Kje smo 25 let po »koncu zgodovine«?

Srećko Horvat, Hrvaški filozof, aktivist in ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive

20. 6. 2014  |  Mladina 25  |  Komentar

Pred kratkim so na konferenci o prihodnosti »liberalne demokracije« v Skopju vsi kar naprej omenjali Thomasa Pikettyja. Ko sem pozneje nekatere od udeležencev konference vprašal, ali so prebrali njegovo knjigo, ki ima približno 700 strani in o kateri govori ves svet, so iskreno priznali, da je niso.

Čeprav je danes nemogoče sodelovati na konferenci, na kateri ne bi vsaj eden od udeležencev omenil Pikettyja, in prav tako ni mogoče vzeti v roke časopisa, ki se ne bi tako ali drugače ukvarjal z njim, se zdi, da bi Kapital v 21. stoletju lahko postal ena izmed tistih knjig, ki jih vsi navajajo, čeprav jih v resnici ni nihče prebral. Celo Piketty je po napadih v Financial Timesu priznal, da marsikateri od njegovih kritikov knjige ni prebral, nato pa dodal: »To me ne moti, želel sem samo spodbuditi razpravo.«

Če obstaja še kakšna knjiga, ki je imela v zadnjih dveh desetletjih podoben vpliv na svetovne ekonomske, politične in celo filozofske razprave, je to brez dvoma Konec zgodovine in zadnji človek Francisa Fukuyame. Gre za esej Konec zgodovine, ki ga je objavil leta 1989. S knjigo se je verjetno dogajalo podobno kot s Pikettyjevo. Vsak je govoril o njej, le redki pa so jo zares prebrali. Zakaj bi tudi jo, če je Fukuyama že vse razložil v omenjenem članku.

Kakor vemo, »konec zgodovine« ni označeval dejanskega konca zgodovine, ampak konec boja med različnimi ideologijami (predvsem komunizmom in liberalizmom). Po Fukuyamovem mnenju je po padcu Berlinskega zidu zmagala »liberalna demokracija«. To hipotezo je marsikdo kritiziral, toda zadnja leta celo Fukuyamovi najostrejši kritiki postajajo fukuyamisti. Kot je lepo povzel Fredric Jameson: »Danes si laže predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma.«

Pred tremi leti, natančneje poleti 2011, sem imel v Parizu priložnost pogovarjati se s človekom, katerega ime so – tako kot danes Pikettyjevo – pogosto omenjali na najrazličnejših konferencah po vsem svetu, njegova teza o »koncu zgodovine« pa je spodbudila brezštevilne razprave. Bilo je samo nekaj mesecev po arabski pomladi in le nekaj tednov pred pokolom v Utøyi.

Fukuyama je trdil, da obstajajo resni razlogi, zaradi katerih »liberalna demokracija« nemara vseeno ni prihodnost celotnega človeštva. Prvič, obstaja nevarnost nečesa, kar je poimenoval »politično nazadovanje« (political decay) oziroma spodkopavanje demokratičnih institucij od znotraj (s korupcijo, z neučinkovitostjo itd.). In drugič, tu je Kitajska.

Ko sem ga vprašal, ali terorizem še vedno ogroža zahodno liberalno demokracijo, je odgovoril, da je grožnja terorizma precenjena in da največjo grožnjo »liberalni demokraciji« pomeni prav vzpon Kitajske. Potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ko je bil pogovor objavljen v nekem hrvaškem tedniku, se je nanj ostro odzval kitajski veleposlanik v Zagrebu. Na naslovnici tega tednika je Fukuyamo označil za »človeka banano«, kar je huda žalitev, kakršne od diplomata na tako visokem položaju ne bi pričakovali. Po njegovem je Fukuyama samo na zunaj videti »rumen«, navznoter pa je v resnici »belec«. Ko vidimo, kakšne sovražnike ima mož, nas obide skušnjava, da bi se mu celo postavili v bran.

Pa vendarle, oba, Fukuyama in kitajski veleposlanik, se glede nečesa motita, in sicer glede barve naših zahodnih demokracij. Ta je vse bolj v nasprotju z barvo »človeka banane«, naše demokracije so navzven »bele« in navznoter »rumene«. Z drugimi besedami, prihodnost verjetno vendarle ni »liberalna demokracija«, ampak Kitajska – močna avtoritarna država s skromno politično participacijo državljanov. Učinkovit kapitalizem brez demokracije.

Prihodnost ni »liberalna demokracija«, ampak Kitajska – močna avtoritarna država s skromno politično participacijo.

Dovolj je, če pogledamo izide nedavnih evropskih volitev in krepitev skrajne desnice v tako rekoč vseh državah članicah EU, posebej še v razvitih zahodnih demokracijah oziroma v državah v središču (Francija, Danska, Velika Britanija itd.). Celo če bi to razumeli kot začasno deviacijo in odmahnili z roko ter rekli: »Ah, to so skrajne desničarske stranke, ki niso mainstream,« kaj je potemtakem z Madžarsko? Mar ni prav Viktor Orban poleti 2012 razglasil, da v Evropi potrebujemo novo gospodarsko ureditev? »Upajmo,« je dejal, »da nam bo bog pomagal in da nam ne bo treba izumljati kakega novega tipa politične ureditve namesto demokracije, ki bi ga bilo treba vpeljati zaradi ohranitve gospodarstva.« Potem je Madžare primerjal z azijati (sic!), nad katerimi je mogoče ohranjati nadzor samo s silo.

Zato bi bilo treba, če Fukuyama nevarnost umešča na Kitajsko, pogledati v evropsko soseščino, upoštevati pa tudi demokratični primanjkljaj in politično nazadovanje ameriških institucij, ki so vse bolj odvisne od finančne panoge in je v njih vse manj prave demokratične procedure.

Pa vendar Fukuyama zdaj spet, v zadnjem članku, ki ga je objavil v Wall Street Journalu in s katerim je zaznamoval 25. obletnico izida svojega znamenitega eseja, trdi, da teza o koncu zgodovine ni resneje ogrožena, saj množična gibanja od Tunizije prek Kijeva do Istanbula pravzaprav zahtevajo več »liberalne demokracije«.

Toda Fukuyama znova spregleda, da popolno nasprotje demokracije kuka izza vogala prav na njegovem lastnem dvorišču. Vzpon avtoritarnega kapitalizma ni več le zgodovinska posebnost Kitajske, med drugim je tudi posledica krize same »liberalne demokracije«.