Finančna tveganja območja z evrom

Nesterov opozarja, da je Svetovno Banko začelo skrbeti, da EU grozi deflacija

Do nedavnega so evropski voditelji zadovoljno razglašali, da je gospodarstvo v območju evra končno začelo okrevati in da je območje evra iz najhujšega. Zdaj tega ne govorijo več. V prvem četrtletju 2014 je povprečna rast BDP dosegla le 0,2 odstotka, kar je polovico pričakovane rasti. Nemška rast je bila z 0,8 odstotka boljša, to velja tudi za Španijo in Belgijo, ki sta imeli v prvih treh mesecih leta 0,4-odstotno rast BDP. Razmere v drugih državah z evrom so veliko slabše. Francija je beležila ničelno rast, nizozemsko gospodarstvo se je skrčilo za 1,4 odstotka, grško za 1,1 odstotka, ciprsko in portugalsko za 0,7 odstotka, finsko za 0,4 odstotka in italijansko za 0,1 odstotka. VEČ>>

Ko ekonomisti analizirajo razloge za to stagnacijo, ki pomeni grožnjo za novo recesijo, izpostavijo najprej in predvsem zmanjšanje potrošnje v spletnem časopisu Strategic Culture Foundation piše Vladimir Nesterov. V Franciji se je potrošnja recimo zmanjšala za 0,5 odstotka. V državah, ki jih je kriza najbolj prizadela (Grčija, Portugalska in Ciper), je potrošnja razumljivo precej nizka. Visoka pa je brezposelnost – v Grčiji je brez zaposlitve 27,5 odstotka vseh za delo sposobnih ljudi, 16,7 odstotka na Cipru in 13 odstotkov v Italiji. Javni dolg držav v območju evra je v letu 2010 v povprečju dosegel 85,5 odstotka BDP, do leta 2013 se je povečal na 96,2 odstotka BDP.

Nesterov opozarja, da je Svetovno Banko začelo skrbeti, da EU grozi deflacija. V globalni gospodarski napovedi je navedla, da pričakovanja glede inflacije ostajajo za zdaj nespremenjena, a popravki navzdol bi lahko sprožili škodljiv cikel dolga-deflacije. Ta obrat bi močno omejil možnosti Evropske centralne banke (ECB) za podpore gospodarstvu. Cene v območju evra so dosegle novo dno, pod ravnijo na Japonskem, v ZDA in Veliki Britaniji. Maja so se cene dobrin v območju evra povečale le za 0,5 odstotka. Priporočljiva stopnja inflacije po oceni ECB pa je malo pod 2 odstotkoma.

Če cene nehajo rasti ali začnejo upadati, lahko to sproži nevarno spiralo: potrošniki lahko začnejo prelagati večje nakupe v pričakovanju, da bodo cene še padle, podjetja pa prelagati investicije in gospodarstvo se lahko na koncu znajde pred rizikom kolapsa, navaja Vladimir Nesterov. Ekonomisti to dogajanje že vidijo v južnih državah Evrope, ki jih je prizadela gospodarska kriza. V Grčiji cen recimo padajo v zadnjih nekaj mesecih, blago in storitve so tam bile maja cenejše za 2 odstotka v primerjavi z majem 2013. V Evropi so se v tem času cene znižale za 2,1 odstotka. K temu prispeva padanje plač, visoka brezposelnost in nenaklonjenost podjetij, da bi investirala. Posledično se zmanjšuje povpraševanje.

ECB je v teh razmerah odločila znižati temeljno obrestno mero na rekordno nizko raven 0,15 odstotka. Istočasno je nameravala bankam v Južni Evropi zagotoviti 400 milijard svežih evrov, da bi lahko zagotovile posojila podjetjem. Poleg tega je uvedla negativno obrestno mero oziroma plačilo v višini 0,1 odstotka na leto za komercialne banke, ki pri njej hranijo denar, da bi jih spodbudila k posojanju denarja podjetjem. Po podaljšani recesiji evropska podjetja močno potrebujejo svež kapital, banke in druge finančne institucije pa raje nalagajo sredstva v vrednostne papirje ali hranijo denar pri centralni banki.

Odzivi na odločitve ECB so bili različni. V Nemčiji so bili v glavnem negativni, češ da bodo ti ukrepi privedli do zmanjšanja vrednosti prihrankov, zmanjšala se bodo sredstva pokojninskih skladov, zato bodo oškodovani prihodnji upokojenci, pa tudi zavarovalnice svojim zavarovancem ne bodo mogle zagotoviti obljubljenega donosa. Vladimir Nesterov navaja, da protesti v Nemčiji niso nastali iz nič, saj so Nemci konservativci, ko gre za finančne zadeve in zato še vedno varčujejo v bankah, čeprav za svoje prihranke sedaj dobivajo zelo nizke obresti – te so občutno nižje od inflacije.

Toda odločitev ECB o znižanju temeljne obrestne mere z 0,25 na 0,15 odstotka je bolj kot na Nemčijo preusmerila pozornost na razmere v državah z evrom, ki imajo ničelno gospodarsko rast ali se jim gospodarstvo krči. ECB v svoji torbi nima univerzalnega zdravila za vse članice z evrom. Večina izvedencev zato meni, da znižanje obrestne mere na rekordno nizko raven ne bo imelo spodbudnega učinka.

Negativna obrestna mera oziroma uvedba plačila za banke, ki pri ECB nalagajo denar, prav tako ni čudežno zdravilo. Navsezadnje lahko banke svoje likvidnostne rezerve na računih znižajo na minimum, ki ga predpisuje zakon. To pa lahko povzroči pomanjkanje likvidnostnih sredstev na medbančnem trgu, kjer si banke med seboj posojajo denar. To pa lahko privede do enakega kreditnega krča kot med finančno krizo leta 2008.

Najslabši vidik te zgodbe je, piše Nesterov, da banke, ki sprejemajo depozite od svojih varčevalcev in svojim strankam dajejo kredite, vse težje ustvarjajo dobiček. Daljše obdobje nizke dobičkonosnosti jih lahko spodbudi, da se bodo odločale za bolj tvegane posle, ki lahko hitro povzročijo nove balone in novo finančno krizo. Ta pa je lahko hujša od tiste v letu 2008.