Boštjan Jazbec

»Zahtevati od bank, naj posojajo denar pretirano zadolženim podjetjem, bi pomenilo ponavljanje starih napak«

Slovenija ni več med najbolj problematičnimi članicami Evropske unije. Gospodarska rast se krepi, tujci povprašujejo po naših izdelkih, zadolževanje države se je občutno pocenilo. Po oceni Evropske komisije smo celo v boljšem položaju kot Finska in Nizozemska, prva se je v težavah znašla, ker je ugasnila Nokia, druga zaradi velikega deleža hipotekarnih posojil. Toda to še ne pomeni, da smo rešeni. Čaka nas še dolgotrajen in mučen proces razdolžitve podjetij, saj je to pogoj za novo kreditno rast, opozarja guverner Banke Slovenije dr. Boštjan Jazbec.

Ste presenečeni, da se je kljub izdatni dokapitalizaciji bank in prenosu slabih terjatev na slabo banko še dodatno zmanjšalo kreditiranje gospodarstva?

Najprej razčistiva, kaj dokapitalizacija bank sploh pomeni. Zaradi nevračanja kreditov bi se banke lahko znašle v položaju, ko varčevalci ne bi mogli kadarkoli v banko po svoj denar, Banka Slovenije je zato zahtevala njihovo dodatno dokapitalizacijo. Naš namen je bil zagotoviti vsaj srednjeročno stabilnost bančnega sistema. To pa še ne pomeni, da smo z dokapitalizacijo prižgali zeleno luč za nova kreditiranja. Kakršnokoli povečano novo kreditiranje v razmerah, ko so podjetja še vedno zadolžena, bi bil znak za alarm. Bank ne moremo silili, naj ponavljajo napake, zaradi katerih so se znašle v težavah in zaradi katerih smo jih morali reševati vsi davkoplačevalci.

Saj ne pravim, da morate banke siliti v brezglavo kreditiranje. Ampak zakaj se dopušča, da udobno sedijo na kupu denarja, ki so ga dobile od države, namesto da bi podjetjem zagotovile vsaj obratni kapital? Trimo je pred stečajem, ker mu banke upnice, ki so hkrati njegove lastnice, niso pripravljene zagotoviti nekaj milijonov evrov, da bi lahko normalno posloval ...

V Sloveniji smo tranzicijo izpeljali drugače kot v preostalih evropskih državah in še pomešali odgovornosti lastnikov in menedžerjev. V večini slovenskih podjetij so namreč menedžerji hkrati tudi lastniki. Ko v medijih razpravljate o kreditnem krču, so praviloma izpostavljeni samo primeri podjetij, ki kreditov niso sposobna odplačevati. Problem teh podjetij se skuša socializirati, češ, kako hude bodo posledice morebitnega stečaja. Gre za nacionalno histerijo, da je treba rešiti vsako podjetje in da mora vsako podjetje, ki misli, da si zasluži kredit, kredit tudi dobiti. Nihče pa ne želi razpravljati o vzrokih, zaradi katerih so podjetja prišla v težave. Zahtevati od bank, naj posojajo denar pretirano zadolženim podjetjem, bi pomenilo ponavljanje starih napak. Razdolžitev podjetij je ključen pogoj za novo kreditno rast in tudi za gospodarsko rast v Sloveniji.

V primeru Trima so banke upnice podpisale program prestrukturiranja, s katerim so se zavezale, da bodo podjetju zagotovile jamstva, zdaj pa obljube ne držijo ...

Za vsako prestrukturiranje podjetij v Sloveniji je potreben svež kapital. Vendar zasebnega kapitala v Sloveniji ni, obstaja le davkoplačevalski denar. Nihče noče odkrito povedati, da je skoraj nemogoče prestrukturirati podjetja, ne da bi njihovi dosedanji lastniki izgubili svoje vložke.

Gospodarsko rast je mogoče dolgoročno vzdrževati samo, če gradiš na lastniškem kapitalu. Mi pa smo celoten slovenski razvoj gradili na dolžniškem kapitalu.

Naj se potemtakem podjetja, kot sta Trimo in Cimos, pusti propasti? Tu gre vendar za več tisoč delovnih mest! Trimo ima dobre izdelke, naročnike, zakaj bi tako sposobno podjetje pustili na cedilu?

Če je tako sposobno, kako je potem sploh lahko zašlo v težave? Očitno je nekdo sprejel napačne odločitve, preveč energije je vložil v to, da bi podjetje lastniško obvladoval, namesto da bi se ukvarjal z razvojem podjetja in zaposlenimi.

Ne trdim, da ni bilo napak. In razumem, da banke ne opravljajo karitativne dejavnosti. Se mi pa ne zdi pametno, da se neko podjetje kaznuje zaradi napak bivše uprave, namesto da bi se skušalo rešiti pred stečajem.

Ne gre za kaznovanje. Gre za to, kako racionalno prepričati nekoga, da denar vloži v podjetje, ki je naredilo premalo za to, da bi prestrukturiralo svoj dolg. Banke upnice in slaba banka skušajo s prestrukturiranjem dolga priti do točke, ko bo podjetje sposobno najemati nove kredite in zagnati proizvodnjo. To je edini način, ki lahko dolgoročno zagotavlja pozitivne učinke. V nasprotnem primeru bi šlo za Karitas, seveda na račun večje obremenitve davkoplačevalcev. Razvoj gospodarstva lahko še naprej peljemo tako, kot smo ga doslej. Je pa treba jasno povedati, kdo bo to plačal. V tem trenutku je na voljo samo davkoplačevalski denar. Za tuje vlagatelje nismo zanimivi, manjkajo nam politična predvidljivost, jasna strategija in tak pravni sistem, ki bi omogočal zaščito potencialnih vlagateljev.

Saj so tudi v drugih državah ključna podjetja reševali z davkoplačevalskim denarjem. ZDA so namenile na milijone dolarjev, da so pred propadom reševale svojo avtomobilsko industrijo.

Predstavnica vseh davkoplačevalcev je vlada. Vlada je torej tista, ki se mora odločiti, kaj bo naredila s premoženjem. Če misli, da je dolgoročno boljše, da podjetja ostanejo v slovenski lasti, s tem ni nič narobe, ampak naj potem jasno pove tudi, koliko nas bo to stalo. V Sloveniji smo se več let, če ne celo desetletij, trudili, da ne bi imeli tujih investicij. Ne trdim, da so tuje investicije boljše od domačih. Pravim le, da je gospodarsko rast mogoče dolgoročno vzdrževati samo, če gradiš na lastniškem kapitalu. Mi pa smo celoten slovenski razvoj gradili na dolžniškem kapitalu. Slovenija je po pritoku tujega kapitala popolnoma primerljiva z drugimi evropskimi državami. Toda večina tujega kapitala je k nam pritekla v obliki dolga, ki ga moramo zdaj vračati. Druge države so vodile bolj smiselno in odprto politiko do neposrednih tujih investicij, zato danes težave podjetij rešujejo njihovi zasebni lastniki. Pri nas pa ta strošek na koncu vedno pade na ramena davkoplačevalcev. Začuden sem nad tem, kako so nekateri presenečeni, da moramo vračati v preteklosti najete kredite. Slovensko gospodarstvo se je od leta 2008 do danes razdolžilo v znesku več kot enajst milijard evrov, se pravi, da smo dobro tretjino slovenskega BDP-ja namenili vračanju kreditov, najetih pred izbruhom finančne krize. Hkrati pa še vedno nismo naredili nič za to, da bi razvoj gradili na lastniškem kapitalu. Še vedno, tudi če pogledamo zadnje ukrepe Evropske centralne banke, vse temelji na povečevanju kreditiranja. Ampak če bomo še naprej brezglavo kreditirali, se bomo čez nekaj let znašli v enaki zanki, kot je ta, iz katere se skušamo rešiti danes. Sicer pa se finančne krize dogajajo, pravo vprašanje zato ni, ali bo prišla še kakšna finančna kriza, pač pa, kakšno pojavno obliko bo imela.

Tudi ECB očitno meni, da so banke pri kreditiranju pretirano previdne, saj sicer ne bi uvedla negativne obrestne mere na depozite v svoji banki, s čimer banke odvrača od parkiranja denarja pri ECB in jih sili k večjemu kreditiranju podjetij.

Vprašajte se, komu bi vi posodili svoj denar. Verjetno tistemu, za katerega predvidevate, da vam ga bo lahko vrnil. Če banke presodijo, da neko podjetje ne more vračati denarja, ne bodo želele sodelovati pri njegovem prestrukturiranju, pa četudi obstajajo zdravorazumski razlogi, da to podjetje preživi. Banke se odločajo tako, kot same mislijo, da je najboljše. O tem ne more odločati Banka Slovenije. Če bi to storila, bi prestopila svoje pristojnosti. Ne smemo se vtikati v poslovni odnos med bankami in podjetji. Vem, da nekateri to od nas pričakujejo, ampak to kaže samo na nerazumevanje tega, kaj centralna banka lahko počne. Vlogo morajo prevzeti lastniki, to pa so pri nas davkoplačevalci oziroma država. Zaradi težav, ki so v zasebnem sektorju nastale zaradi nezmožnosti vračanja kreditov, se v Sloveniji povečuje delež državne lastnine. Z modelom državne lastnine ni sicer nič narobe, ampak priznajmo si, da v drugih državah težave rešujejo manj na plečih davkoplačevalcev. Pri nas je prav zaradi kolektivne odgovornosti, ko smo odgovorni vsi, v resnici pa nihče, težko izpostaviti tistega, ki bo prevzel krmilo pri prestrukturiranju podjetij.

Imamo težavo s kratkim rokom trajanja vlad. Investitorji nas ne jemljejo resno. Na koncu se vedno vrnemo k edinemu viru, ki nam je na voljo, to pa je davkoplačevalski denar.

Se strinjate vsaj z oceno, da so banke pretirano previdne pri kreditiranju?

Večja zadržanost bank je do neke mere razumljiva. V splošni histeriji, da so za vse krivi samo bankirji, in po očitkih, ki so na vlado in Banko Slovenije leteli po lanski dokapitalizaciji bank, je težko pričakovati, da bodo bankirji na vrat na nos hiteli v nove kreditne posle in tvegali, da se izpostavijo kritikam vsevednežev, ki en dan komentirajo poplave, že naslednji dan pa finančno stabilnost, hkrati pa se po otroško čudijo, zakaj se njihovi sklepi ne jemljejo resno. Po tako velikih pretresih, kot jih je v zadnjih mesecih doživelo slovensko bančništvo, ni mogoče pričakovati, da bodo banke takoj spremenile svoj poslovni model. Na Banko Slovenijo naslavljajo vprašanje, kdaj bodo mlade družine dobile kredite. Odgovor je preprost: banke jim bodo pripravljene posoditi denar takrat, ko bodo starši zaposleni v podjetjih z odgovornimi lastniki, ki bodo skrbeli za razvoj, plačevali vse prispevke in omogočali zaposlitev za nedoločen čas.

Je prisilna poravnava res najboljša rešitev za Cimos? Iz izkušenj vemo, da se prisilne poravnave v Sloveniji praviloma končajo s potopom podjetij ...

Če banke presodijo, da bi z vlaganjem sredstev v prezadolženo podjetje zgolj povečale dolg do podjetja, saj denarja ne bo sposobno vrniti, ni smiselno, da ga še naprej brezskrbno kreditirajo. To bi pomenilo, da ravnajo v nasprotju z interesi davkoplačevalcev, ki smo banke reševali pred stečajem. Od bank ne moremo pričakovati, da bodo čez noč prestrukturirale podjetja, hkrati pa jim bodo dajale nove kredite. Večkrat sem že javno predlagal, da bi bilo državni holding smiselno prepustiti v upravljanje profesionalnim upravljavcem. Tako bi dokazali, da smo ustavili prakso slabega upravljanja državnega premoženja, politiki bi onemogočili neposredno vpletanje v odločitve podjetij, predvsem pa nam ne bi bilo treba na vrat na nos privatizirati vseh podjetij. Mogoče bi nam celo uspelo prepričati kakšnega investitorja, da denar vloži v prestrukturiranje podjetij. Žal pa o tem predlogu nihče noče resno razpravljati. Zgodba državnega holdinga se še vedno vrti samo okoli vprašanja, kdo bo v upravi in nadzornem svetu holdinga. Bomo s tem rešili problem korporativnega upravljanja? Mislim, da ne. Na ta način ne bomo obrnili slike slovenskega gospodarstva, pri čemer je treba reči, da ta slika sploh ni tako katastrofalna, kot se morda zdi. 75 odstotkov slovenskega gospodarstva izvozimo, se pravi, da je 75 odstotkov slovenskega bruto domačega proizvoda mednarodno konkurenčnega. Žal teh 75 odstotkov BDP-ja ustvari zgolj manjši del podjetij.

Torej smo na pravi poti?

Zadnji podatki kažejo, da se slovensko gospodarstvo obrača v pravo smer. Donosi na slovenski javni dolg so strmoglavili, kar pomeni, da se danes zadolžujemo bistveno ceneje. Drugo vprašanje pa je, za kakšen namen se zadolžujemo. Če se zadolžujemo samo zato, da pokrivamo pretekle napake, se nam bo to prej ali slej maščevalo, saj bomo potrebovali več in več kreditov. Če pa se zadolžujejo zato, ker imamo jasno strategijo, kaj z državo nameravamo narediti v srednjeročnem obdobju, je to dobro. Imam pa občutek, da nihče nima jasne strategije, kam naj gre Slovenija v naslednjih petih letih. Poleg tega imamo težavo s kratkim rokom trajanja vlad. Investitorji nas ne jemljejo resno. Na koncu se vedno vrnemo k edinemu viru, ki nam je na voljo, to pa je davkoplačevalski denar. Hkrati pa imamo množico zahtev: da moramo biti socialna država, da moramo zagotavljali enakopravnost, da moramo zmanjšati socialno razslojenost ... vse to so sicer uresničljivi cilji, toda nekdo jih mora plačati. Nihče od tistih, ki kričijo, kaj vse da bi morali narediti, ne pove, kako naj bi to naredili. Če mislijo, da se to lahko naredi na račun vseh davkoplačevalcev, naj to odkrito priznajo.

Evropska komisija nam je še marca očitala »presežna ekonomska neravnovesja«, tri mesece pozneje je ta očitek izpuhtel. Zdaj nam očitajo korupcijo. Zdi se, kot da se sproti izmišljujejo, kaj bi nam še lahko očitali ...

Zmeraj nas moti, če dobimo zahteve ali priporočila od zunaj. Nikoli pa se ne vprašamo, ali niso te zahteve in priporočila morda za nas koristni in bi jih bilo smiselno upoštevati. Če bi bili res neproblematični, bi iz Bruslja namesto priporočil dobili razglednico z lepimi pozdravi. V resnici gre bolj za to, kaj sami želimo narediti, da bomo živeli bolje. Dejstvo je, da je del slovenskega gospodarstva izrazito nekonkurenčen in stroškovno neučinkovit, da imamo v mnogih podjetjih težave z odgovornim lastništvom in da imamo probleme z odgovornim upravljanjem dela gospodarstva, ki je pod neposrednim ali posrednim nadzorom države. To so naše nevralgične točke.

Vsi se strinjamo, da je upravljanje državnih podjetij v Sloveniji slabo. Vprašanje pa je, ali je rešitev res v prodaji podjetij tujcem, in to celo tistih podjetij, ki kljub krizi ustvarjajo dobiček in z davki polnijo državno blagajno. Multinacionalke resda povečujejo učinkovitost podjetij, ki jih kupijo, toda to dosežejo pretežno z odpuščanjem. Odkar je Deutsche Telekom prevzel Hrvatski Telekom, se je število zaposlenih prepolovilo, dobiček pa odteka v tujino. Tuji lastniki niso nujno nebeška mana.

Nikoli nisem trdil, da so tuji lastniki boljši od domačih, vedno sem poudarjal le, da so odgovorni lastniki boljši od neodgovornih. Kdo pa se pri nas sploh počuti odgovornega za vodenje nekega državnega podjetja? Je to vlada, je to Slovenska odškodninska družba ali je to državni holding? Pri nas ni jasno, kdo je v resnici upravljavec državnega premoženja. Od tod izvira tudi vprašanje odgovornosti uprav in nadzornih svetov podjetij, pa tudi odgovornost kreditorjev, saj tudi te v končni fazi nadzoruje vsakokratna vladajoča elita.

Slovensko gospodarstvo za zdaj nad vodo drži odličen izvoz ...

Slovenija danes ni več med najbolj problematičnimi članicami evroobmočja. Danes sta to Finska in Nizozemska, ki imata slabše gospodarske napovedi od Slovenije. Nekaterim niti to ne zadošča. Pravijo: vse temelji le na izvozu. Ja na čem pa naj bi temeljilo? Slovensko gospodarstvo je odprto in pretežno izvozno usmerjeno. Rastemo, ker nekdo želi kupiti naše proizvode. Ko bomo k temu dodali še povečano domače povpraševanje, bomo rasli še hitreje. Po mojem smo v Sloveniji izpeljali učbeniški primer reševanja krize. Najprej smo stabilizirali finančni sektor, na tej podlagi pa nadaljujemo s prestrukturiranjem realnega sektorja. Ne smemo pa biti neučakani. Težave so se v Sloveniji kopičile leta, zato jih ni mogoče odpraviti čez noč. Dejstvo pa je, da gremo v pravo smer. Žal v javnost pridejo samo primeri podjetij, pri katerih se zapleta, v resnici pa je kar nekaj podjetij, pri katerih prestrukturiranje poteka gladko.

Države, ki so jih mednarodni kreditorji še pred letom dni videli kot zelo tvegane, se danes zadolžujejo po cenah, precej nižjih kot pred krizo. To velja tudi za Slovenijo. Toda dolžniška kriza v državah z evrom ni danes nič boljša kot pred krizo. Večina držav je še bolj zadolžena. Je sploh realno, da bodo kdaj v celoti sposobne vrniti nakopičene dolgove? Ali ne bi bilo najbolj smiselno, da bi močno zadolžene države enostavno rekle: ne bomo vrnile dolgov, odpišite nam jih v celoti?

Kako je ta problem rešljiv, vam ne znam natančno odgovoriti. Ena od možnosti je gotovo ta, ki jo predlagate: da se vsi dolgovi odpišejo in se začne šteti znova. Druga rešitev je višja gospodarska rast. Brez dvoma pa zadolženosti držav zbuja skrb. Slovenija ni edina država, ki ima težave s prezadolženostjo podjetij. Tudi tiste evropske države, ki so bile v programu trojke, se še vedno soočajo z ogromnimi dolgovi.

Slovenska podjetja so od leta 2008 do danes zadolženost znižala samo za pet odstotnih točk, na 85 odstotkov BDP-ja. Ali razdolžitev poteka prepočasi?

Kot veste, smo s stabilizacijo finančnega sistema preveč mečkali, vse do decembra lani. Poleg tega so se terjatve na slabo banko prenesle šele letos januarja, pa še to samo iz NLB in NKBM, za prenos terjatev iz Abanke in Banke Celje pa se še vedno čaka na odločitev Evropske komisije. Ko bodo prenesene tudi terjatve iz Abanke in Banke Celje, in upam, da tudi iz Probanke in Factor banke, bo imela slaba banka dovolj kritične mase slabih terjatev, da bo lahko hitreje in učinkoviteje izpeljala postopke prestrukturiranja podjetij. Nekateri trdijo, da bi morali Probanko in Factor banko poslati v stečaj, drugi pa, da s tema bankama ni bilo nič narobe in da njuna likvidacija ni bila potrebna. Vsi pa pozabljajo, da sta imeli banki hude likvidnostne težave, zaradi česar tisti, ki so pri njiju imeli odprte račune, ne bi mogli dobiti svojih prihrankov, če na pomoč ne bi priskočila država. Ključna naloga vsake centralne banke je varnost depozitov. Zato težko razumem kritike, ki Banki Slovenije očitajo, da ne opravlja svojega dela. Povejte mi en primer varčevalca, ki je v katerikoli slovenski banki izgubil svoj depozit. Ne boste ga našli.

Slaba banka bo torej šele s prenosom slabih terjatev iz Abanke, Banke Celje, Probanke in Factor banke dobila tako velik lastniški vpliv v podjetjih, da bo lahko učinkovito upravljala prevzeto premoženje?

Na splošno velja, da mora imeti slaba banka po novi zakonodaji v podjetju vsaj 50-odstotni lastniški delež, da lahko učinkoviteje izpelje prestrukturiranje podjetja. Zakaj je bila postavljena ta meja, morate vprašati zakonodajalca. Morda pa so bili v ozadju skriti interesi, zaradi katerih se postopki danes vlečejo dlje, kot bi se lahko.

Hočete reči, da je zakonodaja namenoma napisana tako, da ščiti stare lastnike, torej prav tiste ljudi, ki so podjetja spravili na rob propada?

Tako se zdi.

Zakaj se na slabo banko niso prenesle vse slabe terjatve iz NLB in NKBM?

Sprejeta je bila odločitev, da se prenesejo samo tiste slabe terjatve, pri katerih so udeležene vse štiri banke, torej NLB, NKMB, Abanka in Banka Celje. Tako se skuša doseči kritična masa slabih terjatev, ki bi omogočila hitrejši postopek prestrukturiranja podjetij. Poleg tega je bilo zaradi zelo prepletenega lastništva v slovenskih podjetjih pogosto težko ugotoviti, kdo je pravi lastnik. V nekaterih razvpitih primerih se je lastništvo iz enega na drugo podjetje prenašalo samo zato, da se je izigravala zakonodaja. V takšni situaciji na slabo banko ni bilo mogoče prenesti vseh slabih terjatev. Če bi odločali danes, bi seveda skušali prenesti več. Če me boste o tem vprašali čez leto dni, upam, da vam bom lahko rekel, da dodatni prenosi niso potrebni, ker bo večina dolga prestrukturiranega. Če pa ne bo tako, bodo res potrebni dodatni prenosi. Ker imamo opraviti z gospodarskimi subjekti, ki so nujno vezani na proračun, vedno znova trčimo ob omejitve, ki izhajajo iz EU-pravil o dodeljevanju državne pomoči. Paradoksalno je, da so v Bruslju bolj zaskrbljeni, kaj počnemo z denarjem davkoplačevalcev, kot pa smo zaskrbljeni sami.

Smo davkoplačevalci premoženje, ki je bilo preneseno na slabo banko, preplačali ali ne? Sprašujem zato, ker namerava slaba banka 80 odstotkov vsega portfelja, ki ga je prevzela od bank, ponovno ovrednotiti, saj meni, da so bile prevzemne cene bistveno višje od poštenih vrednosti.

Ocenjevanje nekaterih zavarovanj za bančne kredite je precej subjektivna stvar. Če nimate kupca za hišo, je njena tržna vrednost nič. Ocenjevanje upošteva tržne zakonitosti. Gotovo se spomnite očitka, da so bile ocene zavarovanj, ki so jih v slovenskih bankah opravili tuji cenilci, prenizke. Zdaj pa vidimo, da so bile te ocene očitno še previsoke.

Paradoksalno je, da so v Bruslju bolj zaskrbljeni, kaj počnemo z denarjem davkoplačevalcev, kot pa smo zaskrbljeni sami.

Slaba banka odlaša s prodajo nepremičnin, kar pomeni dodatne stroške za davkoplačevalce zaradi vzdrževanja praznih stanovanj.

Slaba banka zadržuje prodajo nepremičnin, ker ne želi, da bi bila cena še nižja, kot je že sicer. Stanovanja nameravajo na trg poslati šele, ko bodo presodili, da je trenutek optimalen.

Ali ni bila v primeru Celovških dvorov optimalna cena dosežena z javnim zbiranjem ponudb za posamezna stanovanja? Se vam zdi res verjetno, da bo slaba banka dosegla višjo ceno od te, ki jo je že ponudil trg?

Zaupajmo odločitvam strokovnjakov slabe banke. Imamo dovolj drugih težav, s katerimi se lahko ukvarjamo. Četudi se zdi drugače, Banka Slovenije nima neposrednega vpliva na dogajanje v slabi banki,

Čeprav imamo v državi politično krizo, ni videti, da bi finančni trgi to opazili, kar je nenavadno, kajti na prejšnje pretrese na politični sceni so se praviloma odzvali z znižanjem bonitetne ocene državi. Kako si razlagate njihovo tokratno prizanesljivost?

Po mojem je glavni razlog v tem, da nam je uspelo stabilizirati finančni sistem. Čeprav v delu slovenske javnosti obstaja kritična ocena, da so bili stresni testi opravljeni na čudnih predpostavkah in smo bili pregrobo ocenjeni, smo prav s padcem cene zadolževanja dobili potrditev, da je bila dokapitalizacija nujna. Z njo smo finančnim trgom pokazali, da slovenske banke vsaj do leta 2016 ne bodo imele resnih težav pri zagotavljanju finančne stabilnosti. Bonitetne ocene praviloma odražajo sposobnost gospodarstva, da vrača dolg. Finančni trgi očitno ocenjujejo, da je slovensko gospodarstvo srednjeročno sposobno poravnavati svoje obveznosti in da tega ne ogroža niti politična nestabilnost.

Kapitalska ustreznost NLB in NKBM precej presega zahtevano. Ali to pomeni, da je bila lanska dokapitalizacija bank prebogata?

NLB in NKBM sicer presegata minimalno kapitalsko zahtevo regulatorja, še vedno pa sta pod povprečjem evroobmočja. Zato je očitek, da sta bili pretirano dokapitalizirani, neutemeljen. Stresni testi so bili narejeni za obdobje treh let, z njimi se skuša napovedati, kaj se v Sloveniji lahko zgodi v najslabšem primeru. Na primer, kaj se zgodi, če se bo nadaljevalo zatišje z vladnimi ukrepi za pospešitev gospodarske rasti in fiskalno konsolidacijo. Če bi se uresničil najbolj črn scenarij, bi bile slovenske banke še premalo dokapitalizirane.

Ali lahko zagotovite, da slovenske banke po vseevropskih stresnih testih ne bodo potrebovale dodatne kapitalske injekcije države?

Menim, da so slovenske banke kapitalsko dovolj okrepljene, da ne bodo imele težav z izpolnjevanjem zahtev iz novih stresnih testov. Tako kot se je lani v Sloveniji vse ustavilo zaradi stresnih testov, tako zdaj vse stoji v območju evra. Vsi čakajo na rezultate vseevropskih stresnih testov, banke kopičijo likvidnost za primer, da bi bili rezultati slabi, in ne kreditirajo realnega sektorja.

So merila vseevropskih stresnih testov ohlapnejša od meril, ki so bila lani uporabljena pri stresnih testih slovenskih bank?

Nekaj razlik sicer je, drugačen je na primer zajem podatkov, v splošnem pa so vseevropski testi primerljivi s testi, kar smo jih lani izvedli v Sloveniji.

Nemška vlada naj bi pri Evropski komisiji lobirala za izjemo, po kateri se morebitna dodatna dokapitalizacija nemških bank ne bi štela za državno pomoč. To pomeni, da bi Nemčija svoje banke lahko sanirala brez prenosa tveganj na lastnike in upnike bank. Kako verjetno je, da bi Bruselj dopustil takšno izjemo?

Verjamem, da prihaja do poskusov lobiranja. Vprašanje pa je, ali bo Evropska komisija v ta lobiranja privolila. Je pa res, da je Slovenija precej osamljena v mednarodnih krogih, in zato verjetno tudi manj slišana. To pa izhaja iz naše namišljene pretekle samozadostnosti in dejstva, da nikoli nismo želeli aktivno sodelovati v formalnih ali neformalnih mednarodnih povezavah, ki bi nam bile v takih primerih v pomoč. Dejstvo pa je, da bi za vse morala veljati enaka pravila.

Kako neodvisna je sploh Banka Slovenije? Sodeč po nekaterih potezah, kot je razlastitev imetnikov podrejenih bančnih obveznic, se zdi, da servilno strežete tujim interesom. Zakaj se glede striženja niste uprli pritisku Bruslja, tako kot je to storil guverner avstrijske centralne banke v primeru banke Hypo Alpe Adria?

Slovenija ni nikoli brezpogojno, ponižno ali klečeplazno privolila v kakršnekoli zahteve Evropske komisije. Šlo je zgolj za to, da smo sledili enotnim evropskim pravilom glede striženja podrejenih obveznic. Evropska komisija je pripravljena o tem pričati pred slovenskim ustavnim sodiščem in dokazati, da je primer avstrijske banke Hypo drugačen od primera slovenskih bank.

Zmeraj nas moti, če dobimo zahteve ali priporočila od zunaj. Nikoli pa se ne vprašamo, ali niso te zahteve in priporočila morda za nas koristni in bi jih bilo smiselno upoštevati.

Problem je, da smo bolj papeški od papeža. Slovenija je kot prva članica evroobmočja uzakonila in v praksi uresničila tako imenovani bail-in pristop k reševanju bank, pa čeprav še ni sprejeta evropska direktiva ...

Priporočila Evropske komisije so zavezujoča za vse članice evroobmočja in EU. Banka Slovenije je zgolj izvrševala novelo zakon o bančništvu, ko jo je sprejel državni zbor. Če ne bi zahtevala izbrisa, bi kršila zakon. Zdaj lahko vsak javno izraža pomisleke, češ da smo ravnali v nasprotju z interesi države. A mora te pomisleke podkrepiti z dokazi.

Hočete reči, da ni bilo nobenega pritiska iz Bruslja?

Do izbrisa podrejenih bančnih obveznic je prišlo zgolj zato, ker nova pravila Evropske komisije o dodeljevanja državne pomoči, ki veljajo od avgusta lani, onemogočajo porabo davkoplačevalskega denarja za dokapitalizacijo bank, preden banke ne socializirajo izgub z odpisom podrejenih obveznic. Vsak ima pravico podvomiti o pravičnosti in poštenosti teh pravil. Kljub temu pa smo jih dolžni izpolnjevati. Če jih ne bi, bi bila narodnogospodarska škoda veliko večja. Če država ne bi dokapitalizirala bank, bi šle v stečaj. Se pravi, da bi imetniki podrejenih obveznic v vsakem primeru izgubili vse.