Rockovska ekstaza

Čeprav se zdi, da se v zadnjih letih, podobno kot drugod po (zahodnem) svetu, tudi slovensko občinstvo raje kot na »klasičnih« koncertih množično zabava na (elektronskih) rejvih, nastopi rockovskih veljakov z vidika celovite koncertne izkušnje še vedno zasenčijo vse druge glasbene dogodke. To se je spet potrdilo minuli ponedeljek, ko je v razprodanih Križankah po dobrih desetih letih ponovno nastopila kalifornijska zasedba Queens of the Stone Age (QOTSA). Občinstvo je skupaj z Joshem Hommom in njegovimi kolegi dve uri prepevalo, kričalo, in če bi bila streha nižje, bi jo ubrano dviganje rok verjetno spravilo s temeljev.

Nazadnje smo podobno razpoloženje na istem prizorišču doživeli ob nastopu zasedbe Grindermanter nekoliko bolj butičnih koncertih Fantômas in Melvins, torej zasedb, ki jih s QOTSA družijo energičen, testosteronski rock, mojstrsko obvladovanje inštrumentov, ob katerem se ti naježijo vse dlake, in seveda njihova kulska, »dol mi visi za vse« odrska poza.

Skupina QOTSA je v Ljubljano prišla predstavit šesti album ... Like Clockwork, s katerim se je kmalu po izidu znašla na prvem mestu Billboardovih 200, na drugem mestu britanskega charta, pokasirala je nominacijo za grammyja in hkrati navdušila še glasbene kritike, ki so ploščo označili za vrnitev k Hommovim koreninam. Kot je pri Hommu v navadi, je v studio tudi tokrat povabil števile zvezdniške kolege; bolj ali manj stalne sodelavce Dava Grohla, Trenta Reznorja in Marka Lanegana, spore je očitno razrešil z Nickom Oliverijem, vsak svoj pečat pa sta na plošči pustila tudi Elton John in Alex Turner, frontman Arctic Monkeys. Vseh naštetih v Ljubljano sicer ni bilo, so pa Homma spremljali njegovi preverjeni koncertni pajdaši, ki so QOTSA povzdignili med najbolj čislane koncertne rock atrakcije.

Žal je v ponedeljek nekulsko »dol viselo« predvsem tonskemu mojstru. V bolj umirjenih, baladnih skladbah je sicer še šlo, takoj ko so skupaj zarezale tri ali štiri kitare, pa se je pojavila polhrupna zmeda, iz katere smo bolj ali manj le intuitivno lahko razbrali, da v resnici poslušamo vrhunski bend. Pri kakšni drugi zasedbi to morda niti ne bi bilo tako moteče, toda QOTSA si je (koncertni) renome pač v veliki meri ustvarila z izvedbenim perfekcionizmom.

Za nameček je Homma skoraj povsem preglasilo občinstvo, a če bi se nad tem običajno zmrdovali, lahko tokrat v veliki meri zasluge za še en koncertni presežek pripišemo prav izjemnemu odzivu. Ko se drenjaš, skačeš in uživaš skupaj z nepregledno množico somišljenikov, še toliko bolj, če je to v koncertno idealnih Križankah. Potem ti koncert kljub kakšni pomankljivosti pač ostane v lepem spominu. Kaj bi šele bilo, če bi bilo optimalno še ozvočenje ...