Slovenija proti Hrvaški

Katera država je bila pred petčlanskim arbitražnim razsodiščem, ki odloča o meji med Slovenijo in Hrvaško, prepričljivejša? Po mnenju Karla Erjavca je bila to Slovenija. »Dobil sem občutek, da je bila hrvaška stran kar slabe volje in da jo je presenetila naša odlična argumentacija,« je po svojem ustnem zagovoru dejal v športnem tonu. Njegova hrvaška kolegica, ministrica Vesna Pusić, se s tem seveda ni strinjala in je Erjavčev vtis pripisovala slovenskemu predvolilnemu razpoloženju.

Izhodiščni položaj je gotovo v prid Hrvaški, saj je dosegla, da bo o meji razsojalo mednarodno sodišče in ne mediator. Hrvaška je – kot izhaja iz ta teden objavljenega povzetka argumentacije – to večkrat poudarila. Med drugim je tudi popihala na dušo mednarodnim pravnikom, ki sedijo v senatu. V zadnjih dveh desetletjih naj bi bila uporaba mednarodnega morskega prava pripomogla h »konsolidaciji pravil in načel mednarodnega prava«, kot je dejala Pusićeva, ki je izrazila zaskrbljenost, kakšno škodo bi lahko naredil nenavadni slovenski odnos do teh »trdno izborjenih dosežkov«.

Uporaba mednarodnega prava bi seveda pomenila, da bi bila morska meja med Slovenijo in Hrvaško določena po sredini Piranskega zaliva, Slovenija pa tudi ne bi dobila želenega teritorialnega stika z odprtim morjem, ki je, kot je pred sodiščem povedal Erjavec, »simbol svobode, za katerega si je Slovenija prizadevala stoletja in je del njene identitete kot evropske, pomorske države«.

Kakšen kompromis bo torej čez približno leto dni na tej podlagi lahko sklenilo sodišče pod vodstvom Francoza Gilberta Guillauma? Težko je napovedati, a lahko poskusimo. Guillaum je bil do nedavnega član arbitražnega sodišča, ki je razsojalo v sporu med Perujem in Čilom. V tem sporu je šlo, podobno kot v sporu med Slovenijo in Hrvaško, za vprašanje, pod kakšnim kotom naj bo določena morska meja med sosednjima državama. Vlogo »Slovenije« je v tem primeru igral Peru, ki je trdil, da zaradi specifičnega poteka kopenske meje morska meja, če je določena dosledno po pravu, ni pravična. In Perujci so za »svojega« sodnika izbrali prav Guillauma.

Januarja letos je to razsodišče izreklo razsodbo. Ta pa je šla bolj v korist Čilu (torej »Hrvaški«), čeprav je tudi Peru dobil del morja. Z drugimi besedami, sodišče je v pretežnem delu upoštevalo mednarodno pravo, malo pa tudi utemeljitve Peruja. V slovenskem primeru bi to pomenilo, da Slovenija Piranskega zaliva ne bo dobila v celoti, ampak bo meja potekala – sicer ne po sredini, ampak postrani – v skladu s tem, da ima v Piranskem zalivu Slovenija več obale. Toda med primeroma je tudi pomembna razlika. Pri našem sporu gre za približno 115 kvadratnih kilometrov slane vode, v kateri primanjkuje celo rib. Guillaume pa je v sporu med Perujem in Čilom razsojal o 38 tisoč kvadratnih kilometrih spornega morskega območja, polnega južnoameriških rib.

Izid tekme med Slovenijo in Hrvaško ne bo tako dramatičen. Državi sta zmagali že, ko sta podpisali arbitražni sporazum.