bi lahko dolgove odplačeval, je moral v plenjenju in izkoriščanju Konga pretiravati. Zato vidimo brutalno zasužnjevanje, trgovino z ljudmi in razčlovečenje domačinov.

VDV: Veliki dobrodušni velikan

Veliki dobrodušni velikan je posnet po klasiki Roalda Dahla, izgleda pa kot fantazijski koktajl Spielbergovih največjih hitov. Začne se kot Hook – v londonski sirotišnici, iz katere Velikan (Mark Rylance) ugrabi osirotelo Zofko (Ruby Barnhill) ter jo odpelje v “neverlandsko” Deželo velikanov. Velikan izgleda kot napihnjeni, mutirani E.T. – dobrodušen, prijazen, zaščitniški, miroljuben, osamljen, ekspresiven.

Panama

Jovan (Slaven Došlo), beograjski hohštaplerski študent arhitekture, tipični digitalni seksist in narcis, ki s prijateljem tekmuje v jebačini, se zatreska v sladko in usodno Majo (Jovana Stojiljković), navidez pepelkasto monogamnico, ki pa na njegovo veliko presenečenje pristane na “odprt” odnos. Še več: družabno omrežje postane njen porno šov. Jovana stisne ljubosumje.

Kako najti zmenek za poroko

Tole je parodija moške predupravičenosti in glorifikacija ženske neobvladljivosti. Zac Efron in Adam Devine sta brata, ki vse obračata, toda Bog obrne. Bog je tokrat ženska, no, dve dekleti, Anna Kendrick in Aubrey Plaza, ki se javita na njun spletno-viralni oglas: fanta – gavnarja, žurerja, fakina, idiota in ludista, ki vsak družinski dogodek prelevita v Japonsko (sama sta pri tem kakopak v vlogi Godzile) – namreč nujno potrebujeta poročni spremljevalki.

Ryuzo in sedem veličastnih

Film Ryuzo in sedem veličastnih je komični otrok Kurosawove klasike Sedem samurajev, le da samuraji niso samuraji, temveč gangsterji – in to ostareli, upokojeni yakuze (Tatsuya Fuji itd.), ki ne znajo več vihteti ne pištole ne meča, a dobijo priložnost, da obešenjaško razstrelijo tetovirani žanr, v katerem so nekoč briljirali in ki je bil itak vedno tako smrtno resen, tako brutalno ciničen in tako ledeno mizantropski, kot da bo zdaj zdaj bušnil v smeh.

Emil Filipčič

File koplje po spominih in razprodaja srebrnino, ki se je morda prikrila tam spodaj. Najprej je napisal Ervina Kralja, roman, v katerem spregovori ontološko negotovi rezoner Butnskale in je torej prozni sopotnik radijske igre, obsojene na slavo, v Serafih pa popisuje vse skupaj – in še marsikaj drugega – s stališča drugega soavtorskega alterega, striparja, človeka takisto velikih talentov.

Irvin D. Yalom

UMco, Ljubljana 2016

Metronomy: Summer 08

Veljko Njegovan / ++++

Blood Orange: Freetown Sound

Nova plošča multiinstrumentalista Deva Hynesa ni stilska apropriacija »mičnih zvokov« zahodne Afrike, natančneje Sierre Leone, je pa naslov referenca na rojstno mesto njegovega očeta. Freetown Sound podobno kot predhodnik Cupid Deluxe retroslogovno sega po wavu, r & b-ju in funk popu osemdesetih let, a z izrazitim avtorskim pečatom. In to čeprav Hynes mikrofon pogosteje poda kar gostjam, najbolj znani sta Nelly Furtado in eminenca Debbie Harry.

Bat for Lashes: The Bride

Angleška pevka, ustvarjalka pesmi in multiinstrumentalistka je izidu prvega singla I Do s četrtega albuma The Bride priložila vabilo na poroko. Če bi šlo za kakšno pop divo, bi najbrž sledil izliv romantičnega stereotipiziranja, ker pa gre za Natasho Khan, poroka postane le izhodišče za protagonistkino samoiskanje. Brez zaročenca in brez izpolnjevanja norm, ki ga od ženske v njenih letih pričakuje družba.

The Avalanches: Wildflower

Avstralski producentski tim The Avalanches jo je leta 2000 zagodel s precej nepredstavljivim. Skoraj desetletje po tem, ko je kolažiranje, cut up, torej tehnika semplanja, ki jo je popularizirala kultura zgodnjega hiphopa, doživela udarec z novo zakonodajo o avtorskih pravicah, povezanih z glasbenim ustvarjanjem, je ta popolnoma neznana znamka ustvarila prvenec, sestavljen tako rekoč izključno iz ukradenih kavljev s cenenih vinilk psihedelije, soula, rapa in muzaka (po nekaterih virih je bilo semplov 900, po drugih kar 3500). Bil je čisti zadetek v polno. Album Since I Left You (2000) je bil deležen skoraj enoznačnih poklonov kritike, na njem je kraljeval naslovni hit in danes v kanonu sodobne avstralske popularne muzike velja za enega njenih vrhuncev. Posnet brez vokalistov in gostujočih zvezdnikov. Skupina The Avalanches ni bila edina, ki se je tako radikalno lotila anahronistične prakse, bila pa je izjemen primer takšnega preboja v srednjetok na prelomu tisočletja.

Mediji kot osamosvojitelji

TV Slovenija je prejšnji teden premierno predvajala dokumentarni film Dosje: Mediji v vojni za Slovenijo, v katerem je avtor Zvezdan Martič pred kamero povabil 25 urednikov, novinarjev, snemalcev in fotoreporterjev različnih slovenskih medijev, ki so bili tako ali drugače vpeti v desetdnevno vojno. Sporočilo dokumentarca je jasno: brez aktivne oziroma celo aktivistične vloge medijev med osamosvojitveno vojno bi se lahko stvari za Slovenijo razpletle drugače. Bistveno slabše. »Petindvajset let je obdobje, ko se lahko pove tudi kakšna zamolčana resnica in ko se lahko podelijo zasluge spregledanim,« v filmu poudari Martič, Jelko Kacin pa gre še dlje, ko javno »prizna«, da so vojno pravzaprav dobili mediji.

Potešeni apetiti

Pred začetkom letošnjega 57. jazz festivala v Ljubljani je bilo slišati precej opazk, da na programu ni nobenega od »velikih« jazzistov oziroma zvezdnika bolj popularne jazzovske struje. Če imamo pri tem v mislih glasbenike, ki so magnet za širše občinstvo sami po sebi, potem se z opazkami ni težko strinjati. Po drugi strani pa je seveda res tudi, da zveneča imena niso nujno jamstvo za presežne koncerte, kar smo ne nazadnje lahko ugotovili že ob preteklih izvedbah festivala. Oder Križank si je delilo veliko zvezdnikov, toda radovednejšim obiskovalcem so v spominih ostajali nastopi glasbenikov z jazzovskega roba, ali pa tistih, ki jim je šele dobro uspelo pokukati na jazzovsko površje. Križank letos resda ni bilo, bilo pa je spet veliko zanimive glasbe.

Janis Joplin: Otožno dekle

Košček srca.

Očiščenje: Volitve

Filmi imajo za Hillary Clinton dobro in slabo novico. Dobra novica je, da bo postala predsednica. Slaba novica pa je, da ji ne bo lahko. V drugem Dnevu neodvisnosti Ameriko napade intergalaktična zalega – in Hillary, ki jo igra Sela Ward, lahko da duška svojemu militarizmu.

Ob tebi

Sama Claflina poznate iz Iger lakote, Emilio Clarke pa iz Iger prestolov. Pa se igrajmo, so si rekli – in tako Sam Claflin sreča Emilio Clarke, kar je tako, kot da bi Igre lakote srečale Igro prestolov, le v obrat-

Swans: The Glowing Man

Kot je že po prejšnjem albumu To Be Kind (2014) napovedal Michael Gira, gonilna sila legendarne newyorške zasedbe Swans – ta se je po dolgih letih hibernacije vrnila v nekoliko prenovljeni zasedbi in po pričakovanjih izdala tri odlične plošče, s katerimi je znova obudila svojo glasbeno ustvarjalnost in dokazala, da je v današnjih časih mogoče ustvarjati brez pretiranega oziranja nazaj –, je prišel čas, da se konča šestletna glasbena epopeja enega od vplivnejših »robnih« bendov današnjega časa.

Laura Mvula: The Dreaming Room

Britanska pevka Laura Mvula po sila obetavnem prvencu streže z izjemno velikopoteznim nadaljevanjem. Na njem igrata najstarejši londonski simfonični orkester London Symphony Orchestra in tudi prva kitara disca Niles Rodgers s svojim podpisom plesnega gruva. Izjemen razpon slogov pa klasično šolana pevka z lahkoto ukroti v čvrsto stičišče klasike, jazza, popevke in popa. S kančkom elektronike. The Dreaming Room je album, ki zveni kot muzikal in Laura Mvula je pevka, ki zveni kot nihče drug. Čeprav jo nekateri zgrešeno primerjajo z Nino Simone. Edinstveno vtkan neoklasicizem, brez šminkerskega bohotenja nepotrebnih okraskov. In samozavestna predstava viž, ki si jih je nemogoče požvižgavati.

Palmistry: Pagan

Ob izidu prvenca irskega producenta in vokalista bi lahko sklenili, da je Palmistry posodobljeni James Blake. Navdih za nenavadno ritmiko je menda našel v londonskem dancehallu, melodičnost pa ni daleč od tega, kar počne krožek, zbran okoli kolektiva PC Music. Toda ta svojo različico elektronskega popa postavlja v kontekst klubskega plesišča, Irec pa ponudi glasbo za sprehod iz kluba proti domu. Introvertirana besedila in okleščena, razgrajena ter na novo sestavljena izvirna, elegantna zvočna podoba so blizu klasične pop forme, trendovska podoba pa še eno svarilo uležanosti mainstreamovskega ustroja. Že Blake je dokazal, da danes lahko uspe celo spalničnim producentom, podobna usoda pa bi zdaj utegnila doleteti tudi Palmistryja.

William Tyler: Modern Country

Ameriški kitarist, znan kot član nashvilske zasedbe Lambchop in eden od sodobnih kantavtorjev, se tudi na tretji samostojni studijski plošči dotakne tradicionalnega ameriškega glasbenega izraza, pri tem početju pa mu pomagajo spremljevalni glasbeniki, denimo Glenn Kotche (Wilco) in Phil Cook (Megafaun). Na albumu Modern Country se s kitaro sprehodi po različnih glasbenih pokrajinah ameriške glasbene tradicije in na zelo pozitiven način obudi pozitivne vidike polpretekle ameriške glasbene zgodovine s sodobnimi prijemi in sočasno uporabo efektov, pa tudi s tradicionalnejšimi postopki. Poklon ameriški glasbeni ustvarjalnosti 20. stoletja.

Raje Berlin kot Ibiza

Slovi kot didžejka z izvrstnim pregledom nad zgodovino plesne elektronske glasbe, v svoje sete pa rada vključuje pozabljene in spregledane komade. Ni naključje, da se nad njenimi izbori zato navdušujejo (retro) poznavalci, je pa v času, ko klubsko dogajanje krojijo hitro menjajoči se trendi, z njimi težje nagovoriti širše občinstvo. To se je ob gostovanjih eminentnih didžejev s podobnimi pristopi že večkrat potrdilo tudi pri nas. Navkljub nevihtni noči je Alienata, ob izdatni podpori domačih didžejk in didžejev, minulo soboto solidno napolnila metelkovska kluba Tiffany in Monokel.

Faruk Šehić

Šehićeva Knjiga o Uni je niz fragmentov, ki zajemajo iz kar najširšega nabora znanja in spominov, portretov sokrajanov, starih legend in zgodovinskih virov, fantazmagorij in sanj. Ponekod je to bolj kot roman skoraj etnološka čitanka in enciklopedija, ki poskuša preseči minljivost posameznikovega življenja s pisanjem zaradi prepričanja, da je zapis obstojnejši od krhke in neobstojne eksistence.

Fabrice Hadjadj: Kaj je družina?

Hadjadj, nekoč ateist, zdaj kristjan, ne izhaja iz praktične danosti, da ljudje živijo tudi v istospolnih skupnostih, ki jih sami imenujejo družina, ne postavi strukturne primerjave z drugimi skupnostnimi bivanji, kot jo tvorita denimo starec in njegov pes, niti ne seže v zgodovino komunizma, ki je sistematično razbijal družino kot temeljno celico.