Metod Dragonja

»Prevzem Mercatorja se financira na zelo eksotičen način«

Vpliv gospodarskega ministra je v obdobju finančne krize skrčen na minimum. O ključnih ekonomskih ukrepih odločata minister za finance in predsednica vlade. Metod Dragonja bi naloge gospodarskega ministra lahko opravljal ležerno. A je namesto tega dregnil v prodajo Mercatorja hrvaškemu Agrokorju. Z razlogom. Ta prevzem ima lahko uničujoče posledice za celotno domače gospodarstvo. Dragonja je bil dolgoletni predsednik uprave Leka, na tem položaju je dočakal tudi prodajo Leka švicarski multinacionalki Novartis, pred nastopom ministrskega položaja marca letos pa je pet let vodil predstavništvo NLB v Moskvi.

Gospod minister, koliko delovnih mest je bilo v Sloveniji izgubljenih od izbruha krize do danes?

Leta 2008 je bila stopnja brezposelnosti štiriodstotna, leta 2013 pa 10,1-odstotna. Pri 800 tisoč aktivnih prebivalcih to pomeni 30 tisoč izgubljenih delovnih mest. K temu so največ prispevale slabe razmere na globalnih trgih, pa tudi napake, ki smo jih naredili sami.

Bi jih izgubili manj, če bi drugače pristopili k reševanju krize?

Povsod po svetu močno ščitijo obstoječa delovna mesta, hkrati pa poskušajo ustvariti nova. S pravilno ekonomsko politiko bi se tako veliki izgubi delovnih mest lahko delno izognili, ne pa bistveno. Smo preveč odprta ekonomija, da bi se lahko zelo učinkovito uprli znižanju povpraševanja na globalnih trgih. Lahko pa bi morda več naredili na področju aktivne politike zaposlovanja.

Zavedam se, da bo proces prodaje Mercatorja razmeroma težko ustaviti. Se je pa dokaj jasno izkazalo, da Agrokor kot strateški partner ni najbolj primeren.

Janša se je hvalil, da je njegova vlada ustvarila ogromno delovnih mest ...

Ena od napak Slovenije je bila, da se je prepozno odzvala na krizo. Predolgo smo verjeli, da nas bo kriza obšla in da nam gre še razmeroma dobro. Leta 2008, ko se je kriza že začela, je Slovenija še vedno zaposlovala, predvsem v javnem sektorju. Bivši minister za šolstvo v vladi Boruta Pahorja je zaposlil tri tisoč vzgojiteljic v vrtcih, kar si je štel za velik uspeh, toda ker se je kriza takrat že začela aktivno odražati v zasebnem sektorju, to gotovo ni bila pametna poteza.

Ali ni absurdno govoriti o potencialu za ustvarjanje novih delovnih mest, ki da ga ima Slovenija, obenem pa poteka prodaja Mercatorja Agrokorju, zaradi katere bi lahko po raziskavi, ki sta jo opravila ekonomista Velimir Bole in Peter Rebec, brez služb ostalo 10.000 delavcev? Ali ni za državo cenejše, da prepreči uničenje obstoječih delovnih mest, kot da ustvarja nova?

To je ena od možnih logik. Ministrstvo za gospodarstvo nima eksplicitnega programa za rast zaposlenosti. Tak program ima lahko samo vlada in mora biti kombinacija različnih politik. Nova delovna mesta se ustvarjajo z investicijami. Slovenija je v celotnem obdobju tranzicije zelo veliko vlagala v infrastrukturo, najprej v veliko državno infrastrukturo, na primer ceste, v zadnjem obdobju pa zelo veliko vlaga v regionalno infrastrukturo. Na ministrstvu težimo k temu, da se v novi koheziji bolj poudari potreba po spodbujanju podjetništva, in to takega, ki ustvarja nova delovna mesta.

Vas ne skrbi, da bo zaradi prodaje Mercatorja Agrokorju brez služb ostalo deset tisoč ljudi?

Seveda me skrbi. Nisem se želel izogniti vprašanju. Deset tisoč delovnih mest je za Slovenijo veliko. Vsako delovno mesto je treba čuvati. Toda po drugi strani mora Mercator ne glede na to, ali bo prevzet ali bo nadaljeval samostojno pot, kar je zaželen scenarij, povečevati svojo poslovno učinkovitost. Tu mu najbolj konkurirajo diskontni prodajalci, ki enako prodajo ustvarijo z manj zaposlenimi.

Državnemu holdingu ste naročili, naj oceni tveganja, ki bi jih prinesla prodaja Mercatorja. Kaj sploh pričakujete od SDH, ali lahko pride do preobrata?

Ne pričakujem zelo veliko, sploh glede na intervju, ki ga je za Sobotno prilogo dal predsednik uprave SDH Matej Pirc, ko je rekel, da ni prepričan, ali so sploh pristojni, da pridejo do podatkov, ki jih od njih zahteva vlada. Ampak pustimo se presenetiti. Lahko da bodo to izjavo demantirali. Ali pa bodo predstavili kak element, ki ga mi doslej nismo videli. Za oceno tveganj smo se odločili na podlagi pobude sindikatov in živilskopredelovalne industrije. Menimo, da je treba jasno oceniti posledice vstopa strateškega partnerja. Dogovor o prodaji večinskega svežnja delnic je bil podpisan že junija lani in zavedam se, da bo proces prodaje razmeroma težko ustaviti. Se je pa dokaj jasno izkazalo, da Agrokor kot strateški partner ni najbolj primeren.

Kaj je najbolj problematično? Je to način, kako Agrokor zbira denar za nakup?

Problematičnih je več elementov. Prvič, Agrokor je, tako kot Mercator, visoko zadolženo podjetje. Temeljno pravilo pri povezavah s strateškim partnerjem je, da je prevzemnik boljši od prevzete družbe, se pravi, da skupaj ustvarita boljši rezultat, kot bi ga ločeno. Glede na to, v kakšni finančni kondiciji je Agrokor in v kakšnem finančnem okolju deluje, Hrvaška namreč ni v območju evra, pa tudi način, kako je Agrokor zbral denar za ta prevzem, kaže na to, da se bodo bistveno povečali stroški financiranja združenega podjetja. Mercatorju je uspelo doseči dogovor z bankami, zagotovil si je dolgoročno prestrukturiranje svojih dolgov, in to za celotno skupino in po razmeroma ugodni, 2,5-odstotni obrestni meri. Medtem ko je obrestna mera, ki jo je za to transakcijo uspelo dobiti Agrokorju, 9,5-odstotna. To pomeni bistveno povečanje stroškov financiranja in takšna situacija za prevzeto družbo ni dobra. So pa še drugi pomisleki. Vprašajte se, zakaj se Evropska banka za obnovo in razvoj, ki je bila poleg družine Todorić ena od lastnikov Agrokorja, umika kot delničar iz lastništva tega podjetja.

Ne pričakujem zelo veliko, sploh glede na intervju, ki ga je za Sobotno prilogo dal predsednik uprave SDH Matej Pirc. Ampak pustimo se presenetiti.

In kakšen je odgovor?

EBRD se umika , ker se tveganje lastnikov močno poveča, če je podjetje visoko zadolženo.

Mednarodna banka beži s potapljajoče ladje, mi pa lezemo na njen krov. Ali ni umik EBRD ultimativni rdeči alarm?

To se je gotovo treba vprašati. Ti pomisleki so se pojavili šele v zadnjem času, ko je postalo jasno, kako je Agrokor zbral denar za financiranje prevzema. Treba je zagotoviti, da bodo prodajalci Mercatorja, se pravi banke in Pivovarna Laško, še enkrat ocenili, ali je prodaja res primerna. Bodo sledili izključno lastnim ciljem ali bodo pogledali tudi širše.

Pred tremi meseci ste dejali, da ima država pri prodaji Mercatorja razmeroma malo vpliva na banke. Zdaj pa pravite, da vpliv vendarle ima ...

Država na prodajo nima veliko vpliva. Lahko samo opozori prodajalce, da še enkrat pretehtajo vse pomisleke. Odgovornost prodajalcev je tu izredno velika. Vlada ni v položaju, da bi bankam dajala ukaze, kako naj ravnajo, saj je to proti pravilom korporativnega upravljanja. Se pa morajo tisti, ki sedijo v upravah in nadzornih svetih bank, zavedati, da so dimenzije problema širše. Banke ne smejo slediti le ceni delnice, ampak tudi pogojem, ki so doseženi pri restrukturiranju kreditov.

Mercator prodajajo državne banke. Njihove uprave in nadzorne svete nastavlja vladajoča politika. Lahko jih tudi zamenja, če presodi, da s trmastim vztrajanjem pri prodaji Agrokorju škodijo celotnemu gospodarstvu ...

Uprav in nadzornih svetov ne nastavlja vlada, nastavljajo se po avtonomnih mehanizmih, prek odškodninske družbe oz. po novem prek državnega holdinga.

Ekonomista Bole in Rebec opozarjata tudi, da bi v primeru prodaje Mercatorja Agrokorju na državne banke padlo breme skoraj milijarde evrov novih terjatev, saj bi zaradi zmanjšanja dobave iz Slovenije in zelo dolgih Agrokorjevih plačilih rokov propadlo več kot štiristo slovenskih dobaviteljev. Če je tveganje znano, zakaj državna NLB še kar vztraja pri prodaji Agrokorju?

Te raziskave nisem videl. Računam, da bodo finančne institucije, ki so vključene v prodajo, pretehtale, ali bodo dobile pošteno vrednost, in to ne le kratkoročno, ampak tudi dolgoročno. Pivovarno Laško še nekako razumem, znašla se je v položaju, ko se mora razdolžiti. Zasebno podjetje lahko zasleduje ožji cilj. Medtem ko imajo banke širšo družbenoekonomsko vlogo. Banke niso samo hranilnice, so tudi posrednice denarja in kot take opravljajo pomembno vlogo v narodnem gospodarstvu. Sestavni del ocene tveganj in posledic bi moralo biti, kakšno je tveganje v reprodukcijski verigi in kakšno je tveganje za zaposlene. Agrokor je to dovolj jasno povedal v prospektu ob izdaji svojih obveznic. Kupce obveznic je pritegnil tudi z argumentom, da bo doseženih najmanj sto milijonov evrov sinergij na leto. Sinergije pa niso nič drugega kot prihranki. Se pravi, koliko iztisneš iz prevzete družbe na eni strani ali iz dobaviteljske verige na drugi strani. Gotovo bo prišlo do delne odprodaje nepremičnin, da se bodo razdolžili. Tisti, ki smo kdaj doživeli postakvizicijsko fazo povezav podjetij, vemo, da je to ena najbolj zahtevnih korporacijskih situacij, težja celo od stečajev in likvidacij. Običajno ena firma oz. njena ekipa prevlada nad drugo. Tudi če bo Mercator deloval po samostojnem scenariju, bo racionalizacijo moral izvesti, zato da bo konkurenčen. Bo pa postakvizicijski način delovanja bistveno agresivnejši in socialno manj prijazen.

Kaj bo vaš naslednji korak, če SDH ugotovi, da ni razloga za zaustavitev prodaje? Ali imate na zalogi kakšno skrivno orožje?

V tem trenutku o vseh stvareh ne moreva razpravljati. Obstajajo določeni pravni vzvodi, ki jih je mogoče uporabiti, vendar o tem ne bi želel prehitro govoriti. To ministrstvo je pristojno za trgovino in je že zato dolžno oceniti vsa potencialna tveganja, vendar pa odločitev ne bo samo moja, to bo odločitev vlade.

Je problematično samo to, kakšno boniteto ima kupec in kako namerava financirati prevzem, ali že sama prodaja največjega trgovca v državi? Sprašujem zato, ker država trgovine ni opredelila za strateško panogo, v kateri bi želela ohraniti lastniški položaj.

Slovenija je pod velikim pritiskom domače in mednarodne javnosti, češ da ima preveč državnega premoženja in da mora pospešiti privatizacijo. Poseganje v kakršnekoli privatizacijske aktivnosti države ni dobrodošlo, saj ga finančni trgi dojemajo kot škodljivega. Tega se moramo zavedati. Evropska komisija je v zadnjem poročilu zapisala, da je Slovenija sicer naredila določen napredek, predvsem v bančnem sektorju, medtem ko privatizacijske procese še vedno pelje prepočasi in se mora na tem področju še izkazati. Bruselj spremlja tako procese, pri katerih je država neposredno prodajalka, kot tudi druge transakcije, ki tečejo v zasebni sferi. Mercator ni državna transakcija. Ni na vladnem seznamu petnajstih podjetij. Predsednica vlade vedno poudari, da ni vlada tista, ki trenutno prodaja Mercator. Prodajajo ga banke in Pivovarna Laško, ki je zasebna družba. Ena od predhodnih vlad je že odločila, da se Mercator proda. Mi želimo le, da se znova premislijo in ocenijo tveganja, predvsem zato, ker so ti procesi nepovratni. Ko pride do pravnega prenosa delnic, je po načelih pravne varnosti zadeva nepovratna.

Eden od pogostih argumentov za prodajo Agrokorju je, da se Mercator prodaja že več let, ob vsakem naslednjem poskusu prodaje pa je cena nižja ...

To je zelo poenostavljen pogled. Cena pada predvsem iz dveh razlogov. Prvič zato, ker se je vrednost delnic zaradi finančne krize močno znižala. Če bi bili dovolj modri, bi Mercator prodali še pred izbruhom krize, ko je bil balon na delniških trgih največji. Zdaj je treba čakati na preobrat, če ga želimo prodati za dobro ceno. Drugič pa cena pada zato, ker se razmerje med kapitalom in finančnim dolgom v Mercatorju spreminja. V obdobju, ko je veljal aranžma mirovanja s poslovnimi bankami, tako imenovani ’stand-still’, se obresti na posojila niso plačevale, pripisovale so se glavnici, zaradi česar se je razmerje med kapitalom in krediti poslabšalo. Vrednost delnice je razlika med vrednostjo podjetja minus njegove finančne obveznosti. Če finančne obveznosti rastejo, se kapital podjetja tanjša. In logično je, da se cena zaradi tega znižuje.

Ali res ni mogoče najti boljšega kupca od Agrokorja, sploh zdaj, ko so banke Mercatorju reprogramirale posojila in je tako postal privlačnejši? Če vam uspe ustaviti prodajo, bi razpis lahko ponovili ...

Izogibal bi se izrazu, da prodajo ustavljamo. Zagotoviti želimo le, da bo proces prodaje speljan tako, da bodo doseženi poštena vrednost in takšni pogoji, ki bodo Mercatorju zagotavljali nadaljnji razvoj in uravnotežen položaj v združenem podjetju. Želimo se izogniti tveganju, da se prevzem financira na zelo eksotičen način. Jasno je, da so prevzemni procesi zahtevni, ni pa nujno, da na koncu pride do uresničitve dogovora. V svetu je kar nekaj primerov, ko do prevzema ni prišlo, ker delničarji niso bili zadovoljni s ceno. Zadnja velika transakcija, vredna 80 milijard evrov, je bila ponudba Pfizerja za prevzem AstraZenece. A ker so se delničarji prodaji večinsko nasprotovali , do posla ni prišlo. Poučen je tudi primer večjega švedskega farmacevtskega podjetja: v petnajstih letih po prevzemu se je število zaposlenih v tem podjetju znižalo kar za polovico.

Je v svetu običajno, da se dolgovi, povezani s prevzemom, porinejo na prevzeto podjetje?

Je. V primeru Mercatorja je koncept tak, da dolgov ni mogoče v celoti poriniti na Mercator, proporcionalno pa je breme vendarle veliko. Treba je reči tudi, da se organi Mercatorja glede vseh pomislekov, povezanih s prodajo Agrokorju, še niso izrekli. Prevzem ima dve etapi. Prva je prevzem kontrolnega deleža, druga pa prevzem celotnega svežnja delnic. Prevzemna zakonodaja določa, da mora po prevzemu kontrolnega deleža dati še ponudbo za prevzem preostalih delnic. Če ne prej, se bodo organi Mercatorja morali dokončno odločiti takrat, ko bo prišlo do druge etape. Uprava in nadzorni svet Mercatorja sta ravnala pametno, da sta se pripravila na oba možna scenarija, tako na to, da družba nadaljuje samostojno pot, kot na to, da jo kupi strateški lastnik. Ni pa se jim še bilo treba izreči o tem, ali se jim zdi ponujena cena za delnico poštena.

Bo Agrokor sploh sposoben financirati drugo etapo?

Po sporazumu o nakupu delnic je moral predložiti dokazila, da ima zagotovljena sredstva tudi za prevzem celotnega svežnja delnic Mercatorja. Denar za drugo fazo si je zagotovil z izdajo obveznic. Na ta način je dobil 475 milijonov evrov, kar že ima računu holdinga, ki ga je ustanovil na Nizozemskem. Lahko se tudi zgodi, da bo prva etapa izvedena, druga pa ne v celoti. Odvisno od tega, ali bodo imetniki Mercatorjevih delnic zadovoljni s ceno ali ne. V drugi etapi bo bistveno bolj v ospredje prišla cena. Pri čemer je cena razmeroma ugodna za kupca, ni pa atraktivna za prodajalce. S ceno se balansirajo pogoji restrukturiranja kreditov, se pravi obrestne mere in ročnost kreditov. Pivovarna je morala v zadnji ponudbi žrtvovati kar nekaj vrednosti, ki bi ji sicer pripadala. Očitno je v takšni situaciji, da na prvo mesto postavlja čim hitrejšo razdolžitev.

Če si pred tem, da propadeš ...

Pivovarna Laško ni v položaju, da bi propadla. Tako kot Mercator je dosegla dogovor z bankami o pretvorbi kratkoročnih v dolgoročne kredite. Ima soliden denarni tok, vendar pa ima hkrati velika bremena iz finančnih naložb, ki jih mora znižati, zato da si bo zagotovila normalno finančno sliko.

Bankam se v resnici ne mudi s prodajo, saj so po lanski dokapitalizaciji polne denarja.

Banke sicer imajo kapital, ampak treba je vedeti, da naložbe v delnice zahtevajo veliko večjo kapitalsko utež kot pa naložbe v kredite. Za banke torej naložba v delnice ni tako problematična z vidika likvidnosti, ampak predvsem z vidika zagotavljanja njene kapitalske ustreznosti. Izvirni greh so banke storile s tem, da so zaplenile delnice lastnikom podjetij, Šrotu, Bavčarju in drugim. Pametneje bi bilo, če bi ustanovile posebna podjetja, ki bi jim dale kredite, nato pa bi ta podjetja pridobila delnice. Banke so bile dirigirane s strani politike, da morajo razlastiti nekdanje lastnike podjetij, niso pa predvidele, da si bodo s tem močno poslabšale svojo kapitalsko ustreznost. To je razlog, da smo zašli v spiralo, ko je bilo treba bankam dodati kapital in ko nas je sanacija bančnega sistema stala več, kot bi nas brez politične evforije.

Ves čas poslušamo, da privatizacijo zahteva Evropa. Toda ali nismo sami krivi za pritiske? Saj smo sami Bruslju obljubili umik države iz podjetij ...

Ne gre samo za obljubo, gre za zavezo. Slovenija ne bi mogla prodati državnih obveznic, če ne bi hkrati pokazala, da imajo te obveznice kritje v premoženju države. Vsakič, ko gre finančni minister na ’road show’ in išče kupce za državne obveznice, je dolžan poudariti, kolikšen je državni dolg in koliko znaša vrednost državnega premoženja. Dolg mora imeti kritje v državnem premoženju. Dokler dolga ne bomo mogli financirati s proračunskim presežkom, in to se ne bo zgodilo še nekaj časa, imamo na voljo samo dve možnosti: da se na novo zadolžimo ali da kaj prodamo. Finančnim vlagateljem moramo demonstrirati, da smo dolg države sposobni znižati na 60 odstotkov BDP-ja, kar pa trenutno lahko dosežemo samo s prodajo dela državnega premoženja.

Vprašajte se, zakaj se EBRD, ki je bila poleg družine Todorić ena od lastnikov Agrokorja, umika kot delničar iz lastništva tega podjetja.

Ampak zakaj je sprejemljivo, da je država pomembna lastnica Krke, ni pa sprejemljivo, da je lastnica Telekoma?

To je stvar strategije. Klasifikacija naložb ni strategija. S klasifikacijo poveš, kaj boš prodal in kje boš ostal dolgoročno prisoten. Strategija pa mora biti narejena bolj v smislu, v katerih dejavnostih boš dolgoročno gradil svojo konkurenčnost. Vlada je Telekom uvrstila na spisek, ker bi njegova prodaja prinesla velik iztržek, hkrati pa bi demonstrirala, da je pri privatizaciji vendarle pripravljena storiti korak naprej. Ni šlo torej za strateško odločitev, temveč za pragmatizem. Zakaj na spisku ni Krke? Zato, ker Krka državi zagotavljala večje donose od Telekoma. Telekom sicer dosega solidne poslovne rezultate, vendar pa državi prinaša razmeroma nizke donose. Precej je investiral po bivši Jugoslaviji in te naložbe se niso izkazale kot najbolj donosne. Precejšen del kapitala je skozi te operacije razredčil. Krka zagotavlja približno 18-odstotni donos na kapital, Telekom pa manj kot 10-odstotnega. Gre pa tu tudi za sposobnost podjetij, da lobirajo v lastno korist in prepričajo, da so za državo pomembna. Pri tem so najbolj spretna energetska podjetja. Energetska oskrba se obravnava kot nekaj, kjer mora država nujno ostati prisotna, čeprav je v teh podjetij donos na kapital še slabši kot v Telekomu. V podjetjih, ki imajo veliko kapitala, in energetika je kapitalsko zelo intenzivna dejavnost, so donosi na kapital praviloma nizki.

Bi morali upravljanje državnih podjetij prepustiti zasebniku, kot so to storili v Romuniji? To idejo propagira guverner Boštjan Jazbec ...

Ni razloga, da bi državni holding dali v upravljanje tujcem, sploh ker imamo dovolj domačih strokovnjakov, ki se s tem poslom znajo ukvarjati. Poleg tega je treba vedeti, da stroški upravljanja s strani tujcev niso zanemarljivi. Pa še nekaj. Temeljno pravilo pri postopkih prodaje je, da pri njih sodelujejo tudi finančni in pravni svetovalci, praviloma gre za mednarodne investicijske banke in zveneče pravne pisarne. Po moji oceni že to zagotavlja normalen proces prodaje. Velike investicijske banke projektov ne bodo pripravljene spremljati kot svetovalke, če jim ne bo zagotovljeno, da se bodo postopki vodili po mednarodnih standardih in brez vmešavanja politike.

Problem je, da so slovenska podjetja postala plen mednarodnih špekulantov. Na primer Helios. Maja ga je prevzelo avstrijsko podjetje Ring, domnevno naj bi šlo za strateškega partnerja, dejansko pa sta ključna financerja tega prevzema dva ameriška naložbena sklada. Prevzem je pravzaprav financiral sam Helios, tako da je zastavil vse svoje nepremičnine. Ali se nismo še nedavno nad takšnimi prevzemi zgražali? Zakaj se dopušča kupovanje podjetij brez ficka v žepu?

Večina naložbenih skladov, na primer pokojninski skladi, vlagajo predvsem v manj tvegane finančne instrumente. Medtem ko skladi tveganega kapitala vlagajo samo v zelo tvegane, zato ker tako dosežejo višje donose. Visoko tvegani instrumenti zahtevajo zavarovanja, praviloma so to nepremičnine ali pa delnice prevzetih podjetij. Tako so na primer obveznice, ki jih je izdal Agrokor, zavarovane z delnicami te družbe. V trenutku, ko Agrokor svojih obveznosti ne bo mogel servisirati, mu bodo upniki zaplenili podjetje. Če se to zgodi, bodo banke iskale novega investitorja ali pa bodo šle v javno prodajo Agrokorjevih delnic na enem od mednarodnih finančnih trgov. Se pravi, da morajo financerji imeti učinkovit način, da razlastijo delničarje, če ti ne zagotovijo normalnega odplačevanja najetih obveznosti. Naj spomnim, da smo kapitalske trge v celoti liberalizirali v skladu z evropskimi direktivami in da tu nimamo več nobenih varovalk. Prav primer Agrokorja kaže, kako pomemben je način financiranja prevzema. Če tveganja postanejo prevelika, je prav, da se takšen vlagatelj izloči.

Kako pa je Novartis financiral prevzem Leka?

Pretežno s kapitalom, je pa izdal tudi za milijardo evrov obveznic, pri čemer te niso bile neposredno vezane samo na prevzem Leka. Financiranje prevzema z dolgom je najbolj sporno v primeru, ko se krediti, najeti za prevzem, porinejo na prevzeto družbo. O problematičnosti takšnega početja razpravljajo tudi v evropskem parlamentu. Za zdaj so pravila prevzemne zakonodaje takšna, da posebnih omejitev ni. Lastnik lahko strukturo financiranja določi svobodno, omejitev obstaja le v smislu tako imenovanega tankega ali nizkega kapitala. Če je preveč kreditov, se obresti priznajo do nekega proporca, nad tem pa obresti niso več davčno odbitna postavka.

Dokler dolga ne bomo mogli financirati s proračunskim presežkom, imamo na voljo samo dve možnosti: da se na novo zadolžimo ali da kaj prodamo.

Davčna uprava je Aha Muro poslala v stečaj, slaba banka je Cimos poslala v prisilno poravnavo ... Je država dvignila roke nad reševanjem podjetij?

Državne pomoči so močno regulirane s pravili konkurence, vezane so na ocene in postopke pred Evropsko komisijo. Državnega intervencionizma ne omejuje le Slovenija, ampak vsa Evropa. In prav je tako. Samo izjemoma, ko na voljo ni nikogar drugega, je dovoljeno poseganje države. Že v času bivše vlade so bili pripravljeni nastavki za to, da bodo banke sanirale realni sektor. Zato smo banke izdatno dokapitalizirali, težje primere pa prenesli na slabo banko. Pričakovalo se je, da bodo banke obnovile svojo kreditno aktivnost.

A je niso. Banke še vedno krčijo obseg kreditiranja.

To, da banke sedijo na denarju, ki so ga dobile od države, in ga raje vlagajo v državne vrednostne papirje, kot da bi ga posojale podjetjem, je velik problem.

Kako lahko vlada zmanjša tveganje bankam, da se bodo lažje odločale za kreditiranje?

Ko sem postal minister, sem obljubil dve stvari: novo jamstveno shemo in ustanovitev sklada tveganega kapitala. Vendar zaradi blokad ne na enem ne na drugem področju nismo dosegli velikega preboja. Nastavki za jamstveno shemo so sicer narejeni in upam, da nam shemo uspe zagnati, kajti treba je vedeti, da banke niso samo zadržane pri kreditiranju podjetij, ampak da so zelo omejile tudi izdajanje jamstev, ki jih podjetja, zlasti gradbena, potrebujejo za to, da sploh lahko pridobijo nove posle. O skladu tveganega kapitala smo debatirali, deloma tudi z EBRD, tako da bomo za novo vlado pripravili projekt. Ideja je, da sklada ne bi upravljala država, ampak SDH skupaj z zasebnimi vlagatelji. Nujno je pospešiti proces razdolžitve podjetij, kajti majhna in srednje velika podjetja se z bankami mrcvarijo že več kot leto dni, dela se škoda, zadeve se ne premaknejo nikamor, kar bankam seveda ustreza, saj v obdobju mirovanja še vedno obračunavajo obresti.

Izjavili ste, da je Cimos slovenski General Motors. Če je res, zakaj se potem pošilja v prisilno poravnavo?

Ključen razlog za odločitev o prisilni poravnavi je, da smo želeli ostati v polju dovoljenih državnih pomoči. Če namreč ne bi vključili preostalih deležnikov, se pravi kupcev, dobaviteljev in drugih, bi tvegali, da bi Evropska komisija poroštvo, ki ga je država lani namenila Cimosu, obravnavala kot nedovoljeno državno pomoč. Treba se je zavedati, da je kapitalski trg v ZDA bistveno bolj razvit kot pri nas. Ameriška država je resda dokapitalizirala General Motors, a je delnice nato prodala na borzi. Pri nas pa kapitalski trg svoje vloge ne opravlja oz. jo opravlja omejeno. Ena od velikih iluzij slovenske tranzicije je bila, da lahko tako majhna država ustvari soliden kapitalski trg. Naš kapitalski trg je premajhen, preplitek in nima domačih finančnih skladov, ki bi vlagali. Eden od ključnih pogojev, da finančni instrument dobi vlagatelja, je, da je likviden, se pravi, da lahko delnico ali obveznico kupiš ali prodaš kadarkoli, danes ali pa čez tri leta.

Sindikate skrbi, da prisilna poravnava pomeni začetek konca Cimosa in 7000 delovnih mest, glede na to, da se pri nas prisilne poravnave praviloma končajo s potopom podjetij.

Cimos je imel v preteklosti že dve prisilni poravnavi in obe uspešno izpeljal. Res pa je, da so bile okoliščine takrat drugačne. Nova insolvenčna zakonodaja daje dodatne možnosti, ki bodo znižale tveganja prisilne poravnave.