Ni trdnega partnerstva, ni zdravega zakona brez spolnosti. Pri tem seveda ne gre šteti, kolikokrat to počnemo, ampak kako. Kaj odnesemo od tega, kaj nam pomeni.

Alenka Berlot Košiček

Terapevtka in poznavalka kakovosti partnerskih odnosov Alenka Berlot Košiček pomaga slovenskim parom in posameznikom premagovati čustvene krize in celiti rane, ki ob nesmotrni rabi zazijajo v občutljivem tkivu medsebojnih odnosov, pri tem pa se drži načela, ki ga je zapisal njen učitelj, mentor in življenjski sopotnik: »Ne tolažimo se z lažnim upanjem, da so nebesa ali kake vesoljske sile odgovorne za naše življenje, za napake, ki jih delamo, za predsodke, ki jim sužnjujemo, za samoprevare, s katerimi se slepimo.«

Alenka Berlot Košiček, diplomirana socialna delavka z bogatimi pedagoškimi izkušnjami pri delu z mladino in ustanoviteljica studia za kakovost odnosov, že 12 let uspešno svetuje posameznikom in parom pri partnerskih težavah. Praktično in terapevtsko znanje je izpopolnila, ko je bila asistentka in življenjska sopotnica pokojnega prim. dr. Marijana Košička, uglednega psihiatra in strokovnega publicista, ki so ga generacije ohranile v spominu kot najbolj priljubljenega seksologa, ki je najprej Jugoslovanom, potem pa predvsem Slovencem skušal dopovedati, da ljubezen ne pride sama od sebe in da takrat, ko pride, pogosto boli. Alenka Berlot Košiček ve, kako to bolečino ublažiti in utišati. Za svojim delom stoji z vsem znanjem in izkušnjami, toda para ali posameznika nikoli ne sili, da sprejme njene odgovore. Ta odločitev je popolnoma stvar posameznika.

Kdaj ste se odločili, da se posvetite terapiji in svetovanju za boljšo kakovost partnerskih odnosov?

To se je zgodilo popolnoma spontano, rekla bi celo, da nepričakovano. Doštudirala sem na visoki šoli za socialno delo in moja poglavitna motivacija je bila postati svetovalna delavka. Pred tem sem dolga leta opravljala poklic učiteljice in pogosto se je zgodilo, da sem morala reševati številne težave med učenci, učitelji in starši. Ugotovila sem, da na tem podočju zelo dobro funkcioniram, da delujem pomirjajoče in povezovalno. Zlahka sem našla skupni jezik z učenci, ki so na splošno veljali za težavne in so se jih drugi izogibali. To je bila tudi moja osnovna spodbuda, da nadaljujem delo kot socialna delavka.

Kaj je bilo tisto, kar vas je prepričalo, da je treba vztrajati?

Ob koncu študija sem spoznala dr. Marijana Košička in naneslo je, da sva se tudi zasebno zbližala. Pet let in pol sva preživela skupaj in to je bila moja največja šola za terapevtsko delo, ki ga še vedno uspešno opravljam. Marijan je imel vsak večer terapijo za stranke. Po večerji sva predebatirala težave, ki so se najpogosteje pojavljale v partnerskih odnosih, in tako je začel popolnoma spontano prenašati znanje name, kar je vselej ponazoril s primeri iz vsakodnevne prakse. Opazil je, da sem za to problematiko zelo dojemljiva, da si stvari odlično zapomnim in jih znam praktično uporabljati, kar je s časom še dodatno spodbudilo njegovo željo, da me izpopolni na tem področju. Ne glede na to, da sva bila par tudi v zasebnem življenju, je imel Marijan zelo zdrav in kritičen odnos do mene kot svoje učenke. Znal je realno preceniti, kakšno je moje znanje in koliko sem medtem napredovala po seansah, ki so več kot pet let vsak večer trajale najmanj dve uri. Na neki točki mi je izrekel priznanje, da sem strokovno dovolj usposobljena za terapevtsko delo.

Kdaj ste začeli samostojno prakso?

Vzporedno z Marijanom sem začela delati oktobra 2002, ker je imel toliko strank, da je bila čakalna doba tudi po mesec in več. Tistim, ki so se napovedali prvič, je rekel, da bodo prej na vrsti, če se prijavijo pri meni, ki sem njegova učenka, kar pomeni, da bodo deležni enakovrednega strokovnega svetovanja. Od takrat se je Marijanovo predajanje znanja spremenilo v supervizijo. Opisovala sem mu težave strank in svoje odgovore, ki naj bi pripomogli k rešitvi teh težav. Njegovo priznanje mi je bilo v veliko spodbudo in največja motivacija, da sem tudi po njegovi smrti vztrajala v tem poklicu. Marijan je bil do zadnjega dne v polni delovni formi. Tudi pisal je do zadnjega dne.

Pari, ki se odločijo živeti skupaj, zvezo vse redkeje formalno potrdijo s poroko. Zakaj? Se poroka šteje za preveliko obvezo?

Marijan je vedno govoril, da se dva poročita v srcu. Če kdo v formalni poroki, ki je povsem izenačena z zunajzakonsko skupnostjo, vidi neko prisilo ali nekakšen pritisk družbe, potem nima povsem razčiščenih odnosov s samim sabo in partnerjem. To pomeni, da se ni poročil v srcu, če se navežem na Marijanovo misel, in bo zato s časom naletel na težave v taki ali drugačni obliki življenja v dvoje. Zato je Marijan vedno govoril, da se moški pred 30. letom sploh ne bi smel poročiti. Ko se partnerja počutita resnično povezana, se podpirata in si stojita ob strani, tudi če tega ne podpišeta. Ne potrebujeta papirja, da delujeta skladno z zapisanimi poročnimi obvezami. Pravzaprav jih sploh ne bi smela čutiti kot obveze. Moje mnenje – morda se bo komu zdelo tudi zgrešeno – je, da si bo mlada ženska, ki uživa v svoji ženskosti in ima rada partnerja, vedno želela nekoč postati lepa nevesta.

So ljudje, ki verjamejo v večno ljubezen in si jo konec koncev tudi obljubijo, pogosto razočarani?

Težko odgovorim na splošno. Ko si mlad in zaljubljen, dejansko verjameš v to in izbranega partnerja idealiziraš prek vseh meja in vanj projiciraš tudi vse tiste pozitivne lastnosti, ki jih nima. Prepričuješ se pač, da je tvoj partner najboljši. In že to je zgrešeno. V dolgotrajni zvezi se eden od partnerjev pogosto – ni pa nujno – čustveno ohladi in drugi mora nato to čustveno energijo, ki jo zahteva vsak odnos, na neki način črpati drugje. Bodisi pri otrocih, prijateljih, starih starših, kjerkoli. V takem primeru na koncu te večne ljubezni ostane čustvena praznina in apatija.

Zaljubljenost potemtakem očitno ni zdrava? Koliko časa bi morala trajati, da ne bi povzročala škode?

Ha, ha, dobro vprašanje. Zaljubljenosti žal ne moremo brzdati, ko govorimo o mladih ljudeh, kajti njen biološki vzrok izvira iz potrebe po nadaljevanju človeške vrste in zato utegne biti včasih tudi zelo boleča. Zaljubljenost je lahko zdrava, če skozi ta proces dozorevamo in prihajamo do nekih novih spoznanj in v stabilni partnerski zvezi postavimo stvari na pravo mesto. In čeprav je zaljubljenost lahko zelo naporna, navadno na koncu nanjo vsi ohranimo lepe spomine.

Svetovanje v partnerskih odnosih je vsekakor zelo občutljivo področje, ki se ga morate tudi vi lotevati odgovorno. Imate kdaj kako reklamacijo?

Reklamacij v pravem pomenu te besede nimam, imam pa veliko pozitivnih povratnih informacij od parov, ki jim je moja terapija pomagala in jo zato priporočijo še drugim parom. To je zame največje priznanje. Po vseh teh letih svetovanja in ukvarjanja s problematiko kakovosti partnerskih zvez me res nič, kar se dogaja med ljudmi, ne more več presenetiti.

Je delo stresno?

Nekatere zgodbe so izjemno boleče in tragične in tudi v take se moram vživeti, ker sem po naravi zelo empatična. Vsaka taka zgodba in terapija me razumljivo obremenita, toda ko je konec seanse, moram najti način, da se izvijem iz njunega primeža in se prepričam, da to zdaj ni več moj problem.

Delo pogosto nosite domov?

Ne jemljem težav strank nase, ne jemljem jih osebno, ker če bi to počela, strankam ne bi mogla pomagati. Če z nekom skupaj jokam, mu s tem ne pomagam. Znam se hitro razbremeniti, to je nujno. Tisti, ki tega ne zmore, v tem poklicu ne bo dolgo ostal. Distanca je obvezna.

Kakšna bi bila torej vaša diagnoza stanja v kakovosti partnerskih odnosov v slovenski družbi?

V odnosih najbolj šepa komunikacija. To je prva stvar. Komunikacija v partnerskih zvezah postaja vse bolj pomanjkljiva in neustrezna. Druga stvar je skrb zbujajoče pomanjkanje čustvene inteligence. Ljudje preprosto ne znajo več začutiti drug drugega. Pare učim, kako se je treba pogovarjati, kako si prisluhniti, kako izraziti čustva, predvsem jezo. Jeza ni nujno destruktivna, če jo znamo izraziti na pravi način: brez žalitev, brez poniževanj, tako da nikogar ne prizadenemo.

Pa se to da?

Da se. In to bi morali učiti že majhne otroke. Jeza je velik problem tudi zato, ker v naši kulturi ni dovoljena. Otroke od malega vzgajamo, da ne smejo biti jezni. Pa bi jim morali dovoliti, da so jezni. Ali bolje, razumeti bi jih morali, da so jezni, ker jim nečesa ne dovolimo, in se o tem pogovarjati, da je to zato, ker jih imamo radi in ker vemo, da je tako prav. Recimo, da ga otrok kaj polomi. Straši se najpogosteje odzovejo tako, da ga naderejo – kar je destruktivno – ali pa tako, da se delajo, kot da ni nič narobe, se pravi, da jezo potlačijo. Pravilno je glasno priznati, da smo jezni, in jezo spustiti iz sebe. Če je pri tem ne usmerimo v otroka, se bo iz tega nekaj naučil in velika verjetnost je, da bo razmislil, kaj je pravzaprav naredil. V partnerskih situacijah ni nič drugače.

Na kaj ste pri celjenju partnerskih odnosov najbolj pozorni, na kaj se osredotočate pri svetovanju?

Najprej poskušam v pogovoru karseda dobro spoznati oba partnerja, nato pa pogovor peljati v smeri, da bi prišli do rešitve, ki je po njuni meri in sprejemljiva zanju. Neka univerzalna rešitev namreč ni nobena rešitev. Ljudje, ki pridejo na pogovor k meni, želijo konkretne odgovore in jaz jim jih tudi povem. Za odgovori stojim z vsem svojim znanjem in izkušnjami, toda para ali posameznika nikoli ne silim, da to sprejme. Lahko sprejmejo, lahko zavrnejo ali pa rečejo, da nimam pojma, to je popolnoma njihova stvar.

Kaj pa če eden od partnerjev vztraja, da neznancu, se pravi terapevtu, osebnih stvari ne bo razlagal? Je svetovanje v takem primeru smiselno?

Načelno ni smiselno, toda ljudje, ki si resnično želijo sprememb na bolje, se po navadi kmalu odprejo, kar že samo po sebi učinkuje terapevtsko. Včasih pomaga že to, da jih nekdo zbrano posluša, da se lahko zjočejo, ne da bi jim bilo pri tem nerodno. Svetovanje samo enemu od partnerjev, ki sta v zvezi, pomaga le izjemoma. Moški so v tem pogledu še zmeraj dokaj zaprti, toda ko moški opazi, da seanse koristijo partnerki, se ji kmalu pridruži, seveda če mu je kaj do nje in do tega, da ohranita kakovosten odnos. Če se ji ne pridruži, potem se njuna zveza ne bo ohranila.

Nekje ste zapisali, da vsak dobi takšnega partnerja, kot si ga zasluži glede na to, koliko je naredil na sebi ...

Stojim za tem, to absolutno drži. Imeti rad sebe nima ničesar skupnega z domišljavostjo, o čemer lepo piše Anthony De Mello v knjigi Zavedanje. Čutiti moraš, da si vreden, da te nekdo spoštuje, in to znati tudi vračati.

Do kdaj naj čakamo na pravega partnerja? In kako naj konec koncev vemo, da je pravi?

Čeprav imamo potrebo, da živimo tudi za druge, je vsekakor bolje ostati sam kot pa izbrati napačnega partnerja. Pri izbiri partnerja je treba v prvi vrsti prisluhniti sebi in svoji intuiciji, ne pa analizirati izbire na racionalni podlagi.

Koliko naj partnerja vesta drug o drugem. Bi morala vedeti vse?

Bolj ko sta povezana, bolj ko sta si čustveno blizu, bolj v njiju raste želja, da si zaupata tudi skrivnosti. In obratno, bolj ko se drug drugemu izpovesta, bolj sta si blizu. Res je, s tem, ko partnerju zaupaš neki neprijeten dogodek, osebno skrivnost, o kateri je mučno govoriti, veliko tvegaš, ampak sočasno tudi veliko pridobiš. Osebno sem prepričana, da se splača tvegati, kajti če te partner zaradi tega zavrne, pomeni, da ni pravi. V zdravem, trdnem odnosu bo partner tako zadevo poskušal razumeti v kontekstu kraja in časa, ko se je pač zgodila.

Česa partnerju pod nobenim pogojem ne bi smeli oprostiti?

Ni pravila, ni univerzalnega, dokončnega odgovora, toda prepričana sem, da partnerju nikakor ne smemo dopustiti laži, čustvenih manipulacij in nasilja.

Smo ljudje monogamna bitja?

Zdrava, komplementarna intimnost izključuje tretjo osebo. Monogamna oblika partnerstva, ki se je potrdila skozi zgodovino, verjetno ni idealna, ampak za zdaj najboljša mogoča. Marijan je trdil, da smo ljudje sukcesivno monogamni, se pravi, da ni nujno, da imamo v življenju enega samega partnerja, toda ko ga imamo, živimo samo z njim.

Odprte zveze se potemtakem ne obnesejo?

Ne, ker vsaka prej ali slej razpade. V odprtih zvezah se znajdejo ljudje s čustvenimi primanjkljaji. Smiselno je poudariti, da monogamnost ni posesivnost, ker tudi ljubezen ni posesivnost. Ljubezen je vedno svoboda. Ko imaš koga resnično rad, ta pa se zaljubi v drugega, mu boš pustil, da gre – težko mi je, ampak želim, da ti je dobro, torej pojdi.

Se vam zdi sporno, da cerkveni uslužbenci, ki živijo v celibatu, poučujejo o zakonskih zvezah?

Ne zdi se mi sporno, ker načelno poudarjajo specifiko tistega, kar naj bi se dogajalo v zdravem partnerskem odnosu. Širše gledano pa poučujejo o pozitivnih odlikah, ki naj bi obstajale v vseh odnosih – partnerskem, družinskem, prijateljskem. To po mojem ni sporno. Če pa gre za težave v spolnosti, se normalno od tega distancirajo ali pa svetujejo, da se pomoč poišče drugje, ker za to pač niso kompetentni. Je pa res, da so težave v spolnosti pogosto močno prepletene s težavami v partnerskih odnosih.

Zakaj ljudje varajo?

Najpogosteje zaradi težav, ki jih imajo sami s sabo. Osebe, ki imajo težave s samopodobo, stalno iščejo samopotrditev v okolici. Tudi potrditev v seksualnem smislu. To so osebe, ki jim je še tako ljubeča in nesporna potrditev, ki jo dobijo od partnerja, premalo. Takih ljudi ni malo, navadno pa gre za osebe, ki v otroštvu niso dobile želene potrditve staršev. Ta primanjkljaj iz otroštva se izraža tako, da vse življenje begajo in iščejo tisto, kar so zamudili, kar jim ni bilo dano. Taki ljudje se težko ustalijo, saj nikoli niso zadovoljni s tistim, kar imajo.

Kako najti kompromis v zvezah, v katerih ima denimo eden od partnerjev večje potrebe po spolnosti od drugega? Ali pa se njegove spolne želje ne skladajo s partnerjevimi?

Če je zveza dobra in trdna po čustveni plati, se take dileme redko pojavljajo. To, da imamo ženske manjše spolne potrebe, absolutno ne drži. Gre za popoln stereotip, ki naj bi bil v potuho moškim. Kakorkoli že, partnerja nikoli ne smemo siliti v nekaj, kar zavrača, še posebej pri spolnih praksah.

Kaj storiti, če želi eden od partnerjev v seksu poskusiti kaj, v kar drugi nikakor noče privoliti? Naj partner potešitev želje poišče drugje?

V takih primerih mora tisti, ki je domnevno prikrajšan, najti neko obliko zadovoljitve, ki partnerja ne bo prizadela. Če bo to iskal s tretjo osebo, bo partner tako ali drugače prizadet.

Na splošno velja, da skoka čez plot, ki naj bi bil prvi in zadnji, partnerju ni treba priznati.

Spet zelo odvisno od vsakega posameznika. V takih položajih se pogosteje znajdejo moški, a nato pri skoku čez plot ne doživijo pričakovanega zadovoljstva. V spolnem smislu je lahko zelo vznemirljivo, ampak nazadnje vseeno nekaj zmanjka. In če se moški – ali ženska –, ki živi v nekem urejenem odnosu, tega zaveda, je po mojem bolje, da partner za tako avanturo ne izve. Presoditi mora, kaj bi njegova odkritost prinesla: večjo škodo ali korist. In to za oba. Kot sva z Marijanom ugotavljala, se take reči najpogosteje dogajajo moškim, ki se poročijo s prvo žensko, s katero so doživeli spolno izkušnjo. Polasti se jih občutek, da v življenju nekaj zamujajo.

Vsaka taka zgodba in terapija me razumljivo obremenita, toda ko je konec seanse, moram najti način, da se izvijem iz njunega primeža in se prepričam, da to zdaj ni več moj problem.

Druga puberteta?

Niti ne, gre za neko obliko zakasnelega dozorevanja, kar je navsezadnje dobro, saj po svoje pomeni, da smo v teh letih še razmeroma mladi, aktivni in sposobni.

Ali partnerja oziroma zakonca pogosto vztrajata skupaj samo zato, ker se bojita ostati sama ali pa se jima ne ljubi iskati drugega partnerja?

Ljudje definitivno ostajajo skupaj iz zelo nezdravih razlogov. Ostajajo v zvezi, v kateri so zelo osamljeni, saj je druga oseba samo fizično prisotna. Dejansko bi bili manj osamljeni, če bi bili sami. Takih parov, ki navzven hlinijo idilične odnose, je ogromno.

Ali moški varamo drugače kot ženske?

Pomembnejše vprašanje je, kako se oseba, ki je varana, s tem spoprijema. Tisti ali tista, ki to z lahkoto prenaša, je zagotovo oseba s kritičnim čustvenim primanjkljajem. Ne da bi zagovarjala posesivnost, na delu je pač normalen čustveni odziv do nekoga, ki ga imaš rad.

Koliko je spolnost ključ do zdravega in srečnega razmerja?

Za razmerje je zelo pomembna. Smo spolna bitja in tega ne moremo zanikati. Ni trdnega partnerstva, ni zdravega zakona brez spolnosti. Pri tem seveda ne gre šteti, kolikokrat to počnemo, ampak kako. Kaj odnesemo od tega, kaj nam pomeni. Lahko je enkrat na mesec, enkrat na pol leta, pomembno je, da takrat spolnost v popolnosti in celovito doživimo kot nekaj osrečujočega. Vsak čustveno inteligenten človek namreč seksualnost povezuje z ljubeznijo.

Kako po vaših izkušnjah na čustveno življenje vplivajo sedanje družbenoekonomske razmere, to nenehno poudarjanje odrekanja in zategovanja pasu?

Seveda se trenutne razmere odražajo tudi na čustvenih odnosih, saj se povečujeta število frustracij in stopnja negotovosti. Na srečo pa take razmere partnerja, ki sta v zdravem odnosu, navadno še bolj povežejo. Uživati se da tudi v malih stvareh, saj se partnerstvo in razumevanje ne merita z materialnimi vatli.

Kje lahko v spolnosti med dvema odraslima potegnemo ločnico med perverznim in normalnim?

Težko jo potegnemo. Osnovno pravilo je, da s svojimi dejanji ne škodimo ne sebi ne drugim in da nikogar v nič ne silimo. Vse je stvar dogovora med odgovornimi in čustveno zrelimi odraslimi. Osebno se mi ljudje, ki uživajo v sadomazohističnih odnosih, zelo smilijo.

Svetujete tudi istospolnim parom?

Tudi. Pridejo bolj poredko, toda njihove težave so na las podobne tistim, s katerimi se srečujejo heteroseksualni pari. In veste, kaj je zanimivo? Da homoseksualcev še nikoli niso tako etiketirali in smatrali za manjvredne, kot se to dogaja sedaj. Spomnim se pripovedovanja dedka in babice, ki sta se gibala v širokih družbenih krogih, kjer se je dobro vedelo, kdo je istospolno usmerjen, ampak nikoli se o teh ljudeh ni govorilo nespoštljivo, kaj šele, da bi jih imeli za bolne, kot je to še do nedavnega razglašala stroka. Nikoli.

Kakšno je vaše mnenje o posvojitvah otrok v istospolnih družinah?

To je sicer zelo občutljivo vprašanje, vendar če danes pogledamo tako imenovane klasične družine, takoj opazimo, da pogosto ne zadovoljujejo potreb, ki jih imajo otroci po očetu in materi. Žal ne. Niso odsotni samo očetje, odsotne so tudi matere in ni rečeno, da urejen in usklajen istospolni par ne bi bolje odigral te tradicionalne starševske vloge. Ne glede na to pa zagovarjam stališče, da otrok po naravni liniji razvoja potrebuje mater in očeta.

Zagovarjate uvedbo predmeta spolna vzgoja že v osnovni šoli? Kdaj je pravi čas, da se začne otrok poučevati o vlogi spolnosti v življenju?

Otroka je treba začeti poučevati o vlogi spolnosti v življenju takrat, ko začne spraševati takšne stvari. In odgovoriti mu moramo na njemu razumljiv način. Spolne vzgoje v osnovni šoli ne zagovarjam, ker sem prepričana, da nimamo dovolj usposobljenih ljudi, ki bi lahko kakovostno in celovito izvajali ta program. Tu ni dovolj znanje, tu je pomembna osebnost človeka, ki to znanje podaja. Marijan se je na Hrvaškem 20 let trudil, da bi uvedli tak program v šole. Vodil je seminarje za učitelje, ki so se nato vedno izrodili v svetovanje odraslim, torej tem učiteljem, in v odpravljanje njihovih težav. Tudi pri nas je zelo malo ljudi, ki imajo sami pri sebi razčiščene osnovne pojme o spolnosti, še manj pa je takih, ki bi to znanje kompetentno posredovali otrokom.

Kje staršem pri vzgoji otrok najpogosteje spodrsne pri vprašanjih ljubezni in spolnosti?

Spodrsne nam pri lastnem zgledu, ki ga dajemo otrokom. Zgled je najmočnejše sredstvo vzgoje otrok. Ne potrebuje odvečnih besed. Besede so na vrsti kasneje, ko otrok odraste in začne spraševati. Če odrašča v okolju, kjer se imata oče in mati rada, kjer se to čuti v vsakdanjem razpoloženju, besed sploh ne potrebujete. Otrok to srka vase kot goba. Vedenjski vzorci se neposredno prenašajo nanj. Ne idealiziram, prav je, da se starši včasih tudi sprejo, toda dostojanstveno, tako da otrok vidi, da se skušajo pobotati in da skupaj iščejo neko rešitev, ki bo sprejemljiva. In jo nato tudi najdejo.

Menite, da so kazni za spolne delikte – s tem mislim predvsem na posilstvo – pri nas premile?

Absolutno premile. Še najmanj ustrezne pa so kazni za tiste, ki izvajajo nasilje v družini. V družinskem okolju je nasilnež pogosto oče, enako odgovorna pa je tudi mati, ki to mirno gleda in dopušča. Rekla sva že, da se vedenjski vzorci neposredno prenašajo na otroke. V takem okolju še toliko bolj.