Matevž Krivic v bran Janši

Pravnik in bivši ustavni sodnik Matevž Krivic je danes zjutraj vsem slovenskim medijem poslal svoj odziv na odločitev ustavnega sodišča, ki je zavrglo pritožbo Janeza Janše v primeru Patria. Kot nam je povedal, se strinja z ločenimi mnenji treh ustavnih sodnikov. Kaznivo dejanje, ki je očitano Janši, naj v obtožnem predlogu ne bi bilo konkretizirano. A to naj bi izhajalo iz ločenih mnenj treh omenjenih ustavnih sodnikov, saj Krivic, kot nam je priznal, obtožnega predloga ni prebral. Več>>

Pravnik in bivši ustavni sodnik Matevž Krivic je danes zjutraj vsem slovenskim medijem poslal svoj odziv na odločitev ustavnega sodišča, ki je zavrglo pritožbo Janeza Janše v primeru Patria. Kot nam je povedal, je prebral ločena mnenja treh ustavnih sodnikov, Mitja Deisingerja, Ernesta Petriča in Jana Zobca, s katerimi se strinja. V komentarju je zapisal, da se "širša javnost najbrž ne zaveda prave vsebine včerajšnje odločitve ustavnih sodnikov, ki pomeni, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo sodba Janši padla." Po njegovem mnenju širša javnost ne ve, tudi po "zaslugi" strokovno slabo vodene Janševe obrambe - kar naj bi se pokazalo šele sedaj, v postopku pred ustavnim sodiščem -, da obstaja v tej zadevi "huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna luknja." Zaradi nje naj bi po Krivičevem mnenju primer pred vrhovnim sodiščem padel.

Krivic nam je v telefonskem pogovoru dejal, da bi naj pri tej "luknji" šlo za precej zapleteno pravno vprašanje, zaradi česar se ga v kratkem komentarju ne da obrazložiti. Šlo pa naj bi za dejstvo, da kaznivo dejanje, ki je očitano Janši, v obtožnem predlogu naj ne bi bilo konkretizirano. A to naj bi izhajalo iz ločenih mnenj treh uvodoma omenjenih ustavnih sodnikov. Krivic sam namreč obtožnega predloga ni prebral, kot nam je sam priznal. Namreč - omenjeno vprašanje ni tako neznano in se tudi ni odprlo šele sedaj, pred ustavnim sodiščem, ampak je o njem relativno obširno presojalo že višje sodišče. To je v sodbi zapisalo, da je "opis kaznivega dejanja ... razumljiv in sklepčen, glede na to, da iz opisa izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ... in tudi odločilna dejstva, ki po objektivni in subjektivni plati konkretizirajo to kaznivo dejanje." Višje sodišče je zapisalo, da je "očitano kaznivo dejanje (ki je že po svojem bistvu kompleksnejše, kot npr. kaznivo dejanje tatvine, ki običajno ne terja obsežnega opisa) ni konkretizirano zgolj skozi dejstvene okoliščine ... ampak je potrebno upoštevati kompleten, v sodbi ponujen opis poteka dogajanja, ki skupaj z abstraktnim dejanskim stanjem predstavlja celoto."

Iz sodbe višjega sodišča:

"Ne drži pritožbena trditev, da iz opisa sploh ni razvidno, kdaj je obdolženi Janša (preko Zagožna, za stranko SDS) sprejel obljubo plačila provizije, saj je časovni okvir z navedbo „v času od 10.8.2005 do 22.8.2005“ v zadostni meri specificiran oziroma opredeljen, pri čemer so v celotnem opisu dejanja (kar pritožnik spregleda) datumsko konkretizirani tudi drugi pomembni oziroma ključni sestanki, dogodki in druga opravila, ki prav tako časovno determinirajo vsebino očitanega kaznivega dejanja. Zgolj dejstvo, da iz opisa (v katerem se sicer navajajo določene krajevne okoliščine) ni razvidno kje točno, na katerem kraju (v RS) je obdolženi Janša sprejel obljubo plačila nagrade (ob tem, da obramba v zvezi s to domnevno „hibnostjo“ obtožbenega akta oziroma sodbenega izreka ne problematizira nobenih materialnopravnih prvin, katerih presoja oziroma uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, bi bila odvisna od navedbe „kraja“ kaznivega dejanja, npr. glede jurisdikcije domačega sodišča, določitve krajevne pristojnosti sodišča, zastaranja...) ne pomeni, daje opis v tem delu nesklepčen in da ne omogoča učinkovite obrambe obdolženca v smislu določbe 29. člena Ustave RS. Še posebej, ker podatek o kraju in času storitve kaznivega dejanja, kot je (sklicujoč se na sodno judikaturo) pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zgolj pripomore k individualizaciji konkretnega kaznivega dejanja, sicer pa (razen v izjemnih primerih) to nista zakonska znaka, niti nista, kot to zmotno meni pritožnik, odločilni okoliščini, ki bi (v konkretnem primeru) kakorkoli vplivali na obstoj očitanega kaznivega dejanja oziroma na kazensko odgovornost obdolženega Janše. Ravnanje slednjega je tudi v točki glede načinaizvršitve v zadostni meri konkretizirano, glede na to, da je zakonski znak sprejem obljube vsebinsko (ker gre za neke vrste subjektivni znak kaznivega dejanja) dovolj določno determiniran že v samem zakonu in tega zakonskega znaka, razen v abstraktnem opisu kaznivega dejanja (kjer se navaja očitek sprejema obljube) v konkretnem dejstvenem opisu niti ne bi bilo potrebno še natančneje opredeliti. To pomeni, da bi bila sklepčnost izpodbijane sodbe podana tudi v primeru, če se v opisu dejanja sploh ne bi navajala dikcija „na neugotovljen komunikacijski način“, ki pa se z okoliščinami, navedenimi v sodbenem izreku in predvsem z okoliščinami navedenimi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, povsem konkretno in določno izkazuje skozi različne, tekom dokaznega postopka ugotovljene oblike komunikacije udeležencev, pri obravnavanih kaznivih dejanjih (elektronska in SMS sporočila, osebni kontakti na sestanskih in srečanjih, telefonski pogovori). Obdolženemu Janši se očita, da je za drugega, to je za stranko SDS sprejel obljubo provizije in sicer z namenom, da bi v korist predstavnikov družbe Patria, ki so provizijo obljubili in se z obljubo provizije strinjali) izkoristil svoj vpliv kot predsednik vlade in SDS, bivši minister za obrambo ter vplivna osebnost in da bi posredoval, da se opravi uradno dejanje in sicer da predlagani lokalni zastopnik, ki uživa podporo vladajoče stranke (v konkretnem primeru je bil to Rotiš d.o.o.), dobi povabilo k oddaji ponudbe MORS in da bi skupaj z Zagožnom vplivala pri osebah na MORS-u, ki so sodelovale v postopku pregleda in ocenjevanja ponudb in v postopku oddaje naročila, da bi bil ta lokalni zastopnik najprej izbran kot najugodnejši ponudnik, po tem pa bi bila z njim sklenjena pogodba. Vsebina teh očitkov, ki so v izreku izpodbijane sodbe z navedbo dejstvenih okoliščin še natančneje opredeljeni, ovržejo pritožbeno tezo glede nekonkretiziranosti zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po 269. členu KZ, ki je v delu glede „vpliva pomensko odprt, kar pomeni, da je očitano kaznivo dejanje uresničeno že tedaj, ko storilec sprejme ponudbo koristi in ko niti ni nujno, da bi moral pri drugih (konkretno pri zgoraj omenjenih osebah na MORSU-u) dejansko posredovati, kot to zmotno meni pritožnik. Tudi višina s strani obdolženca sprejete obljube provizije (čeprav v sodbenem izreku ni navedena v točnem znesku) je po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri določena oziroma konkretizirana, predvsem pa je s podatki spisa podprta in v smislu učinkovite obrambe tako v celoti preverljiva."