Jason Read, filozof

»Neoliberalizem se je predstavil kot zdravilo sam zase«

Intervju

Dr. Jason Read deluje na več filozofskih področjih, ukvarja se z družbenopolitično kritično mislijo, pa tudi s filozofijo zgodovine in feminizma. Kot je v modi pri novodobnih akademikih, piše spletni dnevnik – Brezposelna negativnost. Na twitterju ga najdete pod vzdevkom unnegatron. Govori o današnjem razumevanju dela in brezposelnosti, o čustvih in afektu v postvarčevalni ekonomiji ter o brisanju ločnice med zasebnim življenjem in službo.

Zakaj varčevanje učinkuje? Kako da so ukrepi, ki so bili še pred desetletjem razumljeni kot politično tvegani, danes sprejeti kot uspešno zdravilo za krizo?

Eno najbolj pretresljivih spoznanj iz nedavne politične in ekonomske zgodovine je, da je svetovna gospodarska kriza, za katero se je na trenutke in v nekaterih delih sveta verjelo, da bo omajala neoliberalno ekonomsko ortodoksnost, to le še dodatno okrepila. Gre za nekakšno različico »doktrine šoka«, le da je šok v tem primeru neuspeh neoliberalizma samega. Sistem se je predstavil kot zdravilo sam zase. Presenetljivo je, kako hitro je bilo to zdravilo sprejeto, kako hitro so ljudje podprli zamisel, da mora prav javnost plačati za krizo, čeprav je to v nasprotju s priljubljenim geslom: »Mi ne bomo plačali za vašo krizo.«

Eden od ciljev EU pred krizo je bil postati »najkonkurenčnejše in najbolj dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo«. Čeprav ima zamisel o vseživljenjskem učenju pozitiven prizvok v smislu osebnostne rasti in izkušenosti, se v njej skriva tudi nekaj bolj mračnega, mar ne?

Stalno izobraževanje, vseživljenjsko učenje se sliši idilično, a mislim, da tukaj ne gre toliko za življenje, preživeto ob učenju, ampak bolj za potrebo po stalni akreditaciji. Namen ni preprosto nadaljevati učenje, ampak nadaljevati nenehno samopotrjevanje. S tem se nato pojavi potreba po plačevanju za akreditacijo. Življenje v stalnem izobraževanju postane življenje v stalni zadolženosti. Kot je rekel že Gilles Deleuze, v sodobni družbi nadzora ni nič dokončno: pa naj bo to izobraževanje, delo, odplačevanje dolgov – vse postane stalno. Razmeroma svobodno prehajanje iz institucije v institucijo, zapuščanje šole za vstop na trg delovne sile nadomesti nenehno prekrivanje različnih oblik omejitev.

V času stagnirajoče oziroma naraščajoče brezposelnosti v Evropi se tržna logika čedalje bolj uporablja tudi pri vodenju zavodov za zaposlovanje, recimo v Veliki Britaniji, še posebej pod sedanjo konservativno-liberalno vlado, vse očitneje pa tudi v Sloveniji, kjer se zavodi reformirajo za prevzem dejavnejše vloge pri »usposabljanju« in preoblikovanju brezposelnih in »nezaposljivih«, da bodo čim bolj ustrezali pogojem skrčenega trga dela. Kakšen vpliv, mislite, ima ta regulativna logika na ljudi?

Posledice se kažejo v napovedujoči se kriminalizaciji brezposelnosti. Brezposelnost se vedno manj obravnava kot učinek gospodarskih in tehnoloških razmer ter vedno bolj kot individualni in osebni neuspeh. Ker je vprašanje brezposelnosti nemogoče rešiti individualno, ni pomembno, koliko je nekdo motiviran; individualizacija rešitve lahko vodi le do močnejšega občutka neuspeha in domneve, da moramo stvari rešiti s prešolanjem. Idealni kandidat za službo je norma, ki jo je nemogoče izpolniti.

V sodobni družbi nadzora se nič ne konča: pa naj bo to izobraževanje, delo, odplačevanje dolgov – vse postane stalno.

Zakaj je to, da imaš službo, danes nekaj svetega, pa čeprav je služba po možnosti slabo plačana in prekarna?

Pri vprašanju službe naletimo na nekakšno prepričanje, na misel, da moramo vsi prispevati družbi za blaginjo vseh nas, drugače nismo koristni. To prepričanje lahko označimo kot antropološko, saj temelji na ideji družbe, organizirane okrog načela potrebe; lahko pa ga vidimo tudi kot etično, ker poudarja idejo vzajemnosti med opravljenim delom za skupnost in delom, ki ga opravimo zase – skupnost pridobi dobrine in storitve, posameznik pa disciplino in samospoštovanje. To so prepričanja, ki imajo vse manj stika z realnostjo dela v današnji družbi. Z delom danes ne zadovoljujemo več le bistvenih potreb v strogem antropološkem smislu, kot so potreba po hrani, bivališču in negi, ampak je zelo destruktivna sila, ki deluje na posameznika in njegovo duševnost.

Zakaj postaja mit dela še močnejši, ko pa je vedno manj v stiku z realnostjo?

Tu bi navedel kar Kathi Weeks, ki nas lepo opomni na verske korenine delovne etike. Delo je že od nekdaj veljalo za nekakšen branik pred negotovostjo posvetnega obstoja, in ko se ta negotovost poveča, se verjetno poveča tudi naša navezanost na delo. Delo je tako edini preostanek nadzora, ki si ga lahko privoščimo v vse bolj individualistični družbi.

Negativni pogled na brezposelne se krepi, nanje se gleda kot na lenuhe, izkoriščevalce socialnih prejemkov in zgube.

Kako dojemamo brezposelnost? Lahko jo vidimo kot splošni družbeni problem, ki ga povzročajo in določajo spreminjajoče se tehnološke razmere in razmere na trgu, ali pa kot problem posameznika, ki je odvisen od svoje discipline, vdanosti in tako dalje. Kako gledamo na brezposelnost, pa seveda vpliva tudi na to, kako se odzovemo nanjo. Če jo vidimo kot družbeni problem, potem je rešitev v splošnih programih socialne podpore in usposabljanja za brezposelne. Če pa jo vidimo kot neuspeh posameznika, si je seveda najbolj smiselno prizadevati za predrugačenje osebnostnega vedenja spornega člena. Prav zdaj v Veliki Britaniji in ZDA opazujemo vpeljevanje druge strategije pod taktirko prve; socialna podpora se imenuje dodatek za iskalce dela in je izpostavljena vsem mogočim psihološkim posegom, osredotočenim na osebnostno vedenje. V ZDA obstajajo celo terapevtske skupine za brezposelne, saj je brezposelnost obravnavana kot psihološki problem, podoben odvisnosti. Podobnost teh dveh perspektiv, tega, da je služba ključ do življenja, ki ga je vredno živeti, priča o neučinkovitosti družbene in politične domišljije.

V čem je ideja »ekonomije razpoloženja«? V enem izmed člankov ste trdili, da afektivna sestava varčevalnih politik izpodriva afektivno vlaganje v iskanje dela znotraj neoliberalne družbe in ga nadomešča z afektivnim vlaganjem v neskončen projekt lastne preobrazbe. Upanja ne zbujajo več družbene spremembe, ampak osebna izpopolnitev.

Mislim, da je pomembno razlikovati med afektivno ekonomijo, ki se nanaša na splošno porazdelitev strahov, upanja, ljubezni in sovraštva v posameznem zgodovinskem trenutku, in ekonomijo razpoloženja. Ta izraz sem si sposodil pri Jennifer Silva, ki ga uporablja za opredeljevanje posebnega razmerja do dela in uspeha v sodobni družbi. Ekonomija razpoloženja je vedno bolj izrazito redefiniranje uspeha in neuspeha v smislu osebnega duševnega stanja, samopodobe, zmožnosti premagovanja zlorab in podobno. Po svoje gre za kompenzacijo razpoloženja. Ta nagnjenost k nenehnemu preučevanju samega sebe se morebiti zdi kot nekaj pozitivnega: ali ni bil materializem že od nekdaj eden od glavnih očitkov kapitalizmu? Toda analiza Jennifer Silva nakazuje, da lahko ekonomijo razpoloženja razumemo kot postvarčevalno ideologijo. Neskončno ukvarjanje s samim sabo nadomesti potrošništvo klasičnega fordizma in z delom obsedeni klasični neoliberalizem.

Mogoče je govoriti o splošni »strategiji terjanja osebne odgovornosti«, značilni za različne družbene razrede in ravni v ZDA in Evropi.

Kako vidite vse intenzivnejše pretakanje med zasebnim življenjem in delovnim mestom?

To, da se je zabrisala ločnica med delom in zasebnim življenjem, lahko razumemo kot posledico tehnoloških sprememb, ki so jih omogočili brezžični internet, spletna omrežja, prenosniki in pametni telefoni, pa tudi kot spremembo v naravi dela samega. Če vzamemo za primerjavo: precej preprosto je izmeriti produktivnost delavca v tovarni avtomobilov (in ta delavec bi si delo dokaj težko prinesel domov), dosti teže pa je izmeriti produktivnost oglaševalca, inženirja, učitelja in podobno. V teh poklicih je vedno mogoče narediti še kaj več, na primer ponovno pregledati osnutek poročila, sklicati še en sestanek in tako dalje. Poslovanja podjetja danes ne merimo več toliko z dobičkonosnostjo, ampak bolj s spreminjanjem cen njegovih delnic. Cene delnic se nič bolj ne odzivajo na veliko odpuščanje delovne sile kot na povečanje produktivnosti. To povečuje raven zaskrbljenosti, s čimer se dodatno briše ločnica med zasebnim življenjem in službo – biti produktiven postane vrlina ali pa je vrlina vsaj to, da smo videti produktivni. Nositi delo domov, biti v neposrednem stiku s službo ni toliko stvar doseganja nekega cilja, ampak je predvsem samo sebi namen.

Bi se strinjali, da je razvoj v to smer vseeno večinoma omejen na »napredne« kapitalistične družbe, v državah tretjega sveta pa je realnost kapitalizma še vedno težaško fizično delo?

Seveda. A večina tega se ne nanaša samo na posamezne dele sveta, ampak predvsem na posamezne kategorije delavcev. To je očitno še posebej, ko govorimo o brisanju ločnice med delom in zasebnim življenjem. Mogoče je govoriti o splošni »strategiji terjanja osebne odgovornosti«, značilni za različne družbene razrede in ravni v ZDA in Evropi. Posameznik naj bi iskal razloge za (ne)uspeh zgolj v svojem življenju in osebnosti, iskal naj bi osebne odgovore na vprašanja, ki so sicer družbene narave. V tem se kaže splošno proizvajanje subjektivnosti, razrednim in krajevnim razlikam navkljub.