Posebni dosežki

Res škoda, da so letos nehali podeljevati viktorje za posebne dosežke. Lahko bi ga dobil Ladislav Troha, ki so ga v nacionalkini oddaji Soočenje tik pred referendumom o arhivih izdali živci. Po dobri uri je začel kričati in metati papirje po tleh, da je morala voditeljica Jelena Aščić prekiniti oddajo ter ga odstraniti. Čeprav je Troha vpil, da ne gre in naj ga kar ubijejo, je soočenje, kot smo lahko videli ob ponovnem vklopu, vseeno zapustil živ, pred tem pa še s tal pobral vse papirčke.

Tudi same sebe bi Viktorji lahko nagradili s kipcem za posebni dosežek, ker so preživeli. Marca, ko je bil njihov čas, so jih sicer že skoraj odpisali, a so jih le pometli na prag poletja in iz Ljubljane v Maribor. Brez uvodne rdeče preproge, razkazovanja razkošnih toalet ter sponzorskih avtomobilov. Rebeki Dremelj so pozabili povedati, da letos glamur odpade, zato je na oder prišla s turbanom.

»Neoskarje« je vodil Tadej Toš, katerega šov Državljan Toš na Planetu je bil tak posebni dosežek, da so ga po nekaj oddajah nenapovedano ukinili in ga je moral zaključiti kar med Viktorji. Škoda, da jih ni vodil v duetu s Klemnom Slakonjo, s katerim sta si zelo naklonjena, a ne bi bilo higienično, ker je moral Slakonja dvakrat na oder po nagrado. Toš v solo izvedbi nima za dve uri štosov. Če smo iskreni, jih nima niti za pol ure. Njegova nosilna fora je bila ta, da je zavpil »Pazi, Sazas gre!« vsakič, ko je začel peti kak komad.

In če so nas Viktorji včasih razvajali s slovenskimi glasbeniki, ki so se v nepričakovane kombinacije združevali posebej za to priložnost, so nam tokrat postregli z Zdravkom Čolićem ter za konec z Alfijem Nipičem, ker je ravno dobil viktorja za življenjsko delo. Nemara so bili Viktorji v Mariboru samo zato, da nacionalki ni bilo treba plačati potnih stroškov Tošu, Nipiču in Partljiču.

O majhnosti in zatohlosti naše medijske mlakuže priča tudi to, da so bili vsi trije nominiranci za najboljšega voditelja informativne TV-oddaje iz Odmevov. Zmagal je Slavko Bobovnik, ki v Maribor ni prišel, Toš pa ni mogel prehvaliti pričeske Rosvite Pesek, saj je po njegovem nekaj najboljšega, kar se je v lanskem letu zgodilo televiziji. Na Viktorje je žal ni prinesla.

Istega dne se je poslovil Jurij Gustinčič, ki je viktorja za življenjsko delo dobil pred petnajstimi leti. Na odru novinarski legendi ni nihče izrazil spoštovanja, čeprav je bil pred tem prva novica v Dnevniku. Večer zatem so se starosti na nacionalki poklonili s ponovitvijo odličnega dokumentarca 20. stoletje Jurija Gustinčiča.

V ponedeljek so spominski prispevek o nekdanjem kolegu uvrstili na sam rep Dnevnika, kar je za novico o odpoklicu veleposlanika Balažica iz Avstralije, oplemeniteno z naštevanjem posebnih dosežkov preostalih naših odpoklicanih veleposlanikov, delovalo milo rečeno bizarno. A Gustinčič bi znal prenesti tudi to.