Tanka meja med življenjem in smrtjo

Po predpremierni uprizoritvi na festivalu Prelet bodo v Slovenskem mladinskem gledališču 17. junija ob 20.00 zaključili sezono s premiero projekta Srce na dlani, v katerem se režiser Mare Bulc in avtorica dramskega besedila Draga Potočnjak skupaj s sodelavci ukvarjata s transplantacijami, z darovanjem organov, z darovalci in prejemniki. Srce na dlani je po uspešnem performansu Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico, ki sta ga leta 2011 pripravila z Matejem Recerjem, druga režija Mareta Bulca v SMG. Več>>

Predstava se ukvarja z vprašanjem kdo so prejemniki in darovalci–(ne)ločljivo povezani in tako do-ločeni drug drugemu. Ozreti se hoče na dileme, s katerimi so se spopadali pred svojo odločitvijo, in na vprašanja, ki jih transplantacijska medicina sproža v družbi.  "Ideja za predstavo je rasla v meni nekaj let. Prek izkušenj članov svoje družine (na eni strani povezanih z odločitvijo o darovanju organov in na drugi strani s prakso transplantacijske medicine) sem se polnil z zgodbami in počasi poglabljal v snov, ki me je pritegnila in nato prevzela. V sistemu, ki ga – idealistično upam–(še) imamo: solidarna družba, socialna država, javno dostopno zdravstvo, ki skuša ne delati razlik. Solidarnost! Upanje! Spoštovanje! Človečnost! To je svet, ki me navdihuje!," pravi režiser.

Pri delu sta Bulca zanimali predvsem dve zgodbi-zgodba prejemnika, ki je na smrt bolan, in mu edino rešitev predstavlja ravno organ, ki ga mora dobiti, ter zgodba družine, ki se znajde pred odločitvijo, ali organ umrlega člana darovati ali ne. V Sloveniji namreč velja zakon, ki odločitev o darovanju prepušča izključno svojcem pokojnika. Predstava poleg dramskih zgodb družin darovalca in prejemnika, vključuje tudi izjave igralcev, ki izrazijo svoj osebni pogled na temo.

Za avtorico besedila Drago Potočnjak  je transplantacija oz. darovanje organov fenomen združevanja življenja in smrti. Vsaka transplantacija je sama po sebi močna zgodba, saj se v njej že v osnovi skriva tako dramatičnost kot konflikt. " Zdi se mi, kot da je to predstava o mesu in poeziji hkrati. Čeprav sem imela v njej nalogo, ki mi jo je dal režiser, da kot avtorica, ne zahajam v metafiziko tega odnosa. A kljub temu-srce je kos mesa, hkrati pa je predmet najčistejše poezije. Je tako, kot je življenje res krvavo, hkrati pa je največja vrednota. Obstajajo trenutki, ko se na nek način dvignemo nad življenje in šele takrat ga zares ugledamo."