Jack White: Lazaretto

Resničnostni šovi, tabloidne ločitve in romance s šamanskimi obljubami zvestobe sredi Amazonke, disanje glasbenih kolegov, izmišljanje takšnih in drugačnih »faktov« iz zasebnega življenja … Naj vas njegovo medijsko pojavljanje zabava ali vam gre na živce – če imate radi glasbo, vam je najbrž jasno, zakaj Jack White danes velja za enega najbolj cenjenih glasbenih ustvarjalcev. Čeprav je bilo po evforiji z duom The White Stripes težko pričakovati, da bi njegova priljubljenost še zrasla, se mu je z zasedbama The Racentours in The Dead Weather ter pred dvema letoma še s solističnim prvencem zgodilo prav to.

S ploščo Blunderbuss se je takoj po izidu znašel na vrhu ameriške in britanske lestvice albumov, v tako rekoč vseh kategorijah je pokasiral nominacije za grammyja, hkrati pa navdušil še glasbene kritike. Ne podcenjuje poslušalcev. Z všečnostjo ne kompromitira vsebine in z vsebino ne kompromitira všečnosti. Sodeč po hitropoteznem snemanju albumov v preteklosti mu to uspeva celo brez nepotrebnega zapletanja, tako rekoč mimogrede. Kaj bi šele bilo, če bi si vzel čas?

Odgovor na to vprašanje ponuja nova plošča Lazaretto, za katero si je vzel kar leto in pol. Ne, album ni sorazmerno stokrat boljši od tistega, ki ga je posnel v treh dneh. Še vedno boste že po prvem kitarskem rifu vedeli, da gre za Jacka Whita, in tudi ko boste ploščo slišali do konca, se vam bo zdelo, da ima vse prepoznavne Whitove atribute. Spretne besedne igre v pol fiktivnih, pol resničnih življenjskih zgodbah. Apokaliptični kitarski rifi, rušilni bas in kontrastne klavirske balade. Izjemen občutek za pisanje pesmi in zvedavost, s katero blues-

rockovsko glasbeno preteklost intuitivno poveže s sodobnimi rockovskimi smernicami. Tako rekoč vsak zvočni detajl ponudi kakšno (zgodovinsko) referenco, obenem pa je vse skupaj še vedno oprto na Whitovo očarljivo pop senzibilnost in ekscentričnost.

No, med ploščama Blunderbuss in Lazaretto je, če odmislimo zvočno oziroma izrazno podobo, vsaj ena pomembna razlika. Ploščo Blunderbuss so Whitovi feni od njega pričakovali, bila je plošča, s katero je po svoje povezal vse, s čimer se je prikupil z ustvarjanjem z bendi. Lazaretto pa se zdi kot album, ki bi ga White posnel povsem za svoj gušt, ne oziraje se na kakršnakoli pričakovanja. Album, ki se sliši kot rockovska klasika iz preteklosti in hkrati kot rockovska klasika v nastajanju. Album v odmaknjenem, razkošnem studiu zaprtega glasbenega posebneža in genialneža, ki pili vsako najmanjšo podrobnost, dokler ni z njim stoodstotno zadovoljen. Večina novih skladb zato morda res nima tistega hipnega apila, ki smo ga bili pri Whitu vajeni v preteklosti, toda to je zadnja stvar, ki ti ob poslušanju pade na pamet.