13. 6. 2014 | Mladina 24 | Kultura
Tovarišice na sindikalcu
Lutkovna predstava, kjer mravljice spoznajo, da delo vendarle ne osvobaja tako zelo kot skupinski babji oddih na morju
Mravljice, prispodoba za tovarištvo in solidarnost
© Urška Boljkovac/LGL
Kar zadeva živalske analogije, nam poleg produktivno učinkovitejših čebel tudi mravlje služijo kot prispodoba za skupinsko in ubogljivo marljivost – lastnost, ki jo Slovenci pregovorno cenimo. A prostočasni analitiki slovenskega nacionalnega karakterja to, menda značilno slovensko težnjo po življenju v samoupravnih skupnostih (pod velikim gospodarjem) zavračajo kot znamenje pomanjkanja ključnih vretenc za pokončno držo. Delovna produktivnost pri takšnih ocenah seveda ni nič manj pomembna, samo drugačna je – z(a)družno delovanje je brezveze, saj se »pravi« človek ne obeša na skupnost, ampak zase poskrbi sam in proizvaja stvari, ki prinašajo dobiček.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 6. 2014 | Mladina 24 | Kultura
Mravljice, prispodoba za tovarištvo in solidarnost
© Urška Boljkovac/LGL
Kar zadeva živalske analogije, nam poleg produktivno učinkovitejših čebel tudi mravlje služijo kot prispodoba za skupinsko in ubogljivo marljivost – lastnost, ki jo Slovenci pregovorno cenimo. A prostočasni analitiki slovenskega nacionalnega karakterja to, menda značilno slovensko težnjo po življenju v samoupravnih skupnostih (pod velikim gospodarjem) zavračajo kot znamenje pomanjkanja ključnih vretenc za pokončno držo. Delovna produktivnost pri takšnih ocenah seveda ni nič manj pomembna, samo drugačna je – z(a)družno delovanje je brezveze, saj se »pravi« človek ne obeša na skupnost, ampak zase poskrbi sam in proizvaja stvari, ki prinašajo dobiček.
Štiri mravljice v lutkovnem muzikalu Štiri črne mravljice so tako prava mora za neoliberalne ekonomiste: imajo »udobne javne« službe, zato se jim ni treba ukvarjati z iskanjem zaposlitve in individualnimi podjetniškimi strategijami, že zaradi naravno pogojenih razlogov pa se ne obremenjujejo niti s svojimi vretenci. Dela imajo dosti od jutra do večera, čeprav njihovo prekladanje zrnc, slamic in kamenčkov nima očitnega produktivnega smisla. Ne zdi se, da delajo za dobiček, ampak samo zato, ker je delo pač del življenja. Prijateljice in sodelavke si med vsem tem prepevajo skoraj suženjski napev: »… delamo, delamo, konca pa ni. Vsaka od mravljic že zgodaj izve: delo je zakon, počitek pa ne.« A nekje med vsem tem se domislijo: kaj pa, če bi si dovolile nekaj nezaslišanega in si malo odpočile? Še več, kaj, če bi se odpravile na izlet do morja? Pod vprašaj pri tem ne postavljajo smiselnosti svojih karier na splošno, temveč se jim samo zazdi, da bi bilo luštno imeti malo dopusta in da je življenje morda še kaj drugega kot delo. Ker pa je vsak dopust najbolje preživeti v dobri družbi, se odločijo, da se na lepše odpravijo skupaj.
Vznemirljivo je že na poti. Kupijo si sladoled in velike pisane klobuke, na te pa si potem pripnejo še nove viseče uhane, kajti namesto ušes imajo – domišljijo. Tri so razpoložene posebej pustolovsko in se odplazijo pokukat v strašno temno votlino, kjer spi medved. Nazadnje členonožke namesto zverine srečajo pamet in prestrašene odbrzijo nazaj k trepetajoči kolegici, ki je že vnaprej razsodila pravilno in počakala zunaj. Vse to razburljivo dopustniško dogajanje spremlja izpovedno kramljanje, polno spontanih življenjskih resnic. In ko zvečer na plaži klepetajo, zrejo v polno luno in si v nekoliko melanholičnem vzdušju obljubljajo večno prijateljstvo, se zdi, da jim do prizora iz serije Seks v mestu v rokah manjkajo samo še koktajli v pecljastih kozarcih.
Kot dekleta iz nadaljevanke so tudi mravljice štiri in tudi same so odete v lepa oblačila živobarvnih odtenkov. A ta so tudi edino, kar jih dela različne. Nimajo imen in v resnici niti ni pomembno, katera je katera. Zdi se, da lahko zares obstajajo samo takrat, ko so skupaj. Nazadnje v sklepni pesmici celo zapojejo: »Biti skupaj – to je dvoje čudežnih besed.«
Refleksije vsakdana štirih mravljičnih prijateljic je pravljičarka Anja Štefan najprej objavljala v otroški reviji Cicido, pozneje pa izbor najboljših izdala še v knjižni obliki. Nato je lutkovni potencial kratkih zgodb o štirih črnih mravljicah opazila Martina Maurič Lazar in jih sklenila postaviti na oder. Pri likovni zasnovi ročnih lutk so se oprli na že obstoječe knjižne ilustracije Zvonka Čoha, glasbo za izvirne pesmice pa sta ustvarila priznana skladatelja in glasbenika Milko Lazar in Nino de Gleria. Nazadnje je kljub pripovednemu izzivu na malem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana nastala dramaturško učinkovita polurna glasbena pustolovščina, ki je po oceni avtorjev primerna za gledalce, starejše od treh let.
Morda najmlajši ne bodo dobro razumeli vseh družbenih konotacij predstave, ki nam daje vedeti, da nam je lepše, ko smo skupaj, in da življenje ni samo služba, a brez dvoma jih bodo očarali vsaj pisana in razgibana scenografija, všečni songi in dinamična lutkovna koreografija. Ker pa bo predstava na repertoarju zagotovo precej časa, se morda celo zgodi, da mravljice v naši zavesti odslej ne bodo več samo »hude« bikožerke ali zaprisežene deloholičarke brez osebnosti. Morda postanejo prispodoba za tovarištvo in solidarnost.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.