»Denar so nosili v vrečkah«

Je mogoče iz banke ukrasti 27 milijonov evrov, ne da bi za to vedel njen direktor? Ali pa je to mogoče le z vedenjem in sodelovanjem direktorja banke in celo predsednika vlade?

Prejšnji mesec je RTV Slovenija poročala, da je 27 milijonov evrov mogoče iz državne banke ukrasti le z vednostjo predsednika vlade. Kriminalisti naj bi bili odkrili, da je v t. i. aferi Multiconsult, kjer je NKBM pod vodstvom Matjaža Kovačiča na Hrvaškem leta 2008 nasedla za 27 milijonov evrov, Kovačič o vsem obveščal tedanjega premiera Janeza Janšo. V enem od elektronskih sporočil naj bi bil Janši napisal, da se bo denar od spornih hrvaških poslov zagotovo izgubil. Da bo vse posle speljal mimo nadzornega sveta in v tajnosti. Janšo naj bi bil vprašal, »ali lahko pove Borutu« – mišljen naj bi bil Borut Petek, tedanji Janšev svetovalec, zaposlen v kabinetu predsednika vlade. Janša je menda odgovoril pritrdilno, zaradi tega pa naj bi bil Petek Kovačiča tudi obiskal, je denimo zapisal Večer.

Ustanovijo Multiconsult

Zgodba se je začela leta 2005. NKBM se je tedaj pod vodstvom predsednika uprave Matjaža Kovačiča odločila, da bo začela prekupčevati z zemljišči na Hrvaškem. Zamisel je bila preprosta. Banka je želela kupovati manjše parcele, jih združevati v večje, urediti dokumentacijo in parcele nato prodati po višji ceni. »V NKBM sicer nismo bili nepremičninski strokovnjaki in mi je danes za to žal. V posel smo šli, ker je bil velik pritisk, ker smo morali nekam plasirati denar,« se spominja Kovačič. Banka je tedaj imela, pravi, okrog 540 milijonov evrov prostega kapitala. Da bi projekt izpeljali, so v Zagrebu aktivirali »speče« podjetje Multiconsult, katerega direktor je postal hrvaški poslovnež Tomislav Blagus, predsednik nadzornega sveta pa leta 2006 sam Kovačič.

Sprva so nakupi potekali po načrtu, nato, konec leta 2007, pa so nekateri nadzorniki NKBM postali pozorni na računovodska poročila iz Hrvaške. Kljub prvotnim načrtom in obljubam podjetje Multiconsult namreč kupljenih zemljišč ni prodajalo naprej. Leta 2008 je zato predsednik nadzornega sveta NKBM Franc Škufca zahteval revizijo poslovanja Multiconsulta. Kljub nasprotovanju vodstva NKBM, torej Kovačiča, mu je zahtevo uspelo uveljaviti. Oddelek za notranje revizije NKBM pod vodstvom Bože Lešnik Korbar je pregled poslovanja Multiconsulta naročil pri hrvaškem podjetju Kulić & Sperk, to pa je odkrilo, da je NKBM na Hrvaškem med letoma 2007 in 2008 izgubila okrog 27 milijonov evrov.

Je mogoče iz banke ukrasti 27 milijonov evrov, ne da bi za to vedel njen direktor? Ali pa je to mogoče le z vedenjem in sodelovanjem direktorja banke in predsednika vlade?

Način, kako je Multiconsult pod vodstvom Tomislava Blagusa in pod nadzorstvom Matjaža Kovačiča izgubil teh 27 milijonov evrov, je tudi pri tožilstvu zbudil sume, da je šlo za naklepno in sistematično dejanje, zaradi česar kriminalisti že približno tri leta preiskujejo ta posel. Namesto da bi Multiconsult zemljo kupoval neposredno, so se vmes pojavili posredniki. Recimo hrvaška plavalka in biv-

ša miss športa Vlatka Matić Pivac. Leta 2006 je ustanovila štiri podjetja. Nekaj mesecev kasneje so ta kupila za okrog 11 milijonov evrov zemljišč ob avtocesti Zagreb–Reka. Plavalka se je nato z lastniki zemljišč dogovorila za odlog plačila in v vmesnem času podjetja prodala Multiconsultu. A ne za 11 milijonov evrov, temveč za 22 milijonov. V zgolj nekaj mesecih je na račun NKBM zaslužila okrog 11,5 milijona evrov.

Hrvaška misica, oljkar, agent ...

Poleg nje so vlogo posrednikov odigrali še zagrebški nepremičninski agent Zoran Galić, podjetnik in vinar ter bivši vodja HDZ na otoku Vir Damir Jurjević, nepremičninar Janko Šupih Kvaternik in oljkar Vinko Gulin. Kot je zapisano v revizijskem poročilu hiše Kulić & Sperk, s katerim razpolagamo, so vsi omenjeni kupili za 32 milijonov evrov zemljišč, za katera jim je takoj za tem NKBM plačala 60,1 milijona evrov. Večinoma je bila razlika v ceni do sto odstotkov, v enem primeru pa je NKBM plačala celo 7,6-krat več od nakupne vrednosti. Toda pri tem vsi omenjeni, oljkar, hrvaška misica, lokalni vodja HDZ, razlike v ceni dejansko niso obdržali. Ali kot je povedal oljkar Gulin iz Vodic: »Pri tem poslu nisem zaslužil tako rekoč nič, kaj šele dva milijona evrov.« In dodal: »Vprašajte organizatorje posla. K meni so prišli z nekaterimi predlogi, o katerih sedaj ne bi govoril. Šli so se neke transferje.«

Bistveno vprašanje torej je, skozi kakšne »transferje« in pri kom je končalo teh 27 milijonov evrov razlike. Kriminalisti, ki preiskujejo primer Multiconsult, naj bi bili po poročanju medijev odkrili, da so vpleteni denar prali z več tisoč dvigi gotovine. Podjetja, ki so pri tem zaslužila, naj bi bila denar nakazovala na nerezidenčne račune v Avstrijo ali Švico. Na računu v banki Credit Suisse naj bi bili kriminalisti našli kar pet milijonov evrov iz nepremičninskih poslov NKBM, najmanj 6,5 milijona evrov razlike iz teh poslov pa naj bi se bilo prelilo skozi podjetja in račune v lasti Tomislava Blagusa, direktorja Multiconsulta, ki naj bi bil v tujini dvignil okrog štiri milijone evrov gotovine. Vprašanje pa ostaja, kakšna je bila pri tem vloga Matjaža Kovačiča, direktorja NKBM, ki mu je v tistem času mandat potrdila prva vlada Janeza Janše.

Govorili smo s hrvaškim nepremičninskim posrednikom, ki je pri poslu sodeloval z Multiconsultom. Dejal je, da je že govoril s hrvaškimi kriminalisti, ki so ga zaslišali na podlagi slovenskega zaprosila. Vprašali smo ga, kje je denar, ki naj bi ga bili dobili prvotni kupci parcel. Izrazil je dvom, da so Blagus in drugi iz Slovenije v tujini denar dvigovali na bankomatih. Ali da so ga nosili v aktovkah. »Kolikor sem videl, so denar nosili v vrečkah,« je dejal, »te pa so dali v torbe.« Na pripombo, da Kovačič morda o teh stvareh ni vedel nič, je odgovoril, da je bil Kovačič številka ena. »Oni v banki so bili tisti, ki so napihovali cene in dajali kredite. Šlo je za pranje denarja, Blagus pa ga je zgolj delil,« je povedal.

Kovačič: »Nisem vedel«

Čeprav je bil Kovačič predsednik nadzornega sveta Multiconsulta, ne ve veliko. Zanika, da bi se sam kakorkoli okoristil, in se tudi ne spomni, da bi o tem karkoli v elektronskih sporočilih pisal Janezu Janši. »Če sem vzel denar, bom šel v zapor. Naj ugotovijo, kdo ga je vzel. Saj ne more biti tako težko,« pravi. Priznava, da se je z Janševim mariborskim svetovalcem Borutom Petkom večkrat sestal, a naj bi se bil z njim pogovarjal zgolj zato, ker je bil zaposlen v kabinetu predsednika vlade. Pogovarjala naj bi se bila o odnosih z lastnikom, torej državo, o dokapitalizacijah in podobnem, nikakor pa ne o hrvaških poslih, ki naj bi bili razmeroma majhni. Obsegali naj bi zgolj kakšen odstotek bankine bilančne vsote.

»Tudi k meni so prišli z nekaterimi predlogi, a o tem sedaj ne bi rad govoril, to smo že pozabili. Šli so se neke transferje.« – Vinko Gulin, eden izmed lastnikov zemljišč na Hrvaškem

Kovačič pravi, da je bil tudi sam presenečen, ko je prebral revizijsko poročilo. Do tedaj menda ni vedel, po kakšnih cenah so bila zemljišča sprva kupljena. Za razliko v cenah naj ne bi bil vedel. A hkrati, dodaja, »ni rečeno, da so prve pogodbe odražale dejansko ceno nakupljenih zemljišč«, saj bi lahko prodajalci prikazovali nižjo ceno, ker so hoteli plačati nižji prometni davek, meni. Poleg tega naj bi bila NKBM te parcele kupila po višji, a realni ceni, ki so jo kasneje potrdili tudi nepremičninska hiša CBRE in še nekateri drugi cenilci. Pod črto naj bi bila NKBM za parcele vsekakor dala manj, kot so v resnici vredne, trdi Kovačič. Isto pravi Igor Šujica, drugi nadzornik Multiconsulta. »Nikoli nismo bili v stiku s prodajalci zemljišč« in »za razlike v ceni nismo vedeli,« trdi.

Je torej 27 milijonov evrov mogoče iz banke ukrasti brez vedenja njenega direktorja? In seveda brez vedenja predsednika vlade? Je bila afera Multiconsult kvečjemu poslovna zmota, za katero je odgovoren hrvaški direktor?

Kovačičeva argumentacija je luknjičasta. Njegova razlaga, da so prodajalci zemljišč tedaj umetno zniževali cene zaradi izogibanja plačilu davka, ni verjetna. Na Hrvaškem je davčna uprava tedaj samostojno odmerjala davek pri prometu z nepremičninami, ne glede na to, kakšno ceno so določili prodajalci. Tudi njegova trditev, da je NKBM kupila zemljišča po realno visokih cenah, je neverjetna. NKBM oziroma Multiconsultu doslej še nobenega zemljišča ni uspelo prodati po tako visoki ceni, kot ga je kupil. V vmesnem času je po veliko nižji ceni zemljišča ocenila tudi hrvaška davčna uprava, prav tako hrvaška država. V enem primeru je bila recimo zaradi gradnje avtocestnega razcepa Jastrebarsko NKBM razlaščena, povračilo za zemljišče pa je znašalo približno polovico nakupne cene. NKBM se na odločbo niti ni pritožila. In končno: že omenjeni oljkar iz Vodic Vinko Gulin je dejal, da se je srečal tudi s »Slovenci«. Iz »uprave podjetja KBM,« je dejal.

Od Luke Koper do NKBM

Primer Multiconsult ni osamljen. Spomnimo se že obsojenega Roberta Časarja, nekoč vplivnega člana SDS, ki je tako kupoval zemljišča na Primorskem. Luka Koper, katere direktor je bil, si je v načrtu zastavila širitev v zaledje in gradnjo novega pomola, kasnejša kriminalistična preiskava pa je razkrila, da je Časar o tem vnaprej obvestil in v zvezi s tem aktiviral nepremičninskega posrednika Marjana Mikuža. Ta je parcele kupil in jih potem po višji ceni prodal Luki Koper. Razliko so si v kriminalni združbi razdelili.

»Kolikor sem videl, so denar nosili v vrečkah in ne v kovčkih. Vrečke pa so dali v torbe.« – hrvaški nepremičninski posrednik o kraji denarja iz NKBM

Isto je očitno počel bivši direktor Intereurope Andrej Lovšin, še en kader SDS. V imenu Intereurope je v istem obdobju preplačal zemljišče v Rusiji za logistični center Čehov. Nekoč Janšev tesni sodelavec pri trgovini z orožjem zaradi tega še ni doživel epiloga pred sodiščem, smo pa prejšnji mesec prebrali, da je davčna uprava na njegovem računu v Liechtensteinu našla 1,6 milijona evrov neznanega izvora. Podoben primer je Hit. Prejšnji mesec se je na novogoriškem sodišču začel proces proti bivšemu predsedniku uprave Niku Troštu, prav tako kadru iz časa prve Janševe vlade. Nova uprava Trošta toži za dva milijona evrov, ker je Hit pod njegovim vodstvom v Beogradu kupil kmetijsko zemljišče, ki naj bi ga bil preplačal kar za štirikrat. Ker je zemljišče ostalo kmetijsko, načrtovanega igralniško-zabaviščnega centra niso mogli zgraditi.

Skorajda nemogoče je, da se je vse to v tistem obdobju zgodilo mimo vednosti vladajoče politike. Podobnosti teh primerov so srhljive. Srhljive zato, ker razkrivajo sistem delovanja. Tistih, ki danes največ govorijo o ukradeni državi.

Kako so davčne oaze služile z NKBM
Kateri špekulantski skladi iz davčnih oaz so zaslužili z nakupom delnic NKBM leta 2007, je Janševa vlada označila z oznako zaupnosti

Decembra 2007, ko je NKBM prek hčerinske družbe Multiconsult na Hrvaškem kupila tako rekoč vsa sporna zemljišča in s tem iz banke spravila okrog 27 milijonov evrov, po ugotovitvah kriminalistov tudi v Švico, se je v Sloveniji začela javna prodaja delnic te banke državljanom in nekaterim t. i. dobro poučenim vlagateljem.

Kot je znano, se je za nakup delnic NKBM odločilo skoraj 110 tisoč državljanov in državi so plačali 145 milijonov evrov. Večina jih je do leta 2013 denar izgubila ali je bila lani razlaščena. Veliko bolje so jo odnesli vlagatelji, predvsem tuji, ki so dobili pravico do nakupa delnic NKBM v vrednosti 93 milijonov evrov. Čeprav je vlada Janeza Janše tedaj zagotavljala, da je tuje investitorje treba izbrati zaradi zagotavljanja »stabilne lastniške strukture« NKBM, je večina teh vlagateljev že prve dni, ko je cena delnice zrasla s 27 na 40 evrov, delnice prodala in s tem zaslužila milijone.

Že tedaj se je v medijih pojavil podatek, da je Janševa vlada največje nakupe delnic NKBM dovolila nekaterim špekulativnim hedge skladom iz davčnih oaz – recimo Everest Capitalu in HBK Investmentu z Bermudov. Na ministrstvu za finance so pojasnili, da je bil seznam teh investitorjev določen na vladni seji 4. decembra 2007 brez posebne utemeljitve, ostal pa je tajen do končnega poročila maja 2008, zaradi česar smo tokrat seznam 31 skladov dobili.

Nekateri izmed skladov na seznamu niti ne skrivajo svojih korenin, recimo sklad OCH ali Offshore Companies House, ki je dobil pravico do nakupa delnic NKBM v vrednosti 1,3 milijona evrov. Mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev, v katerem sodeluje Blaž Zgaga, je lani odkril, da je med Slovenci – najbogatejšimi ustanovitelji podjetij v davčnih oazah – tudi Zoltan Varga, ki je mladost preživel v Zrečah. Štiridesetletni Varga je danes izvršni direktor omenjenega sklada OCH, pristojen za Azijo, in ima na Britanskih Deviških otokih registrirana tri podjetja.

Sicer pa na seznamu 31 skladov, ki so leta 2007 kupili za 93 milijonov evrov delnic banke, najdemo podjetja iz tako rekoč vseh davčnih oaz. Pravico do nakupa največjega, 9,3 milijona evrov vrednega svežnja je dobil že imenovani sklad HBK z Bermudov, na drugem mestu je East Capital International s skladi na Kajmanskih otokih, ki mu je vlada podelila pravico do nakupa delnic v vrednosti 9,1 milijona evrov. Na Kajmanskih otokih sta s preprodajo delnic NKBM zaslužila še sklad Julious Baer, ki je kupil za 7,1 milijona evrov delnic, in sklad Rab Capital, ki je kupil za 2,4 milijona delnic.

Poleg več skladov iz Švice, z Bermudov, britanskih Deviških otokov, Kajmanskih otokov so tukaj še skladi z Guernseyja, recimo BlueCrest Capital Management, ki je kupil za 4,3 milijona evrov delnic, ali skladi iz Belizeja, recimo Fidelity, ki je kupil za 3,2 milijona evrov delnic. Vse omenjene družbe so delnice razmeroma kmalu prodale in s tem veliko zaslužile, East Capital pa je leta 2008 banki podelil nagrado za najuspešnejšo prvo ponudbo delnic javnosti.