V vsem času, ki sem ga preživel v Phoenixu, je morda deževalo dvakrat po deset minut. Na avtocesti je nastal kaos.

Goran Dragić

Košarkarski zvezdnik Goran Dragić o nošenju trenirk, o življenju v ZDA, otrocih, načrtih za prihodnost in o tveganju, ki se je izplačalo

Eden najboljših svetovnih košarkarjev je bil vidno utrujen. Ne od dolge sezone v ligi NBA, od te si je vmes že odpočil, pač pa od ponavljajočih se novinarskih vprašanj. Dan prej je namreč sporočil, da bo vendarle nastopil za Slovenijo na letošnjem svetovnem prvenstvu v Španiji. Njegove medijske obveznosti so s statusom zvezdnika, ki si ga je v zadnjem letu pridobil na košarkarskih igriščih, postale izčrpljujoče. A čeprav bi ga pri 28 letih in po šestih sezonah v ligi NBA že lahko prištevali med veterane, o svojih izkušnjah, ko se malo sprosti, še vedno govori s skoraj otroško navdušenostjo.

Kdaj ste se nazadnje udeležili volitev?

Nikoli. Pri 18 letih, ko sem dobil volilno pravico, sem šel v Španijo.

Načeloma je možno voliti po pošti ...

Ne poznajo mojega naslova.

Namigujem na to, da bi morali kot zvezdnik in vzornik številnih mladih biti zgled.

Zelo nerad se kakorkoli ukvarjam s politiko. Verjetno pa bi vseeno šel na volitve, če bi živel v Sloveniji.

Iz vaše kariere se spomnim ene same geste, ki bi jo lahko označili za politično. Kot odziv na znameniti zapis Tomaža Majerja na spletni strani SDS o trenirkarjih pred volišči s telefonom v roki in številko, ki jo je treba obkrožiti na dlani, ste na Twitterju objavili svojo fotografijo, ki je ustrezala temu opisu. Vas je zadelo v živo?

Zmotilo me je, da ljudi ocenjujejo samo na podlagi njihovega načina oblačenja. Konec koncev vsi športniki večinoma nosimo trenirke. Poleg tega je zapis posredno namigoval na »čefurje«, češ, če se pišeš na »-ić«, nisi dovolj pameten, da bi si zapomnil najbolj osnovne stvari.

Ste se v mladosti kdaj srečevali z zmerljivkami zaradi priimka?

Niti ne. Morda kdaj, ko smo bili še otroci in nismo niti dobro razumeli besed, s katerimi smo se obkladali. Kasneje pa ne. Me pa, ko grem na obisk k dedku v Bosno, pogosto kličejo »Slovenac« ali »Janez«.

Ali sicer zelo pazite na svojo javno podobo?

Sem takšen, kakršen sem. Če me kaj zmoti, to tudi povem. Zelo me na primer moti, kako so komentatorji po forumih obravnavali moje odločanje o nastopu za reprezentanco na svetovnem prvenstvu. Jaz za reprezentanco igram zastonj in tvegam svoje zdravje, oni pa sedijo na kavču in opravljajo, ne da bi se dejansko zavedali moje situacije in ne da bi me osebno poznali. Nikoli ne bom napadel nikogar, ki ga osebno ne poznam, če pa kdo napade mene, se bom pač branil. Enako je bilo z zapisom SDS. Kot nekdo, ki se piše na -ić in nosi trenirko, sem se počutil tudi osebno napadenega.

Vaš status pa zahteva tudi druženje s politiki. Predsednik republike vam je na primer maja kot priznanje za status vzornika mladim podelil jabolko navdiha.

Pomembno je bilo, da so bili tam tudi otroci. V tem, da sem otrokom vzor, uživam. Tudi zato letos prvič pripravljam košarkarski kamp.

Se je ta skrb za otroke z rojstvom sina še okrepila?

Verjetno res, sem pa že prej temu namenjal zelo velik poudarek. Spomnim se namreč, kaj mi je kot otroku pomenilo, ko nas je na trening prišel pogledat Rašo Nesterović. Gledal sem ga kot boga. Podpisal se mi je na majhen list papirja, ki sem ga imel prilepljenega na omaro, mislim, da še do 20. leta. Z mano je spregovoril nekaj besed, kar mi je pomenilo ogromno. In to je ostalo v meni.

Skupaj z nagrado za igralca, ki je v pretekli sezoni najbolj napredoval, ste dobili tudi avto, ki pa ste ga podarili lokalni organizaciji za boj proti raku.

Z organizacijo City of Hope sodelujem že od začetka sezone. Večkrat sem jih obiskal. Imajo pravo malo naselje, kamor pridejo živet bolni otroci skupaj s svojimi družinami. Razvijajo in preizkušajo inovativne terapije, poskušajo jim čim bolj olajšati življenje. Kar stisne te, ko vidiš dveletnega otroka s tako hudo boleznijo. Moja babica je umrla za rakom, zato se me ta bolezen tudi čisto osebno dotakne.

V letošnji sezoni ste iz statusa odličnega igralca prišli do statusa zvezdnika. Kako se to pozna?

Vse skupaj je precej drugače. Več imam obveznosti, bolj sem prepoznaven. Od mene se pričakuje več, težko si privoščim nihanje v igri, ne da bi to postala medijska tema.

Ste pogost gost rumenih medijev v Arizoni? Tarča paparacev?

V Arizoni sploh ne poznam nobenega tabloida. Sem pa poleg športnih prispevkov že nastopal tudi v revijah, ki promovirajo zdrav življenjski slog. Te so zaradi težav Američanov s prekomerno težo zelo priljubljene.

Ste v svojem obnašanju zunaj igrišča zelo drugačni od svojih ameriških soigralcev?

Zagotovo obstajajo kulturne razlike. Večina je odraščala v ZDA. Več hodijo ven, imajo širši krog prijateljev. Jaz sem bolj miren, največ sem doma, sploh odkar sem dobil sina. Ven sem hodil tisto leto, ko sem kot posojeni igralec igral v Olimpiji. Takrat sem se »sčistil«.

Kdaj ste se nazadnje napili?

(Razmišlja) Lahko rečem, da sem bil po koncu lanskega evropskega prvenstva, ko smo šli s soigralci skupaj proslavljat, malo vesel.

Se vam dogaja paradoks, da več ko imate denarja, več stvari dobite zastonj?

Res je. Ko gremo v ZDA z družino na kosilo, pogosto pristopi lastnik restavracije in vztraja, da plača hiša. Tudi če grem v kakšen nakupovalni center, mi kaj podarijo. Saj razumem, da je moja prisotnost zanje reklama in si želijo, da bi prišel večkrat, se pa vseeno počutim čudno, glede na to, da sem finančno preskrbljen do konca življenja.

Katera ameriška navada vam gre najbolj na živce?

Res me moti, da se ljudje, ki me prvič vidijo, z mano pogovarjajo, kot da me poznajo že 20 let. In sprašujejo zelo osebna vprašanja. Ob tem se počutim zelo nelagodno. Vsi so zelo prijazni, vendar se mi zdi, da ta prijaznost ni vedno iskrena.

Kaj zdaj, ko ste v Sloveniji, najbolj pogrešate?

Vreme. V vsem času, ki sem ga preživel v Phoenixu, je morda deževalo dvakrat po deset minut.

In kaj takrat naredijo ljudje?

Na avtocesti nastane pravi kaos, vsi vozijo dvajset na uro, promet se dobesedno ustavi. Res sem se navadil sonca. Zjutraj, ko se zbudim, je vse svetlo. Jutranja oblačnost v Ljubljani pa me lahko »zamori«. Ok, recimo, da pogrešam tudi suši. V Sloveniji enostavno ni enak.

Katero igrico največ igrate na telefonu ali tablici?

To se zelo spreminja, najbolj pa mi je v spominu ostala Doodle Jump, s katero je soigralec Miha Zupan na svetovnem prvenstvu leta 2010 v Turčiji zasvojil celotno reprezentanco. V ZDA pa na tablici večinoma gledam filme.

Kakšne?

Najraje imam zgodovinske filme, od grške mitologije do srednjega veka.

Povejte po pravici: ali nosite tablico s seboj na stranišče?

Priznam. Žena me včasih jezno sprašuje, kaj delam, ko me 40 minut ni s stranišča. Pač malo visim na internetu. Tam je mir.

Imate doma kakšno košarkarsko žogo?

Šest. Ampak so vse podpisane. Po sezoni se podpišejo vsi igralci. Eno imam z letošnjega All-star vikenda.

Pa koš?

Ne. No ja, v bazenu je majhen koš, velik koš pa je obešen v sinovi sobi. Za zdaj ga nihče ne uporablja.

Imate doma kakšen kos orožja?

Razen kuharskih nožev ne.

Pa vaši sosedje?

Arizona je Divji zahod. Orožje imajo skoraj vsi, celo na cesti kdaj opaziš kaj za pasom. Meni se to ne zdi potrebno. Soseska, v kateri živimo, je zelo varna, sosedje so fenomenalni. Zdaj sem se spomnil, da imam tudi kij za bejzbol, ki sem ga dobil, ko sem bil gost na tekmi lokalne ekipe. Ta je vsekakor večnamenski.

Znana zgodba je, da ste se za svojo trenutno pogodbo s Phoenixom z lastnikom kluba dogovorili kar na parkirišču pred domačo dvorano. Kako je to potekalo?

Skupaj z nižjimi trenerji smo šli na kosilo, ker sem imel sestanek v prostorih kluba predviden šele nekaj ur pozneje. In med kosilom je poklical lastnik moštva Robert Sarver, naj me pripeljejo v dvorano. Čakal je kar v garaži, zraven je bil tudi moj menedžer. Pa smo se začeli pogovarjati. Njegova prva ponudba je bila pet milijonov na sezono, prva zahteva mojega menedžerja je bila deset milijonov. In smo se našli na sredini, si dali roke in to je bilo to. S Sarverjem sem v zelo dobrih odnosih, ker mi je priskočil na pomoč pri mojem prihodu v NBA, saj mi je posodil denar, da sem lahko plačal svoj delež odškodnine španski Tau Ceramici. Več kot milijon evrov sem namreč moral plačati iz svojega žepa.

Prve tri sezone v NBA sem zaradi odškodnine, ki sem jo moral iz svojega žepa plačati španski Tau Ceramici, igral tako rekoč zastonj.

Očitno ste si zelo želeli v NBA.

Vsekakor, pripravljen sem bil tudi tvegati. Prve tri sezone, ko sem še moral vračati posojilo, sem igral tako rekoč zastonj. Ampak vse se je dobro izšlo.

Ste prišli do točke, ko se zaradi vašega statusa klub z vami posvetuje o morebitnih okrepitvah, ko imate pravico soodločanja?

Veliko je odvisno od načina vodenja moštva. Lani so na primer vse igralce na sestanku vprašali, kaj si mislijo o načrtovanih okrepitvah. Načeloma vprašajo za mnenje, seveda pa je končna odločitev njihova. Je pa verjetno res, da moje mnenje zdaj šteje več kot nekoč.

Katerega igralca si najbolj želite ob sebi?

Klub si je zadal pripeljati Kevina Lova iz Minnesote. Tudi igralce so prosili, naj ga osebno pokličemo in ga poskušamo spodbuditi, da bi se odločil za nas.

V ZDA so gledalci, sploh v rednem delu lige, praviloma bolj zadržani. Vas sploh kdo obklada z žaljivkami, kot smo navajeni v Evropi?

Se dogaja, ampak večinoma na gostovanjih na vzhodni obali ZDA, recimo v Bostonu, Chicagu, vsekakor pa mnogo manj kot v Evropi. V Philadelphii za našo klopjo vedno sedi neki gospod, ki na tekmo prinese majhno tablo in nanjo piše provokativne komentarje, na primer, da bi se moral pisati 'Tragic'. Pozna celo podrobno statistiko posameznih igralcev.

Pa pogrešate »evropsko« vzdušje na tekmah?

Pogrešam pravo, glasno navijanje. Je pa odvisno, kje igramo. Tudi doma v Phoenixu letos sploh ni bilo tako slabo. Gledalci so se po nekaj slabih sezonah začeli vračati.

Kaj pa besedne bitke, »trash talk« med igralci?

Tega pa je veliko. Hočejo ti zlesti v glavo, te vreči iz tira. Ampak to je zame sestavni del športa in sem nanj pripravljen. Če se ne odzoveš, te ne spoštujejo.

Ena vaših bolj znanih potez je bila, ko vam je nasprotnik spravil žogo med nogami, vi pa ste mu takoj v naslednjem napadu vrnili z enako mero.

To je bil Jamal Tinsley in to se je zgodilo v moji prvi sezoni v NBA. Igrali smo doma. Ko me je »osmešil«, je med občinstvom završalo. Priznam, da takrat nisem razmišljal, kako bom odigral naslednji napad, ampak kako mu bom to vrnil. In ko mi je uspelo, je celotna dvorana izbruhnila, kot da bi dal odločilni koš.

Kako se je odzval Tinsley?

Smejal se je. »Dobra,« je rekel. Nekateri igralci so s tega vidika v redu. Tudi če te osmeši, ne moreš biti jezen nanj, ker je vse v šali.

Eden najbolj gledanih posnetkov na YouTubu, v katerem nastopate, pa je zabijanje zvezdnika Chicago Bullsov Derricka Rosa čez vas.

Tisto je bilo kar hudo. Ampak vsak igralec v NBA je že kdaj bil na napačni strani zabijanja. Se zgodi. V žaru borbe sem želel malo preveč. Na začetku mi je bilo malo težko, ampak sem zadevo vseeno vzel kot pozitivno izkušnjo in zabavno anekdoto.

Lahko bi rekli, da ste zaradi minimalne možnosti, da bi met blokirali, žrtvovali del svojega ugleda za moštvo.

Ameriški novinarji to spoštujejo in pravijo, da bi se večina igralcev raje umaknila. Jaz pa bi tudi danes ravnal enako. Mogoče bi nad njim storil večji prekršek, da ne bi mogel zabiti.

Veljate za zelo žilavega igralca. Se vam zdi, da so nekateri igralci mehkužni?

So. Bežijo od kontakta, ne prodirajo pod koš, samo stojijo in mečejo. Meni je to ostalo še iz otroštva, ko smo se na igrišču tudi »stepli«.

Phoenixova zdravniška ekipa uživa sloves najboljše v NBA. Kako se to kaže v praksi?

To se vidi že iz statistike poškodb in odsotnosti igralcev, ki jo morajo klubi oddati po sezoni. Sicer pa veliko pove to, da so na primer Steve Nash, Grant Hill in Shaquille O'Neal, ko so igrali v Phoenixu, redko izpustili kakšno tekmo, ko so odšli v druge klube, pa so bili neprestano poškodovani. Sezono in pol sem igral v Houstonu in razlika med zdravniškima službama je kot dan in noč. V Phoenixu me vsak dan »naravnajo«. Velikokrat so na primer mišice ene noge bolj zakrčene od drugih in nogi nista enako dolgi, kar popravijo s pritiskanjem na mišice, da se sprostijo. Kot mehaniki so.

Ko dosežeš status zvezdnika, se lahko začneš ukvarjati tudi s postranskimi dejavnostmi. Kaj sledi? Linija spodnjega perila, parfum, morda videospot?

Da bi jaz pel!? O takih stvareh še nisem razmišljal, so mi pa izdelali osebni logotip (zmaj, zvit v obliki črke G, op. a.). Zagotovo bomo natisnili kakšne majice, ampak bolj kot darilo otrokom na kampu ali pa za moje prijatelje. Morda bi odprl tudi kakšno trgovino, v kateri bi bilo mogoče dobiti drese in drugo košarkarsko opremo iz NBA. Ko sem bil mlad, nikakor nisem mogel dobiti dresa Raša Nesterovića iz Minnesote.

Na katero vprašanje najtežje odgovarjate?

Po pravici povedano so me letos najbolj izčrpala vprašanja o mojem igranju za reprezentanco. Čisto vsi so me spraševali samo o tem. Preveč.

Imam svojo teorijo, zakaj ste se odločili nastopiti na svetovnem prvenstvu. Da ste bili po končani sezoni mesec dni ves čas doma z majhnim otrokom in ste se odločili, da potrebujete počitek.

(Smeh) Ne. Bom pa povedal povsem po pravici, zakaj sem se tako dolgo odločal in zakaj sem se na koncu tako odločil. Res me je skrbelo, kaj bo z mojim načetim gležnjem, poleg tega pa sem bil po koncu sezone prvič v življenju nekoliko zasičen s košarko. Glavni razlog, da sem se odločil igrati, pa je v tem, da bi moral v nasprotnem primeru avgusta na priprave v Los Angeles, Maja in Mateo pa bi morala ostati v Sloveniji, tako da ju ves ta čas ne bi videl. Tukaj pa bom v dobri družbi svojih kolegov iz reprezentance in svojega brata, pa še vsaj vsakih nekaj dni bom lahko videl družino.

Zagotovo pa tudi zato, ker si želite igrati v finalu svetovnega prvenstva.

Ne gremo na ekskurzijo. Realno gledano je sicer kar nekaj ekip močnejših od nas, ampak nikoli ne veš.