Makroekonomisti v temi

Nihče ne ve natančno, zakaj pride do recesije in inflacije

Šele ko se je zgodila velika depresija, so ekonomisti začeli jemati resno vzpone in padce. Ni mogoče zanikati, da se zgodi nekaj čudnega, ko država zdrsne v recesijo: iste tovarne in pisarne so tam, a ljudje kar naenkrat ne proizvedejo več toliko dobrin. Zakaj? John Maynard Keynes, Friedrich Hayek and Irving Fisher so se soočali s tem vprašanjem v 30. letih prejšnjega stoletja in na podlagi njihovega dela danes razumemo, kaj je poslovni cikel. Hkrati pa smo v skoraj stotih letih, kljub temu, da se s tem ukvarjajo najboljši možgani, naredili malo napredka, na BloombergView piše Noah Smith, profesor za finance na univerzi Stony Brook. Še vedno ne razumemo dobro, kaj povzroči recesije. VEČ>>

Robert Lucas, ki ga Smith imenuje najbrž najbolj vpliven makroekonomist po Keynesu, je predlani dejal, da je bil najprej prepričan, da imajo vse depresije večinoma monetarni izvor. Zdaj pa na podlagi dokazov od povojnih recesijah do sedanje ugotavlja dominantno vlogo realnih šokov. Ostaja pa prepričan o pomenu finančnih šokov v 30. letih prejšnjega stoletja in v letih po letu 2008. »Seveda se moram s tem odpovedati pogledu, da so vsi poslovni cikli enaki,« je dejal.

V 70. letih prejšnjega stoletja so ljudje večinoma mislili, da je recesije povzročila omejevalna monetarna politika. Po veliki inflaciji v 80. letih prejšnjega stoletja so oblikovali modele, v katerih se recesija zgodi, ker je bilo v določenem letu iznajdenih manj novih tehnologij. Ko se je spet pokazalo, da to ne velja, je omejevalna monetarna politika vnovič postala krivec. Po finančni krizi, ki je izbruhnila leta 2008, in globoki recesiji, ki ji je sledila, so makroekonomisti zamenjali prestavo in začeli ustvarjati modele, v katerih finančne krize povzročajo gospodarske krize. A konsenz se spremeni takoj, ko se zgodi nekaj velikega, ugotavlja Noah Smith.

Greg Mankiw, ekonomist s Harvarda, je leta 2011 priznal, da se mora po več kot četrt stoletja, odkar je poklicni ekonomist, pokesati, da je veliko tega, česar ne ve o ekonomiji. Ravno na področju, ki mu je namenil največ energije in pozornosti, to so vzponi in padci poslovnega cikla, se najpogosteje znajde pred pomembnimi vprašanji, na katera nima očitnih odgovorov. Da ne ve, zakaj gospodarstvo ZDA stagnira, je napisal John Cochrane z univerze Chicago, in dvomi, da kdo to dejansko ve.

Ekonomisti po Smithovih besedah prav tako ne razumejo, kaj povzroča inflacijo. Očitno je, da bi tiskanje več denarja povzročilo rast cen, toda tiskanje tisoče milijard dolarjev ni povzročilo dviga inflacije z ravni okrog 2 odstotkov v ZDA. Nekateri makroekonomisti, med njimi je Stephen Williamson z univerze Washington, so zaradi tega začeli razmišljati, da tiskanje denarja ali dolga obdobja nizkih obrestnih mer dejansko zmanjšujejo inflacijo.

Različna so tudi mnenja, kako ukrepati proti recesiji. Prevladujoče prepričanje je, da bi morala ukrepati centralna banka. Del ekonomistov pravi, da monetarna politika izgubi učinek, ko so obrestne mere preveč nizke, zato je treba zagotoviti fiskalne spodbude. Približno enako velika skupina meni, da nič ni mogoče narediti, zato je treba samo čakati in skušati znižati davke in izvesti druge strukturne reforme. Toda brez pravilnega razumevanja, kaj povzroča recesije, »so naša zdravila v veliki meri streli v prazno«, ugotavlja Smith.

Neprijetna resnica je po njegovem mnenju, da makroekonomisti dejansko ne vedo, zakaj se zgodijo recesije ali kako se boriti proti njim, zato, ker nimajo orodij, ki bi jim omogočila, da bi jih lahko ustrezno preštudirali. To so podobne razmere kot tiste, ko so biologi skušali iskati razloge za bolezni, pa še niso imeli mikroskopov. Ne samo, da niso imeli pravih orodij za to, tudi vedeli niso, kakšna bi ta morala biti. Ni mogoče reči, kdaj bodo makorekonomisti doživeli preboj.