27. 6. 2014 | Mladina 26 | Kultura
Z rolko po galeriji
Galerija Pocestnica nas uči resnično gledati, videti, sprejemati, verjeti in čutiti
Smešna hoja pred Narodno in univerzitetno knjižnico
© Yuliya Molina
V Ljubljani se je v začetku junija odprla galerija, ki ne le da pripravlja bogat program, temveč lahko v njej brez zadržkov prižgete cigareto in s seboj pripeljete hišnega ljubljenčka, do umetnin pa se lahko popeljete tudi s kolesom, triciklom ali rolko.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
27. 6. 2014 | Mladina 26 | Kultura
Smešna hoja pred Narodno in univerzitetno knjižnico
© Yuliya Molina
V Ljubljani se je v začetku junija odprla galerija, ki ne le da pripravlja bogat program, temveč lahko v njej brez zadržkov prižgete cigareto in s seboj pripeljete hišnega ljubljenčka, do umetnin pa se lahko popeljete tudi s kolesom, triciklom ali rolko.
Pocestnica je galerija, ki je pravzaprav teater na ulici in sodi v zgodbo mednarodne skupine ustvarjalcev, združenih pod imenom KUD Ljud. Predvsem zadnja leta postajajo vse prepoznavnejši po direktni, neustrašni, cestni, humorni in priljudni poetiki, ki verjame v »živo« umetnost in neposreden stik z gledalcem.
Našli smo torej bela vrata pri Križankah in skoznje vstopili v pocestno galerijo, kjer se je pred obiskovalce postavil galerijski vodič »iz sanj« z dvema več kot dejavnima sodelavkama, ki sta nas nato opozarjali na umetniška dela. Prvo izmed njih je bila »stvaritev afriškega umetnika Mbota Akumbe, ki so ga kritiki prvič opazili na skupinski razstavi kamerunskih izseljencev v Marseillu leta 1986«. Medtem ko je mladi svetlolasi poznavalec pripovedoval o avtorju in delu Sahara, so se na obrazih gledalcev, ki so strmeli v enega izmed številnih stavbnih zidakov, že izrisali prvi nasmehi.
Meja med realnostjo in fikcijo se je zabrisala. »Peščene sipine iz ptičje perspektive« so bile sicer pred očmi, a Mboto in Sahara sta bila izmišljotina. Zavedeli smo se, da smo se prvič v življenju zares zagledali v akrilni pastozni nanos s »špohtlom« na fasadi Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (Sigic).
Najboljši vodič na svetu nas je nato v drncu popeljal k najstarejšemu delu, ki ga hrani galerija Pocestnica. »Ozrite se v nebo skozi baldahin in zagledali boste fresko, za katero se skorajda zdi, da je tako resnična, da je tu in tam moč videti, kot bi se veje čisto zares premikale z vetrom,« nas je zavajal. Občinstvo pa je strmelo v drevesne veje nad spomenikom Simona Gregorčiča, uokvirjene z njegovimi štirimi kamnitimi prekladami, in se spraševalo, ali se je pustilo nategniti ali pa je zavajanje z umetnostjo pravzaprav način, da mesto vidijo drugače.
Dvomi so se razblinili ob performansu, do katerega smo morali skorajda teči, in to v hitrem tempu. Neprijetni potopni količki, s katerimi je župan obdal mestno jedro, so se namreč spuščali, vodič pa je želel ponazoriti, da vzpostavljajo meje, ki jih nekateri lahko prestopijo, drugi pa ne. Stara gospa v avtomobilu je postala del vodenega ogleda. Strmeli smo vanjo, ona pa ni vedela, kaj se dogaja. Rahlo vznemirjena je odpeljala, medtem ko sta ji obe demonstratorki s širokimi gibi nakazovali prosto pot.
Nato smo oddrveli proti Gregorčičevi ulici, kjer smo se srečali s performansom ženske, ki je stala za oknom in strmela v obiskovalce. »Morda spomni na Marino Abramović, a medtem ko se je ta ukvarjala s prisotnostjo, tokrat performerka izvaja distanco, ki jo še dodatno povečuje okensko steklo med njo in gledalcem,« so nam pojasnili.
Sledilo je slepo tipanje zidu, ki se je sprevrglo v skupinsko masažo. Ob prometnem znaku za delo na cesti smo izvedeli, da je stvaritev produktivnega umetnika Jureta Zankiča, ki svojo osebno pripoved v tehniki sitotiska na aluminiju na drogovih ali trinožcih razstavlja na vsakem vogalu. Nato smo se skupinsko objemali in sodelovali na dražbi manzonijevskega objekta – umetnikovega dreka –, ki ga za pocestnico po naročilu izdeluje Rexi. In z zadnjim pythonovskim dejanjem, med katerim so zaposleni in študenti v Narodni in univerzitetni knjižnici skozi okna strmeli v dodobra razgreto skupino, ki jim je predstavila »smešno hojo«, se je vodenje po razstavi končalo.
Pa ne povsem. Pocestnica dobro pozna galerijski ritual in ga celo preseže, saj nam je pred slovesom ob kozarcu vina ponudila tudi prepotrebne kavice, sokove in vodo, potem pa prav lepo povabila še v galerijsko trgovino, kjer si je mogoče pridobiti na cesti najdene umetnine. Za konec so ponudili formular in polaroidni fotoaparat, s katerim jih obiskovalci lahko opozorijo na delo, ki ga je galerijska ekipa morda spregledala, in postanejo sokuratorji postavitve.
Galerija Pocestnica se je v Ljubljani prvič zgodila leta 2010, nato je potovala v Maribor pa v Francijo, Avstrijo, Veliko Britanijo, na Nizozemsko in v Južno Korejo. Zdaj se je vrnila v Ljubljano. Njen namen nikakor ni zasmehovanje »umetnosti«, kot se nam lahko zazdi, ko se zazremo v »razstavljeni« stenski madež, zebro na cestišču ali drevesno vejo. Nasprotno, angažma, odličnost in prijazni humor performerjev, njihova odzivnost na nepričakovane dogodke v urbanem prostoru, človeški dejavnik torej, iz vseh teh domislic naredijo nepozabno doživetje in človeka napolnijo bolj kot marsikateri obisk galerije.
Tisto, kar Pocestnica stori namesto »pravih« galerij, je, da nas uči gledati, videti, sprejemati, verjeti in čutiti. Pocestnica je zato dobra galerija!
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.