Tkanje filmskih zgodb

Ročno šivani kostumi, ki so na ogled v sobanah Ville Manin blizu zamejskega Vidma, z razkošjem barv in žlahtnih tkanin ter natančnostjo krojenja vse do najmanjših podrobnosti kažejo, kakšno neverjetno ročno spretnost je premogel krojač Piero Farani in kakšna ustvarjalna moč je pri delu vodila kostumografa, scenografa in filmskega umetniškega direktorja Danila Donatija.

Z domišljijo in sposobnostjo, da je zgodovino mislil na novo, so nastajale veličastne historične kostumografije in tudi scenografije za filme najuglednejših italijanskih režiserjev. Nikoli ne bomo vedeli, ali bi bili Pasolinijevi in Fellinijevi filmi tako fascinantni, če ne bi bil njun tesni sodelavec Danilo Donati in če ta pred tem ne bi bil spoznal nadarjenega krojača Piera Faranija.

Srečala sta se v Rimu takoj po drugi svetovni vojni, ko se je italijanska družba začela dvigati iz revščine, posledice vojnega opustošenja, in v času, ko se je že začel razcvet kulturnega življenja. Sodelavca sta ostala do konca.

Donati je študiral slikarstvo na akademiji v Firencah in po študiju »obtičal« pri filmu, postal je kostumograf in scenograf. Ob koncu življenja je priznal, da filma ni maral, saj je želel biti slikar, in ob delu za film je ves čas slikal na platnu. Do obisti je poznal zgodovino umetnosti in to v najlepši maniri prikazal prav skozi film. Vanj ga je zares potegnil Pier Paolo Pasolini. Leta 1963 sta skupaj začela snovati historični film Evangelij po Mateju in ta je bil prvi, kjer je imela kostumografija pomembno vlogo nosilca osnovne izraznosti.

Donati je materiale uporabil na nov način, sam barval tkanine, da bi zagotovil želeni učinek, in izumil tudi poseben način plisiranja. Zgledoval se je pri oblačilih s fresk italijanskega renesančnega slikarja Pierra della Francesce, od tam visoki stožčasti klobuki dvorjanov in oblika vojaških čelad. Kostumi za Evangelij po Mateju so bili narejeni v enem mesecu, stali pa so deset milijonov lir. Veliko za tiste čase. Poznavalci menijo, da je bila v Donatijevem delu vedno invencija, tudi kadar je re-kreiral preteklost.

Leta 1966 sta se s Pasolinijem lotila Kralja Ojdipa in seveda je sodeloval tudi Farani, ki se spominja, da niso uporabili niti metra tovarniškega blaga. Vse so naredili sami, na roke, v obrtniških delavnicah studiev Cinecittà – iz volne, usnja, platna, plute ... kostumi so z nadrealistično naravo močno zaznamovali film.

Sledila je Pasolinijeva trilogija – Dekameron, Canterburyjske zgodbe in Arabske noči –, ki je s filmskega in z likovnega vidika prava paša za oči, za vsa druga čutila in um. Donati je ob pripravah veliko študiral srednjeveško in renesančno literaturo, tudi dokumente, rekoč, da opisi povedo precej več kot takratno slikarstvo. V starih zapisih je našel podatke, kako so krojili, kaj je narekovalo samo blago, kaj pa navade in potrebe ljudi. Tudi zato so bili njegovi kostumi lahko tako enkratni; imeli so moč, da so s prefinjenimi nitmi stkali podlago filmski zgodbi in režiserju pomagali pri zapeljevanju gledalčevega pogleda.

Ob Pascolinijevih med vizualno najvznemirljivejše zagotovo sodijo filmi Federica Fellinija. Donatija je prvič angažiral za Satirikon leta 1968 in nato sta skupaj ustvarila mojstrovine – Klovni (1970), Amarcord (1973) in Casanova (1976); vsi so antologijski filmi in temeljijo na močni likovni izraznosti. Za Casanovo se je Donati potopil v estetiko 18. stoletja ter izluščil lascivnost in razkošje, a hkrati predstavil razpoloženje in značaj tega stoletja tako zelo drugače. Ni šlo za zvesto posnemanje takratne estetike, ampak za »notranjo« krajino, za mentalno podobo stoletja, ki je prineslo prvo veliko družbeno spremembo – francosko revolucijo leta 1789.

Pri videzu glavnega lika – Casanove – je imel sicer pomembno besedo Fellini. Sam je naredil vrsto skic in iskal igralca, ki bi lahko utelesil narisani lik. Donald Sutherland je bil kot rojen za to vlogo. A čeprav je Fellini s skicami dal osnovni »ton«, je »sonato filma« zložil Donati. Razkošni, domiselni kostumi in scenografija so mu leta 1977 prinesli že drugega oskarja, prvega je dobil leta 1969 za kostumografijo v filmu Romeo in Julija režiserja Franca Zeffirellija.

Skrbno izbrani in restavrirani kostumi iz 14 filmov petih režiserjev so dobro umeščeni v prostor, ponekod jih dopolnjujejo tudi odlomki iz filmov; tako razstava pokaže, kolikšno moč ima natančna vizualizacija vsebin in sporočil filmov, hkrati pa ponudi celosten vpogled v spektakelski učinek Donatijeve umetnosti.

Razstava kostumov:
Trame di cinema/Nitje kinematografije
Kje: Villa Manin (pri Vidmu/Udinah), Italija
Kdaj: do 22. junija 2014