Swans: To Be Kind

Ko se je Michael Gira odločil, da bo po trinajstletni pavzi znova ustanovil in zagnal svoj življenjski projekt, skupino Swans, je bil marsikateri oboževalec tega newyorškega benda, ki je na začetku osemdesetih skupaj z ostalimi no wave soborci tvoril nekakšen nihilističen odgovor na tedaj prevladujoči postpunk in punk val, v velikih dvomih. Zakaj?

Predvsem zato, ker se vnovične ustanovitve nekoč kultnih skupin pogostokrat zgodijo nenapovedano, z izidom novih glasbenih materialov (ali celo kompilacij), ki jih spremlja večja koncertna turneja, nato pa počasi poniknejo. Pa tudi zato, ker Swans nikoli niso imeli stalne zasedbe, saj so se člani skupine nekoč menjavali z vsakim albumom.

Toda My Father Will Guide Me Up A Rope To The Sky (2010) je bil več kot odličen plošček, na katerem nam je Gira skupaj z nekdanjimi sodelavci iz zgodnje faze benda odločno dokazal, da nima namena zgolj obujati spominov na pretekle uspehe enega izmed vplivnejših bendov osemdesetih in devetdesetih let, temveč nadaljevati tam, kjer se je zgodba zasedbe končala. Seveda pa Gira tudi med odsotnostjo Swansev ni počival, saj je imel solistične projekte, kakor tudi projekt-skupino Angels of Light, ki pa očitno ni zadovoljila njegove zvočne radovednosti in izraznosti.

Če je povratniška plošča predstavljala lepo presenečenje, je The Seer (2012) še bolj zarezala v globino temačnosti, pri tem pa je le poskušala poiskati svetlo na koncu dve uri trajajočega tunela, ki se je z znanimi eksperimentalnimi, nadžanrskimi pristopi ukvarjal z različnimi platmi človeške osebnosti in duhovnosti.

To Be Kind predstavlja nadaljevanje albuma epskih razsežnosti, kakršen je bil The Seer, saj gre znova za album, ki traja več kot dve uri, z dolgimi, sicer minimalističnimi, a kljub temu dobro strukturiranimi skladbami, ki ne predstavljajo zgolj edinstvenega zvočnega doživetja, saj je glasba Girove skupine znana po tem, da prebudi in (dobesedno) premika tudi druga čutila v poslušalčevem telesu.

To predvsem velja za skladbo Bring The Sun/Toussaunt L’Ouverture, štiriintridesetminutno epopejo eksperimentalnega rocka z repetitivnimi kitarskimi riffi, trajajočimi noisovskimi izbruhi in ostalimi zvoki, ki zapolnijo nekakšen prikaz človeškega trpljenja, kot ga vidi (ali sliši) Michael Gira.

Sicer se tudi ostale skladbe vrtijo okrog podobne izraznosti, ki bolj spominja na moderno gledališko predstavo kakor na glasbeni album, a ravno v tem tiči kakovost Girove ustvarjalnosti, ki pogostokrat temelji na nepredvidljivosti, navideznem kaosu, glasnih noisovskih izbruhih in poglobljenih, teatralnih besedilih.

Zato je To Be Kind, čeprav gre za težko poslušljivo ploščo, eno večjih glasbenih presenečenj letošnjega leta, in obvezno »čtivo« za vse ljubitelje robnih glasbenih žanrov.