Odhod delavk iz tovarne

Včasih je bil odhod delavcev iz tovarne nekaj povsem vsakdanjega. Ta prizor smo dobro poznali – delavci skupaj odhajajo iz tovarne. Šihta je konec. Njihovih osem ur je minilo. Toda ko smo nedavno videli odhod delavk iz tovarne Mura, to ni pomenilo, da je minilo njihovih osem ur, ampak da je minilo njihovo življenje. Minila je potreba po njih, po fizičnih delavkah in delavcih, po tovarnah. Njihov odhod iz tovarne je izgledal kot zadnji odhod iz tovarne – kot odhod iz zadnje slovenske tovarne.

Ko ste gledali ta prizor, ste si lahko rekli: kaj so sploh še počele v tisti tovarni? Mar niso njihovih delovnih mest že zdavnaj preselili na kitajske in vietnamske obale, v dežele s cenejšo in manj zahtevno delovno silo, v industrijske cone, v katerih je za delavca brezpravnost edini način konkurenčnosti in preživetja, v okolja brez sindikatov? A po drugi strani: ko so odhajale iz tovarne, pred katero o sindikatu itak ni bilo ne duha ne sluha, so izgledale tako brezpravno, tako nezaščiteno in tako nemočno kot kitajske, vietnamske ali pa bangladeške delavke.

Njihova vdanost v usodo vas je navdala z nelagodjem in jezo. Zakaj so kar odšle? Zakaj so odšle skupaj, a vsaka sama? Zakaj niso stopile skupaj? Saj jih je 1200? Zakaj niso Lukančičeve, ki jih je »kupila«, stresle iz hlač? Saj jih je več kot tisoč? Saj so v absolutni, plebiscitarni večini? Zakaj se potem obnašajo kot manjšina? Zakaj niso stečajnika, ki jih je poslal na cesto, same vrgle na cesto? Saj jih je več kot tisoč? Zakaj niso zavzele tovarne?

Toda obenem ste si rekli: zakaj pa bi sploh zavzele tovarno? Zakaj bi se še naprej mučile s fizičnim delom? Zakaj bi še naprej iz dneva v dan po osem ur tezgarile v tovarni? Bolje je tako! Kdo pa še hoče fizično delati? To delo je mučno, enolično, dolgočasno, utrudljivo, odtujeno, slabo plačano, tako rekoč suženjsko. Da bi moral biti osem ur na točno določenem kraju? Kdo pa še uživa v tem? Mar ni bolje, da se prekvalificirajo? Mar ni bolje, da se preselijo za tipkovnico – tako kot vsi mi? Mar ni bolje, da postanejo kognitivne delavke? Mar ni že čas, da se tudi one preselijo v raj?

V resnici je čas, da pogledamo, kako je kaj v raju. Je res bolje?

Duša na delu

Točno, kognitivni delavci ne delajo več v tovarnah, ampak pred zaslonom, pred računalnikom. In točno, ne ždijo več pred tekočim trakom, ampak pred tipkovnico. Kar je napredek, ne. »Vsi počnemo isto stvar,« pravi Franco Berardi Bifo, avtor sijajne knjige Duša na delu, ki je – v prevodu kognitivca Gašperja Maleja – izšla tudi pri nas. »Sedimo pred zaslonom in pritiskamo na tipkovnico, nato pa ustroj mehanizmov spreminja našo dejavnost v arhitekturni načrt, televizijski scenarij, kirurško operacijo, premik štiridesetih kovinskih zabojev ali catering za restavracijo.«

Med turističnim agentom, tehnikom v naftni industriji, piscem kriminalk, odvetnikom, arhitektom, računalniškim programerjem in prodajalcem v veletrgovini ni torej s fizičnega vidika nobene razlike, vendar »nihče izmed njih ne bi mogel nadomestiti nikogar drugega«. V nasprotju z vsemi temi postfordističnimi kognitivnimi, mentalnimi, visokotehnološkimi delavci, ki delajo s tipkovnicami, je bilo mogoče industrijske delavce vedno nadomestiti z drugimi delavci, saj so vsi opravljali enako delo na enak način – in to potem v nedogled ponavljali. Iz leta v leto – do penzije. Ali pa do smrti.

Ko je industrijski delavec končal šiht, ko je torej oddelal tistih osem ur in ko je zatulila sirena, je bil prost. Lahko je počel, kar je hotel. To je bil njegov čas. Kognitivni delavec pa ni nikoli prost.

To delo so opravljali fizično, manualno, z mišičnim naporom, dušo – svoje možgane, svoj intelekt, svoja čustva – pa so medtem poslali na pašo. Za industrijskega delavca je bilo osem ur mezdnega dela, pravi Bifo, »kot nekakšna začasna smrt, iz katere se je prebudil šele takrat, ko je ob koncu delavnika zatulila sirena«. Njegovo delo je bilo mehansko, repetitivno, razosebljeno, enolično, dolgočasno. Čutil se je razlaščenega individualnosti in ustvarjalnosti. To mehansko delo ni bilo nekaj, s čimer bi se lahko identificiral. Da bi lahko vse to vzdržal, je dušo izklopil. Za tekočim trakom, kjer je ure in ure, dneve in dneve, leta in leta ponavljal tuje, odtujene, osovražene kretnje, z dušo ni imel kaj početi. Zato jo je pustil pred vrati tovarne.

Pri kognitivnem delavcu – pri tistem pred tipkovnico – pa je ravno nasprotno. Kognitivci izklopijo telo. S telesom pred tipkovnico nimajo več kaj početi. Za zaslonom in tipkovnico so potrebni in se zahtevajo izključno njihove kognitivne, mentalne, komunikacijske, inovativne, intelektualne sposobnosti, njihova imaginacija, njihova sposobnost simuliranja fizične materije, njihovo čustvovanje – njihova duša. Ne zahtevajo se fizično preoblikovanje materije, mišični napori, ampak psihični. Prej je bilo na delo poslano telo – zdaj je na delo poslana duša, pravi Bifo.

Kognitivno delo od kognitivca terja stalno vklopljenost duše, stalni vrhunec mentalnih in intelektualnih sposobnosti, stalno možgansko vzburjenost, stalno identifikacijo, stalno umreženost uma, večno mentalno erekcijo. Industrijski delavec je bil telo brez duše. Kognitivec je duša brez telesa. In ker kognitivci ne potrebujejo več telesa, ker je njihovo telo nekoristno in mlahavo, ker so potemtakem v očeh vse bolj anonimnega delodajalca le še neskončni, povsem razpršeni arhipelag virtualnih otokov in digitalnih avtomatizmov (vsak je pač pred svojo tipkovnico, na svojem malem produkcijskem otoku), ni nobene potrebe po zdravstvenem in socialnem zavarovanju, pokojnini in plačanem dopustu. Rajsko! Telo so jim odrezali, dušo pa ugrabili. Zato potrebujejo toliko fitnesa, toliko maratonov, toliko kolesarjenja in toliko spletne don-jonske pornografije.

V resnici je še huje. Kognitivci delo – ždenje pred tipkovnico – pojmujejo kot najpomembnejšo in najbolj personalizirano plat svojega življenja. Kognitivno delo pri njih ne vzbuja občutka odtujenosti, kot ga je pri industrijskih delavcih (odtujenost delu, produktom svojega dela, svoji človeškosti), ampak občutek pripadnosti. Ja, tu je razlika. Industrijski delavci so se ves čas, praktično že od samega »začetka« kapitalizma, borili za skrajšanje delovnega časa, kar jim je s silovitimi in vztrajnimi sindikalnimi boji tudi uspelo – prihod strojev in kasneje informacijskih tehnologij jim je itak obljubljal avtomatizacijo, zamenjavo človeka s stroji in skrajšanje delovnega časa, potemtakem več prostega časa, več časa zase, več užitka. Kognitivni delavec, ta »novi tip delavca«, pa šteje svoje delo »za najzanimivejši del svojega življenja in se torej ne upira podaljševanju delavnika, še več, nagiba se celo k temu, da ga podaljšuje po lastni odločitvi, prostovoljno«. Rajsko.

Ko je industrijski delavec končal šiht, ko je torej oddelal tistih osem ur in ko je zatulila sirena, je bil prost. Lahko je počel, kar je hotel – lahko se je prepuščal svojim malim in velikim užitkom. Spet je lahko vklopil dušo. To je bil njegov čas. Kognitivni delavec pa ni nikoli prost. Stalno je vklopljen. Stalno dela. Vklopljen je tudi, ko ne dela. Stalno ima vklopljeno dušo. Vsak kognitivni delavec živi pač na svojem otoku, na svojem malem digitalnem otoku, če hočete, pred svojo tipkovnico, brez fizičnega stika z delodajalcem ali podjetjem, toda vedno je dostopen in dosegljiv – bodisi prek spleta ali mobilnika, svojega nepogrešljivega, stalno vklopljenega pametnjakoviča. Vedno je na voljo. Kjerkoli in kadarkoli. Vedno se odzove. Na vseh koncih sveta. Nikoli ne ugasne. Stalno je prižgan.

Kognitivci si raje podaljšujejo delovnik, kot da bi živeli. Svoje življenje spremenijo v delovni čas. Paradoks je v tem, da ne vedo več, koliko je vreden njihov delovni čas.

»Mobilnik v nekem smislu uresničuje sanje kapitala, da bi izsesal sleherni možni delec produkcijskega časa natanko v trenutku, ko ga produkcijski ciklus potrebuje; to pomeni, da razpolaga s celotnim delavčevim dnevom, plačuje pa zgolj trenutke mobilnega dela.«

Kapitalizmu so se končno uresničile sanje. Zdaj je končno to, kar je hotel biti. To je kapitalizem! Tisto prej je bila le predzgodovina kapitalizma. Le uvertura. Petting.

Življenje kot delovni čas

In tu je velika ironija: prav v času, ko se je izkazalo, da lahko stroji – digitalni avtomatizmi in mehanizmi, biti, algoritmi – praktično v celoti zamenjajo človeško delo, ko se je torej dokončno izkazalo, da je vse človeško delo dejansko odvečno (in kapitalizem je delal vse, da bi se znebil delavca, ki je le »strošek«, le »parazit«, in ga zamenjal s tehnologijo, inteligentnimi stroji, informatiko, digitalijami, algoritmi), je človeško delo ponovno pridobilo središčni položaj na lestvici družbeno priznanih vrednot in v kolektivni psihologiji.

Toda središčni položaj si je povrnilo na skrajno sprevržen način. Kognitivci, ki jih je ogromno in vse več, si delovnega časa ne skrajšujejo, ampak ga prostovoljno podaljšujejo, s čimer si skrajšujejo čas za užitek, ugodje, izkušnje, spoznavanje, potovanja, čustva, ljubljenje, svobodo, skratka, za življenje, ta največji mogoči dobiček. Zunaj dela, ki ga določajo imperativi »bodi sam svoje podjetje«, »samouresniči se«, »bodi samoiniciativen« in »bodi srečen«, ni več nobene želje, nobene vitalnosti, nobene individualnosti, nobenega užitka. »Delo si je podvrglo ves življenjski čas.«

Ali bolje rečeno, neoliberalni, hipermoderni, postčloveški kapitalizem je tako opustošil družbenost (konec socialne varnosti, konec družbenih jamstev, konec blaginje, materialno osiromašenje ipd.), da so »delavci primorani sprejeti prvobitno izsiljevanje: ali umreti ali delati toliko in na takšen način, kot zahteva gospodar«. Kapitalizem je končno prišel domov. Rajsko.

Še bolj rajsko: življenje, v katerem so vsi obsojeni na tehnološko ponavljanje istega (tipkanje), v katerem je vse človekovo okolje podrejeno digitalni percepciji, v katerem je osvobajajoča moč novih tehnologij le končna rešitev totalitarnih fantazij o uresničitvi istosti in v katerem digitalne matrice in algoritmi nadomeščajo Dogodek, je postalo tako klavrno, tako osiromašeno, tako poteptano, tako sterilno, tako togo, tako pasivno, tako spektakularno puščobno, tako reducirano in tako težko, »da se ga pravzaprav splača zamenjati za denar«.

Kognitivci si raje podaljšujejo delovni čas (ki bolj kot kadarkoli velja za edini kriterij in vir bogastva), kot da bi živeli. Svoje življenje spremenijo v delovni čas. Paradoks je v tem, da ne vedo več, koliko je vreden njihov delovni čas in kateri del njihovega delovnega časa je sploh kaj vreden. »Vsebina dela se mentalizira, hkrati pa se meje produktivnega dela zabrišejo. Sam pojem produktivnosti postane nenatančen: odnos med časom in količino producirane vrednosti je težko opredeljiv, saj z vidika producirane vrednosti vse ure kognitivnega delavca niso enake.« Vse ure industrijskega delavca so bile kakopak enake. Digitalne tehnologije zmanjšujejo človeško energijo, ki je potrebna za proizvajanje tega, kar družba potrebuje, toda samo delo je postalo obenem neizmerljivo. Zato kognitivci svoje življenje spremenijo v delovni čas. Za vsak primer. Rajsko.

»Vtis je, da v medčloveških odnosih, v vsakdanjem življenju, v čustvenem sporazumevanju najdemo vse manj užitka in pomiritve. Posledica te deerotizacije vsakdanjega življenja je investicija želje v delo, ki je pojmovano kot edini kraj narcistične potrditve za posameznika, navajenega dojemati drugega v skladu s pravili konkurenčnosti, torej kot nevarnost, osiromašenje, omejitev, ne pa kot izkušnjo, užitek in obogatitev.« Učinek: desolidarizacija. »Imperativ konkurenčnosti je prevladal pri delu, v komunikaciji ter v kulturi, in sicer preko sistematičnega preoblikovanja drugega tekmeca v sovražnika.«

Zlom neznanskih razsežnosti

Kako duša vseh teh kognitivcev, ki nimajo ničesar razen svoje kognitivne delovne moči, sploh vzdrži to stalno vklopljenost? Kako vzdrži to stalno vzburjenost? Kaj jo drži pokonci? Kako ostaja neprekinjeno hiperstimulirana? Z eno besedo: kako ostaja non-stop konkurenčna? Odgovor dobite, če odgovorite na vprašanje: zakaj so se finančni trgi v zadnjih dveh desetletjih tako obsceno napihnili in pregreli? Da bi vsi tisti kognitivci, ki so delali v finančnem sektorju, ostajali budni, vzburjeni in konkurenčni (in da bi izkoriščali vse svoje razpoložljive umske energije), so potrebovali »močno injekcijo agresivnosti, stanje trajnega elektrošoka, nenehno mobilizacijo psihičnih energij«.

Evforija, ki je zajela tako finance kot življenjski slog nasploh, je bila učinek drog, amfetaminov, psihostimulansov in antidepresivov, posledica »sistematičnega jemanja zdravil z evforičnimi učinki in substanc, ki omogočajo nevroprogramiranje«. Brez zasvojenosti s psihotropnimi substancami ne bi bilo tiste silne nove ekonomije. »Koliko operaterjev new economy preživi brez prozaca, zolofta ali kokaina?« Zahodni menedžerji so ogromno usodnih odločitev sprejeli v »evforičnem« in »lahkotnem« stanju, pod vplivom kemije in psihofarmakov. »Toda organizem ne more v nedogled prenašati kemične evforije in produktivističnega fanatizma; v nekem trenutku začne popuščati.«

Posledica te rajske stalne vklopljenosti – te stalne vzburjenosti, te nenehne pozornosti, motiviranosti in omreženosti, teh pekočih oči in napetih živcev, te virtualne vsepovsodnosti, te stalne kompetitivnosti in avtomatizirane konkurenčnosti, tega stalnega ohranjanja prevlade nad drugimi ljudmi, te odstranitve solidarnosti, skupnosti in fizičnega stika (telesa, materije, družbenosti), te večne eksistencialne prekarnosti, fleksibilnosti, začasnosti, izpostavljenosti in nedoločenosti, tega stalnega občutka neustreznosti, osamljenosti, ponižanosti in izkoriščanosti, te nenehne podrejenosti zakonom trga, te totalne matematizacije in totalitarne ekonomizacije življenja, tega nematerialnega suženjstva, tega stalnega vsiljevanja podjetniškega načela v vsa medčloveška razmerja, tega neoliberalnega zavezništva med dereguliranim kapitalom in pustošenjem rušilne inovativnosti, tega stalnega sprejemanja vsakršnih delovnih razmer, tega življenja v puščavi realnega, teh dogodkov, ki se niso nikoli zgodili, te dominacije mrtvega nad živim, te večne obsojenosti na vlogo vmesnika (v odnosu do digitalnega sveta), te komunikacijske preobremenjenosti in te stalne izpostavljenosti brezmejni hitrosti digitalnega širjenja informacij, ki jih je toliko, da jih ni mogoče obdelati in prebaviti – so panika, tesnoba, depresija, cinizem, nasilje in samomori, ki se širijo s pandemično hitrostjo (na Kitajskem, v deželi ekonomskega buma, si na leto vzame življenje 200 tisoč ljudi, 24 milijonov Angležev jemlje antidepresive itd.).

Panika nastopi, pravi Bifo, ko stvari začnejo potekati prehitro, ko ne zmoremo več dojemati njihovega pomena, recimo njihove ekonomske vrednosti, ko hitrost, intenzivnost in kompleksnost informacijskega toka, ki nas preplavlja, presegajo zmožnost čustvenega predelovanja in napovedovanja. Zato tudi ponudba tako hudo presega povpraševanje: neskončna množica informacij, ki so na razpolago, bistveno presega čas, ki ji ga lahko posveča človeštvo. Informacij – teh novih produktov – je toliko, da jih ne bomo mogli nikoli potrošiti in čustveno predelati. V resnici jih je toliko, da čustveno ne moremo predelati niti svojih najbližjih. Kapitalizem je končno dosanjal svojo idejo o neskončni rasti potrošnje. Rajsko.

Dokler je bila hitrost kapitala enaka hitrosti tekočega traku, je bilo še vse okej, toda ko se je kapital digitaliziral, ko je po zaslugi mikroelektronske tehnologije dobil absolutno globalno hitrost, ko je začel z nadzvočno hitrostjo bežati in se seliti, ga duša – pa četudi stalno vklopljena in vzburjena – ni mogla več ujeti. »Kompleksnost globalne ekonomije izrazito presega vse naše znanje in sposobnost vladanja,« pravi Bifo.

In duša? Nič, srečna, da jo izkoriščajo, teka in panično skače za kapitalom, ga lovi, toda iz tega repetitivnega refrena – iz tega nenehnega kognitivnega stresa, iz tega trajnega stanja elektrošoka – se ne more in ne more izviti, kar jo dela depresivno, utrujeno od samouresničevanja in samoiniciativnosti. Vse to pa ustvarja razmere za »psihični zlom neznanskih razsežnosti«.

Kognitivni delavci ne delajo več v podjetjih in tovarnah, ampak so sami podjetja in tovarne. Niso več skupaj, ampak je vsak sam. Rajsko. Zato tudi ne morejo skupaj oditi iz tovarne.

Zadnji sprehod

Klasično industrijsko delo je užitek ubijalo, tlačilo, onemogočalo. Tudi komunikacijo med delavci je oviralo, drobilo, preprečevalo – delavci so bili pač za tekočim trakom. Klasično industrijsko delo je pomenilo dolgčas, muko. »Zato industrijski delavec ni imel na voljo drugega kraja za socializacijo, kot so bile subverzivne delavske skupnosti, torej politične ali sindikalne organizacije, v katerih so se člani organizirali proti kapitalu.« Tam so kalili kolektivno zavest, solidarnost, slo po spremembah, boljših delovnih razmerah, krajšem delovniku in boljšem svetu.

Kognitariat pa dela in živi v povsem drugačnih razmerah od tistih, v katerih je delal in živel industrijski proletariat – in v katerih je lahko industrijski proletariat razvil in pokazal svojo politično moč. Kognitivci vsega sveta so izumili, razvili in izdelali inteligentne, digitalne, telekomunikacijske, informacijske tehnologije, ki so kapitalu omogočile, da je potem vse kognitivce razpršil ter jim s tem preprečil delitev skupnega delovnega okolja in skupnega delovnega časa. Kar otežuje ali pa že kar onemogoča nastajanje skupne politične sile in skupnega imaginativnega sveta. Možnost spremembe, boljših delovnih razmer in boljšega sveta je zato nična. Kognitivci imajo skupne interese, toda živijo v ločenih virtualnih svetovih in ločenih časovnih pasovih, zato jih ni mogoče niti sindikalno organizirati. Rajsko.

»V zadnjih petsto letih smo delali preveč,« pravi Bifo. Z delom smo tako pretiravali, da nam je družba razpadla. Družba ne potrebuje več dela, več delovnih mest, večje konkurenčnosti, ampak izrazito skrajšanje delovnega časa, pretrganje vezi med delom in prihodkom ter prerazporeditev bogastva, tako da bi lahko vsak človek dobil toliko denarja, kot ga potrebuje za preživetje. »In delo nima nič opraviti s tem.« Ker vrednosti delovnega časa ni več mogoče določiti.

Kognitivni delavci ne delajo več v podjetjih in tovarnah, ampak so sami podjetja in tovarne. Ne delajo več v skupnem delovnem okolju, ampak so razpršeni. Niso več skupaj, ampak je vsak sam. Rajsko. Zato tudi ne morejo skupaj oditi iz tovarne. Tega ne znajo več niti misliti.

Zato so bili kognitivci ob pogledu na delavke, ki so odhajale iz tovarne Mura, verjetno precej začudeni: vau, koliko ljudi gre v eno tovarno! In vau, koliko jih iz ene tovarne pride! Toda ko so gledali te delavke, bi se morali zavedati, da so bile njihovo zadnje upanje. Ko so odšle iz tovarne, so odšle tudi možnosti za spremembo, boljše delovne razmere, krajši delovni čas in boljše življenje.

Do zadnje so držale in branile položaj, toda nihče se jim ni pridružil. Vsi so že mrtvi.