Enigma Cerar

»Poslance s hrbtenico hočemo – dokler se ne zgodijo; po novih obrazih hlepimo – dokler jih ne vidimo; nove stranke podpiramo – dokler se ne ustanovijo ...« Pričakujemo, da bodo stranke suvereno in strokovno rešile vse lokalne in globalne probleme – hkrati pa jih preziramo kot največje hudodelske združbe. Tako je Gregor Golobič ilustriral usodo stranke Zares v Sloveniji. Izkušnjo je poimenoval »slovenski lepodušniški sindrom« in napovedal, da bodo vsi novi poskusi prevetrili politiko v Sloveniji in šli po tej isti poti, ki se začne s pretiranim navdušenjem in konča s prehitrim koncem. Vzrok za to naj bi bila »šentflorjanska mentaliteta ... dežurnih pridigarjev morale«. Ali še drugače: v Sloveniji dobi veljavo zgolj tisti, ki ničesar ne stori in samo obljublja. Ko naredi prvi korak, ga dežurni moralneži s svojimi ostrimi sodbami odrežejo.

SMC

Ta mesec smo v Sloveniji dobili novo politično stranko, Stranko Mira Cerarja (SMC). Tako kot mesec dni prej stranka Verjamem Igorja Šoltesa je tudi SMC postala absolutni hit. Kot nekakšen Feniks iz pepela je v javnomnenjskih anketah zablestela in prešla v vodstvo kot še nobena druga prej. Po zadnjih volilnih napovedih bi jo izbralo od 33 do 40 odstotkov vprašanih, kar je absolutni rekord. Za primerjavo: največjo podporo je doslej na volitvah prejela leta 2000 stranka LDS, a predvsem zaradi kratkotrajne izkušnje z vlado Andreja Bajuka. LDS je tedaj dobila 36 odstotkov glasov, Pozitivna Slovenija, ki jo je Zoran Janković prav tako ustanovil tik pred predčasnimi volitvami, pa je ob izjemni udeležbi na volitvah dobila 28 odstotkov glasov. Kdor je bil pred tremi leti šokiran nad Jankovićevim uspehom, mu tokrat, nad Mirom Cerarjem, utegne zmanjkati presežnikov.

Od kod takšna Cerarjeva popularnost? Sam pravi, da se v njem skriva »dinamična dvojnost«. Navzven, »v družbenem kontekstu«, naj bi bil liberalen človek, ki se zavzema za nediskriminacijo in za svobodo posameznika, mišljenja ter veroizpovedi, glede notranjih vrednot pa naj bi bil konservativen. Na prvem mestu so otroci, družina, ustrezna omika, prepričanje v »vesoljno pravilo akcije in reakcije« in, kajpak, vera v boga. Cerar je sposoben misliti oboje – misliti boga, hkrati z bogom pa biti tudi proti prodaji Telekoma, kar je morda eden izmed razlogov, da njegova stranka sedaj privržence nabira tako na desnici kot levici. Sodeč po javnomnenjskih analizah gredo k Cerarju tako tisti, ki so leta 2011 volili Socialne demokrate (28,3 odstotka) in Pozitivno Slovenijo (22,3 odstotka), kot tudi 10 odstotkov tistih, ki so leta 2011 volili SDS.

Cerar ni le pravni svetovalec, ampak tudi profesor »etike pravniških poklicev«. Svojo akademsko pot je gradil na kombinaciji prava in morale – celo duhovnosti.

Miro Cerar (1963) je sicer redni profesor na ljubljanski pravni fakulteti. V času osamosvojitve je kot tajnik sodeloval pri pisanju ustave, po tem pa je bil več kot dvajset let svetovalec v državnem zboru. Ponosen je, da je bil doslej trikrat imenovan za najuglednejšega pravnega strokovnjaka in dvanajstkrat izbran v skupino najvplivnejših slovenskih pravnikov. V javnosti se je doslej pojavljal predvsem kot parlamentarni pravni strokovnjak , nekajkrat pa se je tudi osebno izpostavil. Kot predsednik sodnega sveta se je denimo leta 2012 postavil po robu ideji tedanje Janševe vlade o »lustraciji« sodnikov, češ da gre za »politikantsko preusmerjanje pozornosti javnosti s politike na sodstvo«, leta 2010 je bil, skupaj z desnico in nacionalisti, tudi proti »Pahorjevem« arbitražnemu sporazumu s Hrvaško, leta 2013, v času ljudskih vstaj, pa je ponavljal, da so (vse) elite ljudem »ukradle dostojanstvo«.

»Preobraziti« Slovenijo?

Cerarjeva očitna prednost pred ostalimi kandidati je, da se v javnosti predstavlja kot nov, neoporečen politik in strokovnjak za etiko. Potem ko je revizijska hiša Ernst & Young lani objavila, da v Sloveniji kar 96 odstotkov menedžerjev podkupovanje označuje za »pogosto«, se zdi, da boljšega kandidata od njega ni. Cerar namreč ni le pravni svetovalec, ampak tudi profesor »etike pravniških poklicev«. Svojo akademsko pot je gradil na kombinaciji prava in morale – celo duhovnosti. Leta 1994 smo v Mladini o njegovem magisteriju z naslovom Večrazsežnost človekovih pravic kritično zapisali, da se »namesto do eksaktnega sklepanja avtor zapelje v kalne vode ’duhovnosti’ in ’meditativnega obskurantizma’, kjer se prepleta vse in še marsikaj z namenom, da bi avtor našel vir duhovnosti«. Cerar je kasneje doktoriral, in kot je znano danes, s poučevanjem etike in pravnim svetovanjem tudi služil: od državnega zbora in drugih javnih ustanov je v zadnjih 10 letih prejel skupaj 352 tisoč evrov.

Na tej podlagi sedaj njegova stranka ponuja »neoporečne« poslanske kandidate. Stranka je ta mesec na konvenciji napovedala, da želijo v politiko pripeljati nove, »neobremenjene ljudi z veliko strokovnega znanja in zavestjo, da je treba Slovenijo dvigniti v pravni in politični kulturi«. Naloga kandidatov njihove stranke pa naj ne bi bil »boj«, kot to velja za povprečnega politika, ampak veliko več – »preobražanje« Slovenije: »Slovenija potrebuje novo vodstvo, ki bo počistilo nesnago«, je Cerar ta mesec dejal v intervjuju za Siol, za Mladino pa, da je »kraja ljudski izraz za to, kar se v Sloveniji dogaja vsak dan«. Obljubljati konec kraje in preobrazbo družbe, ob tem, da stranka ponuja domnevno neoporečne kadre, je očitno tisto, kar v Sloveniji deluje in navdušuje množice. Ne prvič, sicer. Vedno znova in znova zadnjih 10 let, bi lahko dodali.

Zakaj novi obrazi?

Kdaj smo se v Sloveniji prvič navdušili nad novimi obrazi, nad neoporečnimi političnimi kandidati? Kdaj je politika postala umazana? Kdaj smo hoteli namesto politikov videti strokovnjake, menedžerje in namesto predsednikov vlad tehnične mandatarje? Cerar ni prvi, domnevno neodvisni strokovnjak, ki igra na svojo »čistost«. Še mesec dni prej je na to zaigral Igor Šoltes s svojo stranko Verjamem, pred njim Gregor Virant, ki je prav tako hotel politiko prevetriti, vanjo pripeljati nove obraze, »resnične« Slovence, male podjetnike. Pred Virantom je po istem vzorcu na sceno prišel Zoran Janković, katerega neverjetna popularnost na začetku je izhajala prav iz njegovega stališča, da on sam ni politik, temveč menedžer. In dejansko tudi nenadna popularnost Zaresa ni bila prvi tak fenomen.

Etablirane stranke so na vseh koncih Slovenije prvič izgubile na lokalnih volitvah leta 2006. Na njihovo mesto so tedaj prišli domnevno neoporečni, neodvisni, čisti, novi obrazi. Na tistih volitvah večinoma zdravniki, kirurgi, urologi, kot so bili Tomislav Klokočovnik v Izoli, psihiater Damijan Perne v Kranju, zdravnik Tomaž Gantar v Piranu, v Mariboru pa je soliden rezultat dosegel domnevno neodvisni primarij Gregor Pivec. Poleg zdravnikov so na tistih lokalnih volitvah zmagali tudi »neodvisni« podjetniki ali praktiki tipa Boris Popovič (Koper), Franc Kangler (Maribor) ali Bojan Šrot (Celje), ki so svojo strankarsko pripadnost skrivali za županovimi listami. Ta ista zgodba se je ponovila na državnozborskih volitvah leta 2008, ko je v parlament presenetljivo prišla stranka Zares – nova politika, nato pa leta 2011 na podobno hiter način tudi Državljanska lista in Pozitivna Slovenija.

Zakaj so volivci postali tako navdušeni nad neodvisnimi kandidati in zakaj so prepričani, da vsi kradejo? Spomnimo se parlamentarnih volitev leta 2004, ko je prvič zmagala SDS. SDS je tedaj odkrila formulo za zmago, ki jo je pozneje še večkrat s pridom izkoristila. Šlo je za serijsko sklicevanje izrednih sej parlamenta na temo korupcije in klientelizma. Skupaj so jih leta 2004 sklicali tri, kulminirale pa so v trenutku, ko je vodja opozicije Janez Janša v parlament prinesel protikorozivno pršilo WD-40 in z njim dokazoval nepotizem v državnih podjetjih. SDS je tedaj zmagala zaradi politizacije boja proti korupciji. Namesto policije je razkrivala celo serijo domnevno koruptivnih zgodb – ki potem epiloga niso dobile.

33 – 40 %
volivcev bi po trenutnih napovedih podprlo stranko Mira Cerarja

A takoj za tem, ko je SDS zmagala na volitvah, so želeli po zgolj nekaj mesecih delovanja ukiniti protikorupcijsko komisijo. Kaj vse so tedaj počeli vodje državnih podjetij, ki jih je ta stranka kadrirala, in kje je danes njihov predsednik: Janša sedi v zaporu zaradi afere Patria iz tistega časa, Robert Časar je na begu zaradi korupcije v Luki Koper, ki jo je vodil, Andrej Lovšin, vodja Intereurope, je na račun v Liechtensteinu dobil skoraj dva milijona evrov itd. Rezultat te zlorabe boja proti korupciji je, da je v Sloveniji za tem vsaka navadna goljufija postala zarota, vsako razkritje kraje pa politični pritisk stricev iz ozadja.

Lepa duša

Miro Cerar je tip politika, ki lepo sodi v ta splošni duh časa. Govori z vidika morale in ne politike. Kot kak vodja protikorupcijske komisije trdi, da se v Sloveniji vsepovsod krade, s čimer še prispeva k splošni razjarjenosti. Verjame v strice iz ozadja, ko ponavlja, da za njimi ne stojijo. Stoji za idejo, da Slovenija potrebuje nove, neobremenjene obraze, s čimer z enim zamahom osumi vse bivše politike, ne pa zgolj nekaterih. Cerar pravi, da se politika zelo pogosto do sodstva obnaša nekorektno, pri čemer dodaja, da »zdaj ne govori o gospodu Janši ... ampak o vseh politikih« (POP TV). »Cerar« je pri tem podoben fenomenu »Boruta Pahorja«. Torej tistega Pahorja, ki se je izkazal kot precej neoperativen predsednik vlade, a je že kmalu za tem, leta 2012, na predsedniških volitvah s svojim slogom premagal Danila Türka, brez dvoma enega diplomatsko najbolj izkušenih politikov.

Pri fenomenu Cerar torej (še) ne gre zanj niti ne gre za njegovo ekipo – v njegovi hipni popularnosti se kažeta velika praznina in vsesplošno razočaranje volivcev. Gregor Golobič danes temu pravi lepodušništvo. »Lepa duša« je sicer eden bolj znanih Heglovih konceptov. Opisuje tip zavesti, ki se ne želi umazati z dejanji. Če je Slovenija lepa duša, je tudi nekakšen spodrsljaj pri vzpostavitvi suverenosti. Lepa duša je namreč oblika morale, ki s prstom kaže na vsakogar, ki se česarkoli loti, je oblika nedelovanja oziroma tip zavesti, kjer je »delovanje« zgolj »gledanje«, kot piše Hegel. Zato je lepa duša tudi nesrečna. In v tem preigravanju, med hrepenenjem na eni strani in občutkom ničnosti na drugi, se počasi razgradi.

Izjemna navdušenost nad Cerarjem, še preden je ta predstavil svojo ekipo ali program, je morda začetek takšnega konca. Vprašanje namreč je, ali lahko tak Miro Cerar res preobrazi Slovenijo. Ga pa ima javnost očitno zaradi tega zelo rada; ankete javnega mnenja, na katerih je prvič zablestel, so bile opravljene, še preden je predstavil ekipo in program.

Diskreditacije v volilni kampanji
Kako se lotiti nasprotnika?

RTV Slovenija je ta teden bolj po naključju v središču Ljubljane posnela tiskovnega predstavnika SDS Jerneja Pavlina, ki je hodil po Miklošičevi ulici in govoril po telefonu. Pri tem je nekomu dajal navodilo, kako diskreditirati eno od novinark TV Slovenija: »Prečekiraj jo. Ima neprofitno stanovanje. Kako je prišla do neprofitnega stanovanja, kaj dela njen tip, aja, vrtec … koliko plačuje vrtec … preveri še na Revizorju, koliko ji plačuje televizija. Poglej, ali lahko še kaj izbrskaš. Karkoli najdeš, bo koristno.« Odgovorna urednica informativnega programa TV Slovenija Ksenija Horvat Petrovčič je na spletu v svojem komentarju o incidentu zapisala, da omenjeno novinarko ceni, »ker je delavna, pogumna in neposredna«. A da bo zelo verjetno v prihodnosti nekje izšel bedast članek, »ki ne bo povedal veliko. Vseboval bo zgolj namige in insinuacije. Brez dvoma bo seksističen, morda šovinističen«.

Nervoza političnih strank je pred volitvami velika, glavna tarča napadov pa seveda niso samo novinarji, ki o tem poročajo, ampak predvsem protikandidati. To velja tudi za Stranko Mira Cerarja, ki bo očitno mnogim strankam odvzela glasove. Neznanec je minuli teden nekaterim novinarjem poslal vnaprej pripravljena vprašanja o tem, kaj bi bilo treba Mira Cerarja vprašati. Neznanec novinarjem prišepetava, naj preverijo postopek izbora dr. Cerarja za pravnega svetovalca državnega zbora in podpisane pogodbe ter poročila o delu. Ker je Cerar poleg tega sodeloval kot zunanji sodelavec pri odvetniški pisarni Mira Senice, pa bi morali novinarji po mnenju očitno dobro informiranega pisca najti tudi povezavo med Cerarjevim delom za državni zbor in delom za odvetniško pisarno Senica v določenih primerih. S tem se srečujejo seveda vse stranke. Stranka Verjamem je pred evropskimi volitvami celo objavila nekatera vprašanja, ki jih je dobila.

Kdo so Cerarjevi kadri?
Od vodij socialnih zavodov do malih podjetnikov, od profesorjev do frizerjev

Med kadri Stranke Mira Cerarja (SMC) prevladujejo zaposleni v višjih slojih državne in lokalne uprave ter v občinah, precej je tudi pravnikov, profesorjev, mladih podjetnikov, članov društev, ki se zavzemajo za mlade ali trajnostni razvoj, očiten pa je tudi izbor t. i. borcev proti korupciji in posameznikov, ki doslej niso bili aktivni v državni politiki.

Med javno najbolj prepoznavnimi je profesor mednarodnih odnosov s Fakultete za družbene vede (FDV) Milan Brglez, profesor na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru Bojan Dobovšek, pa bivši direktor Arhiva Slovenije Dragan Matić. V njej so še državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo Janko Burgar in obramboslovec s FDV Erik Kopač ter Dušan Verbič, nekdanji dolgoletni načelnik ljubljanske upravne enote.

Vodstvo stranke je listo kandidatov poskušalo uravnotežiti. Tako se bodo v SMC za poslance potegovali mnogi mladi podjetniki, npr. predstavniki lokalnih razvojnih centrov, ter tudi predstavniki centrov za socialno delo. Poleg Tanje Cink, ki prihaja iz novogoriškega centra za socialno delo, za poslanko kandidira denimo Irena Grošelj Košnik, ki vodi center za socialno delo Trbovlje, med njimi je tudi Boris Koprivnikar – tisti predsednik Skupnosti socialnih zavodov, ki se je pred letom dni uprl ideji vlade Janeza Janše o varčevanju in političnem kadriranju v svete zavodov.

Eden glavnih strankinih ekonomistov je Aleksander Kešeljević, sicer zagovornik »socialne funkcije lastnine«, tudi podjetij v javni lasti. Poleg njega za Cerarjevim ekonomskim programom stojijo večinoma tisti ekonomisti, ki so doslej opozarjali na nevarnost varčevanja, recimo ekonomist Aleksander Aristovnik, ki je opozarjal, da je v Sloveniji do uravnoteženja javnih financ prišlo tudi pod krinko izvajanja »ideoloških posegov v družbi«. Tukaj je še Milojka Kolar, nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za finance pod ministrom Dušanom Mramorjem, ena boljših finančnic v državi in odstavljena vodja zavarovalnice Vzajemne, sicer velika kritičarka obstoječega sistema zdravstvenega zavarovanja, ki nas po nepotrebnem stane od 40 do 60 milijonov evrov na leto.

Poleg te komponente so izpostavljeni tudi nekateri podjetniki, med njimi je v izvršilnem odboru tudi Mitja Sojer, sicer znani lastnik frizerske verige Mič Styling.