Kitajsko-ruski plinski sporazum

Plinski sporazum, ki so ga pred kratkim objavili v Šanghaju, ni sporazum, ki bi nastal v nekaj mesecih kot odgovor na gospodarske sankcije

Večina medijskih poročil o kitajsko-ruskem plinskem sporazumu ne predstavlja njegove prave narave. Ta sporazum je bil v pripravi že precej dolgo in ne pomeni ne začetka premika Rusije na vzhod ne začetka odmika od trgovanja v dolarjih. Prav tako ta strateška povezava med Rusijo in Kitajsko ni posledica ukrajinske krize, na spletni strani Global Research piše Mahdi Darius Nazemroaya. VEČ>> 

Dejansko sta se Rusija in Kitajska odločili postati strateški partnerici takrat, ko sta njuna voditelja objavila, da bosta nasprotovala uresničitvi sanj Washingtona za vzpostavitev enopolarnega sveta po napadu sil ZDA in zavezništva Nato na Zvezno republiko Jugoslavijo leta 1999. Ruska federacija se je podala na pot povečevanja trgovine z Azijo pred desetimi leti, Moskva in njeni kitajski partnerji so prav tako pred približno desetimi leti odločili, da bodo v medsebojnem trgovanju zamenjali dolar z lokalnimi valutami.

Plinski sporazum, ki so ga pred kratkim objavili v Šanghaju, ni sporazum, ki bi nastal v nekaj mesecih kot odgovor na gospodarske sankcije, ki so jih zaostrovali Washington in njegovi pajdaši. Velika možnost pa je, da so Rusi spremenili ceno, ki so jo zahtevali od Kitajske, da sta lahko obe strani zaključili sporazum na podlagi političnega premisleka, piše Mahdi Darius Nazemroaya.

Ključna besedna zveza, ko govorimo o tem sporazumu, pa je po njegovih besedah »zaupanje investitorjev«. Plinski sporazum gotovo zagotavlja, da ima Rusija zagotovljeno kritje Kitajske v psihološki vojni o zaupanju investitorjev. Objava sporazuma v Šanghaju je v veliki meri kitajsko-ruski oster odgovor na ukrepe ZDA in njihovim zaveznikom, ki strateško poskušajo zmanjšati zaupanje investitorjev v rusko gospodarstvo.

»Rusko gospodarstvo se že trese pod pritiskom mednarodnih sankcij. Bonitetna ocena Rusije je tik za stopnjo 'smeti'. Od začetka leta je bilo iz Rusije umaknjenega za 51 milijard dolarjev kapitala, znesek za celo leto 2013 se približuje 60 milijardam dolarjev. Pribitki za ruske obveznice so višji od pribitkov za obveznice katere koli evropske države. Odkar se je vrednost rublja zmanjšala, je centralna banka dvakrat dvignila obrestno mero, da bi ga stabilizirala, za kar je od začetka marca porabila blizu 30 milijard dolarjev,« je osmega maja dejala ameriška državna sekretarka za evropske in evrazijske države Victoria Nuland v vnaprej pripravljeni izjavi na zasedanju odbora za zunanje zadeve v kongresu v Washingtonu.

Čeprav je Nulandova zaključila, da ljudje v Rusiji niso cilj sankcij, je republikanski kongresnik Albio Sires dejal, da morajo ljudje v Rusiji »čutiti sankcije« in zahteval od administracije Baracka Obame dokaze, da Rusi trpijo zaradi gospodarskih sankcij. Predstavniki zunanjega in finančnega ministrstva so mu odgovorili, da bodo Rusi »začeli čutiti« posledice sankcij s škodo, ki jo bodo povzročile trgovini med Rusijo in EU, pa s povečanjem obrestne mere za zadolževanje in z rastjo inflacije.

Daniel Glaser, sekretar, pristojen za preprečevanje financiranja terorizma v ministrstvu za finance, je dodal, da je potreben čas, preden sankcije povzročijo škodo gospodarstvu in vplivajo na politiko. To pomeni, da je namen sprožitve gospodarske recesije v Rusiji v tem, da bodo Rusi postali tako revni, da bodo od Kremlja zahtevali, naj izpolni zahteve ZDA, razlaga Mahdi Darius Nazemroaya.

»Sankcije skupaj z negotovostjo, ki so jo povzročile na trgu, vplivajo posredno in neposredno na šibko rusko gospodarstvo. Ko se bodo povečale, se stroški ne bodo le povečali, ampak jih Rusija ne bo več sposobna pokriti. Analitiki trga že napovedujejo nadaljevanje umika tujega in domačega kapitala, pa tudi znižujejo napovedi za rast za letošnje leto. Mednarodni denarni sklad (IMF) je svojo napoved za rusko gospodarsko rast za letos znižal na 0,2 odstotka in dodal, da recesije ne more izključiti,« je dejal Glaser.

Strategija Washingtona proti Moskvi vključuje načrt za destabilizacijo Rusije ali kot je dejala Nulandova, za »vzpostavitev razmer na trgu, ki bodo povzročile, da bo Rusija vse bolj ranljiva za finančne« napade. Z uporabo finančne manipulacije je bila sprožena psihološka vojna za zmanjšanje zaupanja v rusko gospodarstvo. Čas objave kitajsko-ruskega plinskega sporazuma je povezan s tem. Je odgovor na ukrepe Washingtona proti Rusiji.

Plinski sporazum med Rusijo in Kitajsko ni le dokaz za to, da ima Rusija gospodarske alternative, ampak je tudi psihološki udarec, katerega namen je protiudarec na finančni napad vlade ZDA na Rusijo, katerega namen je povzročiti nezaupanje investitorjev v rusko gospodarstvo, razlaga Mahdi Darius Nazemroaya. Plinski sporazum pomeni zaupanje v rusko gospodarstvo, saj mu zagotavlja za prihodnjih 30 let velike prihodke.