Dr. Miro Cerar

»Politika mora temeljiti na vrednotah, kajti v nasprotnem primeru družba propade«

Mira Cerarja so mnogi vabili v politiko, tudi Alenka Bratušek. Za vstop se takrat ni odločil, danes trdi, da zato, ker ne bi mogel voditi samostojne politike. Sedaj bo raje poskusil sam. V ponedeljek je ustanovil stranko, ki je za zdaj poimenovana kar po njem, kasneje bodo ime spremenili. Ankete javnega mnenja mu napovedujejo dober izid.

Govor na ustanovnem kongresu stranke ste začeli in končali z mislijo Edmunda Burka, češ da je za zmago zla dovolj, če dobri ne storijo ničesar. Ali v Sloveniji zmaguje zlo?

Beseda zlo je zelo ostra, nerad jo uporabljam, a v svetu povsod naletimo na skrajna nasprotja. Na področju etike, estetike, politike in drugod. Na eni strani obstaja negativno, ki se v skrajnosti kaže kot zlo, na drugi pa pozitivno, ki je izraz dobrega, pravičnega. V Sloveniji je zdaj nakopičenega precej negativnega, tudi zla, vendar na srečo še vedno zelo veliko dobrega. To slabo, zlo, če želite, se je v Sloveniji močno zgostilo. Toda prepričan sem, da je v svetu in Sloveniji celotna količina dobrega vedno večja od količine slabega.

Govorili ste o družbi kraje, laži, manipulacije, pohlepa po oblasti. Kaj bi rekli o stanju v Sloveniji?

Za temi besedami stojim. Gre za močne besede. Zgostitev slabega je v Sloveniji prekoračila vsako razumno mejo. Dejansko smo se zaradi tega znašli v hudi krizi, ki se ne rešuje, ki se poglablja in je najbolj opazna v stanju duha. Imamo visoko brezposelnost, vedno več je revščine, korupcija ne pojenja. Toda stanje v realnem življenju v povprečju še ni tako slabo, kot ga doživljamo v duhu, zaradi česar smo vedno bolj apatični in nemotivirani. Od lastne države smo imeli drugačna pričakovanja in pred leti si nismo mogli predstavljati, da bomo tako hudo padli na izpitu vrednot.

Kako to mislite?

Naj grem po vrsti: kraja je ljudski izraz za to, kar se v Sloveniji dogaja vsak dan. Tu ne mislim na številne male kraje. Govorim o milijardah evrov, ki so bili državi in državljanom odvzeti, ker so banke in državna podjetja poslovali negospodarno in koruptivno. Na drugi strani so številne zamujene priložnosti, kjer bi lahko država in podjetja od osamosvojitve dalje zaslužili prav tako milijarde, ki jih zaradi korupcije ali nesposobnosti niso. Ker smo ideološko razklani, porabljamo energijo za zadeve, ki so manj pomembne, ne usmerjamo pa prepotrebne energije v zagotavljanje blaginje. Spomnite se analize mednarodne hiše Ernest & Young, ki nas je lansko leto, upoštevaje mnenja slovenskih menedžerjev, uvrstila na prvo mesto med koruptivnimi državami. Četudi to ni povsem realno, je žal danes takšna percepcija povprečnega Slovenca. Če smo kot takšni nato prepoznani navzven, nismo država, ki bo iz tujine privabila zdrav kapital, izgubili pa smo že skoraj tudi ves politični ugled.

Smo pa država, ki privablja špekulativni kapital.

Zagotovo. Če ne bomo preusmerili trendov, se bomo razvili v mafijsko državo. Prej sem govoril o veliki kraji. Naj povem še nekaj o laži. Odkar sem se odpravil na politično pot, je bilo približno 90 odstotkov informacij o tem, kar počnem, neresničnih. Nekateri osrednji mediji so poročali, da sem se udeležil sestanka pri Alenki Bratušek, pa se ga nisem. Ko smo to pojasnili, so poročali, da so se z njo sestali predstavniki naše stranke. Pa se niso. Ko smo zanikali tudi to, so to neresnico naslednji dan nekateri ponovno objavili. Potem se je o naši skupini pisalo, da za nami stojijo strici iz Murgel, kar ne drži. Pisalo se je, da za menoj stoji profesor Zdenko Rotar, kar je popolna izmišljotina. Pisali so, da smo podaljšek stranke LDS, kar prav tako ne drži. In tu ne govorim o različnih nespodobnih forumih na internetu, ki bi se jim vsak dostojen medij moral že zdavnaj odreči ali pa na njih vsaj sankcionirati žaljiv in sovražni govor. Govorim, poudarjam, o nekaterih najbolj branih in gledanih medijih v Sloveniji. Vsi Slovenci se vsak dan srečujemo z velikansko količino neresnic in laži.

Kdaj se je Slovenija začela obračati v smer, ki ni dobra?

Kmalu po osamosvojitvi. To z objektivnega zgodovinskega vidika ni tako nenavadno. Iz ene skrajnosti smo zanihali v drugo. Če je bil prejšnji sistem avtoritaren in nas je omejeval v osebni svobodi, smo po prehodu preveč poudarili sfero pravic in svobode posameznika, hkrati pa pozabili na elemente dolžnosti in odgovornosti do sočloveka in družbe. Posamezniki so želeli čim bolj polno zaživeti kot individuumi, kar se je kazalo tudi na gospodarskem področju, kjer je postal ideal uspeti čez noč. V tem zanosu smo k nam prenesli kapitalizem v najbolj rudimentarnih in Slovencem neprilagojenih oblikah. Marsikje smo začeli pretiravati in šli predaleč. Hkrati so obdobje prehoda izkoristili nekateri vplivni posamezniki, ki so sistemske pomanjkljivosti ali pa ves sistem obrnili v svoj prid ter si s tem na račun drugih neetično krepili ekonomsko in družbeno moč. Zamrla je civilna družba, kajti ta korektiv in slabo vest oblasti je oblast posrkala vase. Vrednotni razkroj najprej ni bil zelo opazen, saj je Slovenija še razpolagala z dovolj premoženja, ki ga je bilo mogoče negospodarno deliti. Nato je prišla kriza, denarja je začelo zmanjkovati, vse več bank in podjetij je zašlo v težave, ponovno je začela naraščati brezposelnost. Ko zmanjkuje materialnih dobrin, takrat se človek začenja ozaveščati, spoznavati, da nekaj ni v redu. Sedaj smo se prebili skozi prvo fazo dojemanja krize, prišli smo do diagnoze, vemo, da smo si krizo v največji meri povzročili sami. Naj spomnim le na množično izkoriščanje delavcev, divje lastninjenje, neracionalno trošenje javnih sredstev, nezainteresiranost vodilnih za strateški in trajnostni razvoj Slovenije, zanemarjanje pravne države in ne nazadnje na korupcijo. Razvrednotili smo temeljne vrednote in zato doživljamo krizo.

Pojavilo se je vprašanje, ali mora predsednica okrajnega sodišča odstopiti, ker se je slikala s pionirsko čepico. Če je to merilo za odstop, potem mora jutri odstopiti velika večina dosedanjih politikov.

Kakšne vrednote? Morda lahko o vrednotah govorijo kulturniki, učitelji, raziskovalci, pravniki, humanisti, tudi duhovniki, a ko o vrednotah govorijo politiki, ki upravljajo družbo, postanem sumničav.

Skrbi me vaš pogled, ker kaže, kako globoko smo padli. Po svoje imate prav. V politiki je veliko demagogije, populizma, manipulacij z vrednotami. Že od osamosvojitve, torej več kot 20 let, se vseskozi manipulira s pravno državo. Vsi politiki venomer govorijo o njej, vendar je skoraj nihče ne jemlje resno. Danes vidimo, da gospodarstvo ne more delovati brez stabilnega in predvidljivega poslovnega okolja, ki ga zagotavlja pravna država. Vidimo, da banke brez spoštovanja prava ne morejo delovati v dobro družbe, in vidimo, kakšne težave imamo s korupcijo. Zdaj smo se počasi začeli zavedati, kako pomembna je pravna država. Politika je vedno tudi trd in pogosto umazan boj za oblast, toda ima še druge pomembne dimenzije, recimo ustvarjanje področnih politik in oblikovanje učinkovitih državnih institucij. Zato, poudarjam, politika mora temeljiti na vrednotah, kajti v nasprotnem primeru družba propade. Koliko ji to v določenem času in prostoru uspe, je odvisno od konkretne generacije politikov.

Ali naj bi bila politika povezana z moralo?

Do neke mere zanesljivo, kajti če politika sledi morali, potem je politika človečna, potem ji je človek v večji meri cilj in ne sredstvo. A ker smo ljudje nepopolni, in še posebej, ker se v politiko zelo pogosto odpravijo posamezniki brez zrelega moralnega čuta, ti potem manipulirajo z vrednotami in demagoško moralizirajo. Politike ne moremo spremeniti naenkrat, jo spraviti do ideala. Toda v Sloveniji smo zdaj nedvomno na točki, ko moramo politiko bistveno izboljšati, torej za nekaj stopenj dvigniti našo politično zavest in kulturo. Ena od vrednot, o katerih me sprašujete, je zagotovo spoštovanje. V politiki bi moralo biti več spoštovanja do človeka, do družbenih skupin, do političnih konkurentov. Poglejte si, kako politiki nenehno grobo, celo vulgarno napadajo sodstvo, poglejte si žaljive izjave politikov, ki jih namenjajo drug drugemu, in kar je nezaslišano, lastnemu ljudstvu. Naj izpostavim, da je med najhujšimi izrazi nespoštovanja do državljank in državljanov prav korupcija. Če politika zavestno dopušča ali spodbuja projekte, ki državljane obubožajo za stotine milijonov evrov, recimo iz javnih sredstev močno preplačane cestne projekte ali TEŠ 6, je to izraz njenega prezira do lastnega ljudstva. Seveda pa so ob politiki tu krivci tudi drugi, različni posamezniki, lobiji in klientelistične skupine. Javnost na velike stvari prehitro pozabi, kajti negativci ji znajo prek medijev manipulativno servirati male zadeve, s katerimi se potem vsi ukvarjamo in spregledamo prave probleme. Recimo kake letalske karte, ki so ali celo niso etični prekrški, vsekakor pa imajo zanemarljiv pomen v primerjavi s številnimi velikimi aferami.

Govorite o lovu na čarovnice?

Da. To počnejo tisti, ki želijo preusmeriti pozornost s sebe in svojih velikih nepravilnosti.

Kaj ste mislili s tehtanjem različnih etičnih prekrškov?

Stvari se velikokrat vrednotijo nesorazmerno. Ločiti bi se moralo, kdaj gre za hudo napako, za veliko korupcijo, kdaj pa gre za male zdrse in prekrške. Tudi male napake si zaslužijo opomin ali kako drugo sankcijo, toda za vsako manjšo napako zahtevati že kar najstrožje sankcije, je pretirano. Pojavilo se je recimo vprašanje, ali mora predsednica okrajnega sodišča iz Ljubljane odstopiti, ker se je slikala s pionirsko čepico. Če je to merilo za odstop, potem mora jutri odstopiti velika večina dosedanjih politikov, saj so nam že skoraj povsem zavozili državo.

Kadar politika zavestno dopušča ali spodbuja projekte, ki državljane obubožajo za stotine milijonov evrov, recimo iz javnih sredstev preplačane cestne projekte ali TEŠ 6, je to izraz njenega prezira do lastnega ljudstva.

V politiko vpeljujete govorico visokih etičnih standardov. Enako so govorili Gregor Virant, Gregor Golobič, Marjan Podobnik. Pri njih so, upravičeno ali neupravičeno, prepoznali lažno moralo. Kako se boste sami spoprijeli s problemom visokih osebnih standardov?

Zavedam se oznak, ki mi jih pripisujejo. Toda praktično na vseh predavanjih, na šolah, v raznih društvih, kjerkoli sem govoril o etiki, sem vedno znova poudarjal dvoje: prvič, da samega sebe še zdaleč ne štejem za etično brezhibnega. Drugo moje vodilo pa je, da moramo ljudje od sebe in drugih zahtevati predvsem etično prizadevnost. Usmeriti se moramo v pravo smer. Če narediš napako, ko ti spodleti, ko te zagrabi negativno čustvo, takrat moraš to ozavestiti, priznati, čim prej začeti popravljati. To je moja filozofija. Ne kar neka splošna zahteva po nekih visokih vrlinah in vrednotah, pač pa vsakodnevna in iskrena prizadevnost v pravi smeri, za postopni dvig. Jasno pa je, da me bodo zdaj nekateri v politiki hoteli diskreditirati kot moralista.

V zadnjih desetih letih ste kot svetovalec v državnem zboru na mesec zaslužili okoli 2000 evrov, skupno 226.000. Veliko. Kaj ste počeli?

V državnem zboru sem sodeloval kot zunanji ustavni strokovnjak, v vseh teh letih sem svetoval pri najzahtevnejših pravnih vprašanjih. Pri spremembah ustave, pri nekaterih pomembnih zakonih, pri referendumskih in drugih vprašanjih, ki so bila pravno pomembna za politični sistem. V teh letih sem državnemu zboru neodvisno svetoval kot pravnik z univerzitetno izobrazbo, ki je tudi z mednarodnim udejstvovanjem dosegel raven uveljavljenega ustavnega in pravnega strokovnjaka. V začetku 90. let sem kot sekretar ustavne komisije neposredno sodeloval v procesu pisanja nove ustave. Višina mojega zaslužka je zato povsem primerna. Ob redni službi na fakulteti sem dodatno delal res veliko, pogosto tudi vikende in noči. Predvsem pa so bila moja mnenja vedno neodvisna in nepristranska, s čimer sem se marsikdaj komu tudi zameril.

Ste si res za neko pot na dve koroški šoli, kjer ste isti dan predavali o etiki, dvakrat izplačali potne stroške?

To razkritje je presenetilo tudi mene. Priznam, pripetila se mi je napaka, nepozornost, kar seveda obžalujem. Za dve moji januarski predavanji, ko sem isti dan predaval v Slovenj Gradcu in na Ravnah na Koroškem, je moje računovodstvo prejelo dve naročilnici z različnima datuma in zato avtomatično izdalo dva računa za potne stroške iz Ljubljane do obeh destinacij, moralo pa bi za potne stroške za Slovenj Gradec obračunati manj. Tako sem neupravičeno prejel 81 evrov, za kar prevzemam popolno odgovornost, saj sem to spregledal.

Boste denar vrnili?

Govoril sem že z ravnateljem Šolskega centra Slovenj Gradec in se za nenamerno napako opravičil. Z ravnateljem sva zadevo brez težav sporazumno rešila.

Na katerem delu političnega spektra vidite vašo stranko? Na sredinskem, levem, desnem?

Za zdaj se umeščamo v center. Iščemo ravnovesja. Na eni strani se, denimo, zavzemamo za učinkovito gospodarstvo v razmeroma odprtem in svobodnem okolju, na drugi strani pa smo zagovorniki socialne države in varstva naših naravnih in kulturnih dobrin. Poudarjamo, da za gospodarski razvoj ni potrebno vmešavanje politike, kajti politika mora gospodarstvu zagotoviti predvsem stabilno in predvidljivo poslovno okolje. Načelno ne nasprotujemo privatizaciji, smo pa za nadzorovano privatizacijo, takšno, kjer se po eni strani ustrezno preprečijo korupcijska tveganja in kjer se sektorsko ugotavlja, ali je takšna privatizacija smiselna, po drugi strani pa se tudi ugotovi, kjer do nje ne bi smelo priti, ker bi se na primer razprodala podjetja, ki so v strateškem interesu Slovenije. Sam sem izrazito zadržan do prodaje Telekoma, ki je pomemben del naše informacijske infrastrukture, nasprotoval bi, denimo, tudi privatizaciji Luke Koper.

Pri osebnostnih nazorih ste vseeno konservativni. Družina, otroci, skupnost, vera. Vaše osebne vrednote so desno od sredine.

V tem delu se osebnostno zagotovo uvrščam malce na desno stran. Ko gre, denimo, za vprašanja človekovih pravic ali solidarnosti, kjer zagovarjam nediskriminacijo, strpnost, medgeneracijsko in drugo solidarnost ter enake možnosti, pa sem malce bolj na levi strani. Ravno ta sredinska in zmerna razpetost, ne govorim samo o sebi, pač pa tudi o stranki, je dobro izhodišče in kvaliteta. Takšna politična stranka je lahko povezovalec obeh polov. V političnem prostoru seveda obstajata tudi izrazita levica in desnica, toda mi takšne poenostavljene in v Sloveniji že povsem zlorabljene oziroma neustrezne delitve na t. i. leve in desne ne sprejemamo. Zato se želimo volivcem približati neposredno, s svojimi vrednotami in z iskrenim prizadevanjem za blaginjo Slovenije. V jedro naših vrednot smo postavili družbeno odgovornost, pravno državo, človekovo dostojanstvo, inovativnost in trajnostni razvoj. Če rečem, da smo levi in se bomo borili proti desnim, ali obratno, potem ne bomo naredili ničesar dobrega ali koristnega. Takšne delitve moramo v precejšnji meri preseči, kajti ideološki boj in izključevanja nas uničujejo.

Če so v strankah ljudje, ki so pravnomočno obsojeni ali kako drugače zanesljivo prepoznani kot odgovorni za koruptivna dejanja, to zagotovo ne morejo biti osebnosti, s katerimi bi demokrat sklepal politična zavezništva.

Ponekod gre za vsebinsko pomembne stvari. Kakšen je vaš pogled na drugo svetovno vojno?

Bolečina našega naroda, ki izvira iz druge svetovne vojne, je razumljiva. Jo čutim in razumem. Toda ta bolečina se ne sme več prenašati v današnjo politiko. V politiko in naš vsakdan moramo prenesti nauk iz druge svetovne vojne, ne pa osebnih bolečin, zamer in sovraštev. Osvobodilna fronta oziroma partizani so skupaj z vseevropskim bojem proti fašizmu in nacizmu ustavili zlo in rešili slovenski narod. Žal je prišlo v tem času tudi do bratomornega sovraštva in ubijanja. Po drugi svetovni vojni pa smo zapadli v totalitarizem, ki je prinesel povojne poboje, montirane procese, Goli otok in druga nedopustna ravnanja. Danes moramo reči: iz tega smo se nekaj naučili, zato želimo spoštovati človekove pravice, zato si ne želimo ponovnega razkola v slovenski družbi. Takšnega, kot si ga prav danes želijo nekateri, da bi lažje vladali in zaradi svojih koristi še naprej uničevali našo državo. Čas je, da se usmerimo v sedanjost in prihodnost, da omogočimo naši mladini, da zaživi in prispeva k normalni in uspešni družbi. Čaka nas ogromno izzivov. Drugo svetovno vojno prepustimo predvsem zgodovinarjem. S pietetnimi dejanji, z molitvijo, meditacijo ali dobrimi mislimi skušajmo vsi skupaj, verujoči in neverujoči, sebe in naše pokojne razbremeniti bolečine, ki smo jo utrpeli pod tujci in smo si jo nato prizadejali še sami. Bistveno je, da nas v prihodnje res vodi spoznanje, kako pomembni so za vse nas človekove pravice, pravna država, spoštovanje sočloveka.

Ni tolikšen problem, če so stranke ideološko usmerjene. Prav je, da so, problem je, če jih povezuje nasprotovanje drugi opciji.

Pod to se podpišem. Prav naša stranka si namreč še posebej želi preseči ta slovenski fenomen izključevanja. V demokraciji je sicer pluralnost nujna, mnoge stvari med seboj niso združljive. Ampak ponavljam, tako izrazita ideološka in funkcionalna nezdružljivost, kot jo izražajo sedanje politične stranke, je za Slovenijo uničujoča.

Zakaj je tako?

Razlogov je več. Eden je tudi v tem, da boj za oblast poteka v zelo rudimentarnih oblikah, saj v naši politiki ni razvite kulture političnega izražanja in delovanja. Gre predvsem za egocentrično izključevanje, v katerem igrajo odločilno vlogo nekateri posamezni politiki ali njihovi vplivni svetovalci iz ozadja. To je bilo vidno tudi pri padcu te vlade – ne samo znotraj koalicije, tudi znotraj ene stranke ni bilo mogoče doseči kohezivnosti. Ko so mi pred dobrim letom štiri politične stranke ponudile, da bi prevzel tehnično mandatarstvo, sem ocenil, da za tehnično vlado niso bile ustvarjene zadostne možnosti, ni bilo potrebne kohezivnosti, vlade, kot bi nastala, pa politično ne bi mogel obvladati, saj ne bi mogel voditi politike, ki ne bi bila tudi moja. V Sloveniji je neverjetno veliko osebnih zamer, ki jih protagonisti politike, bodisi tisti, ki vodijo stranke, ali tisti, ki jim svetujejo, vlečejo še iz časa osamosvajanja.

Vaša stranka se bo morala po volitvah ali pred njimi povezati. Katere stranke so vam najbolj sorodne?

Na to vprašanje še ne morem odgovoriti, kajti želim, in prav je tako, da o tem demokratično odločijo pristojni organi naše stranke. Do teh odločitev bomo prišli v naslednjih dneh ali tednih. Smo pa za zdaj povsem samostojna politična stranka, brez ozadij, brez kapitalskih, klientelističnih in drugih podpornikov. Ljudem bi radi povrnili upanje. Seveda pa ne zavračamo sodelovanja z drugimi političnimi strankami.

Naj vprašam drugače, s kom se ne bi povezali?

Na parlamentarni ravni gre primarno za povezovanje med strankami, ne pa s posameznimi predstavniki teh strank. A če so v nekaterih strankah ljudje, ki so pravnomočno obsojeni ali kako drugače zanesljivo prepoznani kot odgovorni za koruptivna dejanja, to zagotovo ne morejo biti osebnosti, s katerimi bi demokrat sklepal politična zavezništva.

Govorite o Janez Janši in Zorana Jankoviću?

Seveda tudi o njiju. Sam verjamem, da se bodo posamezniki, za katere se bo dokončno in nesporno ugotovilo, da so kompromitirani, umaknili iz politike. Le tako lahko postopno uveljavimo ustrezne demokratične in pravne standarde.

Ravno danes v parlamentu znova teče beseda o koruptivnih sodnikih.

Taka politika ni produktivna, je pogosto celo nespodobna. Ne more biti celotna država ujetnica enega politika, ki je bil pravnomočno obsojen. Ta ima na voljo vsa pravna sredstva, ni pa prav, da se ta zadeva načrtno prenaša v politiko in na ulice. Moralo bi biti nasprotno, kajti prav demokratična politika je tista, ki mora prva pokazati spoštovanje do sodstva in drugih državnih institucij.

Kaj za vas pomeni beseda nacionalni interes?

Nacionalni interes je širok pojem, zadeva vse družbene sfere. Kot narod moramo ugotoviti, kaj je tisto, kar je nujno za naš obstoj in trajnostni razvoj. Brez težav se strinjamo, da so to naravne in kulturne dobrine, da je to tudi slovenski jezik, upravljanje voda, rodovitnih zemljišč, gozdov. Merila postanejo drugačna, ko pridemo, denimo, na področje gospodarstva, privatizacije. O nacionalnem interesu se je doslej govorilo predvsem kot o ekonomski kategoriji, pri čemer se je ta pojem zaradi različnih manipulacij in neznanja povsem zlorabil in razvrednotil. Pri nacionalnem interesu gre za vitalne interese naše države in družbe, ki jih je mogoče dokončno opredeliti le skozi širši in poglobljen družboslovni in humanistični premislek.

Je Slovenija danes tako samostojna, da lahko vodi lastno politiko?

Nobena država ni popolnoma samostojna, svet je globalno prepleten. S tem, ko smo vstopili v EU, smo se zavestno odrekli precejšnjemu delu samostojnosti, ampak seveda za idejo skupnega dobrega. Problem se je pokazal drugje. Kriza je v Sloveniji tako poslabšala stanje v Sloveniji, da smo zdaj izrazito šibki in neugledni. Če bi imeli urejeno javnofinančno sfero, bančništvo, uspešno gospodarstvo, učinkovito javno upravo, če bi bili ugledna, spodobna država brez predznaka korupcije, bi bili enakovredni partner v mednarodnih odnosih. Danes postajamo plen velikih, močnejših. Osebno nisem nacionalist, sem pa domoljub, ki verjame v odprto Slovenijo. V takšno, ki se mora okrepiti, ki mora biti odprta v svet in samozavestna na področju kulture, znanosti, gospodarstva, financ, šolstva in drugod.

Vaš ekonomski svetovalec dr. Aleksandar Kešeljevič kritizira politiko Evropske komisije. Kakšen je vaš odnos do njene politike in do slovenske odvisnosti od Bruslja?

Kot članica EU moramo dopustiti, in če je nujno, upoštevati njihove nasvete in navodila. Toda Evropi in svetu se ne bomo prikupili tako, da bomo vseskozi le pridni in servilni izvrševalci njenih navodil. Iskati moramo svoje poti in predvsem z lastnim delovanjem postati uspešni. Na dolgi rok te nihče ne spoštuje, če nimaš lastnega jaza. To dostojanstvo smo izgubili in si ga moramo v prihodnje povrniti.

Osebnostno se zagotovo uvrščam malce na desno stran. Ko pa gre, denimo, za vprašanja človekovih pravic ali solidarnosti, strpnosti ter enake možnosti, pa sem malce bolj na levi.

Če boste prišli v vlado, boste takoj videli, da je večina proračunskih postavk že določena. Na eni strani je zahteva po uravnoteževanju javnih financ, na drugi sta vrednota socialne države in nizka gospodarska rast.

Ta proces ni nikoli končan. Naša stranka ima predvidenih nekaj konkretnih ukrepov, ki jih še sproti dograjujemo, izboljšujemo. Naše vodilo je, da se lotimo najprej optimizacije stanj in procesov, tako na področju javne uprave, financ, zdravstva, šolstva, sociale in marsikje drugod. Najprej bomo skušali z različnimi pristopi izkoristiti vse možne rezerve, neizkoriščene potenciale in šele nato, če bo res nujno, pristopiti k odločnejšim ukrepom. Naše prvo in temeljno vodilo ne bosta odpuščanje in krčenje, pač pa motivacija, odgovorno vodenje ter predvsem inovativnost in razvoj. Seveda pa bomo že od vsega začetka odločni pri ukrepih, s katerimi moramo zajeziti in presegati korupcijo ter uveljaviti delujočo pravno državo. Slovenija ima ogromno izgub, ki jih povzročajo korupcija, demotiviranost v družbi in negospodarne naložbe. Umetnost vladanja ni v tem, da probleme rešiš na papirju in enkrat za vselej, ampak da se znaš praktično sproti odzivati nanje in dograjevati svojo strategijo in ukrepe.

Kje ste mislili, da boste 13. julija?

Dopusta še nisem načrtoval, poznam pa številne ljudi, ki mi pravijo, da imajo že več mesecev vnaprej rezervirane dopuste in jih na volitve žal ne bo.

Kaj menite o volitvah v času počitnic?

Če razmišljam kot politik, sprejemam pravila igre, saj ne maram samopomilovanja, datum volitev določajo drugi. To je njihova odgovornost. A če govorim kot ustavni pravnik, sem prepričan, da sedanja odločitev o datumu volitev ni bila edina možna. Predsednik republike bi se lahko odločil tudi drugače. Toda zdaj in v tem primeru moje pravno mnenje ne šteje. Ljudje so v anketah že jasno povedali, da datum volitev ni primeren. Sam pa se spomnim ustavnih sporov, ko je bilo problem nekaj deset ali sto volivcev v zaporih, bolnišnicah ali ko je šlo za nekaj tisoč volivcev v tujini – takrat je ustavno sodišče zavzelo stališče, da jim je treba vsekakor optimalno zagotoviti učinkovito izvrševanje volilne pravice. Zdaj, ko gre za desetine tisočev volivcev, očitno pristojni takšne odgovornosti do volivcev niso zaznali. Pomislite, na primer, kaj bi bilo, če bi bile volitve razpisane takrat, ko se je v Sloveniji pojavil žled, ko množica volivcev ne bi mogla priti na volišča. Bi se takrat tudi morali držati vseh že določenih rokov? Imamo seveda tudi znano odločbo ustavnega sodišča glede referenduma 4. maja, pri čemer pa je pomen referenduma neprimerno manjši kot pomen državnozborskih volitev. Skratka, zanimivo bo videti, kaj bo reklo ustavno sodišče. Toda naj ponovim, da se naša stranka na politične igre drugih ne ozira. Na volitve gremo pripravljeni in prepričani o široki podpori.