Obleka in pristranskost

Zgodba o ohranjanju videza objektivne nepristranskosti sodnikov je šla predaleč. O pionirski čepici predsednice ljubljanskega okrajnega sodišča Vesne Pavlič Pivk se je na prigovarjanje SDS ukvarjal sodni svet in sodnico opozoril na primerno vedenje. Predsednika sodnega sveta Janeza Vlaja pa so potem obtožili, da naj ne bi bil nič drugačen od nje, saj v gledališču skače po odru zgolj v spodnjicah.

Vlaj pravi, da ga je še najbolj prizadela diskriminacija gledališča, mnenje, da je glumaštvo očitno neko zavrženo početje in manj vredna umetnost. Poleg tega pa še zapisana neresnica, »češ da sem po odru skakal v spodnjicah. To ne drži, v tej predstavi sem oblečen v haljo oziroma kopalni plašč.« Gledališče je, poudarja Vlaj, iluzija, to, kar se dogaja na odru, ni resnični svet. Vse skupaj, pionirska čepica in njegov kopalni plašč, pa je po njegovem mnenju prenapihnjeno.

To drži, čistunstva je vedno več. Spomnimo se vrhovnega sodnika Vasilija Poliča, ki je v prostem času pisal pregrešno literaturo, erotične zgodbice. Če pobrskamo še nekoliko dlje v preteklosti, ne smemo prezreti niti Ljube Prenner. Bila je odvetnica, pisateljica in avtorica prve slovenske kriminalke Neznani storilec. Oblačila se je v moška oblačila. Sodnik mora skrbeti za ohranjanje videza nepristranskosti, predvsem politične. Ima pa pravico do zasebnega življenja. Tudi Pavlič Pivkova in Vlaj.

Vlajeva težava ne sme biti njegova ljubezen do gledališča. Če kaj, je njegova težava, da je nekoč javno pokazal politično pristranskost – ko je leta 2006 skupaj s še štirimi sodniki podprl kandidaturo Franceta Arharja za župana Ljubljane, ki so ga tedaj kandidirale SDS, SLS in NSi.